VOLTERRA IMA DUŠO, VAMPIRJI PA NE

Volterro v srednjem veku ni obiskal skoraj noben tujec. Bila je skoraj nedosegljiva, pokopana med hribi in skrita pred ostalim svetom. Razvpita serija Somrak, avtorice Stephani Meyer, je Volterro postavila na zemljevid sodobnih najstnikov. Množično so začeli obiskovati to staro mesto, v kateri je prebivala elita iz sveta vampirjev. Domačini so jih z veseljem sprejeli s sloganom, da vampirji nimajo duše, Volterra pa jo ima.

Montepulciano slovi po proizvodnji odlične hrane in pijače. Znana je po njihovi svinjini, siru, “pici” testeninah (debele, ročno valjane testenine, podobne špagetom), leči in medu, po vsem svetu pa je znan po edinstvenem sortnem vinu z imenom Vino Nobile. Ima strogo kontrolirano poreklo, saj je izdelano samo iz grozdja, ki raste v montepulcianskih vinogradih.

Mirjana je v besedi in Valentin v sliki, Volterro in Montepulciano doživel takole:skupna 2

POKRAJINA  PROTI  VOLTERRI

Volterra sploh ni daleč od najine nastanitve, samo 45 kilometrov, toda midva sva se do tja vozila kar dve uri. Na vsakem ovinku sva se ustavljala in Valentin je fotografiral prekrasno toskansko pokrajino … velikokrat je moral pešačiti kar daleč nazaj, saj se ni dalo vedno takoj ustaviti, ko sva zagledala lep motiv.12

7

VOLTERRA

Vsa vzhičena od čudovitih pogledov sva končno prispela v Volterro, misleč, da ni večjega presežka od že videnih gričkov, čudovitih dreves, predvsem cipres in ceder,  rož vseh barv … toda to srednjeveško mesto naju je čisto začaralo … Že od daleč, ko zagledaš mesto na skalnem griču, 1770 metrov visoko, z mogočnim obzidjem, si prevzet. Samo mesto pa je sploh nekaj posebnega, … sprehod skozenj je prava poslastica.18

20MONTEPULCIANO

Toskanska srednjeveška mesteca so resnično lepa …, vredno se je bilo peljati daleč do Montepulciana in to po deželni cesti, kjer lahko opazuješ čudovito pokrajino s starodavnimi zaselki na hribčkih. Zdaj bolj razumem Italijane, kot vrhunske estete, saj jih je narava naučila vsega lepega …

Montepulciano se razteza na 1,5 kilometrov od Porta al Prato na Piazza Grande na vrhu hriba. Močno sva občutila preteklost, ki kar visi v zraku … Z obzidja sva opazovala pokrajino in se čudila vsej lepoti …3029

31

VILNA

48 metrov visok hribček ob sotočju dveh rek, Nerise in Vilnele, je stal na svojem mestu že od nekdaj. Na tem hribčku je leta 1320 vojvoda Gediminas sanjal o železnem volku, ki je zatulil z glasom stoterih volkov. Če nekdo sanja o železnem volku, ki zatuli z glasom točno stotih volkov, se seveda ve, da mora tam, kjer se mu o tem sanja, postaviti mesto, ki bo najmanj tako mogočno, kot je mogočen glas postoterjenega tulečega volka. In ker je za pomen takšnih preroških sanj vedel tudi Gediminas, je nastalo mesto Vilnius, po naše Vilna.

Področje je bilo takrat poseljeno že vsaj 1000 let, vojvoda Gediminas pa je na hribčku postavil gradič s stolpom in si prislužil čast, da se še danes po njem imenuje hribček, na katerem je grad, sam grad in glavna ulica skozi Vilno.
Kjer je bil pred leti jarek okoli katedrale, po katerem so vse do njenega vhoda priplule ladje, se danes vije ogromen trg, na katerem se nahaja kip Gediminasa skupaj z njegovim konjem in tulečim volkom. Dviga se na visokem podstavku, na vzhodnem vogalu trga. Med vhodom v katedralo in 58 metrskim zvonikom, pa se v tleh nahaja kamnita plošča, s vklesano besedo STEBUKLAS, ki v litvanščini pomeni čudež. Na tem mestu je leta 1989 stal prvi v verigi ljudi, ki se je raztezala čez glavna mesta Litve, Latvije in Estonije. Bila je dolga čez 650 kilometrov, sestavljalo pa jo je dva milijona ljudi, ki so protestirali proti sovjetski okupaciji.
Danes to mesto izpolnjuje želje. Postaviš se na ploščo, zapreš oči, se v smeri urinega kazalca obrneš za 360 stopinj in želja se ti izpolni. Tako enostavno je to. Odločiti pa se moraš ali se boš obrnil enkrat, trikrat ali šestkrat, ker različni viri, navajajo različne številke. Meni se zdi najbolj pravljična srednja varianta, trije krogi, vsakemu krogu pa pripada nova želja. Tri želje v treh krogih.

Hribček Gediminas je res hribček, samo par sto korakov je do njegovega vrha. Kljub temu se precej ljudi odloči za vožnjo na vrh z gondolo. Za vstopnino se lahko vzpneš tudi na vrh stolpa (če si star več kot osemdeset let, ti vstopnine ni treba plačati), čeprav zadostuje že nekaj metrov nižji razgled na Vilno, razgled z nivoja obzidja. Najbolj padejo v oči številne cerkve, ki so zelo na gosto posejane po mestu. Uporni Litvanci so se najdlje upirali pokristjanjenju, saj so bili zadnja poganska dežela v Evropi. Krščanstvo so začeli sprejemati leta 1386,ko je veliki knez Jogaila Gedimina, s prisiljeno poroko s poljsko kronsko princeso, postal kralj sosednje Poljske, Vladislav II., popolnoma pa so bili pokristjanjeni komaj v letu 1431. Poleg svoje vere so začeli izgubljati tudi samostojnost, saj so se jih počasi polastili Poljaki, kar je Vilni prineslo Univerzo, ki je še danes občudovanja vredna s svojim labirintom stavb in dvanajstimi ali trinajstimi notranjimi dvorišči. Sporno trinajsto notranje dvorišče ima danes samo tri stene, ker je bila stavba, ki je tvorila četrto steno, podrta. V 18. stoletju so se Litvancev in njihove zemlje polastili Prusi in Rusi. Rusi so posebej pritisnili uporniške Litvance, zaprli so njihov ponos, Univerzo v Vilni, v šole so uvedli ruščino in prepovedali tiskanje knjig, če niso bile napisane v cirilici. Leta 1918 jim je le uspelo razglasiti neodvisnost, pa ne za dolgo, saj jih je najprej okupirala Nemčija, takoj zatem so padli v roke Poljakom, čez dobrih dvajset let pa so jih ponovno okupirali Nemci. Pobili so 180.000 litvanskih Židov, po vojni pa je ruski režim pobil še 250.000 Litvancev. Vendar njihovega uporniškega duha niso zlomili. V letu 1991 so si končno izborili neodvisnost.

Njihov uporniški duh se še danes kaže v Vilni, v Republiki Užupis. Užupis je predel mesta, ki je star približno štiristo let. Nekdaj je bil litovski Užupis znan po mlinarstvu in bordelih, kasneje pa je postal najrevnejši predel mesta. Leta 1997 so umetniki razglasili to območje za neodvisno in ustanovili samostojno državo, ki je država znotraj države, država boemov, umetnikov, sanjačev in pijancev. Ima svojega predsednika, policijo in ustavo, ki obsega 41 členov.

Ustava daje svojim državljanom naslednje pravice in dolžnosti:

  1. Vsak ima pravico živeti ob reki Vilni in reka Vilna ima pravico teči mimo vsakega.
  2. Vsak ima pravico do vroče vode, ogrevanja pozimi in strehe nad glavo.
  3. Vsak ima pravico da umre, vendar to ni obveznost.
  4. Vsak ima pravico, da dela napake.
  5. Vsak ima pravico, da je edinstven.
  6. Vsak ima pravico, da ljubi.
  7. Vsak ima pravico, da je neljubljen, ni pa tu nujno potrebno.
  8. Vsak ima pravico biti brezmejen in neznan.
  9. Vsak ima pravico biti nedejaven.
  10. Vsak ima pravico, da ima rad mačko in da zanjo skrbi.
  11. Vsak ima pravico, da skrbi za psa, dokler eden izmed njiju ne umre.
  12. Pes ima pravico biti pes.
  13. Mačka ni dolžna imeti rada svojega gospodarja, je pa dolžna pomagati v primeru nuje.
  14. Včasih ima vsak pravico, da se ne zaveda svojih dolžnosti.
  15. Vsak ima pravico dvomiti, vendar to ni njegova obveznost.
  16. Vsak ima pravico biti srečen.
  17. Vsak ima pravico biti nesrečen.
  18.  Vsak ima pravico biti tiho.
  19. Vsak ima pravico da veruje.
  20. Nihče nima pravice do nasilja.
  21. Vsak ima pravico, da ceni svojo nepomembnost.
  22. Nihče nima pravice do večnosti.
  23. Vsi imajo pravico, da razumejo.
  24. Vsi imajo pravico, da nič ne razumejo.
  25. Vsak ima pravico biti katerekoli narodnosti.
  26. Vsi imajo pravico praznovati ali ne praznovati svoj rojstni dan.
  27. Vsak si naj bi zapomnil svoje ime.
  28. Vsak lahko deli tisto kar ima.
  29. Nobeden ne more deliti tistega, česar nima.
  30. Vsak ima pravico imeti brate, sestre in starše.
  31. Vsak je lahko neodvisen.
  32. Vsak je odgovoren za svojo svobodo.
  33. Vsak ima pravico, da joče.
  34. Vsak ima pravico, da ga narobe razumejo.
  35. Nihče nima pravice drugo osebo obsoditi.
  36. Vsak ima pravico biti sam svoj.
  37. Vsak ima pravico, da nima nobenih pravic.
  38. Vsak ima pravico, da ga ni strah.
  39. Ne podleži.
  40. Ne udari nazaj.
  41. Ne predaj se.

Po moji oceni je to najbolj liberalna ustava na svetu, saj daje v skladu z 12. in 13. členom določene pravice tudi psom (vsak pes ima pravico biti pes) in mačkam (mačka ni dolžna imeti rada svojega gospodarja). 🙂Užupis - 1

MEMENTO

Povedal bom eno srhljivo zgodbo, ki se je dogajala v nekem davnem času, na samotnem kraju, na podeželju, v jeseni, polni neprijetnosti kot so megla, vonj sveč, pokopališč in turobni dnevi brez sonca. Tista jesen je bila še posebej srhljiva. Listje je odpadlo še bolj zgodaj, dnevi so bili krajši, še hitreje je padla tema. Ljudje so se odpravljali spat ob prvih meglicah. Ulična razsvetljava je oddajala skrivnostno, megleno svetlobo, vse je bilo vlažno in gnilo. Po deblih drevoreda se je cedila smola in ovijala krošnje kot pajčevina. Vsak hrup, vsaka kaplja, ki je padla na tla, vsak lajež psov, vsak korak, vse je odmevalo. Moral si imeti dobro izostren sluh in dober spomin, da si slišal ali vedel, od kod zvok prihaja in komu pripada. Da si hodil ponoči skozi ta temačen, meglen in samoten kraj, si moral imeti pogum. Zgodba je res iz nekega davnega časa, časa zgodb, spominov in časa, ko sta mističnost jeseni in pravljična tema, imeli svoj pomen. To je bil še čas, ko ni bilo avtomobilov, avtobusov in motorjev. Edino prevozno sredstvo so bili vlaki, kolesa in noge. Kolesa so si lahko privoščili samo redki. To je  bilo obdobje, ko ni bilo dela, ljudje na podeželju so nekako še živeli, ostali pa težko. Delo državnih uslužbencev je bilo cenjeno. Delo železničarja, ki razporeja in spušča kompozicije, jih ustavlja in spet dovoli odhod, je bilo ne samo cenjen, ampak tudi dobro plačan poklic. S takratnim mesečnim prihodkom se je šest članska družina dobro preživljala, zlasti če se je “glava družine” še dodatno ukvarjal s poljedelstvom, čebelarstvom ali kakšno drugo pridobitno dejavnostjo, ki je družini prinašala materialno varnost in blagostanje. Glavna oseba te zgodbe, železničar, je  pot od službe do doma opravil peš, v vseh letnih časih, pozimi, poleti, jeseni in spomladi. Srhljivost njegove poti je bila v tem, da je moral vsak dan, prav vsak dan, v vseh letnih časih in vseh svojih delovnih izmenah, po jutrih, dnevih in nočeh, hoditi mimo …… pokopališča.1Ja, na poti domov, prav tako na poti v službo, je moral prav vsak dan hoditi mimo mestnega pokopališča. Zjutraj in podnevi ta pot ni bila posebej zanimiva, vedno je bil nekdo na pokopališču, hodil mimo, urejal ali čistil grobove. Noči, ja noči, so bile problematične….

Velikokrat se nam sicer dogaja ali zgodi, da nekaj slišimo, vidimo, čutimo ali celo tipamo, kar nima stvarne podlage v realnosti. Že star pregovor govori, da so v strahu velike oči, kar pomeni, da je prav strah moderator naših pretiranih čustev in celotnega zapletenega fiziološkega procesa izločanja stresnih hormonov od adrenalina, kortizola, noradrenalina…..2
“Malo čustev ima tak vpliv na naše obnašanje in počutje kot strah” začenjajo svoje poglavje King, N. J., Hamilton, D. I. in Ollendick, T. H. (1988), angleški psihologi, opisujoč fobije iz behavioristične perspektive v svoji raziskovalni študiji “Phobias”. Ne opisujejo samo, kako ti strahovi nastajajo, opisujejo tudi, kako te strahove premagamo. Večinoma se moramo soočiti z njimi, ali jih premagovati s humorjem. Zato je tako pomemben smeh in s smehom zaničevanje strahu, kakor tudi vseh drugih težav, celo depresivnih motenj. V ta namen je bila razvita terapija s smehom.
Hahahaha, hahahaha, hahahahaha…….. , odzvanja velikokrat po klubih joge smeha, ustanovljenih z namenom izboljšanja zdravstvenega stanja posameznika. Tam se udeleženci na silo smejejo in s ponavljanjem smeha vplivajo na izločanje endorfinov, notranjih hormonov sreče, ki razveseljujejo, osrečujejo in odganjajo strah, tesnobo, depresijo…. izboljšujejo imunski sistem posameznika.
Dokazano je, da ljudje, ki se smejijo in so veseli, živijo dlje. Iz samega smeha, sreče in veselja se je razvila posebna znanost.  Wikipedija začenja svoje poglavje o smehu tako: “Smeh je slišno ali vidno izražanje veselja, zadovoljstva in sreče. Povzročijo ga neresni, smešni in zabavni dogodki, ki so lahko besedni ali vizualni, ter drugi stimulatorji, kot npr. žgečkanje. To, kar se v ljudskem izročilu že dolgo ve, je sedaj potrdila tudi znanost: smeh je najboljše zdravilo. Ljudje, ki na življenje gledajo z vesele plati, redkeje zbolijo, saj smeh spodbudi številne biokemične procese, ki pozitivno vplivajo na telo in dušo. Medicinska stroka, ki proučuje vpliv smeha na zdravje in psihološko stanje, se imenuje gelotologija.”4Če dodamo še druga pozitivna čustva in dejanja, si tako pomagamo do pravega ekvilibrija življenja. Vse funkcionira bolj in posredno vpliva na naše zdravje, lepoto in srečo. Recimo, če vzamemo za primer žensko telo. Žensko, ki je spolno zelo  aktivna, lahko prepoznaš že na pogled. Njeno telo postane lepše, vitkejše, podvoji se izločanje estrogena, to pa posledično okrepi njene lase, ki dobijo bleščeč lesk in sijaj. Koža postane mehkejša, nežnejša in se hitreje čisti.5
Desetletna študija, v kateri je sodelovalo tisoč žensk srednjih let, ki jo je izvedla univerza na Irskem, je pokazala, da reden seks podaljšuje življenje.

Ženske, ki so doživljale orgazme pogosteje in konstantno, so imele pol manjšo umrljivost glede na tiste, ki so bile manj spolno aktivne.  Slednje pripisujejo stalnemu zniževanju stresa zaradi večjega izločanja estrogena. Tudi druga pozitivna čustva, pozitivne misli in pozitivne zaznave, vplivajo na naše zdravje in so eliksir za dušo.7

Zdaj pa nazaj na našo zgodbo, k našemu železničarju.

Nekega jesenskega dne, po nočni izmeni, se je, kot že vrsto let, nekaj ur po polnoči, vračal domov. Hiše so bile v globoki temi, samo posamične mestne luči so gorele. Vse je bilo tiho, prav vse. Slišalo se je samo oddaljeno hukanje sov, teh nočnih plenilcev, ki so prežale na svoj plen in z izostrenim nočnim vidom opazovale miške, ki so zbezljale iz svojih skrivališč.

8Megle so se te jeseni začele zgodaj. Nisi mogel videti razločno na daleč, vidljivost je bila zmanjšana. Ja, bil je začetek oktobra.9Kot vsakič, ko je hodil mimo pokopališča, je tudi tokrat občutil neko nelagodje, v trebuhu je začutil pritisk in v grlu cmok. Ponavadi je to premagoval z globokim dihanjem in vdihi, ki jih je zadrževal, kolikor je le mogel. Še nekaj ga je motilo, ta poseben vonj pokopališč. Nikoli mu ni bilo jasno, zakaj tako čudno dišijo, zaradi izgorelih sveč, cipres ali…!!!! Ni se upal pomisliti na kaj tretjega… Te noči ga je v trebuhu stiskalo bolj kot ponavadi. Imel je občutek, da se bo nekaj zgodilo. Začutil je mravljince po celem telesu, ki so se mu spuščali proti nogam. Stopala so mu odrevenela, komaj se je premikal naprej. Na sredini poti, ravno pod mestno svetilko, ki je oddajala megleno svetlobo, je že od daleč zagledal silhueto človeške podobe, ženske ali moškega, ali ……., sklonjeno, ki je v klečečem položaju, kot da bi molila, bila naslonjena na sveže zasut grob. 10Slišal je jok in ihtenje. Stisnilo ga je, začutil je močnejše utripanje srca, usta je imel polna sline, imel je občutek, da mu bo razneslo glavo. Kaj naj zdaj počne, ali naj zakriči, ne bodo ga slišali, saj vsi globoko spijo, mestni psi so itak močno lajali, zdelo se mu je, da bolj kot po navadi. Odločil se je za edino možnost, zbežal je, kolikor so ga nesle noge…. 11Šele po kakšnem kilometru je upočasnil. Srce mu je še vedno močno utripalo, v glavi je čutil neznosen pritisk. Prišel je domov. Doma so vsi spali. Umil se je in šel tudi sam spat. O vsem tem ni imel namena nobenemu razlagati. Na dogodek je kasneje pozabil. Mislil je, da se mu je samo dozdevalo, da je bil utrujen, saj je zadnje čase bilo delo bolj naporno. Ponovno so prišle nočne izmene, dogodki so se ponavljali. Vedno so bili isti. Vedno, ko je šel mimo sveže zagrnjenega groba, vedno ob treh po polnoči, je zagledal enako klečečo, jokajočo in ihtečo silhueto. Vedno ga je stisnilo v želodcu, vendar zmeraj manj, in nekako se je navadil. Pač oseba, ki je izgubila sina ali moža in se s tem ni mogla sprijazniti, si je mislil. Nekega dne ga je premagala radovednost, ni se več bal, samo vedel je, da mora priti stvari do dna, saj ga je to dogajanje razjedalo. “Na koncu koncev ta jokajoča oseba potrebuje pomoč, tolažbo “, si je mislil, “samo toplo besedo ji naklonim in se bo umirila”.

12

Po koncu dnevne izmene se je odpravil na pokopališče. Pogledal je nagrobnik. Res je, umrl je mlad moški v starosti petintrideset let, čudnega imena in priimka, ki si ga nikakor ni mogel zapomniti. Vse je potrdilo njegove sume, da gre za jokajočo mater ali soprogo, ki se ni mogla sprijazniti z njegovim prezgodnjim odhodom. Odpravil se je domov. Dolgo je razmišljal, kaj naj naredi. Ni več mogel živeti tako naprej, ni več mogel poslušati neutolažljivega joka in ihtenja. Razmišljal je, kaj bo naredil, nekaj je le moral ukreniti. To ni bil plod strahu in prividov, dogajanje je bilo resnično. Zato je bil odločen. Naslednjič se bo odpravil do nje in jo potolažil. Vprašal jo bo, zakaj tako uporno joče. Poskušal ji bo pomagati.

Tako se je tudi zgodilo. Naslednjič, ko se ja vračal iz nočne izmene, jo je že od daleč slišal ihteti. Odločen je stisnil pesti in pogumno odkorakal proti njej. Hitro se ji je približal. Stal je za njenim hrbtom. Odprl je usta in jo ogovoril:” Gospa, zakaj ste tako žalostni, zakaj tako jočete? Želel bi vam pomagati……!!!” Naprej ni mogel govoriti več. Zastal je. Odprl je usta od presenečenja in v trenutku okamenel. Strah in mravljinci so mu izpolnili celo telo, vsak kotiček telesa, vsako poro. Pred njim se je dogajal prizor, ki ga niti v sanjah ni mogel predvideti, videl jeeee…….., videl jeee…., videl je…….sebe, svoj lik, ki se razblinja v meglicah.13

OKUS ŽIVLJENJA (SWEET BEAN)

Nekateri ljudje, kot na primer naša babica, odnesejo od vsakega filma več kot ponuja; s tem mislim na jokalno terapijo. Ji nič ne zamerimo. Ko si enkrat 90, verjetno v vsaki sceni najdeš delček svojega življenja, nad katerim se v preteklosti nisi zjokal, pa bi bilo prav, da bi se.

To je prvi vidik s katerega priporočam ogled filma Sweet bean. Naomi Kawase, v vlogi pisateljice in režiserke, kar ožema solze iz gledalca. Pa smo že pri drugem vidiku: pisateljica in režiserka v eni vlogi. To je ‘ta pravo’. Tretji vidik je zasnova zgodbe. Si mislim, da je v Naomini glavi nastala s pomočjo tehnike ‘od zadaj naprej’. Četrti vidik pa je kulturna pristnost. Avtorica, prav po kulinarično, servira scene, iz katerih gledalec vsrkava nostalgijo po starih časih in hkrati hrepeni po poslovnem uspehu.

181-okus-zivljenja

Glede vsebine zgodbe, bom le namignila, da dober okus botruje uspehu. Boj zanimiva so vprašanja, ki se gledalcu porajajo: zakaj kuhati po slabem receptu, kdo ima boljši recept, komu ga bo razkril in zakaj.

Film je nastal leta 2015 in požel veliko nagrad. Meni najljubšo pohvalo, mu je dodelila žirija na Haifa International Film Festivalu: “Film detajlno uporablja potrpežljivost, toleranco in pozornost, da v poetični zgodbi predstavi starejšo Japonko, ki želi dajati in prejemati ljubezen in usmiljenje v svojih zadnjih dneh pred smrtjo. Mali-veliki film, poln strasti in ljubezni do svojih junakov.”

 

PRVI DAN

Vsaka pot se prične na domačem pragu. In tako se je tudi moja. Pot, zapisana z veliko začetnico, v španščini Camino. Pričela se je zgodaj zjutraj, lahko bi rekla še ponoči, saj je bilo treba priti do jutranjega leta v Madrid, še do letališča v Benetkah. V trenutku, ko me je zbudil radio (lahko bi rekla sredi noči) in so se vklopili moji možgani, me je spreletela rahla tesnoba: “Za mesec dni se podajam od doma na Pot, dolgo preko devetsto kilometrov… v neznano…” in tesnoba me je še močneje pritisnila v posteljo. Tesnobnost besede neznano ni bila v smislu krajevne nedoločenosti. Po vseh prebranih knjigah in zapisih na internetu, konec koncev tudi po ogledu interaktivnega zemljevida Camina na Google-u, sem potek poti geografsko in zgodovinsko dokaj dobro obvladala. Tesnobnost besede neznano, se je nanašala name. Niti približno nisem vedela, kako bo odreagiralo moje telo na vsakodnevno hojo, kako se bo moj jaz odzval na spanje v skupnih spalnicah, na tuširanje v skupnih kopalnicah, ali bom Camino pozitivno ali negativno doživela. Zazdelo se mi je nespametno, da se podajam iz varnega zavetja doma, udobnosti najine postelje in razkošja domače kopalnice. Spomnila sem na misel Paula Coelha, ki je Camino prehodil že v daljnjem letu 1986: ” Čoln je najvarnejši v pristanu, vendar čolni niso bili ustvarjeni za to, da bi bili tam.”

The Road goes ever on and on, out from the door where it began
The Road goes ever on and on, out from the door where it began

V trenutku so se razpršili vsi moji dvomi in nemudoma sem vstala. Uživala sem v jutranjem umivanju in se spraševala, če bom na poti imela dovolj vročo vodo za tuširanje (najraje se tuširam z resnično vročo vodo, tako vročo, da se kar oblaki pare dvigujejo od mojega telesa in koža kar rahlo pordi od vročine), oblekla sem se v lahko tekaško spodnje perilo, podložene (april je in mene rado zebe) pohodniške hlače, majico z dolgimi rokavi, jakno, ki ne prepušča vetra, visoke brezšivne pohodniške nogavice in se pogledala v ogledalo. Skupaj s pohodniškimi čevlji in vrhnjo bundico, je bila to moja uniforma za naslednji mesec. Z očmi sem ljubeče pobožala vsa oblačila v garderobni sobi in upala, da jih bom v takem stanju našla tudi potem, ko se bom vrnila. Moja dvajsetletna hčera namreč zelo rada zahaja v mojo garderobno sobo, si sposoja moje obleke in torbice, hodi v mojo kopalnico in uporablja mojo kozmetiko. Po eni strani mi laska, da so ji moje obleke všeč in jih nosi, po drugi strani pa mi gredo kar lasje pokonci, ko mojo najljubšo obleko zagledam zmečkano na stolu pri njeni pisalni mizi, po možnosti pa na njej leži še torba polna knjig.  S hrepenečim pogledom sem se poslovila še od najine postelje, odšla v hčerino sobo in jo kar spečo objela in poljubčkala v slovo. Po stopnicah sem se spustila v kuhinjo, kjer je že dišalo po pravkar skuhani kavi. Iztok si je z maslom in medom mazal opečene kruhke, jaz pa sem samo zamišljeno srebala kavo.

Čakajoč na avtobus za Saint Jean Pied de Port
Čakajoč na avtobus za Saint Jean Pied de Port

Končno je napočil ta dan. Po treh mesecih popolnih priprav in ponesrečenem prvem poskusu.
Prvi dan X je bil namreč načrtovan za 1. april. S sestrično Marjano bi odpotovali sami, po treh tednih pa bi se nama tam nekje okoli Leona, pridružila še najina moža. Po časovno skrbno načrtovanih pripravah, ki so vključevale tudi obisk frizerja (da ne bi imela proti koncu poti prevelik nepobarvan narastek), manikuro tik pred načrtovanim odhodom (da ne bi imela na poti predolge in neurejene nohte) in poslovilno zabavo za sorodnike in prijatelje na večer pred odhodom. Zadeva se je zapletla na koncu zabave, ko se je nam želel pridružiti moj sin, a se je žal ponesrečil s kolesom. Namesto na poti na letališče, smo noč preživeli na celjski urgenci. In v trenutku, ko sem po telefonu poklicala Marjano, da bova morali odložiti najino pot, sem v čakalnici uzrla Mirjano in Valentina Steblovnika, ki sem ju spoznala preko njune knjige o Caminu. Ker ju v živo nisem še spoznala, sem že zakoračila proti njima, ko sem se hipoma ustavila. Ni se mi zazdel primeren trenutek, da se spoznamo. V tistem trenutku me je prevelo tudi vedenje, da tudi za moj odhod na Camino še ni bil primeren trenutek. Okoliščine še niso bile zrele, saj se je izkazalo, da sta me oba, tako sin kot hči, čeprav sta že odrasla, v naslednjih dneh še kako potrebovala ob sebi. Kar veliko pozornosti sta terjala in mi veliko opravkov zadala, zato se je načrtovan odhod prestavil na 20. april. Tokrat smo načrtovali odhod v štiri, a se je Marjaninemu možu zalomilo, tako da smo se izpred domačega praga odpeljali samo trije.

Navaditi se bo treba na prtljago
Navaditi se bo treba na prtljago

S prihodom na beneško letališče je izpuhtel še zadnji kanček moje tesnobe. Hitro smo se vključili v letališko rutino in si dali opravka s pakiranjem krem in past v prozorne vrečke, saj smo nahrbtnike vzeli kot ročno prtljago na letalo. Moj štirikilogramski nahrbtnik ni bil nič kaj problematičen, mož in Marjana pa sta imela težke preko deset kilogramov, tako da jima je prijazna uslužbenka na “check-inu” ponudila, da brezplačno oddata nahrbtnika v prtljažni prostor. A trmasta kot sta, se nista pustila prepričati, da bosta potovala bolj udobno, če bosta na beneškem letališču prtljago oddala, na pamplonskem pa prevzela. Raje sta tovorila nahrbtnika sem in tja po letalih in letališčih.
Let do Madrida je minil dokaj hitro. Še vedno do zdaj nas je pri pristanku ali odletu iz madridskega letališča kar močno zibal veter in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Madridsko letališče je zelo vetrovno. To dajo slutiti tudi številne vrteče vetrnice posejane po okoliških hribih. Kastilija, vetrovna dežela, dežela Don Kihota in njegovega boja z mlini na veter. Po občutku bi rekla, da je madridsko letališče med največjimi v Evropi. Do njegovega satelita se moraš peljati z vlakom kar nekaj minut. Moji sestrični se je zgodilo, da je kupila letalske karte za New York preko Madrida in si pustila samo pol ure za prestopanje, pa je seveda ostala na madridskem letališču do naslednjega dne, saj ni bilo variante, da pride do satelita v pol ure.

Vstop v mesto
Vstop v mesto

Do našega leta za Pamplono smo imeli poldrugo uro, ravno dovolj, da smo še pojedli zajtrk, saj smo bili sestradani. Pamplona je eno izmed izhodišč romanja po Caminu, ni pa začetno. In nekako vsi trije romarji smo takega kova, da ko nekaj narediš, narediš temeljito, od začetka do konca, brez bližnjic in prizanašanja samemu sebi, zato pri načrtovanju poti sploh ni bilo vprašanje, ali ne bi mogoče raje začeli v Pamploni in si prihranili nekaj dni hoje, vključno z napornim prvim dnem, ko se vzpneš na Pireneje. Če bi to naredili, bi nas stalno preganjal nek slab občutek pasajnismošličistoodzačetka. Camino ima namreč več različic, najpopularnejša, Camino Frances, preko 900 km dolga pot, pa se razteza od izhodišča z dolgim imenom Saint-Jean-Pied-de-Port ( kar nekaj časa sem potrebovala, da sem si ga zapomnila ) in leži ob vznožju (na to nas v imenu opozarja besedica Pied) Pirenejev, preko Santiaga de Compostele do atlantske obale, do rta Fisterre ali po latinsko Finisterre, konca sveta. Da od domačega kraja dosežeš samo izhodišče v nekem doglednem času, moraš zamenjati kar nekaj prevoznih sredstev.

V sprejemnem uradu za peregrine
V sprejemnem uradu za peregrine

Po pristanku smo morali pohiteti do taksija, da bi v Pamploni ujeli avtobus za Saint-Jean-Pied-de-Port, ki je od Pamplone oddaljen še slabi dve uri vožnje. Takoj, ko smo stopili iz letališke stavbe nas je kar nekaj taksistov napotilo do prvega taksija v vrsti (v Španiji vsi taksisti skrbijo za medsebojno “pravičnost”). Taksist nas je takoj pospremil do prtljažnika avtomobila in začel nalagati naše nahrbtnike v prtljažnik. Pri tem je kazal na deževne oblake in nam v španščini, ki jo je močno podkrepil z govorico telesa, povedal da se nam obeta en teden dežja. Njegov privoščljiv nasmeh nam je govoril :” Pa kaj sploh delate danes tukaj, a niste preverili vremenske napovedi?” Bila sem pripravljena na to, da bomo en mesec na poti in ne morem pričakovati, da bo en mesec lepo vreme (karkoli pač lepo vreme za romanje pomeni), poleg tega mi je taksist začenjal iti rahlo na živce (res sem bila že potrebna Camina), zato sem se naredila Francoza: “Taksi ima streho in brisalce, v tem tednu dežja vam ne bo nič hudega.” Očitno me je razumel, ker je najprej presenečeno obstal, potem pa se je gromko nasmejal in si nadel prijaznejši obraz. Sledilo je vprašanje od kje smo in ko je bilo očitno, da je zamenjal Slovenijo za Slovaško, sem s kotičkom očesa ošvrknila Iztoka, ki je velik domoljub. Vedno, ko kdo ne ve za njegovo domovino, ga to zelo vznejevolji. S prstom je pokazal na zastavico Atletico Madrida, ki je bingljala na vzvratnem ogledalu. Vprašal je taksista, kdo je najboljši nogometaš njegovega kluba in kdo je najboljši golman na svetu. Taksist več kot očitno ni bil blond, bil je celo bolj črn kot je zgledal, saj mu je že po nekaj trenutkih potegnilo: “Aaaa, Eslovenia!” Seveda, kar ne naredijo učitelji zemljepisa, naredi šport. Hvala ti Jan Oblak, da gradiš na prepoznavnosti Slovenije.

Ob poti so vodnjaki na gosto posejani
Na prvi vodnjak smo trčili pred albergom v Saint-Jeanu

Taksist nas je odložil na avtobusni postaji, nam izročil nahrbtnike in bil prvi izmed neštetih domačinov, ki nam je zaželel: “Buen Camino.” Kar nekaj minut smo porabili, da smo kupili avtobusne karte, saj smo poleg kart, za par evrov morali kupiti tudi nekaj, kar je bilo verjetno mednarodno zavarovanje potnikov, saj je bil naš cilj Saint-Jean-Pied-de-Port, ki je v Franciji, vrh Pirenejev pa smo prečkali špansko francosko mejo. Na peronu nas je že čakal avtobus, obkrožen s potniki, samimi romarji, po špansko peregrini. Vsi smo bili še dokaj zadržani. Med čakanjem smo se na skrivaj ogledovali, opazovali kako velike nahrbtnike in kakšne pohodniške čevlje imamo, prisluškovali smo govorici in ugibali od kje prihajajo. Najbolj glasna je bila kar velika skupina Korejcev. Tudi kasneje, na poti, smo srečevali veliko število Korejcev in vsi, od prvega do zadnjega, ki sem jih vprašala, kje so zvedeli za Camino, so mi odgovorili, da so brali knjigo Paula Coelha, The Pilgrimage, pri nas prevedeno kot Magov dnevnik, ki je v Koreji ena izmed največjih knjižnih uspešnic.

Coelho v korejščini
Coelho v korejščini

Prišla je drobna gospa, ki je odprla vrata prtljažnega prostora avtobusa, da smo vanj lahko zložili nahrbtnike, odprla je vrata avtobusa in se vsedla za volan. Vsi, ne glede na to iz katere države smo prihajali, smo začudeno zazijali, saj smo pač navajeni, da velik volan avtobusa sučejo močne moške roke in ne nežno oblikovane roke drobne gospe. “Mogoče pa smo zato morali doplačati zavarovanje :-),” je cinično komentiral moj mož. Pravnik pač. Bila sem vesela ene izmed redkih prednosti tega, da slovenščina ni nek svetovni jezik, ki bi ga razumel vsak, zato sva se z Marjano s smehom odzvali na rahlo diskriminatorni dovtip. Kasneje, pri spuščanju s Pirenejev, kjer je bila podobna cesta kot da se spuščaš z Vršiča, so te nežno oblikovane roke drobne gospe, sukale volan kot pri plesu, volan ji je drsel po rokah kot hula hop spretni gimastičarki ob telesu, tako da je Iztoku ušla za moškega nezaslišana izjava: “ Baba pa dobro vozi. “ Iztok je z baba vsekakor meril na drugi pomen besede baba( v SSKJ je zapisano:  baba 1.slabš. ženska, navadno starejša: grda, stara baba; 2. ekspr. lepa, postavna ali sposobna ženska).  Glede na to, da našo voznico nisi mogel označiti niti za lepo, niti za postavno, je zagotovo meril na zadnjo preostalo besedico drugega pomena – sposobna. Beseda je vsekakor bila izrečena s pozitivno konotacijo.

Peregrin na oknu alberga
Peregrin na oknu alberga

Med vožnjo sem mojima slovenskima peregrinoma povedala tragično zgodbo, kako so Pireneji sploh nastali, tragično zgodbo o Pyrene in njeni usodi. Zame je še večja tragična oseba Heraklej, ki je bil zaradi očetovega, Zeusovega prešuštništva, izpostavljen Herini jezi, jezi mačehe. In kakšno imaš lahko življenje, če si na milost in nemilost izpostavljen mačehi, ki je vrhovna boginja? Težko seveda. Ni čudno, da se je tolikokrat zgodilo, da je v njem prevladala njegova temna stran. Vsak od nas ima svojo temno in svetlo stran, kakšen človek si, je odvisno predvsem od tega, kolikokrat in kako izrazito, katera stran prevlada. In pri Herakleju je temna stran izrazito prevladala ravno takrat, ko je bil deležen dobrega, gostoljubja. Na krut način ga je zlorabil, posilil je hčer kralja, ki mu je ponudil zatočišče, lepo Pyrene. In gorja s tem še ni bilo konec. Nesrečna Pyrene je zanosila in rodila kačo. Zgrožena nad dogodkom je pobegnila v gozd, kjer so jo raztrgale divje zveri. Ko je Heraklej našel njene ostanke, je padel v neutolažljiv jok. Ampak bilo je prepozno. “Ne joči nad politim mlekom,” pravijo Angleži, a tokrat je šlo za veliko več kot za mleko, šlo je za smrt. Heraklej je v svojem obupu začel grmaditi skale, da bi za Pyrene izgradil grobnico. Nagrmadil je pravo gorovje. Od narave je zahteval, da žaluje z njim in ohrani njeno ime. Ta silen junak je s srce parajočim glasom vpil od obupa : “Pyrene, Pyrene….” in od nagrmadenih skal je donel odmev: ” Pyrene, Pyrene…” Ta kup nagrmadenega skalovja, v bistvu gorovje, je do danes ohranilo njeno ime. Pireneji. Po šipah avtobusa so drsele debele kaplje dežja, tako debele kot so morale biti Heraklejeve solze pred tisočletji. Iztok in Marjana sta žalostno strmela skozi okno. Ne vem, če zaradi tragičnega nastanka Pirenejev ali zato, ker je po napovedi taksista začelo deževati, v vsakem primeru sem ju želela razvedriti, zato sem se jima vzpodbudno nasmehnila: “Še dobro, da je taksist na suhem, ker ima streho in brisalce.”

Most preko Nive
Most preko Nive

Ko se je avtobus ustavil na mestu, kjer je tabla ob cesti označevala avtobusno postajo v Saint-Jean-Pied-de-Portu, je že prenehalo deževati. Ob pol treh zjutraj izpred domačega praga, z avtom iz Slovenskih Konjic do Benetk, z letalom do Madrida, z drugim letalom do Pamplone, s taksijem od letališča do avtobusne postaje, z avtobusom od Pamplone do Saint-Jean-Pied-de-Porta in ura je bila skoraj pol pet.

Po cestah je to
Po cestah je to 2650 km

Vsuli smo se iz avtobusa (mož je voznici pohvalno pokazal palec, ona pa mu je, smeje se, zaželela: “Buen Camino.”), si oprtali nahrbtnike in krenili za romarjem, ki je odločno krenil po cesti navzgor. Glede na njegovo odločnost smo sklepali, da točno ve kam gre, ker pa je imel nahrbtnik na ramah in pohodniške čevlje na nogah, je bil njegov cilj zagotovo enak našemu – sprejemni urad za peregrine. In res smo se skozi mestna vrata navkreber, po Rue de la Citadelle, povzpeli do hiše št. 39, kamor so zginevali vsi naši sopotniki iz avtobusa, ven pa prihajali kot peregrini, z Jakobovo školjko privezano na nahrbtniku in Credentialom v rokah.

Ob mestnih vratih
Ob mestnih vratih

Uradno postaneš romar, po špansko peregrin, takrat ko prejmeš (beri kupiš za 3 evre), romarski potni list ali Credential de peregrino. V njem zbiraš žige v albergih (prenočiščih za romarje), lahko pa tudi v barih in cerkvah, kot dokazilo, da si pot prehodil. Z izpolnjenim romarskim potnim listom dobiš pravico do prenočevanja v albergih, v Santiagu pa Compostelo, potrdilo da si Jakobovo pot opravil. Sprejem med peregrine ti podari dokaj slovesen občutek, kljub temu da poteka v gneči in med sočasnim glasnim (vendar zelo sproščenem) govorjenjem v različnih jezikih. V sprejemnem uradu delajo prostovoljci iz različnih držav, nas je sprejel starejši gospod, Francoz, ki je na pol govoril angleško. Kljub temu smo se z lahkoto sporazumeli.

Smerokaz v tlaku
Smerokaz v tlaku

Seveda nas je najprej vprašal iz katere države prihajamo in tudi kasneje, na celotni poti je bilo to vedno prvo vprašanje, še preden te je kdo vprašal za ime. Iztok, ki je zelo ponosen in zaveden Slovenec, skrajno občutljiv na nepoznavanje ali zamenjavo naše lepe države s Slovaško je kot iz topa ustrelil “Slovenia”. Čakala sem na razplet in kakšno lekcijo bo dobil prijazni gospod, če bo rekel: ” Aaaa, Slovaquie?”, pa se mu je razjasnil obraz in je rekel: “ Aaa, Slovénie? Ljubljana?” in Iztokove stisnjene ustnice so se razlezle v bleščeč nasmeh. Sproščeno smo lahko nadaljevali pogovor, na pol v angleščini, na pol v francoščini in še četrt z rokami. Z osebnimi podatki smo izpolnili svoje romarske liste, gospod pa nam je dal listo z osnovnimi podatki o albergih. Pogledala sem jo in ugotovila, da imam podobno listo že naloženo na telefonu, zato je nisem niti vzela. Lista je osnovni romarjev pripomoček, saj je v njej navedeno vse, kar potrebuje romar za načrtovanje dnevnih etap in prilagajanje načrta, če se kaj zalomi. V zaporednih stolpcih ima navedene kraje, v katerih albergi so, razdaljo v kilometrih med njimi, kaj vse se v tem kraju nahaja ( trgovina s hrano, bančni avtomat, restavracija, tržnica, zdravnik, lekarna, vodnjak, pošta). Sledi podatek o albergih v dotičnem kraju, njihova imena, lastništvo ( ta podatek je bil pomemben, ker si v privatne alberge lahko poklical po telefonu in si rezerviral posteljo, medtem ko so se v državnih držali reda, da kdor prej pride, prej melje), število postelj, cena, kakšne storitve nudijo (kuhinjo, pranje in sušenje, zajtrk, večerjo, wi-fi), njihovo telefonsko številko, naslov, elektronski naslov in naslov njihove spletne strani.

Lokalni kamen je roza škrilavec
Lokalni kamen je roza škrilavec

Potem nas je gospod podrobno seznanil z vremensko napovedjo za naslednji dan, nam izročil list z vrisano potjo prečenja Pirenejev in nas opozoril, da je to najnapornejši dan romanja, saj moraš opraviti skoraj 26 kilometrov, da prideš do prvega prenočišča, z vzponom iz 158 m na 1433 m nadmorske višine. Opozarjal nas je na zelo spremenljivo vreme v gorah, nevarnost neviht, nenadne megle, možnost, da zaideš z označene poti in se zgubiš. Brala sem o tem, da je bilo v Pirenejih že veliko nesreč romarjev, veliko tudi s smrtnim izidom, zato so začeli pot preko prelaza Lepoeder, kjer poteka naša pešpot preko Pirenejev, po takoimenovani Route Napoleon, zapirati med 1. novembrom in 31. marcem. Navodila prijaznega francoskega prostovoljca smo zbrano poslušali, čeprav mislim, da so nam, Slovencem, nevarnosti gora zelo dobro poznane. Spomnila sem se na časopisne novice o nesrečah čeških turistov v naših gorah in se spraševala ali njih tudi kdo poduči o primerni opremi in pravilih varne hoje po hribih.
Poleg potnega lista smo potrebovali še Jakobovo školjko, že stoletja uveljavljen simbol romarjev po Caminu. Z njo se ve kaj si, poleg tega pa s svojimi zarezami simbolično nakazuje, kako se romarji z različnih poti združijo v eno samo točko, v sveto mesto Santiago di Compostela, kasneje na rtu Fisterra, na koncu sveta. Včasih je imela školjka tudi praktičen pomen saj je s svojo velikostjo ravno primerna za zajemanje in pitje, ali kot žlica, za zajemanje hrane. Kakšna španska rižota, paella, bi se dala še danes zelo primerno pojesti z njo. Če bi bila z morskimi sadeži, še toliko bolj. Kupili smo še Jakobove školjke in si jih navezali na nahrbtnik. Bili smo pripravljeni, da si poiščemo prvo prenočišče v albergu. Francoski prostovoljec nas je napotil v tistega državnega, ki se je nahajal nekaj metrov naprej in nas opozoril naj pridemo nazaj, če je že zaseden, ker nas bo usmeril do drugega. V slovo nam je krepko stisnil roko in nam s širokim nasmehom zaželel: “Buen Camino.” Zahvalili smo se mu z :” Merci,” in stopili na živahno Rue de  la Citadelle.

Trdnjava nad Saint Jean Pied de Portom
Trdnjava nad Saint Jean Pied de Portom

Alberg je bil v stari hiši v nizu. Skozi velika, stara vhodna vrata, si vstopil na hodnik, na katerem je prevladoval še srednjeveški vonj po vlagi. Vstopili smo skozi vrata na levi, kjer je bila jedilnica s kuhinjo. Starejša ženska (lahko bi rekla stara ženska, saj je po moji oceni že krepko prekoračila osemdeset let) si je dala nekaj opraviti za štedilnikom in pri tem polglasno nekaj brbljala sama sebi v brk, mlada punca, ki je govorila angleško, pa je z velikim zvezkom in s kovinsko blagajno pred seboj, sedela za jedilno mizo. Pozdravila nas je. Naju z Iztokom je vprašala, če sva poročena. Presenečena nad vprašanjem sva ji pritrdila, še preden se nama je porodilo vprašanje, zakaj naju to sploh sprašuje in če sva ji dolžna na to odgovoriti. Izkazalo se je, da je vprašanje upravičeno, saj so imeli prosto samo še eno posteljo na vrhu pograda in dražjo varianto s posebno sobo z lastno kopalnico. Hitro sva se odločila, da dava par evrov več in imava svojo sobo. Od nas je zahtevala romarski potni list, nas vpisala v veliko knjigo pred seboj, pospravila denar v kovinsko blagajno in dobili smo prvi žig v Credential. Takrat se je oglasila gospa za štedilnikom in nam v francoščini povedala, da imamo zajtrk zjutraj ob 6.30, punca pa je vzela pod pazduho vpisno knjigo, v roke kovinsko blagajno in nama pokazala sobo, ki je bila nasproti kuhinje. Marjano je napotila po stopnicah navzdol v skupinsko spalnico, na vhodna vrata alberga je pritrdila napis Completo in odšla. Njeno delo se je končalo. Alberg je bil poln, peregrini so bili razdeljeni po posteljah, potrebna bo spet naslednji dan, ko bodo začeli sprejemati romarje, to pa je v popoldanskem času.

Naslednji dan naš čaka prečenje Pirenejev
Naslednji dan nas je čakalo prečenje Pirenejev

Najina soba je bila preprosta, v njej sta bili dve postelji z nočnima omaricama in manjšo garderobno omaro. Postelji sta bili pregrnjeni z rožastima pregrinjaloma, pod njima pa sta bili rjuhi nedoločljive barve in starosti, zato sva se odločila, da razgrneva spalni vreči, eno spodaj, da bova na njej spala, z drugo se bova pa pokrila. Z Iztokom namreč že od prve noči, ki sva jo prespala skupaj, na ozki postelji v študentskem domu, spiva tesno skupaj. Takrat nama je bilo v objemu še vroče, pa sva pokrita do brade, kar vztrajala. In sčasoma sva se navadila, da naju, če nimava ob sebi drug drugega, da bi se vzajemno grela s svojimi dobrimi šestintridesetimi stopinjami, zebe. Tistih nekaj noči, ki sva jih prespala ločeno v najinih tridesetih letih, sva se pokrivala z debelimi odejami in dekami, pa sva kasneje ugotavljala, da naju je, kljub temu zeblo tako, da sva se ponoči zbujala. Verjetno je to najino spanje tesno skupaj rahlo patološko in bolje, da ga nisva zaupala kakšnemu nadebudnemu terapevtu, ki bi brskal po najinem otroštvu in iskal vzroke v smeri kakšnega travmatične izkušnje zapuščenosti. Zakaj toliko razglabljam o tej zadevi? Izključno iz praktičnega vidika. Na Caminu, kjer zakonskih postelj ni, bova obadva spala na eni postelji (ki so ponavadi široke 90 cm, prav toliko kot v študentskem domu), plačala bova pa dve. Pogrnila sva spalni vreči na eno posteljo in na široko odprla okno, da sva izpustila iz sobe vonj po srednjeveški plesnobi.

Jakobova školjka nad vrati
Jakobova školjka nad vrati

Šla sem poiskat Marjano, da vidim kako zgledajo skupne spalnice. Našla sem jo v vlažni spalnici v polkleti, v kateri je bilo osem pogradov. Na vseh so bili nahrbtniki in razgrnjene spalne vreče. Na spodnji postelji pograda, kjer sem na zgornji postelji ugledala Marjanin nahrbtnik, pa je ležal do brade pokriti Korejec in spal. Iz kopalnice je prišla Marjana in ponudila sem ji, da pride spat k nama v sobo, na drugo posteljo, ki bo v nasprotnem primeru prazna. Ni kaj dolgo pomišljala in z veseljem je vabilo sprejela. Pobrali sva njene stvari in jih odnesli v najino sobo.

Rue de la Citadelle
Rue de la Citadelle

Od zajtrka na letališču v Madridu še nismo nič jedli, zato je bil že skrajni čas, da nekaj pojemo, šele potem si bomo lahko ogledali “Sveti Janez ob vznožju prelaza”, kot bi lahko prevedli dolgo ime mesteca ob reki Nive, na francoski strani Pirenejev. V želodcu nam je že pošteno krulilo, zato smo se posedli v prvi večji gostilni, ki smo jo našli. Ker imam rada ribe, krajevna specialiteta pa je postrv, sem se je že veselila. Vendar smo kaj kmalu ugotovili, da jedi po jedilniku pripravljajo komaj po sedmi uri, v vmesnem času pa lahko dobimo samo pico. Torej smo pojedli pico, zraven spili malo pivo in se odpravili raziskovat mesto. Vzpeli smo se na trdnjavo, od koder je bil lep razgled čez celotno mesto. Še sprehod po obzidju in ugotovili smo, da je glavna ulica v starem delu mesta Rue de la Citadelle, ki poteka med mestnimi vrati Porte St-Jacques do Porte d’Espagne ob mostu vsekakor najočarljivejša. Pogledi iz mostu čez reko Nive na stare stavbe iz roza in sivega škrilavca, so nas naravnost očarali.

Po Napoleonovi poti čez Pireneje
Po Napoleonovi poti čez Pireneje

Bilo je že pozno, zato smo zavili v trgovino po hrano za vzpon čez Pireneje, ki nas je čakal naslednji dan. Kupili smo pollitrski steklenici z vodo (z Iztokom nisva imela s seboj steklenice, ki bi jo polnila z vodo iz vodnjakov) oreščke, suhe slive, bagete, šunko in ovčji sir, ki je veljal za lokalno specialiteto. Vsaj eno izmed treh lokalnih specialitet bomo poskusili. Postrv mi je splavala po vodi, ker sem bila lačna že pred sedmo, ko so začeli pripravljati večerjo. Skupaj z njo mi je odplavala tudi pipérade, druga lokalna specialiteta, omleta s čebulo, papriko in šunko iz bližnjega Bayonna. Na spletu sem pogledala recept in ugotovila, da pipérade pogosto pripravljajo kot jed z vmešanimi jajci in ne kot omleto.

Piperade mi je odplaval s postrvjo
Piperade mi je odplaval s postrvjo

Še enkrat smo prečkali most čez Nive in z mostu občudovali stare hiše z balkoni, ki se dvigujejo nad reko. Naredili smo nekaj fotografij z moževim Nikonom. Čeprav je zelo težek za vsakodnevno nošnjo na Caminu, se je brez pomislekov odločil, da ga bo vzel s seboj. Bili smo že utrujeni in v nestrpnem pričakovanju prvega dne hoje, zato smo se še zadnjič odpravili po Rue de la Citadelle navkreber proti našemu albergu. Na poti smo srečevali znane obraze iz avtobusa. Bili smo še dokaj zaprti, z večino smo si samo malo pokimali, da smo nakazali, da so nam znani, z nekaterimi pa še to ne.

Alberg Municipal od zunaj dokaj dobro izgleda
Alberg Municipal od zunaj dokaj dobro izgleda

V sobi je še vedno prevladoval vonj po plesnobi. Zaprla sem se v kopalnico, da se stuširam in z odporom stopila v tuš kad, ki že lep čas ni bila sčiščena. Voda je bila topla, ne vroča in gravžalo se mi je stati v vodi, ko sem opazila, da je zamašen odtok. “Navadi se na take reči,” sem si prigovarjala: “Zdaj boš mesec dni v takih razmerah, če ne bo hujšega kot to… ” Kasneje se je izkazalo, da je bil ta francoski alberg daleč najslabši od vseh. Niti v enem španskem albergu nisem več naletela na vonj po plesnobi, umazano tuš kad, zamašen odtok in samo toplo (in ne meni priljubljeno vročo vodo). Marjana je zlezla v spalno vrečo na svoji postelji, midva sva se ulegla na mojo spalno vrečo na drugi postelji, se pokrila z Iztokovo spalno vrečo in kmalu smo utrujeni zaspali.

LEGOLAND

Redkokateri zemljan se še ni igral s čisto navadno otroško igračo, z Lego kockami. Če dobro premislim, niti ni navadna igrača, lahko je zelo enostavna, lahko pa je zelo zakomplicirana.

Legoland
Legoland

Zakaj pa je tako uspešna, intrigantna in zakaj se vsi, prav vsi, radi igrajo ali so se vsaj enkrat igrali z njo? To je preprosto vprašanje ali pa ni preprosto vprašanje, vse je odvisno od tega iz katerega zornega kota opazujemo.

L6
Razstavljeno

Vzemimo na primer življenje na zemlji, ker o značilnostih življenja na drugih planetih še ni mogoče razpravljati, saj je to še velika uganka. O vesolju se nam, zahvaljujoč vsemogočnim teleskopom in Hubblu in Kepplerju…. in sondam, ki tam krožijo, samo nekaj svetlika. Poznamo sicer veliko stvari, vendar še vedno ne poznamo bistva, kako je vesolje nastalo (samo domnevamo, da je nastalo z  velikim pokom), kaj sploh vesolje je in kaj sploh je univerzum.

Vesolje
Vesolje

To niti ni toliko pomembno za moje razmišljanje oziroma v neki meri tudi je. Večplastnost in medsebojna soodvisnost vsega in vseh na planetu Zemlja in v vesolju pa je bolj v tem, da smo neposredno involvirani v življenjska dogajanja tukaj. Vse, čemur smo neposredne priče, soustvarjalci in verižni členi, nam dokazuje, da je vesolje en veliki organizem. Poznamo več plasti življenja in sicer na mikronivoju, našim očem nevidno in na makronivoju, našim očem vidno. Na mikronivoju najdemo življenje majhnih mikroorganizmov, ki imajo enake zakonitosti življenja kot mi,  na makronivoju.

Makronivo
Makronivo

Vse je vezano v verigo rojstev, življenja in smrti. Vsak življenjski nivo, določene velikosti ne opazi ali vidi, ampak ga čuti na svojem habitatnem nivoju in brez njega ne more živeti. Tudi mi čutimo vplive mikronivoja, čeprav ga ne vidimo s prostim očesom. Npr. razne fermentacije, vretja, gnitja, bolezni, okužbe, celo naš imunski sistem in naše življenje je odvisno od mikroorganizmov našega črevesja…… Tako npr. nivo življenja virusov, reda velikosti od 20-300 nm, gledano pod elektronskim mikroskopom, prikaže oblike, ki nas osupljajo. Vidimo podobo vesolja, življenja, rojstev in smrti.

Vesoljski prostor virusov
Vesoljski prostor virusov

Obstaja pa tudi življenje na domnevno še nižjem nivoju od virusov, nivo prionov, molekularne mase 35-36 kDa. Ti organizmi beljakovine, znani kot povzročitelji bolezni “norih krav”, niso vidni niti z elektronskim mikroskopom, nam ljudem edinim še dosegljivim pripomočkom, za opazovanje tega miniaturnega, nano in mikro sveta.

Če gremo še naprej oziroma še bolj v globino, recimo temu na dno življenja oziroma na njegov začetek, pridemo do domnevno najmanjšega delca, ki je osnova vsega in spet nivo naj-naj-naj-manjšega nivoja in za katerega še vedno znanstveniki niso gotovi, ali je res najmanjši (ker tako hitro razpade), Higgsov bozon reda velikosti 125 GeV/c2. Lahko, da obstaja še manjši.

Higgsov bozon
Higgsov bozon

Bozon je bil odkrit pred nekaj leti, točneje 12.07.2012 . Ta razvpiti delec je osnova nekega nam še vedno nedojemljivega nivoja. Naj bi bil “božji” delec, stvarnik. Lahko bi naštevali še in še in še več , npr. svet bakterij, ki je spet večji od sveta virusov in za katerega ljudje ne potrebujemo elektronskega mikroskopa, dovolj je navadni imerzijski, namizni, svetlobni mikroskop.

Ljudje smo proti vsemu temu vsekakor giganti in vsi ti mikrosvetovi so spet v sožitju z našim makroorganizmom in so nastanjeni tudi v nas, v našem organizmu in so sestavni del nas. Obstajajo tudi drugi mikrosvetovi, ki niso direktno povezani z nami, ampak živimo skupaj v soodvisnosti, npr. svet živali, svet rastlin, podvodni svet……

Naš sončni sistem
Naš sončni sistem

Poglejmo zdaj konstelacijo vesolja (človek je v primerjavi z velikostjo vesolja vprašanje, če ne nivo Higgsovega bozona). Okrog sonc, ki so izvir življenja, so planeti, skupek sonc in njihovih planetov tvori galaksijo in tako naprej. Celo planeti se rojevajo in umirajo. Ponavadi umrejo, ko umre sonce, ali pa jih počisti oziroma poje črna luknja, mogoče zato, ker so postale spremenjene in nevarne organizmu vesolja iz takšnih ali drugačnih razlogov. So postale rakaste??

Črna luknja
Črna luknja

Neverjetna podobnost s človeškim organizmom. Tudi človeško telo ima recimo temu svoje “čistilce” rakastih in drugih nekoristnih in umrlih celic, virusov, bakterij, prionov….. makrofage in limfocite, ki so sestavni del obrambnega in zaščitnega dela človeškega organizma, ki nas ščiti, od vseh teh nepridipravov, ki so v nas in okrog nas, ki bi prišli k nam v naš organizem in ga uničili. Tudi človeške celice imajo svoje sonce.

Mitohondrialna sonca -sonca celic
Mitohondrialna sonca -sonca celic

Ima ga vsaka celica organizma, ki jih je okrog 100 bilijonov in so reda velikosti od 10-20 mikrometrov. Imajo svoj veliki izvor energije, ki jim omogoča preživetje. Mitohondriji, proizvajalci ATP-ja ( adenozin trifosfata), proizvajalci enormne kemične energije, takoimenovane elektrarne, prepotrebne za celični obstoj in posledično za obstoj človeškega organizma. V celoti mitohondriji, naša sonca združena s svojimi celicami, predstavljajo naš organizem…..galaksijo…???

Galaksija
Galaksija

In vse se tako ponavlja. Dovolj je, če pogledamo posnetke virusov oziroma bakterij pod mikroskopom, svetlobnim ali elektronskim in imamo občutek, da gledamo, zvezde, sonce in luno, planete vesolja torej.

Virusno vesolje
Virusno vesolje

Postanemo celo malce romantični. Vendar očitno je temu tako in se vse, prav vse, na vseh nivojih, nam znane oblike življenja, ponavljajo. Planet Zemlja in njeni prebivalci so sestavni del vesolja in nedvomno so del tega velikega organizma ter zagotovo s svojim obstojem in življenjem vplivajo na njegov razvoj, obstoj in življenje. Ali bo planet Zemlja postala rakasta celica vesolja in tako tarča njegovih čistilcev, črnih lukenj….???? Težko, da bomo doživeli, pa vendar. Tudi v vesolju se vse ponavlja, to potrjujejo novejša spoznanja o ustroju in organizaciji življenja planetov, vesolja in univerzuma. Čeprav imamo občutek, da se vse dogaja svobodno in po naši volji, se nič ne dogaja tako. Vse je podrejeno eno drugemu, vse je povezano eno z drugim, vse je v soodvisnosti, eno brez drugega ne more in vse se ujema kot kaj….?????? ….. Kot Lego kocke.

Sestavljeno
Sestavljeno

Vse paše eno na drugo, eno z drugim in eno v drugo, vse je v soodvisnosti in se lahko poveže. Povezano na tak ali drugačen način se popolnoma ujema. Končni cilj pa je jasen. Pomembno je nadaljevanje življenja. A se zato lahko vprašamo zakaj je ta igrača tako uspešna, zanimiva in zakaj nam je tako blizu? Zakaj se tako radi v igri z njo sproščamo, zabavamo in si treniramo in izostrujemo um???? Odgovor je okrog nas in v nas samih. Odgovor je popoln in edini. Odgovor je jasen in nedvoumen. Ali ga poznamo – to pa je drugo vprašanje!

LUCCA IN PISA

Mirjana in Valentin sta svoje popotovanje nadaljevala v Lucci, mestu kjer se je rodil skladatelj Giacomo Puccini (Turandot, La Boheme in Madame Butterfly). V mestu je več stolpov, ki izvirajo iz 13. stoletja, iz časa, ko so premožne družine v Lucci gradile zvonike kot statusni simbol. Kuhinjo so si naredili nadstropje nižje od strehe stolpa, ki jim je služila kot zelenjavni vrt. Na strehi Torre Guinigi rastejo danes zimzeleni južnoevropski hrasti, ki simbolizirajo preporod in obnovo.  Druga zanimivost Lucce je v mestni knjižnici, kjer še vedno hranijo rokopis Codex Lucensis, ki je zbirka tehničnih opisov postopkov, ki so jih razni obrtniki uporabljali pri svojem delu. V delavnicah so navodila sproti zapisovali in popravljali. Na ta način so ohranili enotni videz izdelkov in imeli učbenik za vajence. V zbirki, ki jo hrani mesto Lucca, so navodila za pripravo vseh vrst barvil, vse od zlatega in srebrnega črnila, do barv za kamnite in steklene delce mozaikov in barv za usnje in tkanine.

Mirjana & Valentin
Mirjana & Valentin v Toskani

Iz Lucce sta pot nadaljevala v mesto, poznano po poševnosti, Piso. Nekoč, pred davnimi leti je iz vsem poznanega poševnega stolpa, Galileo Galilei, ki je bil rojen v Pisi, vrgel dve topovski krogli različne mase. Na ta način je dokazal, da predmeti padajo z enakim pospeškom, neodvisno od njihove mase. Študenti Univerze v Pisi, na kateri je Galileo Galilei nekoč tudi poučeval, pa so še danes zelo vraževerni. Pred diplomo nikoli ne hodijo okoli krstilnice Battistero di San Giovanni ali se vzpnejo na poševni stolp, znameniti zvonik katedrale, saj bi jim to prineslo nesrečo in nikoli ne bi diplomirali. To si privoščijo šele po diplomi.

Mirjana je o Lucci in Pisi zapisala, Valentin pa  “pofotkal” takole:

LUCCA IN OBALA  LIGURIJSKEGA MORJA

Na Residence Corniano Vacanze so naju razvajali z dobrim zajtrkom, sicer malo nenavadnim za naju … poleg standardnih salam, še sadno solato, in pa tortico … da ne govorim o božanskem kapučinu, naravnem soku. Dobro podkrepljena sva se odpravila na pot.

Lucca je mesto v krogu, obdano z obzidjem. Stolp Torre Guinigi ima na vrhu staro drevo (hrast). Hiše in cerkve so grajene na ruševinah rimskega amfiteatra.

Poraščen vrh stolpa Torre Guinigi
Poraščen vrh stolpa Torre Guinigi

Po zabavnem sprehodu po mestu, sva nadaljevala pot po navadni cesti do Ligurijskega morja. V Torre del Lago sva šla na obalo razburkanega morja … in jaz ne bi bila jaz, če si ne bi v njemu namočila vsaj noge. Tukaj so neskončne peščene in lepo urejene plaže.

Neskončne peščene plaže
Neskončne….
Lepo urejena plaža
….in lepo urejene plaže

Nazaj na najino nastanitev naju je pripeljala navigacija, saj so stranske poti zelo zapletene in brez nje ne bi našla nazaj.

Večer sva preživela na sprehodu po bližnji okolici in uživala v svetlobnih utrinkih sončnega zahoda.

Vrtnice v sončnem zahodu
Vrtnice v sončnem zahodu
S svetlobo zginevajo tudi vrtnice
S svetlobo zginevajo tudi vrtnice
Sonce je okroglo
Zemlja kroži okoli sonca

 

PISA

Medtem, ko je poševni stolp najbolj znana podoba mesta, naju je prevzel tudi Trg čudežev, katedrala, pokopališče, viteški trg, palača Caravan … skratka Pisa naju je očarala. Vse skupaj sva si predstavljala manjše in manj impozantno.

Poševnost Pise
Poševnost Pise

Tudi vožnja po čudoviti pokrajini je bila očarljiva … lahko bi se kar vozila in vozila. Nazaj grede sva zavila še v Vinci, ki je rojstni kraj Leonarda da Vincija. Najprej sva obiskala lokacijo Vincijeve domačije. Tukaj ti od lepote zastane dih … vse naokrog se raztezajo toskanski griči z nasadi oljk, kamor ti seže oko. Pokrajina je žlahtna in ni čudno, da se je tukaj rodil takšen um.

Vinci je bil rojen v lepoto
Vinci je bil rojen v lepoto

Na vrhu, 500 metrov višje od domačije, je postavljena utrdba v čast Leonardu da Vinciju, ki jo je dodobra najedel zob časa. Vse je izumrlo … pogledava skozi razpadajoče okno v notranjost in nek mladenič naju iz notranjosti pozdravi … verjetno kak boem …

TREND NEMČIJA – 3.DEL

KVOTA BEGUNCEV

Ko je gospe Merkel in njeni vladi nekako uspelo ustaviti naval beguncev, se je razvnela vroča polemika, koliko beguncev bo Nemčija sprejela v naslednjih letih. Kar nekaj časa mi ni bilo razumljivo, zakaj je tema tako vroča. Je že tako v politiki, da je bistvo očem prikrito. Sčasoma je le prišlo na dan dejstvo, da so moški in fantje, ki jim je uspelo pobegniti pred vojnimi grozotami, pustili za seboj družine. To je torej druga faza beguncev – njihovi domači. Mene osebno se to ne tiče, jim pa privoščim, da bi bili skupaj. Midva z Biserko sva tudi skupaj našla v Nemčiji nov prostorček pod soncem (prvi del zgodbe). Tu sva zaradi zaslužka in še vedno se imava rada (drugi del zgodbe).

Na severu imajo bele noči prav poseben čar. Sonce zaide šele ob desetih zvečer. Na balkonu sem pripravil romantično idilo: pogrnil mizico, pripravil ležalnika, nekaj svečk, dekantiral vino in čakal, da me pokliče Biserka, ki se je tisti večer vračala s službene poti. »Brrr, brrr, … ,« končno; zgrabim za mobitel in se ustavim. Ups! Številka iz domačih logov!?! »Halo?«

»Pozdravljen Mirko, Jožica pri telefonu.« Na hitro poskušam urediti misli, katera Jožica? »Oprosti, ker sem te presenetila. Na blogu sem zasledila tvojo zgodbo iz Nemčije, nakar so mi še v KlubuVražjihBabnic namignili, da bom obžalovala vsako dejanje, ki ga ne bom naredila, in sem si enostavno rekla ‘just do it’!”

Jožica …, Jožica … »Ah to si ti – Joi (Đoi, kot smo jo klicali po Yugo-angleško), kaj bo dobrega?« jo pobaram v svojem optimističnem stilu.

»Saj ne vem, kako naj začnem, če imaš pri roki stol, raje sedi, pa itak mi ni treba takoj odgovoriti, … Sem razmišljala in si želim, da bi prišla k vama na počitnice – vsaj za nekaj dni.«

Ups!!! »Res sem vesel, da te slišim; pa to, da bereš moje bloganje. Ja, kaj naj rečem, vse je stvar dogovora. Moram se uskladiti z Biserko, pa ti javim nekaj možnih terminov … «

Pa smo bili tam – drugi val prišlekov. Hallooo! Menda ne bom turistov primerjal z begunci. Priznam, da sem bil prijetno vznemirjen ob misli na obisk, da bom gostitelj, da se mi ne bo treba lomiti s tujimi jeziki, lahko bom tekoče klepetal s staro znanko in to v slovenščini. Toplota zahajajočega sonca mi je dala navdih, kako bom za idejo zagrel tudi Biserko.

Sedaj bom pa le na kratko opisal, kako ‘človek z navdihom’ pridobiva izkušnje (beri: se uči na lastnih napakah). Najprej sem Biserko vprašal, če je že slišala za KlubVražjihBabnic. Njen odgovor je bil na dlani: »Ali bi me rad vpisal?« Nato je sledilo:»Da te ni poklicala katera izmed njih?« Če bi si upal na glas razmišljati, bi ji dal priznanje:»Biserka, ti si tako pametna; pa so mi vedno rekli, da naj raje vzamem kakšno lepo.«

»Fokus!« mi je rekel notranji glas. Ker Biserki ni bilo poznano moje bloganje, sem Jožičino iniciativo zavil v drug papir, češ, da je slišala od znancev, kako super sva se znašla in bi ji veliko pomenilo, da bi bila midva njena vodiča. »Joi je praktično najina družica, ona naju je ‘spravila’ skupaj,« sem animiral Biserko, ki se je, iz meni neznanega razloga, upirala obisku.

»Dobro, dobro, naj vama bo. Ti pa povem, da boš ti concierge (deklica za vse), jaz imam poleti preveč dela,« je zaključila temo. Prav nasprotno pa se je v moji glavi porodilo novo razmerje: midva z Joi proti njej?!? Biserka in Joi sta skupaj študirali angleščino. Medtem ko se je Biserka predajala potovanjem in turizmu, je Joi zajadrala med knjižničarke. Svet in njegove zgodbe je doživljala skozi najrazličnejše avtorje, žal pa pri tem pozabila nase. Ko smo se nazadnje srečali, je bila še samska in je delovala zelo osamljeno.

V nadaljevanju mi je postalo jasno, da je bilo za Joi to prvo pravo potovanje. Organiziral sem ji let in jo pričakal na letališču z ročno izdelanim plakatom »Joi, dobrodošla!«

Ko mi je padla v objem, je vsa solzna priznala, da je tokrat prvič letela z letalom.»Ni panike,« sem ji vzel iz roke kovček in pomahal taksistu, »tvoje bivanje pri nama je do potankosti organizirano, ti se samo prepusti dogodivščinam! Najprej ti bom razkazal najino domovanje v ljubkem rustikalnem mestecu, potem pa jo mahneva še malo naokoli, da si pogledaš, kar te res zanima. Biserka se nama bo pridružila, kolikor ji bo čas dopuščal.«

Prvi večer sem nam rezerviral mizo v samem centru mesteca. V vrtu male restavracije je bilo naravnost pravljično. Ob dobri jedači in pijači smo v grobem predelali dogodke zadnjih desetih let. Ko je v cerkvi odbilo polnoč, se nama je Joi zahvalila, da sva jo tako lepo sprejela, jaz pa sem druženje povzel z besedami: »Midva sva tvoja dolžnika. Ti edina si me držala pokonci, ko sem izgubil svojo prvo družico.« Takrat mi je bilo komaj petintrideset let. Žena mi je povsem nepričakovano umrla na operaciji žolča – so rekli, da je šlo za sepso. Edino, zame sprejemljivo okolje takrat, je bila šolska knjižnica. »Se spomniš Joi, kako diskretno si mi stala ob strani, bodrila si me z najrazličnejšimi zgodbami in skrbela, da sta se mi otroka pridružila, kadar koli sta si to zaželela. Dolgo časa si me pustila žalovati. Šele, ko je segal kup prebranih knjig do stropa, si mi prinesla zdravilo rekoč: ‘Najboljše zdravilo za staro ljubezen je nova’, in mi predstavila Biserko.«

Novo jutro je prineslo nov izziv. Joi sem povabil v teniški klub, da vidi, kako se imam po novem. »Seveda boš igrala,« sem bil navdušen, »ker vem, da znaš in imaš na voljo povsem novo Biserkino opremo«. Očitno sem pritisnil na pravi gumb – v naslednjem trenutku je bila ‘uštimana’ kot profesionalke.

Na izhodu iz hiše je imela le še skromno željo, da skočiva v drogerijo po nekaj malenkosti. Zanjo res: labela in sok, jaz pa sem stal v vrsti s polno košaro, kot prava gospodinja. »Te počakam zunaj«, jo je pritegnil ulični vrvež. Z enim očesom sem spremljal prodajalko, z drugim pa gledal skozi izložbeno okno, kdo je Joina sogovornica na ulici. V rokah je držala kup papirjev in jo nekaj spraševala. Na hitro sem plačal in planil na ulico. Puufff! Izginili sta kot kafra. »Joi! Jožica! Joža!« sem kričal levo in desno. Tudi klicem na mobi se ni odzvala. Moj bog! Bral sem, da v Nemčiji pogrešajo 150.000 priseljencev, ker se niso prijavili. Joi tudi ni bila prijavljena. V paniki sem poklical še Biserko, kaj mi je storiti? »Kako moreš izgubiti žensko – eno samo turistko! Dobro, da jih nimaš cel avtobus,« in tako dalje in tako naprej je vpila v telefon. Kolena so se mi šibila pod težo izgube. Občutki so bili grozljivo podobni tistim izpred let, ko je iz mojega življenja izginila žena.

»Dober dan, vas lahko zmotim za trenutek,« je reklo mlado dekle s papirji v roki, »delamo anketo in bi vam rada nekaj pokazala.« Ko me je obrnila v pravo smer, sem na koncu ulice pred veliko novo trgovino zagledal Joi in njeno anketarko. Prijelo me je, da bi jo objel in zadržal ob sebi za vedno.

Med vožnjo do tenis kluba sem bil zopet sproščen. Razložil sem ji vse o gospe Gonzalesovi in drugih igralkah, s katerimi bo igrala dvojice. Zaključil sem z besedami: »Jaz, kot mentor vas bom le spodbujal, malo usmerjal in opozarjal na napake.« Namenoma sem izpustil podrobnosti, da ne rečem vragolij, ki jih je zmožna gospa Gonzalesova.

Taista gospa naju je že nestrpno čakala na glavnem vhodu in, še preden sem ji uspel predstaviti Joi, je pripomnila, da sva malo zamudila, navihano pomežiknila in premerila Joi od glave do nog in nazaj. Med rokovanjem je nadaljevala: »Vi ste torej Mirkova nova prijateljica; je bil že čas; moram priznati, da ima fant odličen okus; no, hočem reči, da vas je oblekel po zadnji modi.« Od tu naprej nisem prišel več do besede. Gospa Gonzalesova je vodila igro in trening. Poleg vseh zbranih je na igrišče postavila tudi jezo in zavist. Njenemu ostremu pogledu ni ušla nobena podrobnost. Menda je pred leti opravila silno drago operacijo leč. Ko je soigralki očitala, da se izogiba žogi, sem le malo posegel vmes in seveda krepko obžaloval, ker je svojo izjavo popravila takole: »Ne, da se žogi izogiba – beži pred njo! Če bi zamahnila, bi ji verjetno počil šiv na oprijeti oblekci,« je še dodala. In še: » Ne bom ji več diktirala, da je to ‘njena’ žoga. Za danes je dobila že dovolj mojih nasvetov.«

Jaz gospe Gonzales ne pridem do konca. Babnica je vsa od vraga. Dejstvo je, da soigralke ne morejo sprejeti toliko napotkov, kot jih je zmožna dati. Ko je ura odbila konec igre, je prijela za Joino torbo in jo gladko postavila s klopi na tla rekoč: »Tu jaz sedim.«

Joi je pobralo dar govora; vse do doma je molčala. »Veš kaj,« me je končno pogledala v oči, »mene je pa zjutraj skrbelo, da sem v avtu pozabila labelo«.

S tem so se najine dogodivščine šele dobro začele. Vsak dan je bil novo odkritje, novi kraji in novi ljudje. Timsko delo naju je reševalo pred drastičnimi posledicami. Ko sva se izgubila, sva se skupaj in hkrati. Biserka je bila najina zvezda stalnica, ki se je morala neprostovoljeno specializirati za telefonsko vodenje reševalnih akcij. ‘Prosto’ je dobila šele zadnji dan. Takrat sva ji obljubila, da ostaneva ob domačem ognjišču.

Menda ne bova izpustila poglavja o kulinariki. Tudi na tem področju pridno treniram. Sedim pred televizorjem, tiskam recepte in z večerjami šarmiram Biserko. Za zadnjo večerjo v ciklu našega druženja se je Joi odločila, da prevzame mojo kuhinjo. Med izbranim gradivom je našla Curry juho z mango-krebsovim nabodalom.

»Mmhhmm! Mhmmm! Mmhhm!« smo cmokali na malem a ljubkem balkonu. Dobro hrano je podkrepil še vonj cvetočih lip. Obliznil sem si prste in vzkliknil:

»Joi, veš, kaj si ti – ti si ženska za tri!«

»Hvala,« je povesila pogled, »jaz na žalost nimam niti enega – moškega namreč.«

Biserka je brez besed počistila mizo in odnesla krožnike v kuhinjo. Ko sva ostala sama, je Joi nadaljevala: »Veš kako se reče moji rani? Pravi fantje ste že vsi oddani. Biserka mi je takoj, že prvi večer, lepo šepnila na uho: ‘Jolene don’t take my man just because you can (Jožica ne spelji mi moža samo zato, ker lahko)’.«

Naslednje jutro, ko sem Joi pospremil na letališče, sem se spraševal, ali KlubVražjihBabnic sploh ve, kakšni angeli se skrivajo med njimi.

»Ne Mirko,« je Joi prekinila moje misli, »jaz sem te dni z vama odkrila, da ne sodim v KlubVražjihBabnic. To je skupnost v povojih; tako ti povem, ‘ta glavne’ se sploh še niso vpisale ;).«

V slovo se mi je prav ljubko nasmejala, v duši pa si je verjetno priznala: »To je bila napaka, da sem ga Biserki predala.«

TOSKANA, KI TI OSVOJI SRCE

Mirjana Steblovnik
Mirjana Steblovnik

Mirjana in Valentin Steblovnik sta popoln par. Oba rada potujeta, Mirjana rada piše, Valentin pa dela čudovite fotografije. Nekaj utrinkov iz svojega popotovanja po Toskani bosta zaupala tudi bralcem našega bloga in še obogatila 50 odtenkov življenja. Najprej sta se odpravila v San Miniato, mesto, ki domininira na hribčku nad dolino reke Arno. San Miniato je poznano kot mesto belih tartufov. V njegovi okolici se najdejo beli tartufi, ki so še toliko bolj cenjeni in dražji kot črni tartufi.  V zadnjih treh tednih novembra imajo celo  festival belih tartufov. Takrat se spomnijo orjaka, ki ga je nek srečnež izkopal leta 1954, tehtal pa je celih 2520 gramov, malo več kot poltretji kilogram. Poslali so ga kot darilo ameriškemu predsedniku Dwightu D. Eisenhowerju. Nobeden pa ne ve, kolikim ljudem in na kakšen način, so ga v Beli hiši postregli.
O San Miniatu pa je Mirjana zapisala, Valentin pa ga je “pofotkal” takole:

San Miniato
Čarobna Toskana

Čarobno Toskano je treba doživeti … zato sva se odločila za enotedensko bivanje na srednjeveški kmetiji blizu San Miniata, odkoder sva se odpravila vsak dan nekam na potep. Pot do Rezidence Corniano Vacanze je krasila čudovita narava in pozdravilo naju je polje maka.

Pozdravilo naju je polje maka
Pozdravilo naju je polje maka

V rezidenci Corniano sva doživela lep sprejem. Apartman je na veliki kmetiji, na najvišjem griču naokoli, od koder je lep pogled na toskanske griče. No, ta “srednjeveška kmetija” ima čudovito okolico z bazenom …

Srednjeveška kmetija
Srednjeveška kmetija
Čudovita okolica z bazenom
Čudovita okolica z bazenom

OBISK KRAJA SAN MINIATO

Najprej sva obiskala San Miniato, majhen kraj na hribu, ki je lučaj od najine enotedenske namestitve na kmečkem turizmu Residence Corniano Vacanze, kjer naju obdajajo gozdovi, vinogradi in oljčni nasadi.

San Miniato
San Miniato

Že od daleč naju je pogled nanj osvojil, ko pa sva prispela tja, naju je dodatno očaralo slikovito staro mestno jedro ter mir in vedrina domačinov. V majhni restavraciji sva si privoščila toskanske jedi, pripravljene iz svežih lokalnih sestavin. Dobro podprta sva se odpravila na potep po mestecu, ki ima polno lepih kotičkov in se vzpela še na stolp Torre di Federico II.

Ves kompleks stoji na grebenu San Miniato gričev. Uživala sva v čudoviti panorami, ki se razteza od gora, pa vse do gričev Sienese Pisani. Vidljivost je bila dobra in pogled nama je segel celo do obale Pise.

Skratka … prišla sva v toskanski raj!

Prišla sva v toskanski raj
Prišla sva v toskanski raj