50 ODTENKOV ŽIVLJENJA

Trije dogodki so vplivali na to, da se je zgodilo, kar piše v naslovu:

1. Najprej sem bila žrtev neke packarije, zato sem morala, skoraj bi rekla, da sem bila prisiljena, nekoga tožiti. Dobila sem vse, kar sem zahtevala. Zajeten kupček denarja, saj je bila tudi packarija več kot obilna.

2. Potem sem zvedela, da bom drugo leto dobila vnuka. Novice sem se razveselila, mož pa je dejstvo, da bom postala babica, izkoristil za sprožanje salv smeha, ko je kakšni zbrani moški družbi, zastavil retorično vprašanje:
“Se sprašujem, kako se bom počutil, ko bom spal pri babici?” In še preden je postavil vprašaj, so se vsi krohotali na vsa usta. Le kaj je bilo tako smešno?

3. In nazadnje sem, prav po šolsko, stopila v menopavzo. Moja družina se o problematiki ni dovolj poučila, zato se je zgodilo neizogibno. Ko sem jim zadovoljno postregla z mojo dvestopetnajsto nedeljsko Štefani pečenko, je nekdo komentiral, da ni tako lepo zapečena kot ponavadi. Padel mi je mrak na oči, zabrisala sem pečenko v koš, spakirala nahrbtnik in odšla na Camino. Da razmislim kako naprej. Nikakor nisem hotela samo peči ne dovolj lepo zapečene pečenke, peti vnuku uspavanke, spati z dedkom in čakati na pokojnino. Camino je vse skupaj povezal in izoblikoval sklep: Denar iz packarije moram uporabiti za mojo osebno rast! Kaj pa drugega! Plačala si bom doktorski študij, pisala knjige in jih izdajala, dokler kupčka ne zmanjka.

Vse do včeraj, sem bila s takšno rešitvijo zelo zadovoljna. Celo nekoliko šovinistično sem si mislila, da bi si vsak moški, ki bi bil na mojem mestu (bi doživel packarijo, postajal dedek in  vstopil v andropavzo, ki pa je nikakor ne bi priznal), omislil motor in mlajšo ljubico. Moja rešitev pa se mi je zazdela veliko bolj originalna. Bila sem celo kanček ponosna nanjo. Dokler nisem v kavarni ujela pogovora pri sosednji mizi:
“Si slišala, da je Mašina mama vpisala doktorski študij? Zgleda, da se ji je zmešalo po petdesetem.”
“Ja, mi je povedala soseda. To naše šolstvo je čisto zanič. Zdaj že vsak lahko vpiše doktorat. Ona pa je že tako ali tako od nekdaj pretirano samozavestna, pa ji je to stopilo v glavo. Pri teh letih, pa blond, pa študirat …” ni mogla nadaljevati, saj jo je dušilo od smeha.
“Kar naprej se ven meče. Že na Camino je šla, da bi bila nekaj posebnega. Ne ve, da tja tako  ali tako gredo že vsi. Kot da ne bi mogla iti po slovenski Jakobovi poti.”
“Menda je napisala knjigo, pa misli, da je to ne vem kaj. Še vsak, ki je prišel od tam, jo je.”
“Ubogi njen mož, pa tako prijeten je.”

Pri vsej zadevi mi ni bilo jasno edino to, zakaj bi bil moj mož zaradi tega ubogi. Pa bo že tako. Saj sta tako vse vedeli. O Caminu, knjigah, blondinkah. O meni. In tudi o doktorskem študiju. Jaz se moram o slednjem šele poučiti. Pomislila sem na referentko s fakultete, ki je v odgovor na neko moje vprašanje, ogorčeno zavzdihnila:
“Ne, gospa. Niste natančno prebrali navodil. Saj ste ja vpisali v doktorski študij in ne …”
“Hvala vam,” sem hitro rekla in odložila, da ne bi slišala “ … v osnovno šolo,” saj sem začutila, da so edino te besede, logično nadaljevanje stavka.
Malo strahu mi je le pognala v kosti, saj sem lep čas brskala po internetu in se prijavljala na raznorazne portale ( pa s tem ne mislim na arhitektonsko poudarjene vhode v stavbo) in neportale (pa tudi na nepoudarjene ne), na take z gesli in na tiste brez, da bi našla koledar študija. Nisem si upala poklicati po telefonu in vprašati, da ne bi dobila odgovora:
“Gospa, desno zgoraj imate velik rdeč utripajoč gumb in na njem piše koledar študija. Samo kliknite nanj. Bo šlo?” Tolažila sem se, da verjetno nisem tako omejena. Saj sem z internetom kar spretna. Ko hočem kupiti najnovejšo, srednje veliko, pastelno roza torbico, z dolgim ročajem, za na ramo in z rose gold detajli, jo najdem takoj.

Tudi z bež ženskimi čevlji, za k hlačam, z nizko peto in z veliko zlato kovinsko šnolo, nisem imela težav, čeprav sem iskala šnolo, ki v SSKJ sploh ne obstaja, v vsakdanjem življenju pa še kako. Tudi moževo geslo za PayPal sem shranila v računalnik, pa on niti ve ne, kdaj in kako. Opogumila sem se, poklicala in z olajšanjem sprejela odgovor, da koledarja še ne morem najti, ker ga dejansko še ni.
Že sem si malo opomogla od tistih neizrečenih besed o vpisu v osnovno šolo, ko me je spet dotolklo moje prirojeno petnajstminutno zamujanje. Vedno mi manjka 15 minut. Že rodila sem se 15 čez sedem zjutraj in za petnajst minut zamudila sedmo uro, konec izmene za eno ekipo in začetek za drugo. Cela ekipa, ki je bila po nočni izmeni zaspana in utrujena, je morala počakati name, preden so lahko odšli domov. Zamujam vedno in povsod, zato sem bila na tesno s časom, tudi pri odhodu v Ljubljano, na pogovor o osnutku doktorske disertacije. Hitela sem po hiši gor in dol, da ja ne bi zamudila. Po maminem nasvetu iz otroštva, ki se mi je vedno zdel dokaj praktičen, da moraš, preden greš od doma, še lulat, da  se ti ni treba ustavljati med potjo, sem se zgrozila, ko sem ugotovila, da imam bele spodnje hlače in temno moder modrc. Groza! 😮 Vedno sem nosila usklajeno perilo. Saj se ne vidi, mi nikoli ni bil izgovor. Jaz vem. In to je bilo najhujše, saj sem sama sebi največji kritik. Poleg tega grem na cesto. Upam da ne, ampak lahko sem udeležena v kakšni nesreči, odpeljejo me v bolnico, kjer ugotovijo, da nimam barvno usklajenega spodnjega perila. Če bi že preživela nesrečo brez trajnih posledic, te sramote ne bi. Tekla sem se preobleči v modre spodnje hlače😅 , pograbila torbico in odhitela k Iztoku v pisarno, da bi naprintala osnutek doktorske disertacije. Nikakor nisem pri volji, da bi na tem mestu uporabila lepo slovensko besedo natisnila, ki je obstajala, še preden so obstajali računalniški tiskalniki. Na domačem printerju je namreč zmanjkalo barve v kartuši (in s tem ne mislim na posodo za smodnik). Pisarna je bila zaklenjena, Iztoka ni bilo, jaz sem pa že izpolnila bonus, mojih 15 minut zamude, tako da sem morala na pot.
Moj mentor me je že čakal. Seveda je bilo prvo vprašanje, kje imam osnutek. Na moj odgovor, da ga nimam s seboj, mu ni preostalo drugega, kot da ga je poiskal v svojem računalniku in ga natiskal. Potem mi je hotel narekovati seznam priporočene literature. Res, da imam veliko torbic, ampak imam tudi veliko kulijev. Mentor me je nekaj časa potrpežljivo opazoval, kako ga iščem, v sicer lepi in modni torbici, za katero bi veliko raje videla, da bi bila staromodna in obrabljena, da bi le bil kuli v njej. Vendar bi prej našla tistega azijskega nekvalificiranega delavca, ki ga SSKJ razume pod kuli, kot tisti pogovorni kuli, ki bi moral biti kemični svinčnik in s katerim bi si lahko zapisala literaturo. 
“Vam ga bom jaz posodil. Na poti domov pa le stopite v papirnico in si kupite kulije.” Kaj bi v tistem trenutku dala, da bi našla en navaden, zanikrn kuli, v tisti moji torbični zmešnjavi. No, ja. Ni nujno, da bi bil navaden. Bi bilo že v redu, če bi bil moder. Bi se ujemal z mojim kompletnim outlookom. Če bi imel srebrne dodatke, pa sploh. Prej bi mislila na to, sem se jezila sama pri sebi in da bi jeza kaj pomagala, sem na koncu dodala sočno kletvico, ki se je kar pocedila. Neslišno. In nevidno.
“Dal vam bom tudi papir.”
“Tega pa imam,” sem potegnila iz torbice pomečkan kos nakupovalnega listka, ki je bil dokaj neugledno iztrgan iz ne vem katerega bloka. Zazdelo se mi je primerneje uporabiti tistega, ki mi ga je ponujal, zato sem skesano stegnila roko in ga vzela.
“Zdaj pa rabiva še trdo podlago,” mi je ustrežljivo pomolil diplomsko delo, ki ga je imel na mizi in je imelo naslov nekaj v zvezi s Platonovo dušo. O, ti duša Platonova, sem pomislila, si bila kdaj v taki stiski kot je moja zdajle? Kaj me le še čaka?
Glede na potek dogodkov, mentorju nisem mogla niti zameriti, ko je med narekovanjem literature zastal, in v bistvu zaskrbljeno vprašal:
“Z angleščino je verjetno bolj slabo?” Vprašanje se mi je zazdelo bolj ali manj retorično, zato se nisem trudila z odgovorom. Sem pa za konec prihranila še ocvirek. Saj pravijo, da holesterol ne škoduje tako zelo, kot so nekaj časa gnali paniko. Moj brat celo pravi, da so ocvirki najbolj naravni botoks. On pa že ve. Na glas sem podvomila, da sem kanček prestara za študij, ker verjetno moji možgani nimajo več take sposobnosti pomnjenja (to sta verjetno mislili tudi dami iz kavarne). Mentor je odkimaval z glavo, da to ne bi smel biti problem. Tisto, da večji problem vidi nekje drugje, pa sem samo razbrala iz njegovega pogleda, ki ga je uprl v moje, sicer lepo urejene, blond lase. Nisem si bila edina zakaj, vendar me je objel pravi občutek olajšanja, ko sem stopila iz kabineta.
“Kak je blo na faksu?“ me je že čakal SMS od hčere, Maše, študentke medicine v tretjem letniku, ki se je veselila, da je tudi njena mami študentka. Njej se lahko potožim, saj me razume. Kako zelo, sem ugotovila, ko mi je poslala sliko rdečega stetoskopa, ki si ji ga kupila pred kratkim.

Normalne mame bi verjetno v odgovor na ogled slike rdečega stetoskopa, napisale kaj takega:
“Koliko pa je stal?” ali “ Je kvaliteten?” ali “Ponosna sem nate.” Normalne hčere pa bi odgovorile:
“Ne veliko.” ali “Najboljši.” ali “Hvala, mami.” Ampak jaz pač nisem normalna mama. In Maša ni normalna hčera. Zaskrbljeno sem ji napisala:
“Imaš tak lak za nohte?” Maša je odgovorila:
“Mami, the best komentar. Imam. Tudi jakno. 😉 ” Ja, razume me. Lahko ji napišem po resnici:
“S seboj nisem imela naprintanega osnutka, papirja in kulija 😦 “ V odgovor je takoj priletela slika s pripisom: “Evo vidis, ti nimas niti kulija za faks js mam celo vojsko.” Poslala sem ji edini možen odgovor:
“Prosim, bodi moja študijska tajnica. Saj imam Pradine čevlje. Hudičevka pa sem že od nekdaj. Saj to veš?”
Dobila sem zelo dvoumen odgovor:
“Hahaha 😂😂.”

Zdaj ne vem, ali tajnico imam ali ne. Pa kaj me briga, kulije in papir si bom nametala po vseh torbicah, Iztok bo pa le spal tudi pri študentki, ne samo pri babici 😜!