KAKO SEM POSTALA BLONDINKA S FILOZOFSKE FAKULTETE, 2.del

Šele naslednji dan sem se zavedela resnosti zadeve. Ja, doktorski študij ni hec, organizirati se bom morala tako, da bom pravočasno, z naprintanimi takšnimi in drugačnimi osnutki, v usklajenem spodnjem perilu in s kulijem, prilagojenem celotnemu outlooku (pa ne tistemu Microsoftevemu), papirjem in trdo podlago, prišla na govorilne ure. Najprej je bilo na vrsti najlažje: poiskala sem vse kulije, ki jih premorem in jih (v skladnih barvah seveda), nametala po vseh torbicah. V duhu akcij “Nič nas ne sme presenetiti”, ki smo jih preigravali v prejšnjem sistemu, sem enega (v zlati barvi!) vrgla tudi v mojo večerno torbico. Za vsak slučaj, če mentorja srečam med odmorom v operi, v tistem trenutku lahko potegnem iz torbice beležko (v bistvu beležkico, ker beležka v večerne torbice ne gre) in kuli, in že sem pripravljena (ups😲, kupiti si moram tudi takšna zložljiva bralna očala z zlatim okvirčkom), da si zapišem dodatno literaturo, če bi slučajno mentorju še kaj padlo na um. To bo odlična priložnost, da bom popravila prvi vtis in dokazala, da ne velja trditev, da nihče ne dobi druge priložnosti za to, da popravi prvi vtis.unnamed-89Pri načrtovanju mojega outlooka pa ne bom smela upoštevati samo estetskega vidika, vključiti bom morala tudi novo dimenzijo. Katero? Učenost? Intelektualnost? Opismenost? Po parih sekundah razmišljanja, sem izločila učenost. Da zgledaš učen, moraš biti tudi dejansko učen. Ne moreš enostavno vzeti v roke debelo zaprašeno knjigo, si za oko zatakniti monokel in z oslinjenim kazalcem listati po knjigi. Dandanes bi tak outlook kričal: “Čas te je povozil!” in nikogar ne bi preslepil, da bi, v znak spoštovanja, pred teboj dvignil klobuk 🕵️. Seveda je tudi primerjava zastarela, saj se klobuki več ne nosijo in dvigujejo, ker niso več moderni. Kvečjemu kakšne baretke. Ker sem vsa leta po diplomi dirkala iz službe v vrtec in šolo, v parku delala potičke, kuhala kosilo in se učila šolske pesmice na pamet, sem zvečer, preden sem zaspala, kvečjemu pogledala kakšen film ali prebrala nekaj strani kakšnega romana. Po letih, preživetih v takšnem tempu, pa nikakor ne moreš zgledati učeno. Niti milimeter od tiste metrske učenosti mojega mentorja. Učenost se ne da ponarediti, učenost se lahko samo pridobi. Torej, učenost kot dodatek mojega outlooka zaenkrat odpade.
Kaj pa intelektualnost? Umskost, razumskost, ki je že v osnovi atribut temnih las? In sivih in rdečih. In tistih, ki imajo samo malo temnih, sivih ali rdečih. Ali pa jih sploh nimajo. Intelektualnost se lahko pogojno poveže z blond lasmi samo v primeru moških 👴. Se pravi, če želim zgledati intelektualka, si moram pobarvati lase, se je pri belem dnevu prižgala žarnica💡, čeprav njena svetloba v tistem trenutku sploh ni bila potrebna. Na tak način si bom za nekaj deset evrov kupila umetno inteligenco. Čeprav nisem bila v banji in hvala bogu, tudi naga ne, sem že hotela začeti vpiti “Eureka!” in steči na ulico, da začnem to moje veselje nad domislico deliti s svojimi sokrajani, saj se mi je v prvem trenutku zazdela enako pomembna kot vzgon Arhimedu.ideas-2

Pa me je pred usodno napako rešilo moje logično sklepanje, na katerega sem zelo ponosna. Kot sem že večkrat omenila, se je moj mož že v otroštvu odločil, da bo imel blondinko za ženo. Mogoče takrat še ni vedel za sloves blondink ali pa si dejansko ni želel kaj preveč umne in/ali razumne žene, da mu ne bi prevečkrat zrastla preko glave. Kakorkoli, po mojem mnenju se z otroškimi življenjskimi projekcijami ni za igrati, zato barvanje odpade, mož in vzgon pa ostajata.
Prišla sem do zadnjega možnega dodatka k mojemu outlooku: opismenostjo. Toliko že realno presojam, da vem, da opismena vsekakor zgledam. Seveda v slovenščini. Na osnovi moje pretekle izkušnje, pa sem lahko sklepala, da zagotovo ne zgledam opismena v angleščini. Moram se nekaj spomniti, da bom zgledala vsaj angleško polpismena, sem brskala po možganih in odšla v papirnico. Po kaj, nisem niti točno vedela, dokler nisem zagledala blok (od vseh petih pomenov besede v SSKJ, mislim na drugega, tistega, ki se začne s sešitek listov …) na katerem je z velikimi črkami pisalo:717e9712e7680d32924202a32e1a7f47
Zdel se mi je odlična izbira. Prvi del stavka mi je bil pisan na kožo, drugi del stavka pa bi mogoče lahko dal pridihec v smeri prve in druge dimenzije, dimenzije učenosti in intelektualnosti, vsaj dokler ne bi obveljalo prepričanje, da je to eno samo napihovanje 🐸 in da tudi za besedo clever velja relativnost, še posebej v razmerju do blondink.
Prvi korak🚶 je bil storjen, v bistvu več korakov 🚶🚶🚶v enem koraku 🚶 in nikakor ni bilo ubitih več muh na en mah, ker muh 🕷 nikoli ne ubijam, hodim pa zelo rada (tudi pajkov ne, njegova slikca je pripeta samo simbolično, ker Apple nima muh, samo 🐝🐛🐜🐞🕷) . Z nakupom bloka sem k mojemu outlooku dodala dimenzijo opismenosti v angleščini in pridobila sem beležko, v kateri sta združena papir in trda podlaga, ker se Platonova duša v trdoti (kar pa za trdnost ne morem trditi) ni najboljše obnesla.
To je bilo torej urejeno. Na vrsti je bila literatura in v zadnjh desetletjih utrta asociacija na njeno iskanje: Cobiss. Če bi bila verna, bi v znak zahvale za ustvarjalce Cobissa plačala mašo in to nedeljsko, če ta več stane in velja. Cobiss je blondinkam najprijaznejša aplikacija! V okence vtipkaš želeno, klikneš na lupico in izpišejo se zadetki. Popolna uporabniška izkušnja. Kot, da bi aplikacijo pisali Američani, ki so navajeni ( mogoče prisiljeni, saj je polovica registrirane ženske populacije blond) enostavno razmišljati, preenostavno za Slovence. To se lepo kaže na primeru operacijskih sistemov mobilne telefonije, ameriškega iOS-a in neameriškega Android-a, ki je Slovencem na splošno bližji. Ameriške rešitve so preveč preproste in Slovenec ne bo niti pomislil nanje. Že če vzamemo pristop k iskanju odgovora na preprosto vprašanje:
“Kateri mobitel je najboljši na svetu?” Slovenec bo brskal in brskal po mobitelu, primerjal piksle, hitrosti procesorjev, korenil, potenciral in si pomagal z zakoni astrofizike, sodeloval na forumih, prebiral najnovejše tehnične on line novičke in še se ne bo mogel trdno, tako brez najmanjšega dvoma odločiti, kakšen je pravilni odgovor. Američan bo enostavno glasno vprašal Siri, ki je stlačena v iPhone (seveda v angleščini, ker Siri ne govori slovensko):
”Kateri mobitel je najboljši na svetu?” In ona mu bo nemudoma odgovorila:
“Imaš ga v rokah.” (ga bo tikala, ker Američani pač samo tikajo). Samo nasmehnil se bo in prav po ameriško samozavestno zrastel za približno dva centimetra in pol.

Leave a Reply

%d bloggers like this: