50 ODTENKOV ŽIVLJENJA

Zdaj pa že toliko let živim na Štajerskem, da sem in se počutim prava Štajerka. Zato ni nič čudnega, da imam veliko mero lokalpatriotizma, saj ta, k nam Štajercem, obeh spolov, tudi sodi. Glede na abecednik slovenskega jezika, vsem poznanega po skrajšanem imenu SSKJ, lokalpatriotizem pomeni “veliko občudovanje, ljubezen do domačega kraja, pokrajine“ in ta isti abecednik za lažjo predstavo, kaj to je lokalpatriotizem, uporablja pridevnik štajerski.

Da je temu tako ni nič čudnega, saj se ga nalezeš (lokalpatriotizma mislim😉)že v trenutku, ko ješ krofe na Trojanah, na štajerski meji. To pa počnemo vsi Štajerci, ko gremo preko Trojan. Bi znalo biti, da tisto marelično marmelado, ki je v trojanskih krofih tam, kjer bi morala biti ura (vsaj Ljubljančani mislijo tako), kuha kakšen ekstremni štajerski lokalpatriot.

Saj veste tisto zgodbo, ki bi se lahko zgodila katerokoli jutro, ko se toti Štajerci v kolonah valijo sklepati posel v metropolitansko Ljubljano. Na tisto katerokoli jutro, je Štajerc še skoraj na tešče prišel k Ljubljančanu in mu začel tako lepo v kupčkih💩💩💩 nalagati besedo, ki se na Štajerskem začne na d…, po ljubljansko pa se ji globalizirano reče ‘šit’. Še ves mačkast je pubec rekel:

“Ti moram povedati, kaj se mi je zgodilo. Veš, včeraj smo pubeci pili tam nekje blizu Ritoznoja, ko sem pa prišo domov, pa sem opazo, da mi je nekdo ukrado uro.” In Ljubljančan se je začel delati zelo čustveno empatičen:

“Grozn, zlo mi je žou zate …”, pa ga je pubec hitro prekinil:

“Jebeš ti to. V Ritoznoju je nevarno. Podobno kot v Črni gori.  Če daš roko iz aviona, ko letiš nad Črno goro ali če daš roko iz avta, ko se pelješ skozi Ritoznoj, pač ostaneš brez ure. Ampak danes zjutraj, sem se ustavo na Trojanah. Naročo sem si eno duplo kavo,”

med dobesednima navedkoma moram pripomniti, da imamo Štajerci radi vse tekočine ‘duplo’

“in krof. Spijem malo kave in špuknem, ker je bla vroča. Vgriznem v krof in ne boš verjel, veš kaj je blo noter?” Seveda Ljubljančan, res da s kančkom nejevere, vpraša:

“Tvoja ura?” Pubec pa ga mirno vpraša:

“Kaka ura? Marelična marmelada menda. Kaj bi pa druga blo v krofu?” Pri tem si je pa mislil: “Toti Ljubljančani so pa res smotani. Še stare vice jim z lahkoto prodaš.”

Ja, taki so toti Ljubljančani. Štajerc bi rekel, da rahlo butasti, na drugi strani pa tako napuhnjeni, da živijo v prepričanju, da Ljubljana meji z Italijo, Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško, ker si pač lastijo celotno Slovenijo. Da ne omenjam, da imajo Ljubljančani Štajerce za kmete in mislijo, da je Beaujolais edino in najbolj nobel mlado vino, ker je pač francosko. Pri tem se sploh ne zavedajo, da je ‘božulee’ kot se @jo, ki je narejen iz gemaja, poln metilnega alkohola, ki smo si ga mi Štajerci že skusili na lastnih možganih s šmarnico. Zato se z mentalnim zdravjem ne igramo več. Začeli smo delati Pubeca, iz žlahtnih sort, svežega, iskrivega, mladostnega, živahnega, takšnega kot pač vsi štajerski pubeci so.

Lani je Pubec prišo z Martinom samo na Štajersko, danes pa se je odpravil vasovat v Ljubljano. Po načelu: če jim lahko prodamo stare vice, jim bomo pa še mlado vino. Štajerske dekline smo se za trenutek spraševale, če naj bomo ljubosumne, ker so šli naši pubeci vasovat k finim mestnim damam iz naše metropole. Ampak res samo za trenutek. Zavedle smo se, da tako kot naši pubeci vedo, kaj je to žlahtna kapljica, vedo, kaj so to ta prave dekline😜.