ČRNA MUCA

Omnia mutantur, tempora mutantur, hōjōki, bolj znana kot Heraclitusova Pantha rei – vse teče in vse se spreminja – jasno pove, da je vse, narava, svet, vesolje, vse, spremenljivo in da nikoli ni dogajanje nekega trenutka, enako tistemu trenutku, ki sledi. Nikoli ne moreš dvakrat stopiti v isti rečni tok, je rekel ta jokajoči, obskurni filozof iz Ephesusa, ki je živel med letoma 536 in 475 pred našim štetjem. Kakor tudi drugi filozofi tistega časa, ki so živeli v vroči Grčiji, je tudi on v hladu, pod široko krošnjo jesena, sede ali polleže, naslonjen na zofo, ob skodelici mentinega čaja, ob petju čričkov, v miru, v prijetni tišini in šumenju morja, veliko razmišljal in prišel do spoznanja, da je ves človeški smisel v neponovljvosti časa in prostora. Vse kar obstaja v nas, v vesolju, v univerzumu in kjerkoli v življenju, je unikum. Pantha rei!!! Izrečeno, doživeto ali storjeno, je neponovljivo. Kakor rečni tok, dvakrat narediti identično enako je nemogoče.

img_0360
Heraklitov doprsni kip iz marmorja
img_0361
Heraklitov portret, olje na platnu
img_0362
Jokajoči filozof ob spoznanju minljvosti

Hipokrat iz Kosa je v istih življenjskih okoliščinah, v hladu jesenove široke krošnje, domislil in zapisal prisego, danes imenovano po njem, Hipokratovo prisego in tako postal oče sodobne medicine. Na otoku Kosu prodajajo Hipokratovo prisego kot spominek, uokvirjeno s posušenimi jesenovimi listi.

img_0363
Hipokrat, litografija
img_0364
Hipokrat, olje na platnu

Nekdo drug, tisočletja kasneje, v našem času in po našem štetju, je imel čisto drugačne težave in čisto drugačne pomisleke. On nikakor ni bil filozof, mislec ali prerok in nikoli ni odkril znamenitih besed, ki so popolne in se lahko nanašajo na vse kar smo in kar je bistvo vsega stvarstva, začetka in konca življenja. Še najmanj pa je bil filozof, zdravnik ali raziskovalec. Njemu sploh ni bilo pomembno, kaj je najprej nastalo, jajce ali kokoš, vesolje ali univerzum, moški ali ženska …

img_0365
Obdan z navadnimi skrbmi

Bil je v svojem svetu, obdan s trenutnimi, navadnimi skrbmi, skrbmi otroka, šolarja, osnovnošolca nižjega razreda. In to je bilo tistega dne, najverjetneje v ponedeljek, ko je Luka prinesel v šolo svojo muco.

To ni bila navadna muca. Mišika je bila čisto posebna muca. Imela je dolgo, črno, skodrano dlako, ki je pod roko delovala mehko, nežno, podobno kot kožušček, ki je narejen iz angora volne. Nisi in nisi je mogel nehati božati.

Luka je imel Mišiko najraje pri sebi in ob sebi. Ponoči se je ugnezdila na odeji pri njegovih nogah in včasih se mu je dozdevalo, da jo sliši smrčati. Predla je, vedno in zmeraj, ko jo je božal in ni prenehala še nekaj časa potem, ko je z božanjem odnehal. V kuhinji se mu je motala okrog nog, dokler ni izsilila kakšen košček priboljška, mesene palčke, sir ali enostavno košček svežega kruha z maslom. Po navadi je skočila na stol, se usedla in čakala še en, in še en, in še en … priboljšek. Ni imela mere. Ni znala prenehati, zato je vedno potreboval kar nekaj časa, da jo je prepričal, da ne bo dobila nič več. Ko mu je to uspelo, je skočila dol in se izgubila v temi. Potem jo je dolgo iskal in nikjer je ni mogel najti, ne v hiši, ne od zunaj, kot da bi enostavno izginila, kot da bi se stopila s temo.

“Miša! Miiiššaaaa, Miiiiiiiššaaaa …!!!” jo je klical in njegovi klici so še dolgo odzvanjali v noč. Miše pa ni bilo. Izginila je, se izgubila, čeprav je vedel, da so vsa okna zaprta, vsa vrata zaklenjena in da nobeden od domačih ni šel ven. Miša je z neko čudežno čarovnijo odšla in je enostavno ni bilo nikjer. Izginila je, tako, kot je prišla v njihov dom. To se je zgodilo nekega poznega jesenskega dne.  Pojavila se je od nikoder, naenkrat jo je zagledal na oknu, vso lačno in suho. Revše se je stegovalo proti njemu, na drugi strani okenske šipe in prosilo, da ga nahranijo in spustijo v hišo. Luka ji je prinesel košček svežega kruha, namazanega z maslom in skodelico vode. Takoj se mu je zazdela zelo prikupna, čeprav je bila suha in sestradana. Nekako je le nagovoril mamo, da jo obdržijo. Potem, ko se je ustalila, ko se je navadila na redno prehrano, ko je njena dlaka postala svetleča, igriva in prijetna, se je pogosto izgubila neznano kam. In se čez nekaj časa tudi čudežno spet pojavila. Kar naenkrat, kot s čarovnijo, iluzijo ali kot, da je bila z nekim posebnim trikom pripeljana odnekod, z nekega drugega planeta, z vesoljske ladje, z drugega sveta, iz neke mistične dežele … kot da je bila teleeksportirana in čez nekaj časa teleimportirana.

Verjame se, da črne mačke ne prinašajo nič dobrega. Verjame se, da so demoni, ki nam prinašajo nesrečo. Povezane naj bi bile s čarovnicami, in če nam katera prekriža pot, naj bi to zagotovo pomenilo nekaj slabega. Če prečka našo pot, prepreči, da bi naša duša po smrti poletela v nebo. To je v bistvu prava razlaga, čeprav mislimo, da nam črna mačka prinaša nesrečo v osebnem in materialnem življenju.

Praznoverje je staro toliko kot človeštvo. Je vera v nadnaravne sile in moči, ki jih moramo spoštovati in jih v nobenem primeru ne smemo izzivati, ker bi se nam to maščevalo v materialnem, socialnem, sociološkem, kulturološkem pa tudi v preživetvenem smislu. Veliko je takšnih in drugačnih prepovedi ali urokov, vendar najbolj mistične so bile vedno in zmeraj bodo, tiste o črnih mucah. Same po sebi, predvsem pa zaradi svoje elegance, samovšečnosti in neke posebne ezoterične mističnosti, med ljudmi vedno vzbujajo misli o obstoju nadnaravnega, zato pravimo, če ti črna mačka prečka cesto, moraš pljuniti trikrat, da odženeš urok, ki ti ga je namenila.

Luka je v šolo prinesel svojo prijateljico, črno muco, iz čisto drugačnih nagibov, razlogov in prepričanj. Zbal se je za njeno življenje in preživetje. Ni treba niti opisovati, da se je v razredu takoj zgrnila množica otrok okrog njega in njegove živalce. Vse je zanimalo, zakaj jo je prinesel. Eni so jo božali, predvsem punčke, fantki pa so stali okrog njega in se veselo hihitali. Najbolj razkurjena in najbolj vznemirjena zaradi tega nenavadnega dogodka, je bila seveda učiteljica, ki se je takoj razburila in vse ostale učence poslala v klopi.

“Kaj se to dogaja, Luka? Zakaj si prinesel v razred črno muco? Ti poredni fant, kaj te je popadlo? Bom morala poklicati tvojo mamo, da mi bo razložila kaj se s tabo dogaja!” je vsa razkačena sopla učiteljica.

img_0372
Povej že enkrat, zakaj?

Luka jo je ves skrušen in z velikim strahom opazoval in še bolj stiskal svojo Mišiko, ki bi najraje odskočila in se izgubila v temi, tako kot to zna samo ona.

“Oprostite tovarišica, nisem imel druge izbire, moral sem jo prinesti v šolo!”

“Zakaj, zakaj si jo moral prinesti sem?” je vpila tovarišica in celo dvignila desnico in zažugala z kazalcem. “Povej že enkrat, zakaj?”

“Vem da je nenavadno, vendar se mi je Mišika zasmilila. Zjutraj, ko sem se odpravljal v šolo, sem slišal očeta, kaj je mami zašepetal na uho.”

“Kaj, kaj se greš, kaj govoriš neumnosti !!!” se je drla tovarišica in še vedno žugala. “Kaj je bilo doma, kaj si slišal, kaj je oče govoril mami, pa še na uho?” je vpila.  Luka jo je še bolj ponižno in s strahom pogledal in nadaljeval.

“No, ja, hm, ne vem, slišal sem očeta govoriti nekoliko skozi stisnjene zobe, zasoplo in jezno, obenem pa je mamo držal okrog pasu ter jo čvrsto stiskal in privijal k sebi:

“Mmmmmmm, mmmmmmm, miška, ko bo šel tamau danes v šolo, ti bom požrl muco!!!”

img_0373
… ti bom požrl muco!

V razredu je nastala čudna tišina. Vsi so obnemeli. Tovarišica je imela na široko odprte oči, na široko je odprla usta. Imel je občutek, da se je čas ustavil. Kot da bi bil v matrici, mogoče v nekem drugem času in prostoru, nekem paralelnem svetu, iz katerega vse opazuje samo od strani. Vsi so bili tu, vsi so imeli odprte in vsi, prav vsi, čudno razširjene oči. Vsi so gledali proti njemu. Prav čutil je njihove poglede na svoji koži. Kot da bi ga to zbadalo, peklo in bolelo. Ni razumel, zakaj? Kaj se je zgodilo? Zakaj so obnemeli? Kakšne čarobne besede je pravkar izgovoril? Vedel je samo eno, zanesljivo in zagotovo, spet je bila vsega kriva Miša. Že zato,  ker je bila črna in je imela rumene oči. Spet je uporabila svojo magično moč in čarovnijo, ki jo je pridobivala skozi stoletja. Ja, muca Miša je bila spet kriva za vse.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s