VLASTA: “PRILOŽNOST PONUJENA, NE VRNE SE NOBENA!”

1.64 je številka Vlastinega kabineta. Preden vstopi vanj ali ko iz njega izstopi, potrka še na sosednja vrata – to so vrata mojega kabineta. Me pozdravi, vpraša, kako se počutim in kaj počnem, včasih pa z mano v odmoru med predavanji spije še »hitro kavo«. Vlasta ni le moja kolegica, je tudi prijateljica, saj mi s svojim optimizmom in dobro voljo vselej polepša dan. Sicer pa je pravkar postala redna profesorica, habilitirana za Specialno didaktiko. Predava na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru.

Foto: Zlatka

Draga Vlasta, najprej ti iskreno čestitam za prejeti naziv. ZAUPAJ NAM, prosim, svojo profesionalno pot. Ali te je k preučevanju in posledično predavanju začetnega naravoslovja in družboslovja pripeljal splet okoliščin ali si se že dolgo želela ukvarjati s tem področjem? Si imela vzornike, spodbude, povabila, ki so te vodila do sedanje službe?

Po gimnaziji sem razmišljala o študiju matematike, biologije in kemije.. A se nisem mogla odločiti, zato sem izbrala študij, ki je ponujal možnost poglabljanja v več predmetov, t. j. razredni pouk, na takratni Pedagoški akademiji v Mariboru. Delo z mlajšimi otroki pa me je tudi že od nekdaj veselilo. Po pisanju klavzurne naloge, ki je bila sestavni del zaključka takratnega študija (poleg nastopa iz enega predmeta na šoli), sem za temo pisanja izbrala temo iz pedagogike: »Russojeve ideje o vzgoji nekoč in danes«. Profesor dr. Avtor Oskar je bil nad nalogo navdušen in mi svetoval študij pedagogike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Njegova spodbuda in pa spodbuda učiteljice Zofije Turšič iz osnovne šole Bojan Ilich, pri kateri sem opravljala pedagoško prakso, sta odločilno vplivali na nadaljevanje mojega študija. Vpisala sem smer šolska pedagogika in ga v rednem roku zaključila. Po vrnitvi v Maribor sem se zaposlila na OŠ Veljka Vlahovića (sedanji OŠ Tabor I in OŠ Leona Štuklja), kjer sem sedem let opravljala delo šolske svetovalne delavke. Skupaj s kolegicama psihologinjo in socialno delavko smo bile odličen tim in se kar uspešno spopadale s problemi, ki jih je pogojevalo na novo nastalo okolje. Naj omenim, da je bila to šola, ki je imela okrog 1600 otrok in 200 učiteljev. Naslednji pomemben korak na moji profesionalni poti je bilo povabilo mag. Toneta Velikonja s Pedagoške fakultete v Mariboru, mojega bivšega profesorja, da se mu pridružim kot asistentka pri predmetu Didaktika spoznavanja narave in družbe. Naključje je hotelo, da sva o tej temi spregovorila na eni izmed konferenc na PEF in sem mu med pogovorom omenila, da sem vpisana na podiplomski študij. Odločitev ni bila lahka, saj sem se zavedala, da bo potrebno poleg dela s študenti opravljati še znanstveno delo, ki pa je zame pomenilo velik izziv. Po 26 letih službovanja na Pedagoški fakulteti lahko rečem, da sem se prav odločila. Predvsem me zadovoljuje delo s študenti in pa zavedanje, da sem strokovno in osebnostno napredovala.

Foto: Iz osebnega arhiva.

Opiši bralcem bloga, komu in o čem predavaš. 

Predavam študentom razrednega pouka, torej bodočim učiteljem, ki lahko poučujejo do 5. razreda osnovne šole. Sem nosilka več predmetov. Temeljna predmeta pa sta Didaktika spoznavanja okolja in družbe I in II. Spadata v skupino najbolj strokovnih predmetov, s katerimi se študenti srečajo v 3. in 4. letniku. Pri mojih predmetih se trudim študente čim bolj usposobiti za poučevanje predmetov spoznavanje okolja v prvih treh razredih osnovne šole in predmeta družbe v 4. in 5. razredu osnovne šole. Predmeta sta zanimiva tudi za študente, zato je kar veliko povpraševanje po izdelavi magistrskih nalog iz njune tematike in posledično mojega mentorstva.

Tvoja predavanja se pogosto preselijo izven fakultetnih prostorov. Kam pelješ študente, kaj pri teh oblikah študija pridobijo in kako so s tovrstnimi izvedbami študija zadovoljni?

Pri obeh zgoraj omenjenih predmetih je poudarek na izkustvenem učenju in poučevanju. Prav zaradi tega s študenti odhajamo tudi na ekskurzije, terensko delo, učne sprehode…Pri izbirnem predmetu pa gremo skupaj študenti za nekaj dni na Dom Škorpijon, ki deluje v sklopu Centra šolskih in obšolskih dejavnosti. Tam v strnjeni obliki opravimo določene aktivnosti kot so npr. raziskovanje potoka, obisk kmetije, orientacijski pohod, didaktične igre….Šola v naravi nudi študentom neposredni stik z okoljem, na osnovi katerega lažje razumejo procese in pojave v njem. Z neposrednim odkrivanjem, raziskovanjem naravnega in družbenega okolja si študenti razvijajo pomembne spretnosti in sposobnosti, kot je zaznavanje z vsemi čutili (več čutno učenje), merjenje, uvrščanje, razvrščanje, zbiranje in predstavljanje podatkov, napovedovanje, sklepanje, poročanje…V ospredju so metode, ki spodbujajo reševanje problemov in so naravnane na celostno dojemanje učnih informacij. Učenje v neposrednem okolju pa spodbuja tudi študentovo samostojnost, razvoj kritičnega mišljenja, občutljivost za dogajanje v naravnem in družbenem okolju, pristop do dela ter sposobnost delati v skupini. Študenti imajo tak pouk radi, saj jim predstavlja nekaj novega, izzivalnega. Pridobijo znanje in izkušnje, ki jih bodo lahko koristno uporabili pri delu s svojim bodočimi učenci. Pa še mnenje ene izmed udeleženk: »Sam obisk doma Škorpijon mi je pripomogel k sklepanju ožjih prijateljstev in spoznavanju kolegov, ki jih v času študija na faksu ne bi nikoli. Veliko smo se družili in kar mi je bilo najbolj všeč je bilo to, da smo bili v naravi in nismo na uporabo televizije sploh pomislili. Vsaj jaz nisem. Sama sem ljubiteljica narave, zato mi je obisk na domu predstavljal pravi oddih in sprostitev. Ob tem pa sem se še veliko naučila. Spoznala sem lep nabor različnih poučnih dejavnosti, ki jih lahko izvedemo z učenci v naravi. Ponovno sem obnovila poznavanje travniških rastlin in žuželk. V glavnem je bila izbira tega izbirnega predmeta pravilna, ker sem od njega veliko odnesla.«

Na naslednji spletni povezavi si lahko ogledate film, posnet na terenskem delu:

https://www.youtube.com/watch?v=hZNibs_2e1A&feature=youtu.be

Foto: Foto: Iz osebnega arhiva. Vlasta med predavanjem.

Se strinjaš, da imajo današnji otroci v primerjavi s prejšnjimi generacijami več znanja in védenja o svetu, saj spremljajo medije, imajo preko spleta dostop do vsega, kar jih zanima, potujejo, obiskujejo izvenšolske dejavnosti, starši se več ukvarjajo z njimi, saj so družine po številu članov manjše, pričakovanja staršev pa višja ipd.? Se je posledično tudi poučevanje o naravi in družbi spremenilo? Uspe šola dohitevati hiter razvoj družbe ali je celo sama nosilka tega razvoja?

Strinjam se s tvojo ugotovitvijo, da imajo današnji otroci več znanja in vedenja o svetu tudi zaradi večjih možnosti neformalnega pridobivanja znanja. Prav tako večina staršev veliko pozornost posveča izobraževanju svojih otrok. Kar je dobro in spodbudno. A včasih v tej želji tudi pretiravajo, ko imajo morda prevelika pričakovanja do svojih otrok, ki pa jih le ti ne zmorejo uresničiti. Poučevanje o naravi in družbi se je spremenilo v tem, da se v večji meri upošteva predznanje in izkušnje otrok, da so učenci več v vlogi, ko morajo sami, s pomočjo različnih pripomočkov, iskati in si izgrajevati znanje. Učitelj jih le vodi in usmerja in ni več temeljni vir informacij. Bolj kot pridobivanje podatkov, dejstev je pri tem pouku v ospredju razvijanje določenih spretnosti in sposobnosti. Šola poskuša ujeti tok hitrih sprememb v družbi s posodabljanjem učnih načrtov, s prilagojenimi konceptualnimi in didaktičnimi usmeritvami. Zadnje posodobitve v osnovni šoli so bile leta 2011 in v teh so, v splošnih ciljih, izpostavljene temeljne kompetence (npr. digitalna, učenje učenja…), ki bi jih naj razvijali pri vseh predmetih kot pomoč učencem, da bi se lažje spopadali z vedno novimi izzivi.

Foto: Iz osebnega arhiva, Vlasta kot mentorica.

Lastnost, ki jo je možno pri tebi takoj opaziti, je, da zlahka navezuješ stike z znanimi in neznanimi ljudmi ne glede na njihov spol, starost, nacionalnost, veroizpoved, premoženjsko stanje ipd. Rekla bi, da nisi izkusila socialne anksioznosti.

Z navezovanjem stikov res nimam težav. Ne vem natančno, čemu bi to pripisala. Vedno pa vstopam v odnos z drugimi z optimizmom.

Veliko sodeluješ s tujimi univerzami. Za kakšne vrste stikov gre? Katere so najdragocenejše izkušnje, ki si jih imela v okviru tega sodelovanja?

Gre za sodelovanje v okviru Erazmus mobilnosti učiteljskega osebja, ki je financirano s strani Evrope. Naša fakulteta ima sklenjene sporazume z več evropskimi univerzami in za te lahko kandidiram. Udeležila sem se več takih gostovanj in imam zelo pozitivne izkušnje. Poleg predavanj, izmenjave strokovnih mnenj, ogleda uspešnih šolskih praks je obisk namenjen tudi dogovarjanju o skupnih projektih….Ravno letos sem bila uspešna pri pridobitvi mednarodnega raziskovalnega projekta, ki je nastal prav na osnovi takšne izmenjave. Dragocena pridobitev je tudi sodelovanje na podiplomskem študiju, kot je na primer somentorstvo tujim študentom-doktorandom.

Foto: Iz osebnega arhiva, Vlasta s kolegicami in kolegom na tujih univerzah.

Katera sporočila bi vseboval tvoj reklamni spot, namenjen slovenskim študentom, zakaj izkoristiti možnost Erazmus izmenjave in odditi vsaj za nekaj mesecev na tujo univerzo?

PRILOŽNOST PONUJENA, NE VRNE SE NOBENA!

Na naslednji spletni strani si lahko pogledate vtise študenta o izmenjavi študentov:

http://www.pef.um.si/251/studenti+o+izmenjavi

Zaradi službenih poti si večkrat odsotna od doma. Te mož Aleš in hčerki Katja in Mateja zelo pogrešajo ali se kar dobro znajdejo, ko »mačke« ni doma? ☺ Meniš, da je delovno mesto univerzitetnega učitelja/ice in raziskovalca/ke težje izvedljivo, če si ženska kot moški?

Družina se je na moje odhode že kar navadila. Kdaj pa kdaj me kdo tudi spremlja. Tolaži me, da sta dekleti že odrasli in samostojni, mož pa toleranten, razumevajoč in potrpežljiv. Menim, da je delo univerzitetne profesorice težje, še posebej, če izhajam iz svoje izkušnje. Namreč veliko (sploh v začetnem obdobju službovanja) je bilo odrekanja na račun otrok in družine, ki sem jo vedno postavljala na prvo mesto.

Foto: Iz osebnega arhiva, Vlasta z družino.

Sama se večkrat ozrem nazaj in žal mi je za izgubljenimi priložnostmi. Imam vtis, da to zate ne velja. Življenje »jemlješ z veliko žlico«. Ukvarjaš se s športom (tečeš, plavaš, smučaš, plešeš, krmiliš čoln…), obiskuješ kulturne prireditve (gledališke, operne, baletne in simfonične predstave, proslave, bralne večere…), potuješ službeno ali z družino, udeležuješ se fakultetnih in univerzitetnih prireditev, srečanj sodelavcev in sodelavk, obveznih in neobveznih predavanj, skrbiš za družino, se družiš s prijateljicami in prijatelji…Gotovo sem še kaj izpustila. Predstavljam si te, da boš še pri stotih letih še vedno aktivna in predvsem zadovoljna s sabo in svojim življenjem. Je aktivnost, druženje, igrivost recept za srečno življenje?

Zlatka, najprej hvala za kompliment. Dejstvo je, da me veliko stvari zanima in mi kar zmanjkuje časa za vse, kar bi rada še počela. A moram priznati, da sem zadovoljna z življenjem, ki ga živim. Kot psihologinja si kar dobro izpostavila dejavnike za srečno življenje. Upam in želim, da ostane tako še naprej!

Foto: Iz osebnega arhiva. Vlasta uživa v zimskih športih.

Foto: Vlasta v družbi sodelavk s Pedagoške fakultete: Marije, Zlatke, Majde Sch., Majde E.N. in Olge.

Ker je imeti težave človeško, te vprašam, kako jih ti premaguješ in ne glede na njih ohranjaš optimizem in dobro voljo?

Sama ugotavljaš, da ni življenja brez težav. Vesela sem, da do sedaj še nisem imela večjih zdravstvenih težav! Pri ostalih pa izhajam iz tega, da se je pač nekaj moralo zgoditi tako, kot se je, in poskušam najti tudi v tem kaj pozitivnega. Lahko bi rekla, da me vodi rek: »Za dežjem vedno posije sonce!«

Svet se spreminja, tudi narava in družba. ☺ Misliš, da bi nas moralo biti strah prihodnosti in tega, v kakšnem svetu bodo živeli naši otroci in vnuki?

Ob vsem vedenju, kar se dogaja z našim planetom in na njem, me je res strah, kako bodo živeli naši otroci, vnuki. Upam lahko le, da jim bo še prizaneseno.

NAM ZAUPAŠ svojo največjo željo/želje?

Nimam velikih želja! Naj zaključim z rimo, ki se mi kar poje: »Življenje je lepo, če ga živiš tako, kot ponuja se samo, in ne, da drugega želiš!«(Alenka Godec)

Foto: Iz osebnega arhiva. Vlasta z družino na potovanju.

ETNO VAS TRAKAI, LITVA

Trakai naseljujejo potomci Karaitov, ki so prišli sem na prelomu med 14. in 15. stoletjem. Litvanski veliki vojvoda Vytautas (Witold) je pripeljal številne karaitske družine s Krima v Trakai za svoje telesne stražarje.  Dodelil jim je različne privilegije. Do danes je ostalo tukaj dvanajst družin, njihovih potomcev, ki so ohranili svoj jezik, navade in značilne hiše s tremi okni obrnjenimi na cesto. Pravijo, da je eno za Boga, eno za družino in eno za velikega vojvoda Vytautasa.

Tekst: Snežana; Foto: Zlatka in Veljko.

TRAKAI

 

Kestutis, trakajski vojvoda je stalno poslušal ženine očitke Birute, da je v starem Trakaiu, kjer sta takrat živela, premalo vode v primerjavi z njenim rojstnim krajem, Palango. Kestutis se je kmalu naveličal stalnega prigovarjanja in je ženi zgradil pravljičen grad iz opeke na otočku sredi jezera. Tam sta srečno živela v poganski veri vse do Kestutisevih petinosemdesetih let, ko ga je dal ubiti izdajalski nečak Jogaila, ki je kasneje postal poljski kralj.

Prebivalci Trakaia so si v 14. stoletju za telesne stražarje pripeljali 380 keruitskih družin s Krima. Še danes v Trakaiu živi 12 družin, njihovih potomcev. Keruiti  so pripadniki judovske ločine, ki  je skozi stoletja trdila, da je nasprotovala uboju Jezusa. Tudi nacisti so Karaite smatrali za rasno drugačne in jih kot edino judovsko sekto niso preganjali.

Grad je bil obnovljen in notranje dvorišče je poleti čarobno prizorišče koncertov in gledaliških iger. Tudi o Kestutisu in njegovi ženi.

Besedilo: Snežana, Foto: Zlatka