MEMENTO

Povedal bom eno srhljivo zgodbo, ki se je dogajala v nekem davnem času, na samotnem kraju, na podeželju, v jeseni, polni neprijetnosti kot so megla, vonj sveč, pokopališč in turobni dnevi brez sonca. Tista jesen je bila še posebej srhljiva. Listje je odpadlo še bolj zgodaj, dnevi so bili krajši, še hitreje je padla tema. Ljudje so se odpravljali spat ob prvih meglicah. Ulična razsvetljava je oddajala skrivnostno, megleno svetlobo, vse je bilo vlažno in gnilo. Po deblih drevoreda se je cedila smola in ovijala krošnje kot pajčevina. Vsak hrup, vsaka kaplja, ki je padla na tla, vsak lajež psov, vsak korak, vse je odmevalo. Moral si imeti dobro izostren sluh in dober spomin, da si slišal ali vedel, od kod zvok prihaja in komu pripada. Da si hodil ponoči skozi ta temačen, meglen in samoten kraj, si moral imeti pogum. Zgodba je res iz nekega davnega časa, časa zgodb, spominov in časa, ko sta mističnost jeseni in pravljična tema, imeli svoj pomen. To je bil še čas, ko ni bilo avtomobilov, avtobusov in motorjev. Edino prevozno sredstvo so bili vlaki, kolesa in noge. Kolesa so si lahko privoščili samo redki. To je  bilo obdobje, ko ni bilo dela, ljudje na podeželju so nekako še živeli, ostali pa težko. Delo državnih uslužbencev je bilo cenjeno. Delo železničarja, ki razporeja in spušča kompozicije, jih ustavlja in spet dovoli odhod, je bilo ne samo cenjen, ampak tudi dobro plačan poklic. S takratnim mesečnim prihodkom se je šest članska družina dobro preživljala, zlasti če se je “glava družine” še dodatno ukvarjal s poljedelstvom, čebelarstvom ali kakšno drugo pridobitno dejavnostjo, ki je družini prinašala materialno varnost in blagostanje. Glavna oseba te zgodbe, železničar, je  pot od službe do doma opravil peš, v vseh letnih časih, pozimi, poleti, jeseni in spomladi. Srhljivost njegove poti je bila v tem, da je moral vsak dan, prav vsak dan, v vseh letnih časih in vseh svojih delovnih izmenah, po jutrih, dnevih in nočeh, hoditi mimo …… pokopališča.1Ja, na poti domov, prav tako na poti v službo, je moral prav vsak dan hoditi mimo mestnega pokopališča. Zjutraj in podnevi ta pot ni bila posebej zanimiva, vedno je bil nekdo na pokopališču, hodil mimo, urejal ali čistil grobove. Noči, ja noči, so bile problematične….

Velikokrat se nam sicer dogaja ali zgodi, da nekaj slišimo, vidimo, čutimo ali celo tipamo, kar nima stvarne podlage v realnosti. Že star pregovor govori, da so v strahu velike oči, kar pomeni, da je prav strah moderator naših pretiranih čustev in celotnega zapletenega fiziološkega procesa izločanja stresnih hormonov od adrenalina, kortizola, noradrenalina…..2
“Malo čustev ima tak vpliv na naše obnašanje in počutje kot strah” začenjajo svoje poglavje King, N. J., Hamilton, D. I. in Ollendick, T. H. (1988), angleški psihologi, opisujoč fobije iz behavioristične perspektive v svoji raziskovalni študiji “Phobias”. Ne opisujejo samo, kako ti strahovi nastajajo, opisujejo tudi, kako te strahove premagamo. Večinoma se moramo soočiti z njimi, ali jih premagovati s humorjem. Zato je tako pomemben smeh in s smehom zaničevanje strahu, kakor tudi vseh drugih težav, celo depresivnih motenj. V ta namen je bila razvita terapija s smehom.
Hahahaha, hahahaha, hahahahaha…….. , odzvanja velikokrat po klubih joge smeha, ustanovljenih z namenom izboljšanja zdravstvenega stanja posameznika. Tam se udeleženci na silo smejejo in s ponavljanjem smeha vplivajo na izločanje endorfinov, notranjih hormonov sreče, ki razveseljujejo, osrečujejo in odganjajo strah, tesnobo, depresijo…. izboljšujejo imunski sistem posameznika.
Dokazano je, da ljudje, ki se smejijo in so veseli, živijo dlje. Iz samega smeha, sreče in veselja se je razvila posebna znanost.  Wikipedija začenja svoje poglavje o smehu tako: “Smeh je slišno ali vidno izražanje veselja, zadovoljstva in sreče. Povzročijo ga neresni, smešni in zabavni dogodki, ki so lahko besedni ali vizualni, ter drugi stimulatorji, kot npr. žgečkanje. To, kar se v ljudskem izročilu že dolgo ve, je sedaj potrdila tudi znanost: smeh je najboljše zdravilo. Ljudje, ki na življenje gledajo z vesele plati, redkeje zbolijo, saj smeh spodbudi številne biokemične procese, ki pozitivno vplivajo na telo in dušo. Medicinska stroka, ki proučuje vpliv smeha na zdravje in psihološko stanje, se imenuje gelotologija.”4Če dodamo še druga pozitivna čustva in dejanja, si tako pomagamo do pravega ekvilibrija življenja. Vse funkcionira bolj in posredno vpliva na naše zdravje, lepoto in srečo. Recimo, če vzamemo za primer žensko telo. Žensko, ki je spolno zelo  aktivna, lahko prepoznaš že na pogled. Njeno telo postane lepše, vitkejše, podvoji se izločanje estrogena, to pa posledično okrepi njene lase, ki dobijo bleščeč lesk in sijaj. Koža postane mehkejša, nežnejša in se hitreje čisti.5
Desetletna študija, v kateri je sodelovalo tisoč žensk srednjih let, ki jo je izvedla univerza na Irskem, je pokazala, da reden seks podaljšuje življenje.

Ženske, ki so doživljale orgazme pogosteje in konstantno, so imele pol manjšo umrljivost glede na tiste, ki so bile manj spolno aktivne.  Slednje pripisujejo stalnemu zniževanju stresa zaradi večjega izločanja estrogena. Tudi druga pozitivna čustva, pozitivne misli in pozitivne zaznave, vplivajo na naše zdravje in so eliksir za dušo.7

Zdaj pa nazaj na našo zgodbo, k našemu železničarju.

Nekega jesenskega dne, po nočni izmeni, se je, kot že vrsto let, nekaj ur po polnoči, vračal domov. Hiše so bile v globoki temi, samo posamične mestne luči so gorele. Vse je bilo tiho, prav vse. Slišalo se je samo oddaljeno hukanje sov, teh nočnih plenilcev, ki so prežale na svoj plen in z izostrenim nočnim vidom opazovale miške, ki so zbezljale iz svojih skrivališč.

8Megle so se te jeseni začele zgodaj. Nisi mogel videti razločno na daleč, vidljivost je bila zmanjšana. Ja, bil je začetek oktobra.9Kot vsakič, ko je hodil mimo pokopališča, je tudi tokrat občutil neko nelagodje, v trebuhu je začutil pritisk in v grlu cmok. Ponavadi je to premagoval z globokim dihanjem in vdihi, ki jih je zadrževal, kolikor je le mogel. Še nekaj ga je motilo, ta poseben vonj pokopališč. Nikoli mu ni bilo jasno, zakaj tako čudno dišijo, zaradi izgorelih sveč, cipres ali…!!!! Ni se upal pomisliti na kaj tretjega… Te noči ga je v trebuhu stiskalo bolj kot ponavadi. Imel je občutek, da se bo nekaj zgodilo. Začutil je mravljince po celem telesu, ki so se mu spuščali proti nogam. Stopala so mu odrevenela, komaj se je premikal naprej. Na sredini poti, ravno pod mestno svetilko, ki je oddajala megleno svetlobo, je že od daleč zagledal silhueto človeške podobe, ženske ali moškega, ali ……., sklonjeno, ki je v klečečem položaju, kot da bi molila, bila naslonjena na sveže zasut grob. 10Slišal je jok in ihtenje. Stisnilo ga je, začutil je močnejše utripanje srca, usta je imel polna sline, imel je občutek, da mu bo razneslo glavo. Kaj naj zdaj počne, ali naj zakriči, ne bodo ga slišali, saj vsi globoko spijo, mestni psi so itak močno lajali, zdelo se mu je, da bolj kot po navadi. Odločil se je za edino možnost, zbežal je, kolikor so ga nesle noge…. 11Šele po kakšnem kilometru je upočasnil. Srce mu je še vedno močno utripalo, v glavi je čutil neznosen pritisk. Prišel je domov. Doma so vsi spali. Umil se je in šel tudi sam spat. O vsem tem ni imel namena nobenemu razlagati. Na dogodek je kasneje pozabil. Mislil je, da se mu je samo dozdevalo, da je bil utrujen, saj je zadnje čase bilo delo bolj naporno. Ponovno so prišle nočne izmene, dogodki so se ponavljali. Vedno so bili isti. Vedno, ko je šel mimo sveže zagrnjenega groba, vedno ob treh po polnoči, je zagledal enako klečečo, jokajočo in ihtečo silhueto. Vedno ga je stisnilo v želodcu, vendar zmeraj manj, in nekako se je navadil. Pač oseba, ki je izgubila sina ali moža in se s tem ni mogla sprijazniti, si je mislil. Nekega dne ga je premagala radovednost, ni se več bal, samo vedel je, da mora priti stvari do dna, saj ga je to dogajanje razjedalo. “Na koncu koncev ta jokajoča oseba potrebuje pomoč, tolažbo “, si je mislil, “samo toplo besedo ji naklonim in se bo umirila”.

12

Po koncu dnevne izmene se je odpravil na pokopališče. Pogledal je nagrobnik. Res je, umrl je mlad moški v starosti petintrideset let, čudnega imena in priimka, ki si ga nikakor ni mogel zapomniti. Vse je potrdilo njegove sume, da gre za jokajočo mater ali soprogo, ki se ni mogla sprijazniti z njegovim prezgodnjim odhodom. Odpravil se je domov. Dolgo je razmišljal, kaj naj naredi. Ni več mogel živeti tako naprej, ni več mogel poslušati neutolažljivega joka in ihtenja. Razmišljal je, kaj bo naredil, nekaj je le moral ukreniti. To ni bil plod strahu in prividov, dogajanje je bilo resnično. Zato je bil odločen. Naslednjič se bo odpravil do nje in jo potolažil. Vprašal jo bo, zakaj tako uporno joče. Poskušal ji bo pomagati.

Tako se je tudi zgodilo. Naslednjič, ko se ja vračal iz nočne izmene, jo je že od daleč slišal ihteti. Odločen je stisnil pesti in pogumno odkorakal proti njej. Hitro se ji je približal. Stal je za njenim hrbtom. Odprl je usta in jo ogovoril:” Gospa, zakaj ste tako žalostni, zakaj tako jočete? Želel bi vam pomagati……!!!” Naprej ni mogel govoriti več. Zastal je. Odprl je usta od presenečenja in v trenutku okamenel. Strah in mravljinci so mu izpolnili celo telo, vsak kotiček telesa, vsako poro. Pred njim se je dogajal prizor, ki ga niti v sanjah ni mogel predvideti, videl jeeee…….., videl jeee…., videl je…….sebe, svoj lik, ki se razblinja v meglicah.13

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s