HURA, TRST JE BIL NAŠ

Pred leti je bilo eno izmed maturitetnih vprašanj iz slovenščine: Kdo je prebivalka Trsta? In spomnim se zanimivega odgovora enega izmed maturantov: zamejska Slovenka. Še zdaj se sprašujem, koliko točk je dobil(a) za ta odgovor?

Nekatere Tržačanke so dejansko še danes zamejske Slovenke, čeprav se je od časov, ko je bil Trst najbolj naš, njihovo število bistveno zmanjšalo. Trst je bil najbolj naš leta 1910, ko je bil največje slovensko mesto. V njem je prebivalo kar 56.000 Slovencev, 4.000 več kot v Ljubljani. Trst je bil malo manj naš, jugoslovanski, 43 dni po 2. svetovni vojni, od 1.5.-12.6.1945. In Trst je bil samo naš danes, Veljkov, Zlatkin, Iztokov in moj.

Fotografija: Zlatka

KAKO SEM POSTALA BLONDINKA S FILOZOFSKE FAKULTETE, 4. del

Temeljito sem se zakopala v delo. Listala sem knjige, si izpisovala misli, oporne točke, iskala članke na internetu in ko sem ustreznega našla, sem začela iskati variante, na kak način naj pridem do brezplačne pdf verzije. Če se mi je kakšen link zdel sumljiv, sem ga poslala Maši, da mi je svetovala:
”Ne raje tu. Pa se ne dela link sm probala. To je pravi link http://hotaudiobook.com/dbook Probaj. Sam ne vstavlaj maila nikamor.”
“Če ga moram, če ne, ne gre. Če ga vstavim, mi pošljejo link.”
“Ja vprasanje ce ti ga bojo res Ponavadi ce se mors registrirat je natega Bom tu probala kje drugje najdit Ne najdem Probaj te” Pa sem po navedbi SSKJ tako po nižje pogovorno probala. In računalniku se je zmešalo. Naložil se mi je nek čuden program in ko sem Mašo prosila za pomoč, me je grobo, glasno oštela, z na Štajerskem bolj razširjeno besedo nadrla:
“Hjoj to pa js neznam tkle prek telefona! NEVEM KAJ TI SKOS NEKAJ NALAGAS!!! Nehaj se strinjat z vsem kar ti napise apple!! Ceprav studiras o religiologiji pa mogoc mislis da je apple jabolko spoznanja ti povem da ni!!!” Pokazala sem jezik SMSu 👅 in si želela, da bi ga lahko njej, ker me tako nadira. Pomagalo je, saj sem uspela obrzdati računalnik. Ampak trajalo je skoraj celo uro.
“Komaj mi je uspelo😅,” sem se pohvalila Maši.
“No vidis pridna in sposobna blondinka 💪🏻💪🏻”
Pogledala sem najino dopisovanje in si mislila, kako bi se moja že četrt stoletja mrtva mama jezila, če bi ga prebrala.
“Kaj niste moje vnukinje naučili niti pravilne slovenščine, pisati strešic na c, s, z in ločil? Pa kakšni nerazumljivi stavki so to? In besede – link, apple, SMS, pdf ? So v SSKJ?” Pa se nisem dolgo ukvarjala s tem prizorom, ampak sem vneto nadaljevala s študijem. Bila sem tako zatopljena v delo, da sem za dalj časa enostavno zanemarila vsa gospodinjska opravila. Toliko, da sem ocvrla kaka jajca za kosilo 🍳ali skuhala golaž za teden dni. Da tako ne gre več naprej, sem ugotovila, ko se je zgodila katastrofa💣.
Bil je petek zvečer, ko smo se skupaj z Mašo pripeljali iz Maribora. Bila je že tema. Začela sem brskati po torbici in iskati ključe. Maša je mencala pred vrati:
“Mami, daj, pohiti, no, lulat me mudi.” Kljub njenemu priganjanju, je kar nekaj časa trajalo, preden mi je uspelo izbrskati ključe, najti pravega, ga vtakniti v ključavnico in odpreti vrata. Maša je kar v temi stekla mimo mene. Prižgala sem luč in na tleh zagledala sledi blata💩.

“Maša, blato kar odpada s tvojih čevljev, le kje si ga našla,” sem začela godrnjati, pa nisem dobila nobenega odgovora.
“Najbolje, da počistim preden pride Iztok. Če bo to videl, bo takoj začel sitnariti, kdo je vse to zasvinjal,” sem si mislila in vzela metlo, pometla, s cunjo pobrisala in ravno ko sem smeti iz smetišnice odvrgla v kanto, je vstopil Iztok.
“No, dobro smo jo odnesli,” sem mislila sama pri sebi in odšla po stopnicah navzgor. Ko sem odprla vrata v spalnico, sem na belem itisonu zagledala blatne stopinje. Na tla so bile zmetane prazne škatlice, v kateri sem hranila zlatnino, iz odprtega predala komode je zeval kaos. Posteljno pregrinjalo je bilo vrženo pod posteljo, kupček certifikatov pa je bil na njej.

Takoj mi je bilo jasno, kaj se je zgodilo
Takoj mi je bilo jasno, kaj se je zgodilo

Takoj mi je bilo jasno, kaj se je zgodilo in za kom sem po nepotrebnem čistila blato💩 iz tal garderobe. Po stopnicah navzdol sem razmišljala, kako naj na primeren način ugotovitev sporočim Iztoku. Spomnila sem se tetinega simpatičnega malega psa, pasme shih tzu, po imenu Karlo🐶. Bil je najbolj čustveno inteligenten pes, kar sem jih kadarkoli poznala, čeprav mislim, da je na splošno povprečni nivo čustvene inteligence pri psih dokaj visok, podobno kot je to pri našem sorodstvu. Vedno smo imeli navado, da smo se glasno veselili naših srečanj. Ob snidenjih smo se objemali, pozdravljali, se trepljali, se nasmihali in vpili drug prek drugega. Karlo se je veselil z nami in vznemirjen tekal od enega do drugega, nas oblizoval, glasno pozdravljal in z repom sunkovito opletal levo in desno. Nekoč je moral na operacijo, pri kateri mu je anestezija pustila zelo neprijetno posledico v obliki epilepsije. Od takrat naprej je vedno, kadar se je vznemiril, dobil epileptični napad. V trenutku, ko te je zagledal, je začel mahati z repom, stekel proti tebi, a se je že sredi drugega ali tretjega koraka zvrnil na hrbet, negiben obležal vznak z odprtim gobčkom, jezik mu je do tal visel iz njega, vse štiri tačke pa so mu trde štrlele v zrak. Kar nekaj minut je trajalo, da je po takem napadu oživel. Bilo je grozno, zato smo se trudili, da bi naš prihod izvedli čim bolj neopazno. Pri teti so zvonec izklopili. Ko smo prišli na obisk, smo enostavno odprli vrata, stopili noter, po prstih šli v kuhinjo, se brez besed vsedli za mizo in šele takrat potiho zašepetali:

“Zdravo.”  Karlo, ki je dremal v svoji košari, je pri tem odprl oči. In jih takoj za tem spet zaprl. S takšnim pristopom smo preprečili njegove epileptične napade. Zdaj, ko Karla že nekaj let ni več, sem morala Iztoka na nevznemirljiv način obvestiti, da so nam vlomili. Iztok ob vznemirljivih dogodkih sicer ne dobi epileptičnega napada, začne pa preklinjati, živčno hoditi sem in tja, brcati v steno, si viti roke in početi vse to, kar mu nikoli nobeden, ki misli, da ga pozna, ne bi pripisal. Nikoli in nikdar pa se v takih primerih ne spomni kaj koristnega. Če bi mu na primer povedal, da je počila cev in imamo v kuhinji poplavo, bi začel preklinjati proizvajalca, ki dela taki škart in ugotavljati kaj vse bi moral proizvajalec narediti, da bi izboljšal kvaliteto izdelkov in naredil celo disertacijo o pridobitvi ISO standardov kvalitete, namesto da bi zaprl ventil in preprečil še hujšo škodo. Ali, če bi me med menjavanjem žarnice💡 začela tresti elektrika, bi me začel oštevati, zakaj žarnice menjujem pod napestostjo, namesto, da bi izklopil avtomat za elektriko in preklinjal proizvajalca avtomatov, zakaj ga ni vrglo ven, preden me je ubilo. Zato me že samoohranitveni nagon priganja k dodatni previdnosti v visoko stresnih situacijah. Vedela sem, da mu moram sporočilo predati čim bolj umirjeno in mu hkrati priporočati, kaj naj naredi. Z zelo nizko frekvenco, tiho in monotono sem mu rekla:
“Zdi se, da mi je nekdo odnesel vso zlatnino. Prinesla sem ti mobitel, da pokličeš policijo. Njihova številka je 113.”

Delovalo je! Brez besed je poklical. Policaji so bili pri nas že čez deset minut. Za trenutek sem  bila zadovoljna, ker se je vse tako ugodno odvijalo. Pa me je kaj hitro s tira vrgel policaj. Ko sem mu začela naštevati, kaj vse sem od nakita imela, pa zdaj nimam več, se je prijel za glavo in začel obupovati.
“In vse to ste imeli zloženo v predalih na žametni podlagi, kot na razstavi?”
“Ja, kako pa naj imam? Pregledno, da takoj najdem, kar iščem.”
“Tudi ropar je takoj našel, kar je iskal.”
“In skrbno je izbiral. Pobral mi je samo zlatnino, bižuterijo mi je pa pustil. Poglejte s kakšno jezo je vrgel verižico pod posteljo, ko je ugotovil, da ni zlata.” Izpod postelje je zavržena gledala moja designerska “zlata” verižica z biseri “lažnjaki”, v večih dolgih nizih, iz Milana, ki sem jo plačala kot bi bila prava, zdaj jo je pa ropar popolnoma razvrednotil in jo od besa vrgel pod posteljo. Očitno nima niti najmanjšega čuta za estetiko.

DSC_3103
Roparji ne marajo bižuterije. Designerji, čas je, da spustite ceno!

 Policaj je samo zavzdihnil in če bi bil veren, bi se v tistem trenutku verjetno prekrižal, tako pa je samo rekel (mogoče pa je bil, pa je bil v službi, pa se to pač ne dela – mislim na prekriža):
”Takole bomo. Vi,” pokazal je na Iztoka,” pojdite k stikalu. Ko vam rečem zdaj, ugasnite luč.” Spustil se je na kolena in tudi jaz sem se spustila na kolena. Sem namreč ena tistih, ki si v vsakem trenutku najde delo. To verjetno izvira iz kakšne moje otroške travme, saj sem večkrat slišala očeta, ko je mami razlagal o kakšnem človeku:
“Tam je stal kot božji volek in na kraj pameti mu ni padlo, da bi mi lahko pomagal.” Nisem točno vedela, kaj ta božji volek pomeni, vedela pa sem, da je to nekaj lesenega. Vsaj tako sem sklepala, ko sem nekoč vprašala mamo kaj pomeni to, da stojiš kot božji volek, pa mi je odgovorila, da je to tako kot, če nekdo stoji kot lipov bog. In ker je lipa les, sem sklepala, da mora biti to nekaj lesenega, kako točno pa to zgleda, pa nisem vedela, saj še danes ne vem, kako zgleda volek ali bog. Vedela pa sem, da ne smem biti lesena in se moram za razliko od voleka in boga sama, tako po nižje pogovorno zrajtati, kdaj in kako moram pomagati. In ker se je policaj spustil na kolena, sem se tudi jaz spustila na kolena. Iztok je potrpežljivo stal pri stikalu in čakal. Policaj je prižgal baterijsko svetilko in rekel:
“Zdaj.” Iztok je izklopil stikalo, policaj pa je snop svetlobe iz baterijske svetilke usmeril po parketu. Sklonil je glavo in se zazrl v tla. Ker sem mu pomagala, sem tudi jaz storila isto. In takrat😮. Prah, kaj prah, snopi prahu so se valili po tleh😵. Jaz sem strmela v prah, policaj pa je strmel v odtise čevljev, ki so se zarisovali v prahu.

Prah
Grozno koliko prahu

”Grozno, koliko prahu,“ sem zgroženo zavzdihnila. Policaj pa si je mel roke:
“Nič se ne sekirajte gospa. To je dobro, iz prahu bomo lahko pobrali sledi.” Pa ga nisem niti v redu slišala. Kolikokrat me je mama opozarjala, da ni dovolj samo sesanje tal. Tla je treba tudi pobrisati z mokro krpo. Preveč sem se zakopala v študij in zanemarila gospodinjstvo. Čas si bom morala bolje razporediti. Pogledala sem proti avli in tam se je Maša plazila za snopom svetlobe, vštric drugega policaja. Dva policaja👮👮 z dvema svetilkama🔦🔦 se z dvema blondinkama👩👩 plazita skozi morje prahu🌪. Bilo je smešno, čeprav ni bilo niti najmanj smešno. Maša se je na glas nasmejala, ko je policaju med plazenjem po nesreči padla kapa iz glave, pobral jo je in ji rekel:

“To ni nič smešnega, to so resne stvari.” Maša se je zresnila, ker je očitno spoznala, da je to, če ti pade kapa z glave med plazenjem po tleh in pobiranjem sledov vlomilčevih čevljev iz prahu, zelo resna stvar in skupaj s policajem in Iztokom odšla pobrat sledi na stopnice, midva z mojim policajem pa sva ostala v dnevni sobi.
V temi sva se plazila po tleh, on je iskal odtise stopal, jaz sem se pa utapljala v slabi vesti in se stegovala po rešilnem obroču sestavljenem iz trdnih sklepov, da bom v bodoče dnevno obrisala parket z mokro cunjo. Prah je zasedel ves moj prostor, ki ga imam na razpolago za sekiranje, zato nisem niti mislila na vso zlatnino od stare mame, mame, očetovo verižico, zlat nakit, ki sem ga dobila v dar od mojih umrlih staršev ob vseh pomembnih dogodkih kot so rojstni dnevi, matura, diploma, od mojega moža za rojstvo sina, hčere, predvsem pa iz časov, ko je še smatral, da mora zlato ženo, ki jo je dobil, dobesedno tudi poplačati z zlatom. V tem svojem prepričanju (mogoče bi kdo in približno vem kdo, rekel zablodi😜) je živel kar nekaj let, poleg tega nisem več tako rosno mlada, zato se je z leti kar nekaj karatov spominov nabralo, zame neprecenljivih karatov, ki jih je ropar zreduciral na grame zlata in naredil vse skupaj nič vredno. Samo grami so mu šteli, zato ropar, če bereš te vrstice, vrni mi vsaj Guccijevo uro, ki je bila samo pozlačena in ne vsebuje niti miligrama zlata. Pa prstan Swarovski, ki samo zgleda zlat. Lahko po pošti, na stroške prejemnika, naslov tako poznaš. Spodaj si lahko tudi ogledaš, kako sem bila zadovoljna, ko sem uro in prstan nosila. Tega spomina pa mi ne moreš ukrasti😛.

Ropar vrni mi uro in prstan, ker nista zlata
Ropar vrni mi uro in prstan, ker nista zlata

Naslednji dan so me oblivala različna intenzivna čustva.  In ker je najbolje, da čustva izlijemo na plano, da oblijejo ali poplavijo našo okolico, sem začela o ropu na dolgo in široko razlagati prvemu prijatelju, ki je prišel mimo. Ko sem mu povedala, da zlatnine nisem imela v sefu, se je začudil bolj kot da bi mu rekla, da  pozimi najraje hodim gola:
“Kaj si nora? Jaz stanujem v najvišjem nadstropju bloka in imam tako močna protivlomna vrata, da skoznje niso mogli vdreti niti gasilci, ko sem izgubil ključ. Žena se je morala pripeljati domov iz Pirana, če ne bi jaz ostal pred vrati, moj rotvajler pa bi crknil za vrati, preden bi prišla z drugim ključem iz dopusta. Vse dokumente, nakit in denar imam v stenskem sefu, obitem s folijo z zračnimi mehurčki, da ga ne zazna noben detektor kovin. Tudi denar v njem je ovit s plastično folijo, da ga slučajno ne zazna detektor zlatih nitk v bankovcih. Za vabo imam v spalnici pod posteljo slepi sef z nekaj cenenega nakita. Se bom smejal, če ga bodo odnesli. Moja edina šibka točka je strešno okno, vendar glede na to, da so zaščitena s kovinsko mrežo in sem v devetem nadstropju, ta šibka točka ni šibka šibka točka, ampak je močna šibka točka.” Po tem rafalu besed, sem začela razmišljati, če sem mogoče res nora. Do takrat se mi je zdelo, da je noro to, da te sredi popoldneva, sredi mesta, oropajo. Živela sem v prepričanju, da je družbeno nesprejemljiv vlom, kraja, vdor na tujo posest, hoja z blatnimi čevlji po tuji hiši in metanje designerskih verižic, ki ti niso všeč, pod tujo posteljo. Ampak živela sem v zablodi, v to sem se prepričala še posebej potem, ko sem slišala pogovor mojih starih dveh znank iz kavarne, ki sicer ni bil namenjen meni, bil pa je o meni. Šel je nekako takole:

Moja šibka točka je podstrešno okno
Moja šibka točka je podstrešno okno

“Ti, veš, da so Mašini mami vlomili v hišo skoraj pri belem dnevu in ji pobrali vso zlatnino?”
“Ja, sem slišala. Takim je treba pobrat, ki toliko imajo. Že hiša je tako bahačasta in to ob glavni ulici, vsem na ogled, da ni nič čudnega, da so jo roparji izbrali.”
“Pa sem slišala, da niso imeli niti sefa, niti alarma, niti kamer. Pa na kile zlatnine in dragega kamenja. Le od kje ji vse to?”

Še dobro, da zavarovalnica ne naseda na take fore. Sem slišala, da bo dobila samo 250 evrov .”

“Še je bog na tem svetu. Vidiš, vzame tistim, ki imajo preveč,” je zadovoljno zaključila druga, jaz sem pa kar lezla pod mizo, zadaj za njunim hrbtom, od sramote, saj sem ugotovila, da sem v bistvu sama kriva za vse. Celotno moje razmišljanje je bilo napačno, potrebno načrtne transformacije. Živela sem v zablodi, da se ne sme vlamljati in krasti, zdaj pa sem spoznala, da ne smeš stvari imeti, če pa že kaj imaš, moraš imeti sefe, alarme in kamere, slepi sef za vabo in pravega, ovitega v plastično folijo z zračnimi mehurčki, zato da ga ne zazna detektor kovin, čeprav ti to vse skupaj nič ne pomaga, ker so prejšnji dan oropali trgovino, ki je vse to imela, pa so alarm in kamere onesposobili, odnesli pa so slepi in pravi sef, ki so ga skopali iz stene. Kriva sem vsekakor jaz, ker stvari imam in to že z zunanjim izgledom hiše kažem in se z njo baham,  ne pa tisti, ki vlomi in krade. On pač opravlja svoj poklic, saj policaji vedo, da obstajajo organizirane tolpe, ki iščejo take neodgovorne lastnike kot sem jaz. In prav nam je☝️.
Torej, naj se obdam s protivlomnimi vrati, neprebojnimi stenami, vgradim video nadzorni sistem in alarme z direktno povezavo s policijo, varnostno službo in mojim mobitelom, hišo pa zakamufliram v razpadajočo kočuro (ne vem od kje se mi je vzela ta beseda, predstavljam pa si kako izgleda)? Mrzlično sem tuhtala razloge za in proti, se nagibala zdaj v eno in potem v drugo smer in kar lep čas sem potrebovala, da sem se dokončno odločila kaj bom naredila. Nemudoma sem se lotila dela. Izdelala sem dva velika napisa, ki sta se v temi fluoroscentno svetila in ju pribila na glavna in stranska vrata:
“Vlomilci pozor! Zlatnine nimam več, ker ste mi jo že ukradli, bižuterije ne marate, denarja pa nikoli ne hranim doma. Če bi radi to preverili, si sezujte čevlje, ker ne mislim več za vami brisati blata💩.”

Napis je za vsak slučaj tudi v angleščini
Napis je za vsak slučaj tudi v angleščini

JUHUHU, NOMINIRANA SEM!

In nadvse si želim zmagati, ne samo želim, hočem zmagati✌️. Ta želja in hotenje sta me gnala že avgusta, ko sem hitela pisati knjigo, da bi jo dokončala do zadnjega v mesecu, ko se je iztekel rok. Ne želje, tega hotenja sem se sramovala in zaman sem iskala v sebi pravo ali lažno skromnost, grebla in grebla sem po globinah in nikjer nisem našla niti s-ja od skromnosti. Sami z-ji, m-ji, a-ji, g-ji in spet a-ji. Samo nekje iz podzavesti se je za trenutek zasvetlikal olimpijski moto:

“Važno je sodelovati in ne zmagati.” Nemudoma sem vzela škarje in  odrezala zadnji del “in ne zmagati”, nekaj besed pa dodala. Dobila sem različico, ki mi je všeč:

“Važno je sodelovati, ker je to pogoj, da sploh lahko zmagaš!✌️”

fullsizeoutput_79d
Življenje in ljudje

svetlobnica-1-1

Nekaj odlomkov iz moje prve (vsekakor pa ne zadnje) knjige z naslovom Camino in ljudje:

1. Kako je Iztok napovedal zmago Trumpa že na začetku poti:

Nemec Hans je želel ugajati Iztoku, ki se je tako trudil za prepoznavnost Slovenije, zato je rekel:
“Meni je bilo najhuje, ker je letos Slovenec Peter Prevc zmagal v svetovnem pokalu v smučarskih skokih. Nas Nemcev je 80 milijonov, pa smo se morali zadovoljiti s srebrno kolajno Severina Freunda, Peter Prevc pa je dvema milijonoma Slovencev priskočil zlato.”
 Iztoka je kar povzdigovalo od napuha, ko si je Američan upal vprašati:

“Ja, kje pa sploh je ta dvomilijonska Slovenija😍?”

“Tam, kjer je ljubezen. Besedo ‘love’ imamo že v imenu,” sem se pohecala.
 Iztok pa je seveda moral lokacijo točno pojasniti. Odgovoril je z glasom, ki je kljub prijaznemu vprašanju razodeval nezadovoljstvo, da ljudje ne poznajo takšnih, zanj osnovnih stvari, ki so del splošne razgledanosti:

“Med Italijo, Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško.” Američan je neprepričljivo odgovoril:

“Mhmm.” Za svoje geografsko neznanje je hitro dobil kazen:

“Vaša naslednja prva dama bo iz Slovenije.”

“Kako, Bill Clinton pa ja ni iz Slovenije?” ga je začudeno vprašal.

“In tudi dama ne. Ime vaše naslednje prve dame bo Melanija,” je poudaril Iztok. Uspelo mu je do konca razburkati ozračje. Po trenutku tišine se je vnela živahna razprava o ameriških volitvah, o tem, kdo ima več možnosti za zmago, Clintonova ali Trump. Vsekakor so si vsi za omizjem zapomnili, da je Slovenija država, ki ima ljubezen že v imenu in od koder izhaja kandidatka za ameriško prvo damo.

dsc_0169
Camino lahko nadomestiš z besedo življenje

2. Delček pogovora z Američanom Thomasom, Švicarjem Fabianom, Italijanoma Giovannijem in Adriannom, Grkom Nikosom in sestrično Marjano, nekje po prehojenih šeststotih kilometrih, ko so že kar nekaj vedeli o Sloveniji in to samo  dobro, še nič pa o pregovorni slovenski zavisti:

Spet se je oglasil Thomas:

“Do zdaj sem izvedel, da imate Slovenci krasne hribe, po katerih planinarite, da ste vzdržljivi ljudje, vsaj če pogledam vaju z Marjano, saj komaj lovim vajin tempo, da je Slovenija dežela ljubezni, saj jo imate že v imenu, imate slavnega filozofa, Slavoja Žižka, ki je več pri nas v New Yorku kot pri vas, ker ga imamo Američani zelo radi, saj najbolj zapletene stvari pove zelo enostavno …” Švicar Fabian je nadaljeval:
“… Slovenci imate najboljšega golmana na svetu, imeli ste najboljšo alpsko smučarko, imate svetovnega prvaka v smučarskih skokih, Petra Prevca …” Thomas mu je spet prevzel besedo:

“… in naša prva dama bo Slovenka …” Zajel je sapo, Adrianno pa je hitro dodal:

“Prava lepotica!” in pri tem poznavalsko zažvižgal, Giovanni pa je seveda prekinil naštevanje z vprašanjem:
“Imate mogoče tudi kakšno slabost?” Nič kaj se nisem obotavljala:

“Za Slovence pravijo, da smo zavistni, in to predvsem sosedom. Svojo zavistnost radi ponazorimo s primerom: če bi moj sosed kupil kravo …” 
Marjana, ki je pripravljala mizo za večerjo, je rekla:


“Razloži jim, saj tega ne poznajo.”


“Torej, to zgleda takole: če bi moj sosed kupil kravo, bi kot prava zavistna Slovenka rekla, da upam, da mu bo ‘crknila’. Thomas, če bi tvoj sosed kupil kravo, bi ti kot tekmovalni Američan rekel, da če si je on kupil eno, si boš ti dve. Če bi pa Nikosov sosed kupil kravo, bi Grk Nikos rekel, da hvala bogu, da si jo je, ker bodo zdaj tudi oni dobili mleko.” Vsi so bruhnili v smeh, Adrianno pa je dodal:

“A ne samo mleko, tudi sir bi lahko dobili tu in tam, bi rekel kak moj sorodnik, Kalabrijec.”

3. Misli iz zadnjega dneva hoje:

Zadnji dan hoje sem se obirala na vsakem koraku. Ustavila sem se, da bi od blizu pogledala cvetoč grm, na katerem je mrgolelo žuželk, da bi s tal pobrala svetleč kamen, da bi se dotaknila zoglenelih vej drevesa, ki je opominjalo na gozdne požare, da bi se predala omamnemu vonju mokrih evkaliptov, da bi prisluhnila ščebetanju nevidnih ptic. V daljavi, vendar z vsakim korakom bliže, se je slutilo morje. Bilo je v zraku in bilo je v rastlinah ob poti, ki so dale vedeti, da ne bo dolgo, ko ga bom tudi ugledala. Uživala sem z okoljem in sama s seboj, zlita v celoto, v ravnovesju. Imela sem občutek, da sem danes še na nekakšni miselni planoti, od koder zvrha gledam v dolino življenja. Od tu vidim zakonitosti, razumem razloge, čutim odločitve, ne dvomim, saj vidim in verjamem v rumene puščice. Danes verujem, upam in ljubim. Danes sem razumna, pravična, srčna, zmerna. Jutri se bom spustila nazaj v dolino. In iskala rumene puščice, vmes zašla, jih ponovno našla. In to, kar danes vem in sem, to gotovo ravnovesje se bo jutri v dolini izgubilo, od dneva do dneva ga bom iskala in se mu približevala.

fullsizeoutput_78f
☁️Lepo☁️ bi☁️ bilo☁️ zmagati✌️

4. … čeprav so bila zmaga že doživetja na poti:

Spomnim se njegovih besed, ki so mi vzele sapo zaradi svoje kristalne resničnosti:

“Glasba bi morala biti kot vrtnica, ki se razcveti na polju tišine.” In to polje tišine, na katerem se je razcvetala Vivaldijeva pomlad, sem našla tam, na Caminu. Bila sem samo tukaj in zdaj in bilo je prelepo. Zamaknjena, lahka, čistih misli, srečna sem nadaljevala pot po široki, vijugasti beli cesti, preko zelene trave, mimo cvetočih češenj in šumečih dreves, ob glasbi žvrgolečih ptic, skozi pomlad.

 

Okopana v zlatu
In to polje tišine, na katerem se je razcvetala Vivaldijeva pomlad, sem našla tam, na Caminu

 

P.S. Še starša sta me vzgajala po načelu: “Lastna hvala, cena mala,” in “Dobro blago se samo hvali.” Z leti sem pa prvo načelo opustila, drugo pa začela izvajati v dobesednem pomenu. Samo dodala sem: “…  ker ima dolg jezik 😜.”

/**/

 

KAKO SEM POSTALA BLONDINKA S FILOZOFSKE FAKULTETE, 3. del

Na spisku literature je bilo 5 knjig in en članek. Cobiss je štiri knjige našel v mariborski univerzitetni knjižnici, eno v knjižnici v Slovenskih Konjicah, članek pa sem si v pdfu “daunloudnila“ iz Googlea. Še naši starši so dol nalagali samo z lopatami, predvsem premog v klet, kjer so prebivale miške, zdaj pa kurimo z oljem ali plinom, dol pa s pomočjo mišk nalagamo datoteke, v računalniške shrambe. Včasih namesto dol, nalagamo tudi gor, v oblake☁️☁️☁️. Sedanja vrsta dol ali gor nalaganja je čistejše, hitejše in fizično manj naporno opravilo. Miškam 🐭🐭🐭 pa vsaka čast, kakšen evolucijski skok so naredile v času ene generacije 🖱🖱🖱.
Podatke o posameznih knjigah sem na računalniškem zaslonu slikala z mobitelom. Vendar joj, prejoj 😮 Vse knjige so bile v prostem pristopu, ki je zame pravi bav bav 👻, čeprav se prosti pristop ne nahaja niti v kleti niti na podstrešju, kjer bav bavi običajno živijo 👻. img_3020Verjetno bi lažje, vsekakor pa brez bav bavov, poiskala iglo v kopici sena, kot knjigo v prostem pristopu (tako iglo kot kopico sena sem zaman iskala med jabolčnimi slikcami, zato ju nisem mogla še dodatno ponazoriti). To sem poskusila samo enkrat, takrat ko se je Maša vpisala v gimnazijo in si je šla prvič sposoditi knjige v mariborsko knjižnico. Po dveh urah me je hlipajoč poklicala, da je na poti v šolo, ker se gre izpisat in poiskat delo, saj ni sposobna niti poiskati knjige v knjižnici, kaj šele, da bi naredila gimnazijo. Še zdaj se spomnim, kako mi je v trenutku, z velikimi rdečimi črkami, začelo utripati v glavi:

Danger 🆘!”   Ker je moj materni 👅in očetov 👅jezik slovenski, mi nikoli ni bilo jasno, zakaj moji možgani v najresnejših situacijah proizvajajo opozorila v angleščini. Mogoče sem bila v kakšnem prejšnjem življenju telegrafist na kakšni angleški vojni ladji. Ne, bolj verjetno telegrafistka. Si ne predstavljam, da bi bila moški.

Danger 🆘 !“ je spet poblisknilo pred mojimi očmi. Mašo sem si že predstavljala kako za tekočim trakom izloča defektne vijake 🔩 med izmet, zato sem kar stekla reševat, kar se je še rešiti dalo. Komaj sem jo prepričala, da lahko greva v knjižnico skupaj. V bistvu jo sploh nisem prepričala, saj me je na poti tja, dvomljivo pogledovala, s še vedno objokanimi očmi 😢.
V knjižnici sem dokaj smelo pristopila k metrom knjižnih polic, si ogledovala oznake iz številk, cifer, nomenklatur in signatur. Šla sem gor ob policah, številke so malo naraščale, potem padale, potem jih je pa kar zmanjkalo in začele so se črke, ki so si verjetno sledile po kakšni abecedi iz časov pred našim štetjem, signature so bile pomešane, šla sem dol ob policah, cifre so včasih bile, včasih pa ne, nomenklature pa tudi, če so bile, jih nisem niti registrirala, ker nisem vedela čemu sploh služijo. Kaj hitro mi je postalo jasno, da si lahko tudi jaz oblečem modro haljo in nataknem rokavice, da bova šli skupaj izločati defektne vijake 🔩, zato sem poiskala prvega moškega uslužbenca knjižnice. Sicer se sramujem priznati, še bolj pa to zapisati, vendar nekje globoko v meni, se v zvezi s pametjo, razraščajo močne šovinistične korenine v škodo mojega spola. Ženska ni mogla pogruntati relativnostne teorije, lahko pa najuspešnejše upravlja vse grunte na tem svetu, tukaj in zdaj, na trdnih tleh, na zemlji. Dela čudeže iz časa in prostora, brez da bi z mislimi tavala po vesolju in zapisovala čudne enačbe kot je E = mc². Zato enostavno nima časa, čeprav ga v praksi eksponentno multiplicira, ne samo kvadrira. Narava ji je dala pomembnejše naloge. In kaj bi lahko bila pomembnejša naloga kot reproduciranje človeške vrste? Rojevanje in vzgoja Kantov, Einsteinov, Newtonov, Jungov, Ferrarijev in Trumpov? Kakorkoli, poiskala sem prvega moškega uslužbenca in ga z najlepšim, popolnoma neprizadetim nasmeškom 😁, prosila za pomoč. Čeprav tako popolnih belih zob kot so na slikci 😁 nimam, imam celo rumenkaste, s špranjico med zgornjima enkama in malo večjo špranjico med enko in dvojko desno zgoraj, zaradi katere je moja profilna slika z moje desne pogojno neuporabna. Pogojno pravim, ker moja prijateljica in fotografka Zlatka, zna narediti tudi moj desni profil fotografijsko uporaben📸. Gospod je bil zelo prijazen, poiskal nama je knjigo in se z razlago sistema ni niti trudil, za kar sva mu bili obe globoko hvaležni. Maša se je naučila, da če kaj ne znaš, pač prosiš za pomoč, zato še vedno nadaljuje šolanje, nekvalitetne vijake pa zaenkrat izloča v izmet nekdo drug namesto naju.

Po nekaj letih sem zdaj ponovno stala pred velikim izzivom (ne smem reči problemom, ker imajo v naši pozitivno usmerjeni dobi, probleme samo negativneži). Mašo sem morala prepričati, da mi bo šla po knjige, čeprav se nahajajo v prostem pristopu. Vedela sem, da je to dokaj trd oreh. Skopirala sem navodilo za iskanje gradiva iz interneta, ga pobarvala v različnih barvah, pomembne dele podčrtala, določene nagnila v poševni način, najpomembnejše pa še okrepila. Dobila sem zelo pregledna navodila. unnamed-90
Potem sem Maši napisala SMS:
“Kako si se odločila, boš moja študijska tajnica?” Takoj je priletel odgovor:
“Bom tvoja tutorka in tajnica. 😂😂.” Nemudoma sem ji poslala vse štiri slike iskane literature.
“Sam po knjige iz prostega pristopa👻 ti ne mislim hodit 😬😰!“
“Kaj pa, če ti za ves teden posodim moje nove škornje 👢 in torbico 👜?“
“Temu se reče golo izsiljevanje 👎👎“
“Ne, temu se reče motivacija 👍👍👍“
Ni mi odgovorila, vedela pa sem, da so bili škornji in torbica preveč lepi in modni, da bi se predlogu odpovedala😇. Še isti dan sem dobila SMS:
“Mamiiiii js ze zgledam neumno. Takoj je tetica prisla do mene, pa mi pomagala, pa vse mi je nasla.” Odkar sem prišla s Camina, sem mu pripisovala vse, dobro in slabo, zato je sledil odgovor:
“Poslal ti jo je Camino😜.“
“Hahaha 😂😂 al pa to da mam gor crno obleko do kolen ono zarino, rdeco usnjeno jakno, crne one bulerje, dolge blond oprane spuscene lase pa mocen in lep makeup z nezno sminko😜.”

dsc_0083-1
Ne glede na to ali je bil zaslužen Camino, Mašin zunanji izgled ali prijazna uslužbenka knjižnice, v petek sem dobila vse štiri knjige domov, v ponedeljek pa so šli moji novi škornji in torbica z Mašo v Maribor. Za en teden.

Medtem sem se jaz lotila kar vseh štirih knjig hkrati. Najbolj sem bila vesela tiste z naslovom Erotizem. Mentor mi jo je priporočil za branje v postelji, pred spanjem. Kako prikladen, priličen in prebrisan se mi je zdel njegov nasvet! Po vsej verjetnosti je logično sklepal, da se v mojih letih zmanjša izločanje določenih hormonov, kar posledično privede do zmanjšanega libida. Branje Erotizma pred spanjem, bi znalo dvigniti produktivnost mojega, tehnološko iztrošenega procesa izdelave spolnih hormonov, povečana proizvodnja bi dvignila moj libido😍, s čimer bi bil zelo zadovoljen moj mož😘. In zadovoljen mož, nedvomno pridonese k dobremu študiju. Knjigo bi predelala in vsak bi od tega imel svoje zadovoljstvo. Juhuhu, študij je lahko tudi zabaven in praktičen, sem se že veselila do večera, ko se je zgodilo ravno nasprotno. Ob prebranem dejstvu, da združitev jajčeca in semenčeca pomeni kontinuiteto njune diskontinuitete, so se mi enostavno začele zapirati oči in zaspala😴 sem, še preden sem prebrala celo stran, libido pa se mi ni dvignil niti za milimeter (če predpostavim, da je libido dolžinska kategorija).💤

GRAFIKA ZAHTEVA, DA STOJIMO PRED NJO KOT FIZIČNIM BITJEM

Redni profesor Samuel Grajfoner predava o grafiki in risbi na Oddelku za likovno umetnost na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Po študiju kiparstva v Ljubljani je zaključil specialistični študij grafike in se izpopolnjeval na Akademiji Minerva v Groningenu na Nizozemskem (1992), v grafičnih ateljejih v Paragon Centre v Londonu (1995), v pariškem Cité Internationale des Arts (1995) in Printmakers Workshop v Edinburghu (1998). Bil je član likovne skupine Mi, s katero je razstavljal v prvi polovici 1990-ih. Že od študentskih let prejema priznanja in nagrade za svoje umetniško delo v Sloveniji in tujini. Leta 2000 je bil nominiran za nagrado Prešernovega sklada na področju likovne umetnosti za grafična dela v zadnjih dveh letih. Redno se predstavlja na razstavah doma in v tujini, njegova dela hranijo v javnih grafičnih zbirkah v Sloveniji in tujini, med katerimi velja izpostaviti dunajsko Albertino.

Samuela pogosto srečam na različnih točkah labirinta hodnikov naše fakultete, bežen pogled, hiter pozdrav in že hiti dalje po opravkih ali se vrne k pogovoru s kolegi, ki v avli fakultete pripravljajo razstavo. Ponosna sem, da sem zaposlena na fakulteti, kjer se srečujemo profesorji tako različnih interesov, sposobnosti in talentov. Prav ta čudovita raznovrstnost nas vse zaposlene bogati.

Zaupajte nam, kakšna je pot iz Maribora v Peking (seveda, v prenesenem smislu). Kdo od Slovencev je poleg vas še razstavljal in s katerimi deli?

Umetnostna galerija Maribor je skupaj z Akademijo za filmsko umetnost Peking najprej pripravila razstavo slovenske in kitajske sodobne umetnosti z naslovom Zemlja je ploščata (3. junij – 14. avgust 2016 ) v Umetnostni galeriji Maribor. Razstava je bila del mednarodnega projekta, ki je temeljil na kuratorskem dialogu Feng Penga, kitajskega kuratorja in profesorja umetnostne teorije, in Brede Kolar Sluga, kuratorice in direktorice UGM. V UGM so tako bila prvič predstavljena dela štirih priznanih kitajskih umetnikov v evropskem prostoru. Hkrati pa je projekt prinesel tudi prvi skupinski nastop slovenskih umetnikov na Kitajskem, saj se je razstava jeseni selila v prestižni razstavni prostor Today Art Museum v Pekingu, kjer je bila na ogled med 10. in 22. septembrom 2016.
Povzemam besedilo iz vabila na otvoritev razstave: »Na razstavi sodeluje osem odličnih, uveljavljenih umetnikov in umetnica iz Kitajske in Slovenije: Uršula Berlot, Feng Fang, Samuel Grajfoner, Marjan Gumilar, Zmago Lenárdič, Shang Yang, Tan Ping in Zhang Fangbai.
Kljub navidezno velikim formalnim in vsebinskim razlikam vsa izbrana dela govorijo o sodobni sliki, ki reflektira dosežke modernizma, hkrati pa se odziva na konkretnosti sodobnega sveta v tranziciji, vzporedni z velikimi spremembami znotraj družbenopolitičnega, ekonomskega in ekološkega polja.
Umetniški nagovor o tradiciji, svetovnem nazoru, etiki, filozofiji, nezavednem, intuiciji, kreaciji in duhovni svobodi je bila tudi priložnost, da preverimo, ali lahko pozicijo Vzhod/Zahod pojmujemo izven stereotipov – drugače sodobno.«

Ali obstajajo medkulturne razlike v spremljanju in doživljanju umetnosti, če primerjamo Slovence in Kitajce?

Kuratorja projekta utemeljita in reflektirata akt povezovanja in izbiranja. Feng Peng izhaja iz predpostavke, da globalizacija briše kulturno raznolikost, vendar kljub temu pod ravnim svetom (naslov razstave je Zemlja je ploščata ) zaznavamo velike zgodovinske in kulturne razlike. »V hitro razvijajočem se procesu globalizacije te zgodovinske in kulturne razlike izginjajo v oddaljeno pokrajino. Kulture v času globalizacije se zdijo enake na površju, a se razlikujejo v globini, kar spominja na teorijo kolektivnega nezavednega Carla Gustava Junga, vendar v njeni obratni različici. Jung meni, da se zavestno na površini razlikuje, kolektivno nezavedno v globini pa je enako. V današnjem obdobju globalizacije kolektivno nezavedno iz globine očitno priplava na površino, medtem ko različne oblike zavestnega s površine tonejo v globino.
Sodobna kitajska umetnost se kot del globalizacijske kulture bistveno ne razlikuje od preostalega sveta. A pri tem gre le za površinski pojav. Če bi se spustili globje, bi pod podobnimi površinami opazili velike razlike. Sodobna kitajska umetnost ni mogla obstati izven odnosov z dolgo zgodovino kitajske kulture. Globok in zgoščen pomen kulture in družbe je stisnjen pod ravno površino. Tudi svet sodobne kitajske umetnosti je raven. Toda pod to ravno površino se nahaja oddaljen in neskončen spomin.«

Breda Kolar Sluga izhaja iz spoznanja, da sodobna umetnost vedno govori tudi o tem, da svet raste in da s težavo dohajamo njegove dimenzije in izkušnje. Rušenje tal pod nogami je drugo ime za sodobnost. Zahodna torej tudi slovenska, eksistencialna in vizualna izkušnja se tesno navezuje na občutenje materialnega. Dojemanje resničnosti pa je praviloma utemeljena zgoščeno v minimalistični jezik skozi lastno telo. Zavedanje snovnosti in telesnosti je v njihovih (Uršula Berlot, Samuel Grajfoner, Marjan Gumilar in Zmago Lenardič) delih vselej prisotno, od gledalca zahteva hkrati tako čutno kot miselno branje. Takšen opis posebnosti zahodne kulture kljub klišejskosti najbolje približa razloge, zakaj danes želimo povezati svojo prostorsko izkušnjo s tisto, ki prihaja z drugega konca sveta.

Prosim, da kratko opišete: a) kaj od vaših del je bilo možno videti na razstavi v Pekingu, b) predstavite tehniko in c) način nastajanja umetniških del in njihove postavitve na razstavi, sporočilo…

a) Na razstavi v Pekingu je bilo možno videti 13 grafičnih listov, ki sta jih 4. junija 2016 v mojem ateljeju izbrala kuratorja Breda Kolar Sluga in Peng Feng iz opusa z naslovom Teme Lukenj (The Darknesses of Holes) iz leta 2014/15 in starejša dela, z naslovi Pont Marie in For Louise B., ki sem jih leta 1995 ustvaril v Cité International des Arts v Parizu.
b) Skoraj ves do nedavno izveden grafični opus pripada globokemu tisku – grafični tehniki jedkanice in akvatinte z intervencijo suhe igle ter gravure. Tehnike globokega tiska mi omogočajo poudarjeno linearni izraz in poenotenje podlage z nanosi grafične črne barve.
Izraz oblikujejo reproduktivni grafični postopki, na katerih temelji umetniška grafika (posebna oblikovanost, posebna zaznavna kakovost oz. enkratnost itn.) – ni samo golo sredstvo pomnoževanja neke risarske artikulacije, marveč dejavnik, ki ključno oblikuje njeno estetsko vsebino oz. izraz. S primerno izbiro grafičnih postopkov estetska vsebina z reproduktibilnostjo pridobi. Reproduktibilnost v umetniški grafiki ni cilj, ampak sredstvo.
Največkrat so ti postopki, procesi medsebojno prepletanje prispodob, tehnologije in časa, katerega rezultat je več izdelkov, ne en sam. Struktura tiska in ročno izdelanega papirja, enkratne lastnosti listov nudijo izrazna sredstva, ki niso lastna nobeni drugi umetniški zvrsti in ustvarjajo večplastno podobo, ki vsebuje lastno, nadvse kompleksno notranjo pokrajino, in ta se mora odtisniti na papir ali pustiti, da jo pritisne preša. Ohranitev umetniškega originala kljub reproduktibilnosti, ki je vrlina grafike, mi pomeni največji izziv.
c) Estetska vrednost grafike je v načinu likovne realizacije kot (zapis duha) mojih sledi. To je nekakšen »relief duše« – mentalna izkušnja, vrezovanje moje mentalne podobe v matrico. Tako kot v moji intimi se tudi na matrici nalagajo čustvovanje, spominski zapisi, plasti duše in postajajo materializirana metafora moje eksistence. Gre za spontanost prvega zapisa in njegove znakovne vrednosti, za potezo kot prvinski izraz. Izraz kot karakteristika grafične umetnosti izvira iz značaja poteze in značaja tehnike ter tako neposredno nagovarja emocije. Gre za dinamično in ekspresivno spontano potezo, ki se kasneje sklene v trden racionalni sistem. Izraz je tisti, ki je povezan z najglobljo artikulacijo človeških usodnih doživetij ter spoznanj, in je tudi tisti, ki določa status umetniške izjave.
Prepričana zavezanost in dosledno upoštevanje specifičnega medija – grafike, kjer sta izdelava matrice in razumevanje grafične risbe, ki je rezultat neposrednega stika duha z znatno upirajočo se materijo, je središčni interes mojega angažmaja.
Postopek ustvarjanja mi pomeni grafični proces ali delovanje, v katerem se oblikuje ideja v svoji materialni podobi na podlagi številnih preverjanj in korekcij, pri čemer je pomemben povratni vpliv materije na idejo. Kiparsko izkušnjo povezujem s smislom za dojemanje prostora in snovnosti. Grafična plošča je specifična materija, do katere gojim – lahko bi rekel – intimen odnos. Ko graviram in zarisujem v kovinsko ploščo, poleg klasičnega grafičnega orodja, graverskih dlet in igel uporabljam tudi orodje, ki se sicer ne uporablja v grafiki, nekatera sem priredil, da lahko vrezujem z močjo celega telesa, zato so vrezi neobičajno globoki, kar kasneje zahteva posebno pozornost pri vtiranju barve, na odtisu pa se uveljavlja nenavadno visoka reliefnost in za grafiko velik format. Vrezovanje v cinkovo ploščo je zame neposredno likovno ustvarjanje. Posledica tega neposrednega obdelovanja plošče je, da je ne pojmujem več kot podlago za odtiskovanje večjega števila enakih grafik, temveč jo fazno obdelujem (dodelujem in predelujem in vsako fazo »dokumentiram« z odtisom, ki mora biti kompozicijsko urejen).

Kako je nastala ideja za ta dela? Jim je podlaga zgodba, zaznava, doživetje…?

Idejo za naslov Tème lukenj sem priredil iz naslova besedila Mc Evilleya za katalog beneškega bienala leta 1990, ki piše o delu A. Kapoorja pod naslovom Tèma znotraj kamna o postopkih piktografske iluzije oz. kako s pomočjo sipke barvne snovi dosega dematerializacijo predmetnega oz. neprisotnost. Sicer pa naslov bolj asocira na črne luknje v vesolju: temačnost ali črnina kot odsotnost svetlobe in ovalna luknja kot polje neskončne gravitacije, okoli katerega se ukrivlja prostor, nepovratno srkajoč vase svetlobo in materijo. Enotna ovalna forma s svojo popolno obliko asociira na praporeklo stvari, na neskončnost, na prazačetek ter prikliče v spomin zgodbe o nastanku sveta.
Vsebinska izhodišča za serijo grafik sem našel na pohodih po rodnem Mariboru, ko sem se zaziral v ovalne podstrešne odprtine starih mariborskih zgradb. Črno tèmo, v katero se potaplja pogled, sem doumel kot nekaj zgoščenega, težko določljivega, a na optični ravni otipljivega. Takšna postane tudi črnina na grafikah: težka, gosta in snovna.
Ker moje telo govori svoj jezik, razumem problem kot haptično izkušnjo grafične podobe, ki se zapira proti mojemu telesu. Prisotna je sedanjost telesne iluzije, zato gre tudi za objektnost. Grafika postane objekt. Zdi se, da grafika enako kot kip zahteva, da stojimo pred njo kot fizičnim bitjem, da bi jo doumeli s telesom, še več, da bi bili znotraj grafike.
Hkrati se postavlja tudi vprašanje: kaj lahko naredim za medij; kako razviti problem in ga rešiti še bolj posebno.
Velikoformatne grafike, ki marsikdaj dosegajo že skrajne možnosti odtiskovanja, z naslovom Tème (znotraj) lukenj sem prvič samostojno predstavil v Galeriji likovnih umetnosti Slovenj Gradec na povabilo Milene Zlatar leta 2003. Po razstavi v razstavišču UK v Mariboru jih je za 28. grafični biennale izbral Božidar Zrinski, pozneje so bile razstavljene tudi na grafičnih bienalih v Seulu. Tomaž Brejc jih je izbral za razstavo Poletje, predlogi za stalno zbirko v UGM. Večino besedil za predstavitve je napisala Marjeta Ciglenečki. Z razdalje odmika od kovencionalne potrebe branja grafične podobe sem jih instaliral na razstavi Umetnost: ZDAJ leta 2012. Luknjo sem predstavil na razstavi Back to Black leta 2014 (Nazaj k črni) v galeriji Equrna, na kateri je kustos Arne Brejc prvič izbral “črna” dela slovenskih avtorjev, ki so ustvarjali od sedemdesetih let do danes. Bil sem presenečen, ker je izbral prvo nastalo črno grafiko, prvi odtis Luknje, ki sem jo sploh ustavaril v celotnem opusu. Na razstavi nas je povezovala črna barva, ki je svoje polno samostojno življenje dobila z modernizmom. V juniju leta 2015 sem dva dela iz zadnje serije Tème lukenj predstavil na razstavi Premio Combat prize 2015 v Livornu.

Ali pri vašem ustvarjanju prevladujejo kinestetični ali vizualni občutki? Koliko vam je pomemben gib?

» Slikarstvo je tu zato, da nam da videti kaj novega, bodisi zato, da bi videli na nov način« (Gérard Wajcman )

Ker kot likovni umetnik ustvarjam in urejam vidne in tipne oblike v prostoru in se tako ukvarjam s prostorom samim, pri ustvarjanju uporabljam sicer vse čute, vendar prevladuje vid ali vizualni čut in otip. Nato kinestični ali gibalni tip in sluh ali avditivni čut. Tudi vonj in včasih okus ali gustatorni čut mi nista tuja. Vendar kot pravi Milan Butina, likovno ni samo vidno, tipno in prostorsko, likovno je rezultat specifične duhovne preobrazbe človeških potreb.
Likovna umetnost s svojim delovanjem na smiseln način zaključi preobražanje dane zunanje realnosti v nove individualne in družbene resničnosti, ki hkrati obstajajo v notranjem, duhovnem in zunanjem, stvarnem svetu. Likovni umetnik tako opravlja to preobrazbo na področju vidnega in tipnega sveta, daje in pokaže možnost bivanja v novih oblikah in z novim smislom.

Kandinski pravi: »Gibanje linije nastaja iz njene notranje napetosti in iz njene usmeritve.«
Neposrednost je izražena s tokom linije, ki ima svoj izvir v svobodnem gibanju roke med risanjem.
Poteze roke izražajo moje notranje slutnje in vizije, ker poteze niso v tolikšni meri podvržene premisleku, tehniki, vednosti, smotru ali naročilu. Hegel je v svoji Estetiki zapisal, da duh umetnika v ročni risbi neposredno prehaja v spretnost njegove roke. Zato lahko z njo izrazi vse, kar je v njegovem duhu. (Izdelava matrice in razumevanje grafične risbe, ki je rezultat neposrednega stika duha z znatno upirajočo se materijo, je središčni interes mojega angažmaja.)

Linije so posledica gibanja. Tako nastanejo aktivna, pasivna in medialna linija. Zmeraj je linija rojena iz hkratnega gibanja roke in očesa. S črtami je mogoče izraziti in pokazati energetske silnice, ki jih je zaznal vid. Pogled kot vizir, skozi katerega prihaja svetlobna energija v telo, potrebuje možnost za izraženje: to opravijo roke. Prehod iz nedimenzionalnega v prvo dimenzijo, iz neobstoječega v obstajanje, iz absolutnega mirovanja v gibanje. Gibanje je življenjska energija.

Na spletu sem o vas prebrala naslednje: “Uporaba barve mu kot kiparju ni blizu. Vsaka barva namreč v možganih povzroča spomin na realistična stanja v naravi, česar pa on noče. Želi, da gledalec izstopi iz predmetnega v nepredmetno. Barvi v grafiki sta za Grajfonerja črna in bela.”

Odklanjam poigravanje z barvnimi aluzijami (nekaj poskusov v litografiji vendarle obstaja!), saj ne želim učinkov, ki bi gledalca usmerjali k njemu tako dobrodošlemu mimezisu. Pri Luknjah črno kot samosvojost uporabljam kot ekstremno zamejitev bele, ki ne vzbuja nobenih aluzij na naturalistični podatek in je od Gutenberga sinonim za grafične postopke. Črna je najbolj gosta materija, ki maksimalno absorbira in izničuje svetlobo. S črno tudi najbolj jasno nekaj zaznamujemo, ne da bi sprožili asociacije na naturalistični podatek. Praznina postane prostor možnosti materializacije. Namesto črne kot barve me zanimajo snovnost in koncentrat snovi ploskve, smeri, izgradnja in tektonike ploskve, stopnja pritiska nanjo, ne pobarvanje ali zapolnitev v njenem orisu. Odtis in “slika” kot da postaneta eno.
Raziskovanje izraznih možnosti črno-bele in črne grafike mi pomeni posebno raziskovalno strast in veselje nad raznolikostjo iz istega motiva in enakih elementov zgrajenih likovnih sporočil. Tako predstavljajo monolitne krožne oblike npr. mostu Pont Marie vsebinsko izhodišče grafičnim listom, nastalih v Parizu.

Kot psihologinja vas moram vprašati, kaj človeku pomeni, da lahko izstopi iz predmetnega sveta? Je to beg ali sprostitev; čisti užitek ali čisto spoznanje ali čista lepota; bolečina ali strah ali radost…?

»Ko uzreš, kar ti ni domače, tistemu brž nadeneš domače ime. Ta duševni mehanizem je star prav toliko kot človek in enako in vseprek velja tako za umetnika kot za gledalca – ustvarjati podobnost, ne pa pripoznavati nepodobnosti, to je novega.« (F. W. Niezsche)
Gre za že omenjeno preobrazbo na področju vidnega in tipnega sveta. Počlovečenje, humaniziranje, ker je potrebno spraviti v sklad oba svetova, duhovnega in predmetnega. Ali kot bi rekel filozof, ustvariti likovno resnico kot skladnost med mislijo in njenim predmetom.
Zakon in spoznanje vse umetniške ustvarjalnosti je želja po izražanju in ne zgolj ilustriranju. Po J. Muhoviču so vizualna izhodišča likovne informacije hkrati odvisne in neodvisne. Odvisne, ker so navezane na oblikovno bistvo upodobljenih stvari in pojavov, in neodvisne, ker lahko pobegnejo celo bistvu samemu. Npr., če Picasso tudi v zadnji fazi ustvarjalnega procesa še ohranja neko temeljno podobnost z izhodiščno risbo, Bethers od izhodiščne risbe drevesa ohrani le še geometrizirane senčne dele, ki so izgubili vsako podobnost z drevesom in pričeli živeti svoje lastno življenje.
Vsebinska izhodišča grafičnih listov se navezujejo na obliko v prostoru, njeno notranjo zgradbo, način, kako je oblikovana. Pravilno aktiviranje prostora z obliko je tisto, kar me najbolj vznemirja in mi predstavlja vedno nov izziv. Kako vidimo osnovni likovni element? Kadar ne poznamo notranje zgradbe oblike, vidimo samo ikonografijo. To pa je tudi problem realizma. Pri oblikovanju forme masiva izhajam iz predmeta, stvarnega ali zgolj zamišljenega, spričo postopka redukcij za vsakršne asociacije. Gre za postopno oblikovanje in vgnezdenje osnovnega monoelementa – zaobljene kopičaste forme, ki je ploskovno povsem zaprta in monolitna.
Na začetku so vedno neke vizualne predstave, ki se pojavijo nezavedno in samo nakazujejo naslov, šele nato pride do navezovanja teh podob in reminiscence na realne objekte. Lok – obok kot ena izmed najpopolnejših oblik arhitekture, ki ga v Parizu srečuješ na vsakem koraku in je osnovni element mostov, je hkrati tudi eden izmed osnovnih elementov mojega likovnega jezika, kjer gre za iskanje lastne idealne forme.

Fotografije so iz osebnega arhiva Samuela Grajfonerja. Avtor prve fotografije v prispevku je Branimir Ritonja.

PUBEC DANES VASUJE V LJUBLJANI

pubec1
Zdaj pa že toliko let živim na Štajerskem, da sem in se počutim prava Štajerka. Zato ni nič čudnega, da imam veliko mero lokalpatriotizma, saj ta, k nam Štajercem, obeh spolov, tudi sodi. Glede na abecednik slovenskega jezika, vsem poznanega po skrajšanem imenu SSKJ, lokalpatriotizem pomeni “veliko občudovanje, ljubezen do domačega kraja, pokrajine“ in ta isti abecednik za lažjo predstavo, kaj to je lokalpatriotizem, uporablja pridevnik štajerski. img_0513

Da je temu tako ni nič čudnega, saj se ga nalezeš (lokalpatriotizma mislim😉)že v trenutku, ko ješ krofe na Trojanah, na štajerski meji. To pa počnemo vsi Štajerci, ko gremo preko Trojan. Bi znalo biti, da tisto marelično marmelado, ki je v trojanskih krofih tam, kjer bi morala biti ura (vsaj Ljubljančani mislijo tako), kuha kakšen ekstremni štajerski lokalpatriot.

Saj veste tisto zgodbo, ki bi se lahko zgodila katerokoli jutro, ko se toti Štajerci v kolonah valijo sklepati posel v metropolitansko Ljubljano. Na tisto katerokoli jutro, je Štajerc še skoraj na tešče prišel k Ljubljančanu in mu začel tako lepo v kupčkih💩💩💩 nalagati besedo, ki se na Štajerskem začne na d…, po ljubljansko pa se ji globalizirano reče ‘šit’. Še ves mačkast je pubec rekel:

“Ti moram povedati, kaj se mi je zgodilo. Veš, včeraj smo pubeci pili tam nekje blizu Ritoznoja, ko sem pa prišo domov, pa sem opazo, da mi je nekdo ukrado uro.” In Ljubljančan se je začel delati zelo čustveno empatičen:

“Grozn, zlo mi je žou zate …”, pa ga je pubec hitro prekinil:

“Jebeš ti to. V Ritoznoju je nevarno. Podobno kot v Črni gori.  Če daš roko iz aviona, ko letiš nad Črno goro ali če daš roko iz avta, ko se pelješ skozi Ritoznoj, pač ostaneš brez ure. Ampak danes zjutraj, sem se ustavo na Trojanah. Naročo sem si eno duplo kavo,”

med dobesednima navedkoma moram pripomniti, da imamo Štajerci radi vse tekočine ‘duplo’

“in krof. Spijem malo kave in špuknem, ker je bla vroča. Vgriznem v krof in ne boš verjel, veš kaj je blo noter?” Seveda Ljubljančan, res da s kančkom nejevere, vpraša:

“Tvoja ura?” Pubec pa ga mirno vpraša:

“Kaka ura? Marelična marmelada menda. Kaj bi pa druga blo v krofu?” Pri tem si je pa mislil: “Toti Ljubljančani so pa res smotani. Še stare vice jim z lahkoto prodaš.”

Ja, taki so toti Ljubljančani. Štajerc bi rekel, da rahlo butasti, na drugi strani pa tako napuhnjeni, da živijo v prepričanju, da Ljubljana meji z Italijo, Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško, ker si pač lastijo celotno Slovenijo. Da ne omenjam, da imajo Ljubljančani Štajerce za kmete in mislijo, da je Beaujolais edino in najbolj nobel mlado vino, ker je pač francosko. Pri tem se sploh ne zavedajo, da je ‘božulee’ kot se @jo, ki je narejen iz gemaja, poln metilnega alkohola, ki smo si ga mi Štajerci že skusili na lastnih možganih s šmarnico. Zato se z mentalnim zdravjem ne igramo več. Začeli smo delati Pubeca, iz žlahtnih sort, svežega, iskrivega, mladostnega, živahnega, takšnega kot pač vsi štajerski pubeci so.

Lani je Pubec prišo z Martinom samo na Štajersko, danes pa se je odpravil vasovat v Ljubljano. Po načelu: če jim lahko prodamo stare vice, jim bomo pa še mlado vino. Štajerske dekline smo se za trenutek spraševale, če naj bomo ljubosumne, ker so šli naši pubeci vasovat k finim mestnim damam iz naše metropole. Ampak res samo za trenutek. Zavedle smo se, da tako kot naši pubeci vedo, kaj je to žlahtna kapljica, vedo, kaj so to ta prave dekline😜.fullsizeoutput_746