SALON ČOKOLADE 2016

Ta vikend se v Parizu odvija 22. salon čokolade. Od leta 1995 je bilo vključenih 32 velemest – svetovnih prestolnic na štirih kontinentih. 15 “čokoladnih” prireditev na leto, pritegne preko osem milijonov obiskovalcev.

Moto salona čokolade se glasi: “Razumeti čokolado pomeni ljubiti čokolado.”

Letos se v Parizu predstavlja 500 udeležencev iz vrst najrazličnejših dejavnosti: modni oblikovalci, izdelovalci peciva in sladic, ustvarjalci receptur, izobraževalne ustanove, proizvajalci kakava, pisatelji in literarni založniki, plesne in glasbene skupine, japonski mojstri gastronomije, peki in še bi lahko naštevali.

Po internetnih podatkih sklepam, da so prireditve povsem komercialno orientirane. Na žalost je na tem ljubem svetu, za vsakim bliščem tudi beda. Zaman sem v napovednikih prireditev iskala aktivnosti ali poudarke v zvezi z omejevanjem otroške delovne sile. To je najbolj sporna “sestavina čokolade”. Dejstvo je, da se 70% kakava pridela v dveh državah zahodne Afrike, kjer kmetje živijo pod pragom revščine. Zaradi nizkih odkupnih cen kakava, so v delo prisiljeni tudi otroci. Izpostavljeni so kemikalijam in nemogočim delovnim pogojem. Za izboljšanje razmer si intenzivno prizadeva International Labor Rights Forum (ILRF). Le-ta zastopa pridelovalce v pogajanjih s proizvajalci oziroma delničarskimi združenji v predelovalni industriji.

Uspešno gibanje je tudi Fairtrade, ki ga prepoznamo po modro-zelenem logu na izdelkih. Organizacija nudi kmetovalcem različne storitve in finančno podporo za izboljšanje razmer in načrtovanje prihodnosti. Prvi produkti s Fairtrade oznako so prišli na tržišče leta 1994.

Pa še recept za vse, ki se čokolade izogibate iz kaloričnih razlogov. Vaše telo ima, v tej zvezi, prav posebno filozofijo. Če ga boste stradali, potem si bo kopičilo zaloge. Treba je vsak večer pojesti vsaj en kos čokoladne torte in na ta način prepričati telo, da ni krize 😉

Pa še predlog za vizualne tipe, ki raje gledajo kot jejo:

Film: Čokolada

KAKO SEM POSTALA BLONDINKA S FILOZOFSKE FAKULTETE, 2.del

Šele naslednji dan sem se zavedela resnosti zadeve. Ja, doktorski študij ni hec, organizirati se bom morala tako, da bom pravočasno, z naprintanimi takšnimi in drugačnimi osnutki, v usklajenem spodnjem perilu in s kulijem, prilagojenem celotnemu outlooku (pa ne tistemu Microsoftevemu), papirjem in trdo podlago, prišla na govorilne ure. Najprej je bilo na vrsti najlažje: poiskala sem vse kulije, ki jih premorem in jih (v skladnih barvah seveda), nametala po vseh torbicah. V duhu akcij “Nič nas ne sme presenetiti”, ki smo jih preigravali v prejšnjem sistemu, sem enega (v zlati barvi!) vrgla tudi v mojo večerno torbico. Za vsak slučaj, če mentorja srečam med odmorom v operi, v tistem trenutku lahko potegnem iz torbice beležko (v bistvu beležkico, ker beležka v večerne torbice ne gre) in kuli, in že sem pripravljena (ups😲, kupiti si moram tudi takšna zložljiva bralna očala z zlatim okvirčkom), da si zapišem dodatno literaturo, če bi slučajno mentorju še kaj padlo na um. To bo odlična priložnost, da bom popravila prvi vtis in dokazala, da ne velja trditev, da nihče ne dobi druge priložnosti za to, da popravi prvi vtis.unnamed-89Pri načrtovanju mojega outlooka pa ne bom smela upoštevati samo estetskega vidika, vključiti bom morala tudi novo dimenzijo. Katero? Učenost? Intelektualnost? Opismenost? Po parih sekundah razmišljanja, sem izločila učenost. Da zgledaš učen, moraš biti tudi dejansko učen. Ne moreš enostavno vzeti v roke debelo zaprašeno knjigo, si za oko zatakniti monokel in z oslinjenim kazalcem listati po knjigi. Dandanes bi tak outlook kričal: “Čas te je povozil!” in nikogar ne bi preslepil, da bi, v znak spoštovanja, pred teboj dvignil klobuk 🕵️. Seveda je tudi primerjava zastarela, saj se klobuki več ne nosijo in dvigujejo, ker niso več moderni. Kvečjemu kakšne baretke. Ker sem vsa leta po diplomi dirkala iz službe v vrtec in šolo, v parku delala potičke, kuhala kosilo in se učila šolske pesmice na pamet, sem zvečer, preden sem zaspala, kvečjemu pogledala kakšen film ali prebrala nekaj strani kakšnega romana. Po letih, preživetih v takšnem tempu, pa nikakor ne moreš zgledati učeno. Niti milimeter od tiste metrske učenosti mojega mentorja. Učenost se ne da ponarediti, učenost se lahko samo pridobi. Torej, učenost kot dodatek mojega outlooka zaenkrat odpade.
Kaj pa intelektualnost? Umskost, razumskost, ki je že v osnovi atribut temnih las? In sivih in rdečih. In tistih, ki imajo samo malo temnih, sivih ali rdečih. Ali pa jih sploh nimajo. Intelektualnost se lahko pogojno poveže z blond lasmi samo v primeru moških 👴. Se pravi, če želim zgledati intelektualka, si moram pobarvati lase, se je pri belem dnevu prižgala žarnica💡, čeprav njena svetloba v tistem trenutku sploh ni bila potrebna. Na tak način si bom za nekaj deset evrov kupila umetno inteligenco. Čeprav nisem bila v banji in hvala bogu, tudi naga ne, sem že hotela začeti vpiti “Eureka!” in steči na ulico, da začnem to moje veselje nad domislico deliti s svojimi sokrajani, saj se mi je v prvem trenutku zazdela enako pomembna kot vzgon Arhimedu.ideas-2

Pa me je pred usodno napako rešilo moje logično sklepanje, na katerega sem zelo ponosna. Kot sem že večkrat omenila, se je moj mož že v otroštvu odločil, da bo imel blondinko za ženo. Mogoče takrat še ni vedel za sloves blondink ali pa si dejansko ni želel kaj preveč umne in/ali razumne žene, da mu ne bi prevečkrat zrastla preko glave. Kakorkoli, po mojem mnenju se z otroškimi življenjskimi projekcijami ni za igrati, zato barvanje odpade, mož in vzgon pa ostajata.
Prišla sem do zadnjega možnega dodatka k mojemu outlooku: opismenostjo. Toliko že realno presojam, da vem, da opismena vsekakor zgledam. Seveda v slovenščini. Na osnovi moje pretekle izkušnje, pa sem lahko sklepala, da zagotovo ne zgledam opismena v angleščini. Moram se nekaj spomniti, da bom zgledala vsaj angleško polpismena, sem brskala po možganih in odšla v papirnico. Po kaj, nisem niti točno vedela, dokler nisem zagledala blok (od vseh petih pomenov besede v SSKJ, mislim na drugega, tistega, ki se začne s sešitek listov …) na katerem je z velikimi črkami pisalo:717e9712e7680d32924202a32e1a7f47
Zdel se mi je odlična izbira. Prvi del stavka mi je bil pisan na kožo, drugi del stavka pa bi mogoče lahko dal pridihec v smeri prve in druge dimenzije, dimenzije učenosti in intelektualnosti, vsaj dokler ne bi obveljalo prepričanje, da je to eno samo napihovanje 🐸 in da tudi za besedo clever velja relativnost, še posebej v razmerju do blondink.
Prvi korak🚶 je bil storjen, v bistvu več korakov 🚶🚶🚶v enem koraku 🚶 in nikakor ni bilo ubitih več muh na en mah, ker muh 🕷 nikoli ne ubijam, hodim pa zelo rada (tudi pajkov ne, njegova slikca je pripeta samo simbolično, ker Apple nima muh, samo 🐝🐛🐜🐞🕷) . Z nakupom bloka sem k mojemu outlooku dodala dimenzijo opismenosti v angleščini in pridobila sem beležko, v kateri sta združena papir in trda podlaga, ker se Platonova duša v trdoti (kar pa za trdnost ne morem trditi) ni najboljše obnesla.
To je bilo torej urejeno. Na vrsti je bila literatura in v zadnjh desetletjih utrta asociacija na njeno iskanje: Cobiss. Če bi bila verna, bi v znak zahvale za ustvarjalce Cobissa plačala mašo in to nedeljsko, če ta več stane in velja. Cobiss je blondinkam najprijaznejša aplikacija! V okence vtipkaš želeno, klikneš na lupico in izpišejo se zadetki. Popolna uporabniška izkušnja. Kot, da bi aplikacijo pisali Američani, ki so navajeni ( mogoče prisiljeni, saj je polovica registrirane ženske populacije blond) enostavno razmišljati, preenostavno za Slovence. To se lepo kaže na primeru operacijskih sistemov mobilne telefonije, ameriškega iOS-a in neameriškega Android-a, ki je Slovencem na splošno bližji. Ameriške rešitve so preveč preproste in Slovenec ne bo niti pomislil nanje. Že če vzamemo pristop k iskanju odgovora na preprosto vprašanje:
“Kateri mobitel je najboljši na svetu?” Slovenec bo brskal in brskal po mobitelu, primerjal piksle, hitrosti procesorjev, korenil, potenciral in si pomagal z zakoni astrofizike, sodeloval na forumih, prebiral najnovejše tehnične on line novičke in še se ne bo mogel trdno, tako brez najmanjšega dvoma odločiti, kakšen je pravilni odgovor. Američan bo enostavno glasno vprašal Siri, ki je stlačena v iPhone (seveda v angleščini, ker Siri ne govori slovensko):
”Kateri mobitel je najboljši na svetu?” In ona mu bo nemudoma odgovorila:
“Imaš ga v rokah.” (ga bo tikala, ker Američani pač samo tikajo). Samo nasmehnil se bo in prav po ameriško samozavestno zrastel za približno dva centimetra in pol.

OZRITE SE OKOLI SEBE

Valentin Steblovnik
Valentin Steblovnik

Jesen skozi oči Valentina Steblovnika.  In z besedami  Marilyn Monroe:

“ Oblikovalci me želijo oblačiti kot Pomlad, v lahna, zračna, valujoča oblačila. Ampak jaz se ne počutim kot pomlad. Počutim se kot topla, rdeča Jesen.“ Ali z besedami Mary Ann Evans, bolje poznane kot George Eliot:

“Slastna jesen! Moja duša je zvezana s teboj in, če bi bil ptica, bi letel okoli zemlje v iskanju tvoje zaporednosti.”

Ali z besedami …

“Jeseni se zdi, kot da je svet prekrit z narastkom rjavega sladkorja in cimeta.” – Sarah Addison Allen
“Niti lepota pomladi, niti lepota poletja, nima te gracioznosti, kot sem jo videl neke jeseni.” – John Donne
“Jeseni si pričakoval žalost. Del tebe je umrl vsako leto, ko je listje opadlo z dreves in so se njihove veje gole izpostavljale na vetru in mrzli zimski svetlobi. Ampak vedel si, da vsakič pride tudi pomlad, tako kot si vedel, da bo reka ponovno tekla potem, ko je enkrat zamrznila.” – Ernest Hemingway
14641989_1095638167209654_6040757079074588446_n
“Jesen v žepu nosi veliko več zlata kot katerikoli letni čas.” – Jim Bishop
unnamed-4
“Niti lepota pomladi, niti lepota poletja, nima te gracioznosti, kot sem jo videl neke jeseni.” – John Donne
“Tega leta je jesen prihitela nepričakovano hitro. Jutro, prvega septembra, je bilo hrustljavo in zlato, kot jabolko.” – J. K. Rowling
“Kot slikar potrebuje pravo svetlobo, da bi dodal zaključne poteze na svojo sliko, tako tudi jaz potrebujem umirajočo svetlobo, ki me jeseni nikakor ne more nasititi.” - Lev Nikolajevič Tolstoj
“Kot slikar potrebuje pravo svetlobo, da bi dodal zaključne poteze na svojo sliko, tako tudi jaz potrebujem umirajočo svetlobo, ki me jeseni nikakor ne more nasititi.” – Lev Nikolajevič Tolstoj
Barve jeseni so zelo smešne. Tako so svetle, intenzivne in lepe. Kot, da nas narava poskuša napolniti z barvami, da nas nasiti, da v nas ustvari zaloge za zimo, ki bo vse utišala.” Vivian Siobhan
Barve jeseni so zelo smešne. Tako so svetle, intenzivne in lepe. Kot, da nas narava poskuša napolniti z barvami, da nas nasiti, da v nas ustvari zaloge za zimo, ki bo vse utišala.” – Vivian Siobhan
“Ljubil sem jesen, edini letni čas, ki ga je Bog ustvaril, da bi odložil vanj vso lepoto.” - Lee Maynard
“Ljubil sem jesen, edini letni čas, ki ga je Bog ustvaril, da bi odložil vanj vso lepoto.” – Lee Maynard
unnamed-2
“Srečna sem, ker živim na svetu, kjer so oktobri.” – L. M. Montgomery

SLIŠIM, KAJ SE LIKI POGOVARJAJO

Z Manico sem doživela čudovito izkušnjo. Za fotografiranje sva se odločili v Lutkovnem gledališču v Mariboru. Že ob prihodu na dvorišče gledališča so me pozdravili “pišeki”. V gledališču se je moje navdušenje še stopnjevalo. Razstava ilustracij, mala dvorana v fazi gledaliških vaj. Z Manico sva stopili celo za oder in uživali (jaz s fotoaparatom v rokah) med drsnimi lutkami in ostalimi rekviziti, pripravljenimi za predstavo, ki bo doživela premiero 29. oktobra. 

Na dvorišču Lutkovnega gledališča v Mariboru 

V medijih sem izbrskala naslednje podatke o moji sogovornici Manici Klenovšek Musil:

Kmalu po študiju arhitekture na ljubljanski univerzi je za občinsko stavbo v Gorišnici prejela veliko nagrado leonardo na mednarodnem arhitekturnem tekmovanju v Minsku ter z isto stavbo skupaj z Matejo Katrašnik prišla v ožji izbor petih kandidatov za Plečnikovo nagrado. Prejela je enajst nagrad za znamke, ki jih je izdala Pošta Slovenije. V okviru Evropske prestolnice kulture so otroci razstavili po Mariboru glinene hiške, ki so jih ustvarili na podlagi slikanice Mala arhitekta. Na Kitajskem so letos izšle štiri njene slikanice, na izid čakajo še tri. Načrtuje izid knjig v Turčiji in Pakistanu, dogovarja pa se za izid knjig še v številnih drugih azijskih in evropskih državah. V ZDA je prejela nagrado newyorške revije za sodobno ilustracijo 3 x 3, kjer je med 2500 prijavljenimi letos dobila dve zlati medalji, za Slona Staneta in za Tri mucke in zmaja. Na Kitajskem je prejela nagrado revije Hiii Illustration, postavili so razstavo z njenimi ilustracijami. 

Manica med “pišeki” s svojimi slovenskimi slikanicami

1. Študirala si arhitekturo in že za svoja prva dela prejela priznanja. Se danes še ukvarjaš z arhitekturo ali te ustvarjanje slikanic polno zaposli? Ali z ustvarjanjem slikanic uresničuješ svoje dolgoletne sanje, ali se ti v življenju porajajo vedno novi cilji in jih sproti uresničuješ?

S prijateljico Matejo, arhitektko, sva bili nagrajeni za svoje prvo delo – občinsko zgradbo v Gorišnici. Zadnja leta mi ves čas poberejo slikanice in za arhitekturo resnično nimam časa oz. tudi ne več znanja. Ne vem, če s slikanicami uresničujem svoje dolgoletne sanje, saj pri 28 letih še nisem vedela oz. nisem niti pomislila, da bom delala slikanice. Sem pa čutila, da me arhitektura ne izpolnjuje. S slikanicami oz. najprej ilustracijami sem se pričela ukvarjati šele pri 30 letih, ko sem rodila prvega otroka.

Pot, ki vodi v Lutkovno gledališče

2. Še pred ustvarjanjem slikanic si ilustrirala poštne znamke. Si jih kdaj zbirala in si si že takrat zamišljala, kakšne naj bile lepe znamke, ali ti je to delo pomenilo povsem nov izziv?

Znamke so padle slučajno, ker je Mateja opazila natečaj. Pri znamkah ni šlo samo za ilustriranje, temveč bolj za grafično oblikovanje. Glede znamk se ne moreš odločiti, da jih boš delal, ker so zmeraj predmet natečaja. Se pravi, da moraš zmagati natečaj. In sva imeli srečo, zmagali sva večkrat zapored.

Manica v gledališki mali dvorani 

3. Pri ustvarjanju slikanic nisi imela vedno enake tehnike. V kateri tehniki sta na primer narejeni slikanici Trije mucki in zmaj in Čarobni svinčnik? Nekje sem prebrala, da nisi na vse svoje slikanice enako ponosna. Ali na tvoje zadovoljstvo vpliva tehnika ali je pomembno kaj drugega?

Tehnika mojih prvih treh slikanic nima posebnega izraza, uporabila sem barve za monotipijo in pastele, nazadnje sem delala še praskanke. Potem sem zašla v slepo ulico in nisem vedela naprej in sem spoznala, da moram spremeniti tehniko. Tako sem prešla v šivanje. Pri svojih prvih treh slikanicah nisem ponosna na ilustracije, pri njih sem še iskala svoj likovni izraz. Zdaj vem, da sem ga našla. In to je dober občutek.

Ustvarjanje šivank je dolgotrajno delo, ki lahko vključuje tudi kvačkanje

4. Praviš, da si za svoje slikanice – šivanke najprej zamisliš zgodbo, potem ilustracije skiciraš, nato jih zašiješ. Včasih knjigo ustvarjaš tudi tri mesece. Ilustracije so velike do 50 x 70 centimetrov. Vendar ne gre samo za šivanje, kajne? Jih tudi kvačkaš, lepiš, zlagaš? Lahko uporabiš isti lik večkrat – za več ilustracij ali za vsako ilustracijo narediš novega? Kaj pa potem, ko je ilustracija narejena? Kdaj jo fotografiraš, opremiš z besedilom in ne nazadnje, kako ilustracije hraniš? Jih je možno uokviriti in obesiti na steno? Si jih na Kitajskem razstavila objavljene v knjižni obliki ali kot slike v galeriji?

Ilustracije šivam, lepim, kvačkam. Največje ilustracije so 50/70 cm, manjše pa 30/60 cm. Vse ilustracije so dokončne, tako da enakih likov ne uporabim večkrat. Za ilustracije posamezne slikanice pa porabim od dva pa tudi več kot tri mesece. Samo to pomeni, da takrat delam izključno ilustracije.

Ko so vse ilustracije končane, jih odpeljem v Ljubljano, kjer jih s posebnim strojem skenirajo oz. fotografirajo. Nato jih sestavim v knjigo, dodam tekst in strip. Ilustracije so lahko uokvirjene in obešene na steno in v takšni obliki sem jih tudi razstavila na Kitajskem. Izključno zanje so tam naredili okvirje.

Razstava Maničinih ilustracij v Lutkovnem gledališču

5. Tvoje slikanice poznajo ali jih bodo spoznali v bližnji prihodnosti v Italiji, ZDA, Turčiji, Pakistanu, Južni Koreji, Veliki Britaniji, Franciji, Švici, na Japonskem in Kitajskem. Ali opažaš medkulturne razlike v sprejemanju in vrednotenju slikanic?

Zagotovo so razlike, do sedaj imam še premalo izkušenj z različnimi državami. Vem pa, da ljubezen za male otroke ni sprejemljiva na Kitajskem, potem Pobalinska pujsa ne moreta iziti v Turčiji oz. v muslimanskih državah, ker sta pač pujsa. Je pa vprašanje zastavljeno velikopotezno. V založništvu se vse dogaja zelo počasi. Letos so mi izšle 4 slikanice na Kitajskem, mogoče bodo v tem letu izšle še 3 in naslednje še 1. V naslednjem letu potem izidejo še tri v Turčiji, v Švici se sedaj ravno dogovarjam, preostalo še vse čakam. Aja, še nekaj sem se spomnila. Urednica NY založbe je rekla, da so evropske slikanice preveč moralistične. Tako da so razlike, seveda. Ampak potrebujem več časa, da bom znala kaj več o tem povedati.

Hvala, saj si nam vseeno razkrila veliko novega. Te vprašam ponovno čez leto ali dve. 🙂

Del ilustracij iz slikanic Čarobna školjka in Pobalinska pujsa

6. Volna je mehak in topel material, podobno kot otroške ninice. Misliš, da so otrokom prav zaradi teh lastnosti tvoje ilustracije blizu?

Mogoče zato, ker so drugačne. Lahko tudi zaradi materiala, vendar, ko so natisnjene v knjigi, so na papirju, tako da ne morejo otipati mehkega materiala. Zagotovo pa je vsem otrokom všeč strip. Ta jih zmeraj pritegne.

Manica s košaro volnenih jajčk

7. Danes se veliko mladih mamic odloči za opravljanje poklica na domu, da lahko več časa preživijo s svojimi otroki. Je bil ta motiv prisoten tudi pri tebi, ko si začela ustvarjati prve ilustracije in pisati prve tekste otroških knjig? 

Zagotovo je laže za otroke, če je mama ali eden od staršev doma. Če bi ostala v arhitekturi, ne bi bilo v redu, ker pa sem pristala pri slikanicah, pa ni problema. Slikanice so samotarsko delo. Seveda jih imam včasih vrh glave, vendar ne bi zamenjala za nič drugega.

Del ilustracije iz slikanice Koza Cilka

8. Opažam, da so ti tvoji otroci navdih za ustvarjanje. Kaj prevladuje: da ustvarjaš zanje in jih preko svojih slikanic vzgajaš oziroma jim sporočaš pomembna spoznanja ali da se od njih učiš in ti dajo ideje za sporočila, ki jih pošljaš v svet?

Zagotovo je vse prepleteno, veliko se zgodi nezavedno. Bi pa delala slikanice tudi, če ne bi imela otrok. Slikanice delam spontano, sledim trenutnemu navdihu. Vendar kot sem že omenila, vse je prepleteno in zagotovo otroci vplivajo na moje delo.

Del ilustracije iz slikanice Koza Cilka 

9. Ker vem, koliko časa je potrebnega za šivanje, kvačkanje ipd., si predstavljam, da se te morajo zgodbe junakov tvojih slikanic oz. vse, kar otrokom ob vodilni zgodbi sporočiš, tudi osebno dotakniti, te vznemiriti, razjeziti, razveseliti… Imam prav?

Ja, delo je prepleteno. Najbolj se vživim v strip oz., ko delam ilustracije, slišim, kaj se liki pogovarjajo. Nisem obremenjena s tem, kaj moram v slikanici sporočiti. Seveda se velikokrat tudi zapletem in se ne morem premakniti z mesta, a to je pri ustvarjalnem delu normalno. Včasih sem tudi več dni slabe volje, zlasti ko dalj časa delam eno ilustracijo in čutim, da nekaj ni v redu.

Manica je pogledala za odrsko zaveso 

10. Slikanice imajo sporočila, ki niso zanimiva, sproščujoča oz. poučna samo za otroke, ampak za ljudi vseh starosti. Komu jih ti namenjaš? Nekatere slikanice si posvetila svojim otrokom, eno možu. Je izbira, katero slikanico si komu posvetila, zgolj naključna ali si želela določeni osebi s slikanico kaj določenega sporočiti?

Izbira, komu sem jo posvetila, večinoma nima določenega namena, razen zadnja. Ta bo posvečena določeni osebi. Kar pa se besedil tiče, pa jih resnično pišem spontano in nimam vnaprej določenega cilja. Težko govorim o lastnih slikanicah, o zgodbi, mi je pa zmeraj zanimivo, kaj vse odkrijejo v njih drugi. To me zmeraj preseneti.

Posvetilo v slikanici Čarobna školjka in naslovnica slikanice Trije mucki in zmaj

11. Tvoje slikanice lahko porajajo vedno nove in nove ustvarjalne ideje. Otroci na podlagi njih izdelujejo glinene hiške, z junaki tvojih slikanic so okrašene torbe za note in stenske ure, slikanice so osnova za lutkovno predstavo itd. Z njimi se uveljavljaš tudi na zunanjem trgu. Vaša »babica« te je naučila plesti in kvačkati, od kje pa izvira tvoja podjetniška miselnost? Je ukvarjanje s prodajo zate nadležno opravilo ali ti pomeni izziv?

Kar se tiče podjetnosti, pa sem bolj diametralna oz. nimam te žilice. In tudi časa mi zmanjkuje za vse. Slovenija je žal majhen trg, tako da ni enostavno prodati izdelkov. Trenutno se mi celo zdi, da jih je lažje narediti. In sedaj mi je že jasno, ne zmorem vsega.

Le kaj se skriva v škatli za lutke?

Tale krtača bo pa vse počistila 🙂

12. Slikanica Pobalinska pujsa, ki sta dobila nagrado za najlepšo slovensko knjigo SKS 2015 v kategoriji knjige za otroke in mladino, bo letos doživela tudi uprizoritev v mariborskem lutkovnem gledališču. Predstavo bo režiral Miha Golob. Kakšna je tvoja vloga pri nastajanju lutkovne igre? 

Zdaj so že zadnji vzdihljaji pred premiero. Zasnovala sem likovno podobo. Delo je bilo zame zelo naporno in stresno, zraven pa tudi lepo. Nenavadno je to, da se štiri osebe, režiser, igralca in lektor, več kot en mesec ukvarjajo izključno s tvojim tekstom. Potem v delavnicah s tvojimi lutkami, … in tako naprej. Zraven predstave sva s Tejo K. Lozar razvili tudi otroški projekt ‘PIŠEKI’, kjer sva po slikanici Pobalinska pujsa oblikovali piščance, otroci iz mariborskih vrtcev so jih prepredli z volno, v tehničnih delavnicah lutkovnega gledališča pa so jim naredili še noge. Pišeki so sedaj že razstavljeni pred vhodom v lutkovno gledališče in na zidu proti Dravi. Pri projektu sva s Tejo ponovno hoteli otroške izdelke razstaviti na zunanjem mestnem prostoru na ogled mimoidočim.

Manica pred drsnimi lutkami

Zadnje priprave na predstavo

13. Tvoje slikanice je mogoče brati večkrat in razmisliti o vsakem zapisanem stavku posebej. Poleg osrednje zgodbe položiš na usta svojih junakov številne modrosti ali povedi, o katerih se je vredno zamisliti, kot so: “v številu je moč”; “zmeraj so me učili, da moram delati enako kot drugi”; “mama in ata sta dobra učitelja” in podobno. V Čarobni Školjki naslikaš zgodbo o deklici, ki ni mogla hoditi. S čarobno školjko prežene žalost, najde smisel svojega bivanja, dobi prijatelje in odkrije svoje potenciale. Zgodbe obravnavajo zelo resne stvari, a so šaljive, optimistične in pozitivne, kakršni bi morali biti kljub vsakodnevnim težavam tudi ljudje. Nekoč si mislila, da boš porodničarka ali pianistka. Si kdaj pomislila, da bi bila psihologinja, kot sta tvoj oče in mož, ali defektologinja, kot je tvoja mama? Zdi se mi, da v svojih slikanicah združuješ znanja iz vseh omenjenih področij. Kakšno vlogo (če sploh) imajo pri ustvarjanju tvojih slikanic omenjene osebe? So to tvoji prvi recenzenti?

Največji recenzent je mož, pa tudi oče in mama. Zagotovo imajo vsi vpliv. Je pa nekaj zagotovo; vse slikanice napišem po trenutnem navdihu. Nikoli v življenju nisem znala biti preračunljiva. Kot sem že prej omenila, pri stripu uživam, liki mi največkrat sami povejo, kaj naj napišem, ilustracije pa tudi največkrat začutim v trebuhu. Mislim, da je bolj malo razumskega.

Začutiš jih v trebuhu? To so verjetno pišeki! 🙂 Hvala. Druženje s tabo me je obogatilo!

KAKO SEM POSTALA BLONDINKA S FILOZOFSKE FAKULTETE

Trije dogodki so vplivali na to, da se je zgodilo, kar piše v naslovu:

1. Najprej sem bila žrtev neke packarije, zato sem morala, skoraj bi rekla, da sem bila prisiljena, nekoga tožiti. Dobila sem vse, kar sem zahtevala. Zajeten kupček denarja, saj je bila tudi packarija več kot obilna.

2. Potem sem zvedela, da bom drugo leto dobila vnuka. Novice sem se razveselila, mož pa je dejstvo, da bom postala babica, izkoristil za sprožanje salv smeha, ko je kakšni zbrani moški družbi, zastavil retorično vprašanje:
“Se sprašujem, kako se bom počutil, ko bom spal pri babici?” In še preden je postavil vprašaj, so se vsi krohotali na vsa usta. Le kaj je bilo tako smešno?

3. In nazadnje sem, prav po šolsko, stopila v menopavzo. Moja družina se o problematiki ni dovolj poučila, zato se je zgodilo neizogibno. Ko sem jim zadovoljno postregla z mojo dvestopetnajsto nedeljsko Štefani pečenko, je nekdo komentiral, da ni tako lepo zapečena kot ponavadi. Padel mi je mrak na oči, zabrisala sem pečenko v koš, spakirala nahrbtnik in odšla na Camino. Da razmislim kako naprej. Nikakor nisem hotela samo peči ne dovolj lepo zapečene pečenke, peti vnuku uspavanke, spati z dedkom in čakati na pokojnino. Camino je vse skupaj povezal in izoblikoval sklep: Denar iz packarije moram uporabiti za mojo osebno rast! Kaj pa drugega! Plačala si bom doktorski študij, pisala knjige in jih izdajala, dokler kupčka ne zmanjka.

Vse do včeraj, sem bila s takšno rešitvijo zelo zadovoljna. Celo nekoliko šovinistično sem si mislila, da bi si vsak moški, ki bi bil na mojem mestu (bi doživel packarijo, postajal dedek in  vstopil v andropavzo, ki pa je nikakor ne bi priznal), omislil motor in mlajšo ljubico. Moja rešitev pa se mi je zazdela veliko bolj originalna. Bila sem celo kanček ponosna nanjo. Dokler nisem v kavarni ujela pogovora pri sosednji mizi:
“Si slišala, da je Mašina mama vpisala doktorski študij? Zgleda, da se ji je zmešalo po petdesetem.”
“Ja, mi je povedala soseda. To naše šolstvo je čisto zanič. Zdaj že vsak lahko vpiše doktorat. Ona pa je že tako ali tako od nekdaj pretirano samozavestna, pa ji je to stopilo v glavo. Pri teh letih, pa blond, pa študirat …” ni mogla nadaljevati, saj jo je dušilo od smeha.
“Kar naprej se ven meče. Že na Camino je šla, da bi bila nekaj posebnega. Ne ve, da tja tako  ali tako gredo že vsi. Kot da ne bi mogla iti po slovenski Jakobovi poti.”
“Menda je napisala knjigo, pa misli, da je to ne vem kaj. Še vsak, ki je prišel od tam, jo je.”
“Ubogi njen mož, pa tako prijeten je.”

Pri vsej zadevi mi ni bilo jasno edino to, zakaj bi bil moj mož zaradi tega ubogi. Pa bo že tako. Saj sta tako vse vedeli. O Caminu, knjigah, blondinkah. O meni. In tudi o doktorskem študiju. Jaz se moram o slednjem šele poučiti. Pomislila sem na referentko s fakultete, ki je v odgovor na neko moje vprašanje, ogorčeno zavzdihnila:
“Ne, gospa. Niste natančno prebrali navodil. Saj ste ja vpisali v doktorski študij in ne …”
“Hvala vam,” sem hitro rekla in odložila, da ne bi slišala “ … v osnovno šolo,” saj sem začutila, da so edino te besede, logično nadaljevanje stavka.
Malo strahu mi je le pognala v kosti, saj sem lep čas brskala po internetu in se prijavljala na raznorazne portale ( pa s tem ne mislim na arhitektonsko poudarjene vhode v stavbo) in neportale (pa tudi na nepoudarjene ne), na take z gesli in na tiste brez, da bi našla koledar študija. Nisem si upala poklicati po telefonu in vprašati, da ne bi dobila odgovora:
“Gospa, desno zgoraj imate velik rdeč utripajoč gumb in na njem piše koledar študija. Samo kliknite nanj. Bo šlo?” Tolažila sem se, da verjetno nisem tako omejena. Saj sem z internetom kar spretna. Ko hočem kupiti najnovejšo, srednje veliko, pastelno roza torbico, z dolgim ročajem, za na ramo in z rose gold detajli, jo najdem takoj.

Tudi z bež ženskimi čevlji, za k hlačam, z nizko peto in z veliko zlato kovinsko šnolo, nisem imela težav, čeprav sem iskala šnolo, ki v SSKJ sploh ne obstaja, v vsakdanjem življenju pa še kako. Tudi moževo geslo za PayPal sem shranila v računalnik, pa on niti ve ne, kdaj in kako. Opogumila sem se, poklicala in z olajšanjem sprejela odgovor, da koledarja še ne morem najti, ker ga dejansko še ni.
Že sem si malo opomogla od tistih neizrečenih besed o vpisu v osnovno šolo, ko me je spet dotolklo moje prirojeno petnajstminutno zamujanje. Vedno mi manjka 15 minut. Že rodila sem se 15 čez sedem zjutraj in za petnajst minut zamudila sedmo uro, konec izmene za eno ekipo in začetek za drugo. Cela ekipa, ki je bila po nočni izmeni zaspana in utrujena, je morala počakati name, preden so lahko odšli domov. Zamujam vedno in povsod, zato sem bila na tesno s časom, tudi pri odhodu v Ljubljano, na pogovor o osnutku doktorske disertacije. Hitela sem po hiši gor in dol, da ja ne bi zamudila. Po maminem nasvetu iz otroštva, ki se mi je vedno zdel dokaj praktičen, da moraš, preden greš od doma, še lulat, da  se ti ni treba ustavljati med potjo, sem se zgrozila, ko sem ugotovila, da imam bele spodnje hlače in temno moder modrc. Groza! 😮 Vedno sem nosila usklajeno perilo. Saj se ne vidi, mi nikoli ni bil izgovor. Jaz vem. In to je bilo najhujše, saj sem sama sebi največji kritik. Poleg tega grem na cesto. Upam da ne, ampak lahko sem udeležena v kakšni nesreči, odpeljejo me v bolnico, kjer ugotovijo, da nimam barvno usklajenega spodnjega perila. Če bi že preživela nesrečo brez trajnih posledic, te sramote ne bi. Tekla sem se preobleči v modre spodnje hlače😅 , pograbila torbico in odhitela k Iztoku v pisarno, da bi naprintala osnutek doktorske disertacije. Nikakor nisem pri volji, da bi na tem mestu uporabila lepo slovensko besedo natisnila, ki je obstajala, še preden so obstajali računalniški tiskalniki. Na domačem printerju je namreč zmanjkalo barve v kartuši (in s tem ne mislim na posodo za smodnik). Pisarna je bila zaklenjena, Iztoka ni bilo, jaz sem pa že izpolnila bonus, mojih 15 minut zamude, tako da sem morala na pot.
Moj mentor me je že čakal. Seveda je bilo prvo vprašanje, kje imam osnutek. Na moj odgovor, da ga nimam s seboj, mu ni preostalo drugega, kot da ga je poiskal v svojem računalniku in ga natiskal. Potem mi je hotel narekovati seznam priporočene literature. Res, da imam veliko torbic, ampak imam tudi veliko kulijev. Mentor me je nekaj časa potrpežljivo opazoval, kako ga iščem, v sicer lepi in modni torbici, za katero bi veliko raje videla, da bi bila staromodna in obrabljena, da bi le bil kuli v njej. Vendar bi prej našla tistega azijskega nekvalificiranega delavca, ki ga SSKJ razume pod kuli, kot tisti pogovorni kuli, ki bi moral biti kemični svinčnik in s katerim bi si lahko zapisala literaturo. kugelschreiber_parker_jotter_k60p-s0525071s-700
“Vam ga bom jaz posodil. Na poti domov pa le stopite v papirnico in si kupite kulije.” Kaj bi v tistem trenutku dala, da bi našla en navaden, zanikrn kuli, v tisti moji torbični zmešnjavi. No, ja. Ni nujno, da bi bil navaden. Bi bilo že v redu, če bi bil moder. Bi se ujemal z mojim kompletnim outlookom. Če bi imel srebrne dodatke, pa sploh. Prej bi mislila na to, sem se jezila sama pri sebi in da bi jeza kaj pomagala, sem na koncu dodala sočno kletvico, ki se je kar pocedila. Neslišno. In nevidno.
“Dal vam bom tudi papir.”
“Tega pa imam,” sem potegnila iz torbice pomečkan kos nakupovalnega listka, ki je bil dokaj neugledno iztrgan iz ne vem katerega bloka. Zazdelo se mi je primerneje uporabiti tistega, ki mi ga je ponujal, zato sem skesano stegnila roko in ga vzela.
“Zdaj pa rabiva še trdo podlago,” mi je ustrežljivo pomolil diplomsko delo, ki ga je imel na mizi in je imelo naslov nekaj v zvezi s Platonovo dušo. O, ti duša Platonova, sem pomislila, si bila kdaj v taki stiski kot je moja zdajle? Kaj me le še čaka?
Glede na potek dogodkov, mentorju nisem mogla niti zameriti, ko je med narekovanjem literature zastal, in v bistvu zaskrbljeno vprašal:
“Z angleščino je verjetno bolj slabo?” Vprašanje se mi je zazdelo bolj ali manj retorično, zato se nisem trudila z odgovorom. Sem pa za konec prihranila še ocvirek. Saj pravijo, da holesterol ne škoduje tako zelo, kot so nekaj časa gnali paniko. Moj brat celo pravi, da so ocvirki najbolj naravni botoks. On pa že ve. Na glas sem podvomila, da sem kanček prestara za študij, ker verjetno moji možgani nimajo več take sposobnosti pomnjenja (to sta verjetno mislili tudi dami iz kavarne). Mentor je odkimaval z glavo, da to ne bi smel biti problem. Tisto, da večji problem vidi nekje drugje, pa sem samo razbrala iz njegovega pogleda, ki ga je uprl v moje, sicer lepo urejene, blond lase. Nisem si bila edina zakaj, vendar me je objel pravi občutek olajšanja, ko sem stopila iz kabineta.
“Kak je blo na faksu?“ me je že čakal SMS od hčere, Maše, študentke medicine v tretjem letniku, ki se je veselila, da je tudi njena mami študentka. Njej se lahko potožim, saj me razume. Kako zelo, sem ugotovila, ko mi je poslala sliko rdečega stetoskopa, ki si ji ga kupila pred kratkim.

Normalne mame bi verjetno v odgovor na ogled slike rdečega stetoskopa, napisale kaj takega:
“Koliko pa je stal?” ali “ Je kvaliteten?” ali “Ponosna sem nate.” Normalne hčere pa bi odgovorile:
“Ne veliko.” ali “Najboljši.” ali “Hvala, mami.” Ampak jaz pač nisem normalna mama. In Maša ni normalna hčera. Zaskrbljeno sem ji napisala:
“Imaš tak lak za nohte?” Maša je odgovorila:
“Mami, the best komentar. Imam. Tudi jakno. 😉 ” Ja, razume me. Lahko ji napišem po resnici:
“S seboj nisem imela naprintanega osnutka, papirja in kulija 😦 “ V odgovor je takoj priletela slikaimg_3092-copy s pripisom: “Evo vidis, ti nimas niti kulija za faks js mam celo vojsko.” Poslala sem ji edini možen odgovor:10027_10165_170x260
“Prosim, bodi moja študijska tajnica. Saj imam Pradine čevlje. Hudičevka pa sem že od nekdaj. Saj to veš?”
Dobila sem zelo dvoumen odgovor:
“Hahaha 😂😂.”

Zdaj ne vem, ali tajnico imam ali ne. Pa kaj me briga, kulije in papir si bom nametala po vseh torbicah, Iztok bo pa le spal tudi pri študentki, ne samo pri babici 😜!

ČRNA MUCA

Omnia mutantur, tempora mutantur, hōjōki, bolj znana kot Heraclitusova Pantha rei – vse teče in vse se spreminja – jasno pove, da je vse, narava, svet, vesolje, vse, spremenljivo in da nikoli ni dogajanje nekega trenutka, enako tistemu trenutku, ki sledi. Nikoli ne moreš dvakrat stopiti v isti rečni tok, je rekel ta jokajoči, obskurni filozof iz Ephesusa, ki je živel med letoma 536 in 475 pred našim štetjem. Kakor tudi drugi filozofi tistega časa, ki so živeli v vroči Grčiji, je tudi on v hladu, pod široko krošnjo jesena, sede ali polleže, naslonjen na zofo, ob skodelici mentinega čaja, ob petju čričkov, v miru, v prijetni tišini in šumenju morja, veliko razmišljal in prišel do spoznanja, da je ves človeški smisel v neponovljvosti časa in prostora. Vse kar obstaja v nas, v vesolju, v univerzumu in kjerkoli v življenju, je unikum. Pantha rei!!! Izrečeno, doživeto ali storjeno, je neponovljivo. Kakor rečni tok, dvakrat narediti identično enako je nemogoče.

img_0360
Heraklitov doprsni kip iz marmorja
img_0361
Heraklitov portret, olje na platnu
img_0362
Jokajoči filozof ob spoznanju minljvosti

Hipokrat iz Kosa je v istih življenjskih okoliščinah, v hladu jesenove široke krošnje, domislil in zapisal prisego, danes imenovano po njem, Hipokratovo prisego in tako postal oče sodobne medicine. Na otoku Kosu prodajajo Hipokratovo prisego kot spominek, uokvirjeno s posušenimi jesenovimi listi.

img_0363
Hipokrat, litografija
img_0364
Hipokrat, olje na platnu

Nekdo drug, tisočletja kasneje, v našem času in po našem štetju, je imel čisto drugačne težave in čisto drugačne pomisleke. On nikakor ni bil filozof, mislec ali prerok in nikoli ni odkril znamenitih besed, ki so popolne in se lahko nanašajo na vse kar smo in kar je bistvo vsega stvarstva, začetka in konca življenja. Še najmanj pa je bil filozof, zdravnik ali raziskovalec. Njemu sploh ni bilo pomembno, kaj je najprej nastalo, jajce ali kokoš, vesolje ali univerzum, moški ali ženska …

img_0365
Obdan z navadnimi skrbmi

Bil je v svojem svetu, obdan s trenutnimi, navadnimi skrbmi, skrbmi otroka, šolarja, osnovnošolca nižjega razreda. In to je bilo tistega dne, najverjetneje v ponedeljek, ko je Luka prinesel v šolo svojo muco.

To ni bila navadna muca. Mišika je bila čisto posebna muca. Imela je dolgo, črno, skodrano dlako, ki je pod roko delovala mehko, nežno, podobno kot kožušček, ki je narejen iz angora volne. Nisi in nisi je mogel nehati božati.

Luka je imel Mišiko najraje pri sebi in ob sebi. Ponoči se je ugnezdila na odeji pri njegovih nogah in včasih se mu je dozdevalo, da jo sliši smrčati. Predla je, vedno in zmeraj, ko jo je božal in ni prenehala še nekaj časa potem, ko je z božanjem odnehal. V kuhinji se mu je motala okrog nog, dokler ni izsilila kakšen košček priboljška, mesene palčke, sir ali enostavno košček svežega kruha z maslom. Po navadi je skočila na stol, se usedla in čakala še en, in še en, in še en … priboljšek. Ni imela mere. Ni znala prenehati, zato je vedno potreboval kar nekaj časa, da jo je prepričal, da ne bo dobila nič več. Ko mu je to uspelo, je skočila dol in se izgubila v temi. Potem jo je dolgo iskal in nikjer je ni mogel najti, ne v hiši, ne od zunaj, kot da bi enostavno izginila, kot da bi se stopila s temo.

“Miša! Miiiššaaaa, Miiiiiiiššaaaa …!!!” jo je klical in njegovi klici so še dolgo odzvanjali v noč. Miše pa ni bilo. Izginila je, se izgubila, čeprav je vedel, da so vsa okna zaprta, vsa vrata zaklenjena in da nobeden od domačih ni šel ven. Miša je z neko čudežno čarovnijo odšla in je enostavno ni bilo nikjer. Izginila je, tako, kot je prišla v njihov dom. To se je zgodilo nekega poznega jesenskega dne.  Pojavila se je od nikoder, naenkrat jo je zagledal na oknu, vso lačno in suho. Revše se je stegovalo proti njemu, na drugi strani okenske šipe in prosilo, da ga nahranijo in spustijo v hišo. Luka ji je prinesel košček svežega kruha, namazanega z maslom in skodelico vode. Takoj se mu je zazdela zelo prikupna, čeprav je bila suha in sestradana. Nekako je le nagovoril mamo, da jo obdržijo. Potem, ko se je ustalila, ko se je navadila na redno prehrano, ko je njena dlaka postala svetleča, igriva in prijetna, se je pogosto izgubila neznano kam. In se čez nekaj časa tudi čudežno spet pojavila. Kar naenkrat, kot s čarovnijo, iluzijo ali kot, da je bila z nekim posebnim trikom pripeljana odnekod, z nekega drugega planeta, z vesoljske ladje, z drugega sveta, iz neke mistične dežele … kot da je bila teleeksportirana in čez nekaj časa teleimportirana.

Verjame se, da črne mačke ne prinašajo nič dobrega. Verjame se, da so demoni, ki nam prinašajo nesrečo. Povezane naj bi bile s čarovnicami, in če nam katera prekriža pot, naj bi to zagotovo pomenilo nekaj slabega. Če prečka našo pot, prepreči, da bi naša duša po smrti poletela v nebo. To je v bistvu prava razlaga, čeprav mislimo, da nam črna mačka prinaša nesrečo v osebnem in materialnem življenju.

Praznoverje je staro toliko kot človeštvo. Je vera v nadnaravne sile in moči, ki jih moramo spoštovati in jih v nobenem primeru ne smemo izzivati, ker bi se nam to maščevalo v materialnem, socialnem, sociološkem, kulturološkem pa tudi v preživetvenem smislu. Veliko je takšnih in drugačnih prepovedi ali urokov, vendar najbolj mistične so bile vedno in zmeraj bodo, tiste o črnih mucah. Same po sebi, predvsem pa zaradi svoje elegance, samovšečnosti in neke posebne ezoterične mističnosti, med ljudmi vedno vzbujajo misli o obstoju nadnaravnega, zato pravimo, če ti črna mačka prečka cesto, moraš pljuniti trikrat, da odženeš urok, ki ti ga je namenila.

Luka je v šolo prinesel svojo prijateljico, črno muco, iz čisto drugačnih nagibov, razlogov in prepričanj. Zbal se je za njeno življenje in preživetje. Ni treba niti opisovati, da se je v razredu takoj zgrnila množica otrok okrog njega in njegove živalce. Vse je zanimalo, zakaj jo je prinesel. Eni so jo božali, predvsem punčke, fantki pa so stali okrog njega in se veselo hihitali. Najbolj razkurjena in najbolj vznemirjena zaradi tega nenavadnega dogodka, je bila seveda učiteljica, ki se je takoj razburila in vse ostale učence poslala v klopi.

“Kaj se to dogaja, Luka? Zakaj si prinesel v razred črno muco? Ti poredni fant, kaj te je popadlo? Bom morala poklicati tvojo mamo, da mi bo razložila kaj se s tabo dogaja!” je vsa razkačena sopla učiteljica.

img_0372
Povej že enkrat, zakaj?

Luka jo je ves skrušen in z velikim strahom opazoval in še bolj stiskal svojo Mišiko, ki bi najraje odskočila in se izgubila v temi, tako kot to zna samo ona.

“Oprostite tovarišica, nisem imel druge izbire, moral sem jo prinesti v šolo!”

“Zakaj, zakaj si jo moral prinesti sem?” je vpila tovarišica in celo dvignila desnico in zažugala z kazalcem. “Povej že enkrat, zakaj?”

“Vem da je nenavadno, vendar se mi je Mišika zasmilila. Zjutraj, ko sem se odpravljal v šolo, sem slišal očeta, kaj je mami zašepetal na uho.”

“Kaj, kaj se greš, kaj govoriš neumnosti !!!” se je drla tovarišica in še vedno žugala. “Kaj je bilo doma, kaj si slišal, kaj je oče govoril mami, pa še na uho?” je vpila.  Luka jo je še bolj ponižno in s strahom pogledal in nadaljeval.

“No, ja, hm, ne vem, slišal sem očeta govoriti nekoliko skozi stisnjene zobe, zasoplo in jezno, obenem pa je mamo držal okrog pasu ter jo čvrsto stiskal in privijal k sebi:

“Mmmmmmm, mmmmmmm, miška, ko bo šel tamau danes v šolo, ti bom požrl muco!!!”

img_0373
… ti bom požrl muco!

V razredu je nastala čudna tišina. Vsi so obnemeli. Tovarišica je imela na široko odprte oči, na široko je odprla usta. Imel je občutek, da se je čas ustavil. Kot da bi bil v matrici, mogoče v nekem drugem času in prostoru, nekem paralelnem svetu, iz katerega vse opazuje samo od strani. Vsi so bili tu, vsi so imeli odprte in vsi, prav vsi, čudno razširjene oči. Vsi so gledali proti njemu. Prav čutil je njihove poglede na svoji koži. Kot da bi ga to zbadalo, peklo in bolelo. Ni razumel, zakaj? Kaj se je zgodilo? Zakaj so obnemeli? Kakšne čarobne besede je pravkar izgovoril? Vedel je samo eno, zanesljivo in zagotovo, spet je bila vsega kriva Miša. Že zato,  ker je bila črna in je imela rumene oči. Spet je uporabila svojo magično moč in čarovnijo, ki jo je pridobivala skozi stoletja. Ja, muca Miša je bila spet kriva za vse.

MIRJANA IN MIRKO STA NAJBOLJŠI PAR

Odkar ju poznam, ju poznam kot par. Nič čudnega, saj sta tudi njuna imena par. Mirjana in Mirko. Nekega pomladnega dne sta potrkala na vrata moje pisarne, ona ljubka, s klobučkom, on šarmanten, z edinstvenimi brki, na obeh koncih zavozlanimi in privihnjenimi navzgor. Ali pa tudi ne. Včasih sta konca, še vedno zavozlana, zravnana kot vodna gladina, kot bi ju Mirko poravnal s pomočjo  “vaservage”, kot pravimo na Štajerskem vodni tehtnici.

Kmalu za tem, ko sem ju spoznala, se je zgodil vrhunski dogodek. Bili smo gostje na njuni večerji, v njunem stanovanju, v katerem so stene izpolnjene z lepimi slikami, ki jim delajo družbo police, polne dobrih knjig, v njuni pravljici, v katerem se v ušesa zliva v srce segajoča klasična glasba in nosnice vpijajo omamne vonjave, ki se širijo iz Mirkotovega ateljeja: kuhinje.Tam ustvarja.

Mirko ve, kaj sodi v najlepše krožnike in kozarce
Mirko ve, kaj sodi v najlepše krožnike in kozarce

Tam živi v pravljici z naslovom Lonček kuhaj, ups, hitro moram popraviti. Pisker kuhaj. Mirko je namreč Mariborčan in v Mariboru je seveda lonček pisker in nikakor drugače. Mirko ve, kaj mora brbotati v piskrih, se dušiti v piskrčkih in se zapekati v pečici. Tudi kaj mora steči po grlu in poplakniti kot dih tanek Carpaccio, Morskega lista à la Bogomir, svileno božajočo prilogo,  in nebeško rahel Soufflé à la Mimi. Rdeče vino, ki ga je izbral k glavni jedi, me je v simfoniji s krvjo, ki se je v drobnih potočkih pocedila iz medaljona in se v grlu pomešala z žlahtno kapljico, tako zelo navdušilo, da sem si prazno steklenico izprosila za domov. Zame je postala simbol skladnosti okusov.dsc_0156Mirko ustvarja s telesom in dušo. In s svojimi edinstvenimi brki. Z veliko mero domišljije. In duhovitosti. Hvaležna sem mu, da je mojemu možu zaupal recept za snežke za Snežko, saj vedno znova uživam v okusu jedi. 

Mirjana živi v pravljici z naslovom Mizica pogrni se. Tako dobro, kot Mirko ve, kaj in kako vreči v piskre, tako dobro, Mirjana ve, kako hrano in pijačo postreči. V izbranem porcelanu in kristalu seveda. Zato ni čudno, da sta najboljši par. Tako porcelan in kristal, kot tudi Mirjana in Mirko. Dopolnjujeta se njuni življenji in dopolnjujeta se njuni pravljici. In kaj še potrebujeta drugega, da bi živela srečno do konca svojih dni? Prav ničesar.

dsc_0162
Mirjana ve, kateri krožniki in kozarci so najlepši

Mirjanin grad je v Mariboru, na Grajskem trgu 2 in tam kraljuje za slavno,  najlepše pogrnjeno mizo. To sta spoznala tudi predstavnik vrhunskega porcelana Weimar in predstavnik Arnstadt kristala, ki sta jo na njenem gradu obiskala.

dsc_0144-1
S prefinjenim okusom
dsc_0145-1
Ob obisku gospoda iz Weimer porcelana in Arnstadt kristala

 

NOVA KNJIGA: “NEHAJTE SOVRAŽITI SVOJE OTROKE IN VNUKE”

V veliko veselje mi je spremljati življenje in delo oseb, ki so sodelovali pri rubriki našega bloga z imenom ZAUPAJO NAM. Ena izmed prvih, ki se je prijazno odzvala povabilu na pogovor za blog 50 odtenkov življenja, je bila red. prof. dr. Branka Čagran. Letošnje leto si bo verjetno zapomnila tudi po tem, da je izšla tretja knjiga v zbirki Nehajte sovražiti svoje otroke in vnuke, pri kateri je soavtorica in sourednica. Prva javna predstavitev trilogije o družbeni odgovornosti bo v torek, 11. oktobra 2016 ob 17. uri v Univerzitetni knjižnici Maribor. Kot vse zainteresirane vabi kolegica Branka, bo kakšna ura časa za pogovor o knjigah in potem kakšna ura časa za druženje.

Zahvaljujem se prof. dr. Vojku Potočanu za naslednjo predstavitev trilogije:

“Da bi človeštvo preživelo
TRILOGIJA ‘NEHAJTE SOVRAŽITI SVOJE OTROKE IN VNUKE’ (2016)
(Uredniki: Matjaž Mulej, Viktor Žakelj, Viljem Merhar, Anita Hrast, Branka Čagran)

IRDO Inštitut za razvoj družbene odgovornosti in Kulturni center Maribor sta izdala to trilogijo s 53 avtorji. Kdor šibko upošteva moto knjige, da bi kratkoročno dosegel ozko opredeljeno korist, uničuje pogoje za obstoj naslednikov; torej sovraži svoje otroke in vnuke, ker ni družbeno odgovoren.

MOTO
Prerokba Indijancev Cree: ‘Šele, ko bo posekano poslednje drevo, šele, ko bo zastrupljena poslednja reka, šele, ko bo ujeta poslednja riba, šele takrat boste spoznali, da denarja ni mogoče jesti.’ Saj narava ne potrebuje ljudi, a ljudje potrebujejo naravo, medsebojno zanesljivost, soodvisnost in celovitost.

L. 1789 so zapisali: »Družbene razlike smejo temeljiti le na splošni koristi.« v 1. člen Deklaracije o pravicah človeka in državljana. Do danes so najvplivnejši in najpožrešnejši pozabili, da je to končalo neproduktivno fevdalno oblast in so jo obnovili. Zato je zdaj globalna kriza. Pot iz nje vidi napredni del sveta v družbeni odgovornosti (DO), tudi Evropska unija (EU, 2011). Slovenija še nima strategije DO.

Avtorji dajejo svoj prispevek s trojno knjigo s podnaslovi:
1. Družbenoekonomski okvir in osebne lastnosti družbeno odgovornih
2. Informacije za odločanje družbeno odgovornih
3. Uveljavljanje družbene odgovornosti v vzgoji in izobraževanju

V prvi knjigi je 12 avtorjev. Povejo, kako mora in more iz družbenoekonomskih razlogov človeštvo – zlasti njegovi najvplivnejši ljudje in organizacije s prakticiranjem svoje družbene odgovornosti – nehati sovražiti naslednje generacije. Nudi veliko podatkov. Dodaja pogoje za nujno upoštevanje stvarnosti. To je osnova za pot iz krize.

V drugi knjigi je 20 avtorjev. Poskušajo podpreti trud za več DO z informacijami, kako se bi rešili iz te krize. Gre za inovacije številnih praks; vsaka se tiče prenove utečenih navad, podedovanih iz drugačnih razmer. Osnova je predlog za slovenski modelni program družbene odgovornosti, ki kaže podlage za družbeno odgovorno življenje. Tega naj podprejo podlage za celovito odločanje iz zelo različnih nadaljnjih vidikov.

Tretja knjiga ima 25 avtorjev. Univerza v Mariboru se je opredelila za ‘Trajnostno in družbeno odgovorno Univerzo v Mariboru’. Uresničitev te dragocene opredelitve potrebuje uveljavljanje DO v vzgoji in izobraževanju. Ta knjiga prispeva k temu.

Družbena odgovornost, ali bolje: odgovornost vsakogar za vplive na družbo, tj. na ljudi in naravno okolje, je nujna maksima človeških vrednot, kulture, etike in norm. Po mednarodnih listinah je DO pomembna nova lastnost ljudi, ki je med bistvenimi pogoji, da človeštvo najde pot iz sedanje krize (EU 2011; ISO 26000; itd.) in zagotovi prihodnost sedanje civilizacije, ki je brez DO v slepi ulici; grozi uničevalna tretja svetovna vojna in uničenje naravnih pogojev za obstoj človeštva sedanje civilizacije. Zato je ta trilogija dragocen dosežek.”

MOŠKI ZNAJO Z LASMI

Vsa leta sem živela v prepričanju, da so moji lasje neukrotljivi. Sicer sem bila hvaležna moji mami za gene, ki so mi prinesli izredno goste, blond in naravno skodrane lase. Celo zelo hvaležna, saj so mi moji lasje prinesli moža. Še ko je bil kratkohlačnik, si je zastavil dva življenjska cilja: da bo imel blondinko za ženo in nemški avto. In ker se v življenju vedno uresničijo naše otroške življenjske projekcije, je v trenutku, ko me je prvič zagledal z blond, skodranimi dolgimi lasmi, vedel, da sem ta prava zanj.
Rada imam svoje lase. Od nekdaj imam dolge. Mogoče je celo nekje globoko, v mojem kolektivnem nezavednem, vtisnjena zgodba o Samsonovi izgubi superiorne moči potem, ko mu je Dalila odrezala lase. Verjetno bo na tem nekaj resnice, saj sem se na kratko ostrigla samo enkrat. Bilo je že davno, takrat, ko je bil moj sin Gašper star dve leti. Ko me je zagledal, z resda ljubko, vendar kratko frizuro, je planil v tako silovit jok, da sem ga komaj potolažila.

“To ni moja mami,” je zajokal in potolažil se je komaj čez lep čas, v mojem objemu, ko je ugotovil, da se ta oseba s kratkimi lasmi, zna objemati točno tako kot njegova mami. Z leti so se moji naravni kodri malo poravnali, lasje postali malo krepasti, kar precej potemneli in joj, prejoj, zadnje leto so začeli celo siveti ( le zakaj? 🙂 ), zato so redni obiski pri frizerju postali nuja. Tako zaradi barve (mož se je poročil z blondinko, zato moram taka tudi ostati) kot zaradi rahlo krepastih las. Poleg tega si že celo življenje želim ravnih las. Prijateljica, ki ima po naravi ravne lase in si želi skodranih, mi je pred nekaj leti podarila bon za frizerja z naslednjimi besedami:
“Novi frizerski salon so odprli. Frizira moški, Turk. Ne zna slovensko, zna pa frizirat! “ Pri tem je odobravajoče zažvižgala. Mora pa res biti dober, da Mojco pripravi do žvižganja, sem si mislila in se še isti dan naročila na številko 040 809 000. Tako lepo številko si seveda takoj zapomniš.
Frizer me je že v prvo očaral. V črnih lakastih čevljih je drsel po marmornatih tleh, pod prsti pa so mu plesali ženski lasje, točno tako, kot jim je on dirigiral.

Ples čevljev in las
Ples čevljev

Ime njegovega salona ni bilo naključno izbrano. Hair dance. Seveda je iz mojih las naredil popolno frizuro. Brez besed.

Pogovarjala sem se samo z Ano, ki je znala slovensko.

In tako sem se pri oblikovanju frizure prepustila moškim rokam. Nekako je v meni celo začelo zoreti prepričanje, da lahko samo moške roke ukrotijo moje lase.

Ples las
Ples las

Večkrat, ko sem prišla “po frizuro”, več slovenskih besed je uporabljal moj frizer, za katerega še vedno nisem vedela, kako mu je ime. Ano sem pogosto slišala, da je uporabila besedo Aškim, ko se je pogovarjala z njim in sčasoma sem nekako začela sklepati, da mu je ime Aškim. Malo me je sicer begalo, ker je tudi sam Aškim velikokrat uporabil besedo Aškim, ko se je pogovarjal z Ano. Pa sem si razložila, da mogoče Turki, ko govorijo o sebi, uporabljajo namesto jaz, svoje ime. Kako bi pa lahko vedela, saj je bil on prvi in edini Turk, ki sem ga poznala.

Nekega dne, ko je Ana za trenutek odšla, sem rabila njegovo pomoč. Poklicala sem ga:
“Aškim!” Začudeno me je pogledal in v tistem je vstopila Ana, ki se je začela na ves glas smejati. Vedela sem, da je nekaj narobe.
“Kaj mu ni ime Aškim?” sem jo začudeno vprašala.
“Saj ti dovolim, da ga kličeš Aškim, čeprav mu je ime Mustafa. Aškim je turška beseda za dragi ali draga.”
“Ha, ha, ha,” sem se začela smejati in upala, da se bom vgreznila v zemljo, tako me je bilo sram.

Prejšnji teden se je Hair dance preselil v nov lokal, nasproti City-ja v Mariboru, na Ulico Vita Kraigherja 10. Tam lasje plešejo pod Mustafovimi rokami, tako kot plešejo njegovi črni lakasti čevlji po marmornem podu. Sedaj zna oboje, slovensko in frizirati. In to tako, da celo mene pripravi do tega, da tako tiho, ko me nihče ne sliši, zažvižgam moji frizuri v ogledalu. Moški znajo z lasmi.dsc_0135
Mustafa je še vedno Anin Aškim, njegova Ana je še vedno njegova Aškim. Pod srcem nosi že drugega njunega otroka, že drugega njunega Aškima. Nisem se vgreznila v zemljo, vem pa, kaj po turško pomeni Aškim.

Aškim Ana in Aškim Mustafa
Aškim Ana in Aškim Mustafa