ALKEMIJA LJUBEZNI

 

unnamed-81

V življenju smo bili vsaj enkrat zaljubljeni, vsaj enkrat v globoki ljubezni in vsaj enkrat v globoki ljubezenski krizi. Takrat se sploh nismo zavedali, kako zapleten proces je bil to! Najprej se nam je v grobem pomenu, na začetku zaljubljanja, zaljubljenosti in kasneje ljubezni, dogajala vizualizacija, potem očesni stik, vonjave in potem…. se nam je zgodil naš ideal lepote, zaljubljeni smo bili. Ali bo imel ta vznemirjajoči proces dogajanja ugoden rezultat za oba, ali bosta oba enakega mnenja in nagnjenj, ali bosta oba za stvar in se bo obema zgodil isti ideal lepote…… eeee…to pa je “million dollar question”.

Vprašanje za milijon dolarjev
Vprašanje za milijon dolarjev

Mnoge in velike študije, veliki in zapleteni raziskovalni procesi znanstvenikov, od psihologov, fiziologov, seksologov, psihiatrov, farmacevtov, kliničnih psihologov, psihoterapevtov, do parfumeristov, kozmetične industrije in celo modnih kreatorjev ….. vsi prav vsi se trudijo in želijo razvozlati ta zapleten proces spogledovanja, osvajanja, vzajemne privlačnosti, na koncu zaljubljenosti in ljubezni.

Vsaj dve leti
Vsaj dve leti

Kot kulminacija te slepote, te sreče in pričakovanja, je seksualna potešitev, doživljanje orgazma in s tem želena ali nezaželena reprodukcija vrste. Vsekakor se mora ta potešitev dogajati večkrat, vsaj dve leti pravijo, da bo namerna reprodukcija vrste uspešna.

Prav zaradi teh konstelacijskih in nagonsko nezavednih nujnosti in dejanj, ki nas ženejo, pa si ne moremo kaj, so se razvile različne teorije, zakaj je temu tako. Od hormonalne do fiziološke, od feromonske do ezoterične, od humanistične do genetske, ki je tudi najzanimivejša, jo je zapisal Richard Dawkins, behaviorist, etolog, in evolucijski biolog, v svojem znanstveno filozofskem delu Sebični gen. Da smo ujetniki lastnih genov je morebiti tudi res, saj smo na pogonu te vijačnice, ki kot lajna ponavlja eno in isto po palindromskem zaporedju: CTAG, ATCGAT, GCTA…… “Bistvo je, da osnovna enota naravnega izbora niso vrste ali organizmi, temveč geni”,  je zapisal v svoji knjigi in zaintrigiral celi svet. Organizmi smo torej na tem svetu samo, da preživljamo svoje gene.

Organizmi smo torej na tem svetu samo, da preživljamo svoje gene
Organizmi smo torej na tem svetu samo, da preživljamo svoje gene

Vsi bi seveda želeli razumeti, zakaj nas nekdo privlači, zakaj nam je nekdo všeč in zakaj nekoga preprosto obožujemo, ga želimo ljubiti in biti z njim do konca življenja. Z obvladovanjem tega procesa ljubezni, bi vsi poznavalci te formule mastno zaslužili. Preprosto bi bili bogovi nad bogovi, gospodarji nad gospodarji in ljubimci nad ljubimci ter ljubice nad ljubicami. Imeli bi monstruozno moč, bili bi celo bolj močni kot predsedniki držav, državni voditelji, poveljniki in generali in bili bi iskani bolj kot zlato in diamanti, celo bolj kot morebitni poznavalci formule za večno življenje. Na koncu, če dobro razmisliš, kaj ti sploh bo večno življenje brez formule večne ljubezni. Če pa globlje razmislimo, komu je vse skupaj sploh to mar in zakaj bi sploh do tega prišlo. Čeprav je to skoraj ena od mnogih velikih človeških skrivnosti, seveda poleg formule za večno življenje in formule za ozdravitev raka in še kaj … si vsi v bistvu le želimo, da ostane vse tako kot je.

Kaj ti sploh bo večno življenje brez formule večne ljubezni
Kaj ti sploh bo večno življenje brez formule večne ljubezni

Imam občutek, da bi z razkritjem te velike človeške in pomembne skrivnosti, s predvidljivostjo, znanstvenim procesom, s čudežno tabletko, pokvarili vso to mističnost, nepredvidljivost, na koncu za razvoj ljubezni prepotrebne metuljčke v trebuhu, hrepenenja, popolno nerasodnost zaljubljenosti, nestrpno pričakovani orgazem kot kulminacijo hrepenenja in seveda za ženske tako pomembno nosečnost…. vse bi pokvarili in uničili. Z eno samo tabletko in enim samim razprševanjem po nosu, ali nadišavljanjem z nekim znanstvenim in seveda čudežnim, feromonskim parfumom ali ovohavanjem v ta namen genetsko spremenjene rože, bi enostavno moški ali ženske pritegnile neizmerno pozornost želenega ali zaželene in bi ga popolnoma podredili, preslepili in brezpogojno zasužnjili do konca.

Problem bi bil ta, da bi to čudežno tableto, to viagro ljubezni ali ta čudežni vonj ali napoj, morali uporabljati vseskozi, saj bi ljubljenega ali ljubljeno morali držati v nekem stanju anestezije in umetne nerazsodnosti.

Anestezija
Anestezija

Potem bi se pojavilo vprašanje stranskih učinkov in posledic stalne uporabe zdravil, vprašanje morebitnih placebo učinkov ali pa sploh rezistence na vzeta zdravila, kakor tudi koncentracije učinkovine in tako potrebe po morebitnem povečanju doz. Vprašanje bi seveda bilo, kaj bi se zgodilo, kadar bi moč eliksirja popustila ali bi intenziteta ljubezni ostala enaka, ali ne bi umetno navezana oseba popihala takoj in pri priči, ko bi se nivo učinkovine v krvi zmanjšal in bi tako nivo privlačnosti in ljubezni močno upadel. Tako ljubljeni ali ljubljena ne bi bila več to kar je in kar smo si pod vplivom teh umetnih tabletk, parfumov ali napojev predstavljali. Celo bi se lahko zgodilo, da bi se prestrašila, kričala ali tresla od strahu, če bi takšna umetno ljubljena oseba, bila čisto drugačnega videza, postave, oblin ali starosti kot smo si prej predstavljali.

Očkova princesa
Očkova princesa

Življenje bi se obrnilo na glavo in normalnega življenja z vsemi slabostmi in nepredvidljivostmi, ne bi bilo več. Nenadne in nepričakovane zaljubljenosti , najprej z metuljčki, nato kulminacije in potem nosečnosti ne bi bilo več, o tem naravnem procesu bi samo sanjali. Ali bi lahko tako živeli?  Verjetno težko. Vse bi bilo odvisno od tega, kako bi se naši geni na to odzivali in ali bi se lahko prilagodili, ali bi bili dovolj popustljivi in ne toliko sebični kot so zdaj.

Smo samo neskončni mikrobi vesolja
Smo samo neskončni mikrobi vesolja

Evolucija se torej ne generira v smeri genetskega prilagajanja in popustljivosti, ampak v smeri neusmiljenega boja za življenje in tega kar v bistvu smo, da skozi zadovoljevanje potreb, z urejanjem ekonomsko-materialnega statusa, ohranjamo socialno zdravstveno ravnovesje…. in vsaj v ljubezensko seksualni sferi, predstavlja tisto kar je najpomembnejše, najzanimivejše in najbolj vznemirjajoče v nastajanju ljubezni. Brez vsega tega ne bi bilo življenje zanimivo, mogoče ne bi nastali zanimivi in že ponarodeli pregovori, da po dežju posije sonce, mala je dala, če nočeš ti, bodo druge tri….. Vsekakor ne bi bili to, ker smo, samo miniaturni prebivalci planeta Zemlja in neskončni mikrobi vesolja.

 

KORISTI OTROK SO SKLADNE S KORISTJO BABICE

Velimir Cugmas si že od malega postavlja stroga pravila, ki jih samodisciplinirano uresničuje. Je perfekcionist, strog do samega sebe. Samo najboljše je zanj dovolj dobro. Skrbi za zdrav duh v zdravem telesu. Že od osnovne šole naprej redno teče. Za svoj prvi zaslužek, si je že v osnovni šoli, kupil obleko. Je estet, ki je vedno lepo oblečen, živi v lepem in urejenem okolju, obdan je z lepimi stvarmi. Ne mine dan, da ne bi delal v ali za svojo odvetniško pisarno v Slovenskih Konjicah. Kot odvetnik slovi po svoji strokovnosti in prizadevnosti. Odkar pa zastopa babico dveh koroških dečkov, pa večina Slovencev zanj stiska pesti.

1. Imam občutek, da je znanje vrednota, ki je zelo visoko na tvoji hierarhični lestvici vrednot. Se motim?

Drži. Zelo cenim ljudi, ki veliko vedo. To imam že od otroštva. Oče mi je vedno govoril: “Druži se z bogatimi ljudmi – bogatimi ne po denarju, pač pa po duši in znanju.” Verjetno je to vsebina mojega nezavednega.

2. Si bil pri izbiri svojega poklica dejansko poklican, ali te je k študiju prava navedel kakšen drug razlog?

V osnovni šoli sem si mislil, da bom strojnik. Pravzaprav je bila želja staršev, da bi bil inženir. Po testiranjih s psihološkimi testi je psihologinja poklicala v šolo starše in skupaj smo se odločili, da se vpišem v gimnazijo (psihologinje torej uravnavajo moje življenje že od nekdaj). Pravo sem izbral, ker sem si želel biti sodnik, da bom razsojal in da bo moja odločitev končna. Bil sem pod vtisom francoskih filmov, kjer so se v šestdesetih letih sodniki vozili z »žabami« in bili nad kriminalci.

3. Odkar pomnim, je bil pravi bav bav na pravni fakulteti »RIM«, kot so študentje skrajšano poimenovali izpit iz rimskega prava. Je tudi tebi delal težave? Se ti zdi potrebno, da se tako striktno zahteva zelo podrobno znanje o rimskem pravu, ki je konec koncev »mrtvo« pravo podobno kot je latinščina »mrtev« jezik?

Nisem imel posebnih težav pri opravljanju izpita. Predvsem se spomnim tega, da sem prvo stran učbenika, kjer so spisana vsa pravno relevatna zgodovinska dejstva o rimskem cesarstvu z vsemi pomembnimi ali nepomembnimi datumi, in sicer v najbolj drobnem tisku, ki je še berljiv, študiral kar mesec dni. Mislil sem, da je tudi na fakulteti tako kot v gimnaziji pri zgodovini, kjer smo morali poznati dobesedno vsako podrobnost iz učbenika. Pa sem se zmotil, a verjetno mi ta poglobljen študij ni škodil, koristil pa mi kaj dosti tudi ni. Saj veš, da je pozabljanje proces, ki je hitrejši od pomnenja. Je pa rimsko pravo pomembno za razumevanje tudi sedanjega prava, saj je imelo v celoti izdelan in kodificiran sistem pravnih norm s pravnimi instituti in sredstvi.

4. Za pravnike so govorili, da morajo imeti »zic leder« ne samo, da končajo študij, ampak tudi kasneje za pripravo na pravosodni izpit. Ali ti imaš ta »zic leder« in če, od kdaj?

Sem raje na nogah, kot na »zicu«. 🙂 Tudi študirati ali vsaj ponavljati se da na nogah. To je zlasti potrebno pred izpiti, še posebej pred pravosodnim. Slednji je izkušnja, ki si je ne bi želel več ponoviti. Na srečo, sem bil uspešen pri prvem poskusu. Mislim, da je izpit v takšni vsebini, kot se danes prakticira, tudi nepotreben. Prepričan sem, da tudi uspešno opravljen preizkus ni zagotovilo, da bo tisti, ki ga bo položil, usposobljen za tisto, za kar naj bi bil pravnik poklican. Poznam primer iz moje pisarne, kjer je, ne le po mojem mnenju pač pa tudi mnenju mojih odvetnic, kandidat po prvem neuspešno opravljenem poskusu, ki pa je v obdobju pripravništva briljiral, ne le v svojem prizadevanju ampak tudi v kvaliteti izdelanih pravnih sredstev, opustil namero, da bi ga ponavljal. Žal mi je zanj, za stroko, predvsem pa za prakso.

5. Po mojem mnenju je delo druga vrednota, ki sodi v sam vrh tvoje lestvice vrednot. Imam prav? Se ti zdi, da je ta vrednota lastna večini Slovencem in so na splošno Slovenci »pridni« ljudje?

Na prvo vprašanje je moj odgovor pritrdilen, na drugo pa nikalen. Če se ozreš okoli sebe, boš ugotovila, koliko je brezposelnih in v kakšnem znatnem obsegu je zaraščena plodna zemlja. Žal mi je časov, ko je Slovence krasila lastnost »pridnost«. V dobi mojega otroštva, ko je bila skoraj polna zaposlenost, so vsi zaposleni še popoldan po delovnem času delali. Ali so gradili svoje hiše ali pomagali graditi hiše prijateljem, obvezno pa so pomagali obdelovati zemljo svojih staršev ali starih staršev.

6. Nekaj let si bil zelo uspešen sodnik na gospodarskem oddelku celjskega sodišča. Kako to, da si se odločil, da zajadraš med odvetnike?

Ne vem, če sem bil tako uspešen, kot pa da sem bil takrat zelo mlad. Sodnik sem postal že pred danes določeno starostno mejo za sodnike, to je 30 let. Ker je obdobje podjetništva, ki se je začelo že v Jugoslaviji z Markovičevo vlado povzročilo situacijo, da so se moji vrstniki pričeli poslovno udejstvovati, sam pa kot sodnik z ženo asistentko na univerzi nisem mogel niti plačati poštenega zapitka, ko sem bil z njimi, kaj šele, da bi lahko razmišljal o lastnem stanovanju, pa četudi najemnem, sem se moral odločiti, da poskusim živeti na trgu. Odločitev, da se podam v negotovost svobodnega poklica, je bila tudi sugerirana s strani prijatelja Silvana, ki je v meni zaznal potencial. Ko je sam postal direktor v tistem času najuspešnejšega slovenskega podjetja, ni pozabil name, tako da mi je z izkazanim zaupanjem omogočil zastopanje njegove družbe. Začetki moje samostojne poti pa niso bili negotovi, saj sem že v obdobju odpovedi sodniški službi, ko sem čakal iztek odpovednega roka, pridobil številne ponudbe direktorjev še takrat družbeno pravnih oseb, saj je bilo zlasti njihovim računovodkinjam znano, da je moja prednost kot gospodarsko kazenskega sodnika razumevanje ne le kazenskega, ampak tudi gospodarskega prava.

7. Ali uživaš pri svojem delu? Bi se še enkrat odločil za isti študij? Katere primere najraje prevzameš in ti predstavljajo največji izziv?

Pri delu uživam in si ne znam predstavljati dneva brez poklicnega udejstvovanja. Rad imam primere, ki zahtevajo empatijo in razumevanje prava kot celote, ne pa zgolj nekaj, kar se »štanca« za stroškovnik.

8. Si katero stranko že zavrnil?

Ja, že kar nekaj. Ko med odvetnikom in stranko ni zaupanja ali ko je zaupanje izgubljeno, ni možno sodelovanje. Za uspeh je potrebno pristno razmerje. Ko tega ni, stranko odklonim ali pa ji odpovem že prevzeto pooblastilo.

9. V zadnjem času si zelo medijsko izpostavljen zaradi primera koroških dečkov. Ti medijska pozornost godi?

Izpostavljen je primer, ne pa jaz, posledično je izpostavljeno mogoče moje delo. Medijev nisem vešč, zato mi je sodelovanje z njimi v muko in breme. Menim pa, da je v korist babici in obema vnukoma. Medijski pritisk pospešuje reševanje predmetne zadeve. Danes sem prejel ugoditev svoji prošnji za prednostno obravnavanje babičine ustavne pritožbe, v kateri me ustavno sodišče obvešča, da bo zadevo obravnavalo prednostno v okviru predmetnih istovrstnih zadev. Menim, da je zapisanim razlogom pripomogla tudi medijska odzivnost zadeve in s tem izkazan interes javnosti. Da končam z besedami direktoric CSD in ministrice: »Koristi otrok to terjajo«. Dodam še, da je ta korist skladna s koristjo babice, saj vsi sodijo v isti dom.

10. V medijih zelo samozavestno, racionalno, všečno nastopaš. Tvoj nastop pred parlamentarno komisijo je bil vrhunski. Si bil na kakšnih tečajih medijskega nastopanja? Se za vsak nastop posebej pripravljaš?

Hvala ti za laskanje. Upam, da si iskrena, sam tako ne doživljam tega mojega pojavljanja, ki je povsem amatersko, saj se nikoli nisem izobraževal v tej smeri. Nastopi niso naštudirani, ampak so spontani in stihijski. Upam, da jih tudi ostali gledalci in poslušalci ocenjujejo vsaj z oceno zadostno.

11. Vse nas, državljane in davkoplačevalce, zgodba s koroškimi dečki močno razburja. V bistvu je država ugrabila vnuka babici in dedku. Sodna veja oblasti bo sicer odigrala svojo vlogo, ampak vmes bo minilo kar nekaj časa. Kako doživljaš primer kot odvetnik in kako kot človek?

Boli nemoč državljana, ko se kot Don Kihot bori z mlini na veter. Le odvetništvo, ki je del pravosodja, mu kot samostojna in neodvisna služba lahko pomaga in to spoznanje, zlasti da sem potreben, mi godi. Boli pa ne le brezčutnost, pač pa tudi sprenevedanje in strokovna nepodkovanost državnih uradnikov. Ta na koncu mora biti in bo sankcionirana.

12. Nikakor ne pristajam na logiko, da se lahko od nas (državljanov z volilno pravico) pooblaščeni in plačani (od davkoplačevalcev) uradniki samovoljno odločajo, kršijo zakon ali ga, kar je še huje, sploh ne poznajo. Se ti zdi primer samo izjema, ali potrjuje pravilo?

S tabo soglašam. Bojim pa se, da smo v stanju duha in dejanj, ko drugi deli tvojega zapisa štejejo za pravilo, zlasti kar se tiče zahtevnejših kazenskih zadev, kjer je laična javnost že opredeljena in želi »kri« (vdo), pa četudi dejanja, ki so očitana, nimajo niti vseh znakov zatrjevanih kaznivih dejanj, kaj šele, da bi dejansko bila dokazana. Seveda, sedaj ne govorim o koroških dečkih.

13. Dokler te nisem poznala, sem mislila, da sem zelo samodisciplinirana. Odkar te poznam, sem si vzela stran vsaj zelo, če ne že tudi prve štiri črke pridevnika. Ali sploh kdaj dovoliš samemu sebi, da kakšno stvar odložiš na jutri, si kakšen večer ne umiješ zob, si obuješ čevlje, ki niso zloščeni do popolnosti, in poješ dva kosa torte? Enkrat samkrat?

Po pravici povedano, si me zadela. Vendar v primerjavi s tabo ne odstopam tako zelo. Malce pretiravaš. Sva si kar podobna.

14. Sodim, da je formula za tvoj nedvoumni uspeh v življenju znanje + delo + samodisciplina + podpora najbližjih. Se motim? Sem kaj pozabila ali zapisala kaj preveč?

Uspeh v življenju je pojem, ki je vprašljiv. Po mojem je uspešen vsak, ki mu uspe živeti po svoje. Prizadevam si, da bi bil svoj, pa tudi mi veliko pomeni, da s tem ne ogrožam svojih najdražjih. Egoizem omejujem z ljubeznijo do Zlatke in Marcela, pa tudi širše rodbine ne želim prizadeti. Prepričan sem, da sorodstvo obligira in me torej zavezuje k prilagajanju svojih ravnanj. Zato je tudi v zgoraj zapisani koroški zadevi moje delovanje kar se moje vesti tiče čisto, ker sam menim, da tudi nečakinji, torej hčeri moje sestre Lilijane in svaka Maksa, to sta Sanja in Pia, sodita v mojo sfero delovanja. Zatorej toliko bolj prepričljivo (zaradi ponotranjenosti zgoraj zapisanega stališča) zagovarjam odločitev evropskega sodišča za človekove pravice, da v razmerje vnukov in starih staršev ne sme nihče posegati.

15. Na kak način skrbiš, da ostajaš v toku s časom, ohranjaš svojo vitko linijo, mladostnost in svežino? Roko na srce, če ne bi vedela, koliko si star, bi ti prisodila najmanj deset do dvajset let manj.

Sedaj pa se že hecaš z mano. Moje sošolke iz gimnazije so me na zadnji obletnici mature zastrašujoče karale glede na mojo sedanjo pojavo. Prepričevale so me, da sem zgrešil prostor, saj da obletnica, ki so jo v istem času proslavljali desetletje starejši maturanti v drugem prostoru istega hotela, pritiče moji podobi.

16. Želiš še karkoli povedati bralkam in bralcem bloga?

Berite in širite blog. Je najboljši, kar je ustvarjenega po 50 odtenkih sivega. 🙂

SLAVLJENEC VELJKO

DSC_3035
Velimir Cugmas, 27.6.1956

Dragi slavljenec, nihče te ni vprašal, če se hočeš roditi; nekega dne si spoznal, da živiš. Nad teboj je sijalo sonce in lebdelo modro nebo . Sedaj veš, da bilo je lepo.

Blogerke, ti voščimo: “Še na mnoga leta! Pa glej, da se boš ženki (in Nikonu) še naprej tako mamljivo nastavljal. Blog je namenjen tudi temu, da si bralke malo oči spočijemo od zahtevnih tekstov 😉

e-Card Vintage Video (JibJab):

 

 

 

 

 

ŽIVLJENJE, POLNO PRAVLJIC

Objavljam pogovor s službeno kolegico prof. dr. Dragico Haramija, habilitirano za mladinsko književnost na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Opisala bi jo kot odločno, z jasnimi stališči, razumnimi predlogi in vedno dejavno. Všeč mi je bilo, da je bila takoj pripravljena sprejeti povabilo, da odgovori na nekaj vprašanj za blog. Kot boste prebrali, se ukvarja s toliko rečmi, da ni težko razumeti, da sva fotografije posneli kar med slavnostno podelitvijo diplom in magisterijev. Ko je na podelitvi prebrala oceno naloge svoje kandidatke, sva posneli fotografije, potem pa se je hitro vrnila na prireditev. Na spletu lahko o njej preberete naslednje: Od leta 2011 je predsednica Društva Bralna značka Slovenije – ZPMS; je članica Društva slovenskih pisateljev (od 2004 strokovna sodelavka pri nagradi desetnica, od 2015 članica Upravnega odbora DSP); od leta 2002 je članica mednarodnega odbora simpozija Zlatni danci na Filozofski fakulteti Univerze v Osijeku, Hrvaška; od leta 2007 je članica Upravnega odbora IBBY Slovenija; dva mandata (od 2009 do 2014) je bila članica žirije (tri leta predsednica) za nagrado večernica; v letih 2014 in 2015 je bila predsednica žirije Nagrade Kristine Brenkove za najlepšo slovensko slikanico. Bila je namestnica glavnega in odgovornega urednika (2009–2011) in glavna in odgovorna urednica (2011–2013) Revije za elementarno izobraževanje na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, prodekanja za znanstvenoraziskovalno in umetniško dejavnost na Pedagoški fakulteti UM (2011–2013). Sodeluje v številnih raziskovalnih projektih doma in na Hrvaškem. Redno objavlja znanstvene članke, piše poglavija v monografijah in samostojne znanstvene monografije.

Se motim, če rečem, da je tvoje življenje pravljično?

Ni pravljično, je pa polno pravljic. Ukvarjanje s teorijo pravljic – žal – še ne pomeni, da bi se ta spomin žanra o nagradi za dobro in kazni za slabo, zelo poznal tudi v življenju. Zdi se mi, da živimo v precej čudnem času, ko je zelo veliko ljudi izgubilo »kompas« o tem, kaj je prav in kaj se spodobi.

Si nosilka številnih funkcij. Predvidevam, da jih večina bralcev bloga slabo pozna, zato te prosim, da kratko opišeš svoje delo in predstaviš tematiko svojih publikacij (preko 300 enot, med katerimi je kar osem monografij).

Poklicno se ukvarjam s preučevanjem mladinske književnosti: to je večinoma lepo delo, saj je glavnina knjig za otroke in mladostnike prijaznih, razigranih. Obstajajo seveda tudi problemske teme, s katerimi se ukvarjam, največ s smrtjo in holokavstom. Zdi se mi, da bi si vsak od nas moral enkrat v življenju odgovoriti, na kateri strani ograje bi se znašel v sprevrženih vojnih razmerah. Tudi v prostem času se pravzaprav ves čas ukvarjam s knjigami. Sem predsednica Društva Bralna značka Slovenije ZPMS, v okviru katerega koordiniram (seveda ne sama) delo približno 6.500 mentorjev branja in 150.000 bralcev. Pomembno se mi zdi, da vedno več vrtcev uvaja Bralno značko, sodelujejo pa tudi vse slovenske osnovne šole in slovenski otroci v zamejstvu, zdomci, izseljenci. Vsako leto pripravim simpozij in izobraževanje za mentorje, pripravljam prijave za razpise, pišem spremna besedila za knjige … vse, kar kot prostovoljka pri Bralni znački pač lahko naredim, da branje nemoteno poteka. Sem tudi članica dveh upravnih odborov, in sicer v Društvu slovenskih pisateljev in Slovenski sekciji IBBY (to je nacionalna sekcija svetovnega združenja za mladinsko književnost).

Pa se vrniva k pravljicam. Katere si imela kot deklica najraje? Kako so vplivale nate?

Hmmm, seveda bom navedla tri – ker so dobre reči vedno tri in ker je to ljudsko število … Najbolj moja je pravljica Zvezdni tolarji bratov Grimm z ilustracijami Mare Kraljeve: deklica vse razda, za svojo dobroto pa je poplačana. Andersenova pravljica Mala morska deklica je bila zame lepa in grozljiva hkrati: še danes me ob njej preveva tisti občutek, da se – čeprav nekdo naredi vse prav, okolica (ljudje, seveda) pa to namerno spregleda – človek spremeni v morsko peno, postane neviden. Veliko pozneje sem prebrala Zaprta vrata Jeana-Paula Sartra, v katerem znameniti filozof in pisatelj utemeljuje izvor zla. Tretja knjiga, ki mi je bila v otroštvu neizmerno všeč, je zbirka kratkih fantastičnih pripovedi Moj prijatelj Piki Jakob Kajetana Koviča, to je prva knjiga, ki sem jo čisto sama prebrala.

Kolikšen in kakšen vpliv ima mladinska literatura na razvoj posameznika? Vemo, da s pomočjo literature pridobivamo znanja in védenja, kolikšen pa je vzgojni pomen literature?

Dobra knjiga ni namenjena zgolj vzgajanju, zato bi bilo napak ocenjevati književnost s stališča »uporabnega« znanja. Vrhunska literatura namreč ob spoznavni funkciji odpira tudi etično in estetsko plat. Mladinska književnost, ki je nadpomenka za otroško in mladinsko v ožjem pomenu (torej najstniško) književnost, deloma pa tudi književnost za mlade, je zelo raznolika. Naslovnik (otrok, mladostnik) namreč zori, odrašča, zato je prav, da bere kaj zabavnega, kaj poučnega, predvsem pa dela, ob katerih (nevsiljivo) spoznava drugačnosti in jih zato morebiti lažje sprejema. Postaja toleranten človek. Postaja razgledan v različnih kulturah. Sprejema razlike, se jih ne boji, razvija strpnost.

Mu lahko pomaga premagovati žalost, jezo, strah ali je možno, da ta čustva literatura tudi povzroči?
Kakovostna književnost nas predvsem utrjuje v prepričanju, da nismo edini … knjige, ki so jih napisali ljudje v različnih obdobjih in v različnih prostorih, nam pripovedujejo o načinih človekovega bivanja. Govorijo o smislu življenja. Ali je to tolažba? Odgovor? Rekla bi, da razmislek o tem, kdo smo. V mladinski književnosti je predvsem problemska književnost tista, ki razkriva različna razpoloženja in ravnanja: včasih kakšnega literarnega dela ni lahko brati, saj je že sama tema »naporna« (npr. posilstvo, nasilje med vrstniki ali v družini, smrt).

So lahko knjige tudi slabe? Če da, kaj storiti z njimi?

Veliko knjig, ki izhajajo, ni kakovostnih: vsebujejo npr. stereotipe, predsodke, preveč poenostavljajo kakšno reč. Takih knjig se je najbolje izogniti. Nisem za prepovedovanje, pa tudi ne za negativno kritiko; prava pot se mi zdi, da hvalimo kakovostna literarna dela in jih priporočamo v branje.

Misliš, da bi bilo prav, da bi otroško in mladinsko literaturo brali tudi odrasli? Zakaj?

To je nujno, sicer pa najboljše knjige nimajo starostne omejitve! Pismenost se prenaša iz roda v rod. Kaj želimo odrasli prenesti na mlado generacijo? Vzgojitelji in učitelji bi morali poznati sodobno literaturo, prav tako starši. V problemski literaturi se včasih skriva ključ za pogovor o stiskah, o pogledu na svet, o človekovem obstoju in bistvu njegovega življenja. Slabe knjige bralcu ne zastavljajo tehtnih vprašanj, niti ne dajejo premišljenih odgovorov.

Ti bereš vse – literaturo za otroke, mladostnike in odrasle- verjetno zaradi poklicne obveznosti in hkrati lastnega zanimanja ter veselja. Predstavljam si te udobno zleknjeno v fotelju s spodvihanimi nogami in knjigo v rokah, na mizici ob fotelju kozarec hladne Coca Cole, zvočna kolisa iz radia, … Nenadoma vstaneš, pohitiš v kuhinjo in pristaviš juho ter se spet vrneš h knjigi. Zmoti te telefon. Kliče te tajnica iz službe in te sprašuje, kdaj naj skliče sestanek. Potem pa nadaljuješ svoje »potovanje skozi branje«. ☺ Se motim? Kdaj bereš in kakšno okolje za branje ti najbolj ustreza? Za branje si je treba vzeti eno muco časa?

Za ljudi si je treba vzeti za eno muco časa, ker je potem svet bolj mehak, pravi Bina Štampe Žmavc v pravljici Muc Mehkošapek. Gojim dve vrsti branja leposlovja: za službo, ki nima zgoraj opisane »romantične« podlage – berem doma za pisalno mizo ali v knjižnici in sproti delam analizo prebranega; v prostem času berem predvsem književnost za odrasle, navadno zvečer. Ob branju imam rada tišino, čeprav imam drugače zelo rada glasbo. Nimam tajnice in nihče me ne vpraša, kdaj bi mi ustrezal kak sestanek, juho znam skuhati.

Bereš kdaj tudi na glas? Ti je pomemben zven besed?

Glasno branje je seveda pomembno: večkrat kaj preberem na predavanjih, rada berem mlajšim otrokom in opazujem njihovo čudenje svetu, spravljenem v knjige. Zven besed je prav pomemben v poeziji. Zaradi zvena besed hodim na literarne večere, da slišim zven avtorja skozi njegovo pripoved.

Hitro branje ali poglobljeno, morda večkratno branje. Kaj bi izbrala?

Izbrala bi poglobljeno branje, a je že tako, da se naša življenja vrtijo hitro, zato je treba včasih tudi brati hitreje, kakor bi si želela. Večkratno branje je pri meni povezano s pisanjem knjig in člankov.

Si tudi sama kdaj pisala ali si izmišljala pravljice za svojega ali druge otroke?
Ne, nikoli nisem imela tovrstnih ambicij.

Kdaj si se prvič srečala z Bralno značko in kako se je razvijal “vajin odnos” ☺?

Za Bralno značko sem začela brati v prvem razredu, brala sem ves čas OŠ (če bi bilo to danes, bi prejela potrdilo, da sem zlata bralka). Kot predavateljica mentorjem za spodbujanje branja sem pri Društvu Bralna značka Slovenije – ZPMS začela po šolah in vrtcih predavati pred kakšnimi petnajstimi leti. Zdaj teče drugi mandat mojega predsednikovanja. To je lepa funkcija – naporna, a lepa: srečevati otroke in odrasle, ki radi berejo, so odprti, nasmejani, radovedni … boljše funkcije ni! Tudi zdaj berem za Bralno značko za odrasle, in sicer svoj bralni seznam oddam v Knjižnici Ivana Potrča na Ptuju.

Si na srečanjih z otroki doživela kaj takšnega, kar se ti je še posebno vtisnilo v spomin?

Njihove radovedne oči, nasmejane obraze … nisem še srečala otroka, ki ga zgodbe ne bi zanimale. Feri Lainšček dobro pravi, da so namreč naša življenja sestavljena iz zgodb, zato jih pripovedujemo in poslušamo. No, nekateri ne znajo poslušati, tistim se zdi, da vse vedo in tudi knjig ne rabijo.

Koliko in kaj ti pomenijo osebni stiki z ustvarjalci: pisci in ilustratorji?

Več se seveda družim s pisateljicami in pisatelji. Z njimi delam pri Bralni znački in pri Društvu slovenskih pisateljev. Osebni stiki so dragoceni: naučili so me, ti stiki, da nikoli nikogar ne vprašam, kaj je »želel pesnik povedati s to pesmijo«. To vprašanje se mi zdi smrt literature: vedno se mora bralec vprašati, s čim je delo nagovorilo njega.

Se strinjaš, da lahko ilustracija bralca pritegne ali odvrne od slikanice, knjige? Če bi jaz v prodajalni izbirala slikanico, bi gotovo ilustracija pomembno vplivala na to, katero bi sploh vzela v roke, si jo ogledala in nazadnje odnesla domov. Pa me zanima, ali je kdo preučeval, kakšne ilustracije otroke privlačijo in ali obstaja razlika v priljubljenosti ilustracij glede na spol in starost bralcev? Bi lahko trdili, da je v določenem zgodovinskem času in določeni kulturi določen stil ilustracij bolj moden kot drugi stil?

Seveda se ilustracije razvijajo skozi obdobja, tudi popularnost nekega ilustratorja je povezana s tem. Kar je problem v sodobni družbi, ki je izrazito vizualna, je, da umanjkajo kriteriji kakovosti. Pri istem besedilu, ki ga ilustrirajo različni ilustratorji, si otroci kot všečno slikanico pogosto izberejo nekakovostno (npr. s svetlečimi elementi, preveč podrobnostmi). Raziskave o priljubljenosti ilustracij seveda obstajajo; na kratko: običajno tisto, kar strokovna javnost ovrednoti kot kakovostno, ni splošen okus. Slikanice je treba brati celostno: besedilo in ilustracija šele skupaj podajata celotno zgodbo.

Sodeluješ z najino kolegico na fakulteti, dr. Janjo Batič. Nam lahko opišeš vajino sodelovanje?
Slikanice zahtevajo medpredmetno povezovanje, zato je sodelovanje literarne zgodovine in likovne umetnosti nekako naravno. Vsaka od naju v analizo prinese svojo stroko, zato so analize bolj poglobljene. Takšno sodelovanje zahteva prilagodljivost in spoštljiv strokovni in osebni odnos.

Poznaš tudi tujo mladinsko književnost. Kam na lestvici kakovosti bi lahko uvrstila slovensko mladinsko književnost? Ali ima tuja književnost vpliv na slovensko?

Svet je seveda zelo povezan, zato naša književnost ni nikakršna izjema. Nanjo vplivajo veliki sodobni avtorji, kanon književnosti pa je kulturni zemljevid človeštva. Slovenski avtorji so – kakor povsod po svetu – nekateri zelo kakovostni, drugi manj.

Veliko imaš stikov s študenti. Kakšen odnos do leposlovja imajo današnji mladi na prehodu v odraslost? So elektronski mediji izpodrinili tiskano knjigo? Pisem ne pišejo, knjige pa še berejo ali takrat, ko se to od njih zahteva, poiščejo na spletu odlomke?

Študentje imajo različen odnos do književnosti in knjig: nekaterim je odveč, drugi v njej uživajo. Seveda bi bilo všečno, če bi se zavedali, da bodo kot pedagoški delavci vse svoje poklicno življenje bralni zgled otrokom. Mislim, da elektronski mediji niso izpodrinili tiskanega leposlovja, to kažejo tudi napovedi, ki se tičejo tiska: v elektronsko založništvo se selijo večinoma znanstvena dela, beletristika še vedno prevladuje na papirju. Sicer pa vsebina ostaja enaka, le medij je drugačen, problem nastopi, ko nekdo ne bere, pa bi (zaradi službe) moral. V najnovejši raziskavi o knjigah in bralcih v Sloveniji iz leta 2014 najdemo podatek, da 38 % odraslih ne bere.

Kako danes na bralne navade mladih in odraslih vpliva šola? Leta 1996 si zapisala, da je toleranca do izbranega branja v osnovnih šolah nizka, da imajo učenci malo možnosti pri samostojni izbiri brane literature. Na osnovi tvojih referenc, zapisanih v bazi Cobiss, sklepam, da opozarjaš na teme, ki so v šoli prezrte (detektivke, avanturistična književnost, miti, holokavst, otroci s posebnimi potrebami, otroci begunci …).

Šola je prostor, ki mora vsem otrokom nuditi dobre pogoje za razvoj bralne pismenosti, predvsem pa učencem in odraslim vedno znova sporočati, da je branje dejavnost, ki jo človek razvija vse življenje. Branje človeku omogoča, da spoznava svet in se o njem uči; s »svetom« mislim na tem mestu celotno znanje, ki ga človeštvo premore. Brez branja ni napredka, to ni puhlica, temveč dejstvo. V dvajsetih letih se je v šolah marsikaj spremenilo, učni načrti so veliko bolj odprti, od posameznega vzgojitelja ali učitelja pa je seveda odvisno, kaj bo ponujal v branje otrokom.
Menim pa, da:
– Imajo predšolski otroci pravico do tega, da jim nekdo bere, zato potrebujejo posebno pozornost družbe, da jim to omogoči.
– Otroci in odrasli s posebnimi potrebami potrebujejo posebno pozornost, zato se zdi edina prava pot, da družba skrbi za knjige, ki so zanje dostopne (lahko branje, knjige v brajici ipd.).
– Otroci in odrasli priseljenci in begunci potrebujejo posebno pozornost, da se znajdejo v jeziku in družbenih normah države, kamor so se priselili, zato potrebujejo strpno medkulturno okolje.
– Vsi otroci in odrasli, ki so kakorkoli izključeni, potrebujejo posebno pozornost, da bi se lažje vključili v družbo.
– Imajo vsi ljudje pravico do pismenosti, ker je ta ključ do znanja.

Fotografirala sem Zlatka.

V PODZEMNEM SVETU MISKOLC – TAPOLCA

unnamed-81Damir, ki je blog obogatil s prispevki iz Avstralije in Indije, se je tokrat odpravil veliko bližje. Z avtom je odpotoval v sosednjo državo, na Madžarsko. Z zanimanjem sem prebrala njegov prispevek, ki je po mojem mnenju skoraj v celoti nastal na poti do Miskolc-Tapolca. Zanimivo, kaj vse med potjo razmišljajo moški. Prav tako me je presenetilo, da moški, ne samo da opazijo zavese, znajo celo določiti iz katerega časovnega obdobja izvirajo. Damir piše:

Za vse je kriva Mojca Mavec. Res je, če ne bi gledal njenega potopisnega prispevka, nikoli ne bi vedel, da ta podzemni svet hedonizma, uživanja, razvrata in omame sploh obstaja. Nikoli ne bi vedel da obstaja Miskolc -Tapolca.

Eno od najbolj razvpitih in popularnih turističnih mest, ena od največjih atrakcij na Madžarskem, zgodovinsko sega že v obdobje, ko so to področje naseljevali Slovani. Že takrat so koristili ta 150 metrov dolg, topli, podzemni svet vrelcev, za osvobajanje telesa in duha, in že takrat so ga potrebovali zaradi prekomernih adrenalinskih stresnih dogajanj vsakdanjika. Prvič je ta svet omenil Anonimus, notar in kronik madžarskega kralja Bele III., ki se je vedno podpisoval kot “P. dictus magister”. V svojem glavnem delu “Gesta Hungarorum”, ki ga je napisal v letih od 1200-1230 v latinščini, je opisoval vsa dogajanja v madžarski zgodovini, od začetkov 9. stoletja naprej, ko so Madžari , ki so bili po poreklu Ugrofinci, na čelu z Arpadom Velikim, prvim madžarskim vladarjem, začeli naseljevati to področja Balkana, današnje Madžarske. unnamedTemu znanemu kroniku, pisatelju, pomembni osebi madžarske zgodovine, ki ga v zgodovinskih spisih omenjajo kot Anonimusa, ker nikoli ni objavil svojega imena in priimka in je vedno vse spise podpisoval kot “P. dictus magister”, so postavili spomenik v čast, pomembnost in slavo v mestnem parku v Budimpešti.

Na poti v Miskolc – Tapolco nismo imeli občutka drugačnosti. Po tej zeleni deželi se kraljevsko pelješ po lepih novih avtocestah. Nekateri tudi več kot 130 km na uro, kolikor je omejitev hitrosti. Občasno se po obvoznicah ali zožitvah, dovoljena hitrost zmanjša na 110 km, ali manj, na 90 km na uro. Posebni železni loki čez cesto, ki so obdani z vsemogočimi kamerami in radarji, upočasnijo voznike na dovoljeno hitrost. Tako naenkrat nastanejo zastoji in vse se umiri, vsi začnejo voziti počasi, umirjeno, občutek imaš, da celo s strahom. Iz slovenske strani proti Budimpešti, v mesecu maju redko naletiš na kakšnega voznika. Verjetno so kasneje, v mesecih letnih dopustov junija, julija in avgusta nepregledne kolone, ko se iz držav bivšega vzhodnega bloka vsujejo na hrvaško morje, mogoče kdo tudi na slovensko morje. Takrat je verjetno zelo gost promet in vzhodnjaki s svojmi paradnimi zahodnimi znamkami avtomobilov, kažejo svoje še neizživete mačistične strasti, ko preizkušajo ceste in avtoceste  ferrariji, maseratiji, mercedesi, lamborginiji, rolce royci in seveda bmw-ji in audiji…. kot da bi avtocesta postala dirkalna steza voznikov formula ena.Tudi tukaj v Miskolc – Tapolcah, s ferrariji, ki bruhajo oglušujoči zvok, ker so brez dušilcev zvoka, da se jih sliši na daleč, surovo prehitevajo voznike ubogih trabantov, wartburgov, renaultov, hyundajev in hond ter jih v dirkaškem slogu steze formule ena, puščajo izmikajoče in uboge ob strani cestišča, daleč, daleč za sabo. In kdo je kriv, da se ne znajdejo, da so le pošteni uslužbenci, zdravniki, inženirji, pravniki in državni aparatčiki in ne izsiljevalci, zvodniki in narkodilerji.

Bolj se približuješ prestolnici Madžarske, Budimpešti, bolj narašča promet. Čeprav so obvoznice štiripasovnice, se promet na obvoznici tako zgosti, da se po polžje premikaš v koloni. Potem, ko se odcepiš proti Miškolcu, že mimo odcepa za Srbijo in Beograd, cesta postane spet bolj prazna in se lahko voziš po omejitvah 130 km na uro oziroma po ustaljenem pravilu upočasnitve ob kvadratnih lokih s kamerami in radarji, ki se vidijo od daleč. Še ena posebnost nadzora je na madžarskih avtocestah. To so avtovinjete. Najkrajša avtovinjeta je za 10 dni, stane okrog 13 evrov in se ne lepi na vetrobransko steklo. Na potrdilu mora biti pravilno napisana tvoja registrska oznaka, ki jo nadzorujejo z obcestnimi kamerami iz DARS-ovih avtomobilov. V kolikor te ne zaznajo na računalniku, ki stalno posodablja stanje, te ustavijo in oglobijo. Kazni so visoke in poučne. Zato potrdila o nakupu, z zapisano tvojo registrsko tablico, nikakor ne smeš izgubiti.

Tudi na Madžarskem kraljujejo privilegiji in kastna razslojenost. Pravila veljajo samo za navadne državljane, za tiste s ferrariji in podobnimi mrcinami to ne velja. Tukaj so oni globoko vkoreninjeni v oblast in politiko in so praktično v svojem oblaku prava in pravic. Tukaj denar, poznanstva, privilegiji in korupcija niso in verjetno nikoli ne bodo izkoreninjeni.

Ko vidiš in spoznaš Miškolc kot mesto, njegove prebivalce, njihov način oblačenja, “way of life”, imaš kljub vsej tej napredni tehnologiji in napredku v razvoju občutek, da se je vseeno tukaj čas ustavil. Kot da bi živeli v zgodovini, nekje pred dvajsetimi leti. Vse deluje kot v matrici “time has been frozen”. Oblačenje, življenje, hiše, fasade, vse je pod patino zgodovine, tudi nove hiše, lokali in restavracije, obarvane z barvo temnih petdesetih odtenkov sive, temno zelene, bordo in rjave. Lokali okrašeni z zavesami iz časov Habsburžanov, predvsem Marije Terezije. Z ničemer nisi impresioniran. Ni nobenega WAUUU efekta v arhitekturi, v mestu imaš občutek, kot da se sprehajaš mimo reke uniformnosti. Kljub evropski prisotnosti, Miškolc ne kaže nekega vznemirjenja, vse je tiho, mirno in kljub Lidlom, Hoferjem, Sparom in Shoping Cityju, ni občutiti potrošniške mrzlice, lokali samevajo, uslužbenci pa brez delovne vneme posedajo, se pogovarjajo ali stojijo nemo čakajoč stranke, ki jih ni in ni od nikoder. Kupna moč je očitno tukaj kljub visokim evropskim evro-cenam (na Madžarskem še nimajo evra) v hotelih, toplicah, restavracijah, trgovinah, na psu, je dobesedno ni. Kupna moč srednjega sloja, največjih masovnih potrošnikov, je v Miškolcah minimalna. Edini gostje v tukajšnjem hotelu Calimbra Wallnes, so Čehi, Slovaki, Poljaki in tu in tam kakšen Madžar. Nemcev in ostalih zahodnjaških gostov ni. Ljudje tavajo brez nasmeška na obrazu, redko te pogledajo v oči in se ti nasmehnejo, so brez zvedavih pogledov in večinoma zamišljeno gledajo v tla. Tudi pripadniki osebja hotela te čudno gledajo, se zadržano smejijo in so narejeno prijazni….. Ne vem kako to, a imaš občutek, kot da bi še vedno bila tajna služba na delu.

Potem pa podzemni hodniki, topla voda in resnični WAUUUU efekt podzemnega kopališča Tapolc. Po opravljeni formalnosti nakupa kart, preoblačenju v garderobi, se vzpneš na teraso, od koder je lep razgled na to podzemlje. Resnično zagledaš slike iz reklam za toplice, vidiš kamnite stene iz katerih teče izvirska topla voda, ki pada proti bazenu, ki se začne ob vznožju stene in vijugavo konča v podzemlju. Nato široki hodnik, napolnjen z vodo, ki vodi v globine zemeljskih katakomb, konča pa z velikim bazenom, ki je obdan z vijoličnimi lučmi, imitirajoč jamo pekel. Bazen je poln separejčkov, vdolbin in vijoličastih luči, ki bolj skrivajo kot razkrivajo in razgrejejo domišljijo do vrelišča. Je idealno mesto in zavetišče za zaljubljene, željne avantur in intimnega stiskanja. Tukaj nudijo tudi možnost nočnega kopanja, ki je cenejše. Poleg kopanja ponuja podzemni svet tudi savno. Za razliko od naših savn, je tukaj dovoljen vstop samo oblečenim in nikakor ne golim uporabnikom savne. Pod rjuho, ki jo dobiš za ogrniti v savni, moraš obvezno obleči kopalke…  Hja, še veliko je posebnosti, ki pa jih moraš doživeti, preizkusiti, občutiti in videti na lastne oči.

CAMINO: SREČA JE TUKAJ, Z NAMI

Izgledalo je neresnično, ko je govorila, da bo odšla za mesec dni na Camino, zdi se neresnično, ko slišimo, da je prehodila vseh 930 kilometrov in se srečna, da je premagala tako veliko preizkušnjo, vrnila domov. A dovolj za uvod. Naj spregovori Snežana sama. V pogovoru nam je ZAUPALA naslednje:

Kako je potekal tvoj običajni dan?

Nekje med pol šesto in šesto sem se zbudila. Ponavadi je bila glavnina ostalih peregrinov (romarjev) že pokonci. V temi so poskušali čim hitreje in čim bolj tiho zapustiti spalnico, da ne bi motili tistih, ki so še spali. Vsak dan (ampak res čisto vsak) sem se takoj, ko sem odprla oči, razveselila novega dneva. To je bilo neverjetno.

Z veseljem v vsak nov dan
Z veseljem v vsak nov dan

Vse življenje sem se prebujala in najprej pomislila kaj me v tistem dnevu čaka, kakšno bo vreme, s kom se bom srečala in velikokrat bi najraje ostala v postelji že, če je bilo zunaj neugodno vreme. Na Caminu nisi razmišljal nič, ampak si se enostavno vesel zbudil v nov dan. Skozi okno (moral si ga odpreti, ker ob šestih zjutraj je v severni Španiji še trda tema) si pogledal samo zato, da si vedel ali dežuje ali ne, da si v primeru dežja oblekel pelerino. Več kot pol dni je bilo vreme takšno, ki bi ga po splošnem dojemanju okarakterizirali kot slabo, v glavnem je bilo hladno, oblačno in deževno, na Mezeti nekaj dni vroče, Galicija je bila meglena, na O’Cebreiru sem doživela celo snežni metež, pa to sploh ni vplivalo na razpoloženje, lahko bi rekla, da sem se celo čudila kako skrivnostna je hoja po megli, kako lepa je od dežja mokra pokrajina, ko nanjo posije sonce, kako lep je gozd v dežju in kako omamen vonj oddajajo evkaliptusi, ko so mokri.

Kako skrivnostna je hoja po megli

Snežni metež na O’Cebreiru pa je bil najlepši dogodek, ki sem ga doživela v hribih v vsem svojem življenju. Kolikokrat nas v običajnem življenju moti vreme in se pritožujemo, če dežuje, če je prevroče ali prehladno. Na Caminu vreme kljub temu, da si mu ves dan izpostavljen, ne vpliva na razpoloženje. Če je hladno, si oblečeš več plasti, če dežuje, si na vrh natakneš še pelerino in to je to.

Po nevihti v Pirenejih

Zjutraj, takoj ko odpreš oči, te neznansko vleče, da bi čim prej krenil na Pot. To je približno tako kot na jadranju, ko zjutraj komaj čakaš, da izpljuješ. Ne vem, kako bi imenovala to silo, ki te vleče naprej in ždi verjetno v vseh nas, zagotovo pa je v vseh peregrinih. Ta sila me je vsako jutro priganjala pri jutranjem umivanju, da sem čim prej, kar na tešče, krenila na pot. Nekje po petih kilometrih hoje sem se ustavila na zajtrku. Po zajtrku sem nadaljeval hojo in si po kakšnih desetih kilometrih privoščila dopoldansko malico, ki je morala biti dovolj krepka, da je zadostovala za naslednjih pet do deset kilometrov hoje. Najkasneje po prehojenih petindvajsetih kilometrih, je bil čas za kosilo.

Po kosilu je kak peregrin kar sede zaspal od utrujenosti
Po kosilu je kak peregrin kar sede zaspal od utrujenosti

Za po kosilu sem si pustila še kakšnih dobrih deset kilometrov hoje, med katero sem si vzela čas tudi za popoldansko malico. Okoli petintrideset kilometrov sem prehodila, preden sem prišla do dnevnega cilja in se ustavila v albergu. Skoraj vsi albergi so bili ob Poti, ob samem Caminu. V začetku smo vedno izbrali prvega, ki je bil v kraju, kasneje sva, če je bilo v kraju več prenočišč, z Marjano začeli izbirati manjše, take za 20 – 40 oseb. Po nastanitvi je seveda sledilo tuširanje, preoblačenje in obvezno mazanje stopal s kremo. Stopala so bila namreč najbolj na udaru in posvečala sem jim, tako kot vsi ostali peregrini, posebno skrb in nego. Potem je sledila večerja. V manjših krajih je bila večerja šele zvečer ob sedmih, v večjih krajih pa so imeli bare s celodnevno delujočimi kuhinjami, tako da si lahko takoj po tuširanju odšel na večerjo. Večerja je namreč zelo pomemben obrok vsakega peregrina.

Na Poti
Na Poti

Brala sem o tem, da pri velikih telesnih naporih čez dan porabiš ves glikogen iz mišic, zato moraš po naporu zaužiti bogat obrok, da se telo čez noč regenerira. V albergu, pri in po večerji, sem se družila še z ostalimi peregrini in nekako ob desetih sem hodila spat. Približno enako je potekal vsak dan. Vsak dan si približno osem ur hodil, osem ur spal in osem ur jedel, pil, skrbel za osebno higieno in počival.

Na Poti se srečuješ s peregrini
Na Poti se srečuješ s peregrini

Zelo sočno je opisal naš dan mlad peregrin, ko smo neko popoldne po tuširanju, pred albergom čakali na večerjo. Bose noge smo položili na travo in pri tem vzdihovali od zadovoljstva. In takrat se je oglasil Belgijec Thomas, ki dela v Bruslju v zavetišču za begunce. Nejeverno, zmigajoč s svojimi dolgimi dreadlocksi je rekel: ” We walk, walk, walk and drink and walk, walk and eat and walk,walk and sleep and walk, and all the time we are extremely happy. We all must be fucking idiots,” in se je nasmejal na vsa usta, za njim pa tudi mi vsi, ko je starejši Korejec, katerega imena si nikakor nisem mogla zapomniti, zaključil :” That is fucking true.”

Hodiš, hodiš, hodiš, ješ, hodiš, piješ, hodiš...
Hodiš, hodiš, hodiš, ješ, hodiš, piješ, hodiš…

 

Kaj je na Poti prevladovalo: razmišljanje ali zaznavanje? Je Pot duhovna ali turistična? Po čem se Pot razlikuje od drugih enomesečnih dopustov?

Pot je takšna kot si jo zastaviš. Lahko si jo turistično, ker je ob poti dovolj infrastrukture. Lahko se odločiš, da boš spal v hotelih, si ogledal vse turistične zanimivosti na poti, del poti prehodil, del pa se prevozil z avtobusom ali taksijem. Tudi turistične agencije in razna verska združenja organizirajo takšna vodena “romanja”.

Jutro drugega dne hoje
Jutro drugega dne hoje

Takšen način “romanja” je opravila večina od več kot 262.000 peregrinov, ki so v letu 2015 prejeli Compostelo oz. potrdilo, da so opravili Jakobovo pot. Prejme jo namreč vsak, ki prehodi najmanj zadnjih 100 km ( pa še to samo določene krajše etape, ne vseh 100 km) ali prekolesari najmanj zadnjih 200 km poti pred Santiagom. Takšno turistično romanje izgleda tako, da te “kratkometraše” kot jih je poimenovala Mirjana Steblovnik v svoji knjigi Buen camino, peregrino, pripeljejo z avtobusom na neko izhodišče, prehodijo nekaj kilometrov, tam jih avtobus počaka in odpelje na kosilo, oglede turističnih znamenitosti, v cerkev k maši za peregrine in kasneje v hotel na prenočevanje. In naslednji dan ponovijo zgodbo, dokler ne pridejo (oz. se pripeljejo) v Santiago. Že na zunaj se razlikujejo od “pravih” peregrinov, “dolgometrašev”. V sveže polikanih belih majčkah, novih teniskah, brez težkih nahrbtnikov, hodijo v velikih skupinah, vpijejo drug prek drugega in se zabavajo. To so turisti, dopustniki, nam, “dolgometrašem”, moteči. Hiteli smo pred njimi naprej, v tišino, v mir, v svoje misli.

Neskončna Via Aquitania
Neskončna Via Aquitania

A ob dopoldnevih jim ne uideš. Dohitevaš nove in nove skupine, dokler ne opravijo za tisti dan odmerjenih kilometrov. Še dobro, da se to množično dogaja samo zadnjih 100 km in še dobro, da jih vsaj popoldan, ni na Poti. Celotno pot Camino Frances, ki je najpopularnejša različica Camina, katere izhodišče je v francoskem Saint-Jean-Pied-de-Portu pod Pireneji, konča pa se na koncu sveta, v Fisterri ob Atlantski obali in je dolga 930 km (toliko sem jaz namerila, da sem prehodila s pomočjo aplikacije Endomondo), pa po moji oceni prehodi zelo malo peregrinov. Ki vsekakor niso turisti. Celotno pot, mislim, da še z dodatkom do Muxie, je prehodila tudi Bojana Vranjek, o čemer piše v svoji knjigi Camino, mistika neVidnega sveta.

 

Je na Poti trenutek, ko se nehaš ukvarjati s sabo in se začneš zanimati za druge ljudi?

Velika dragocenost Poti je, da si vzameš čas zase. Če se ozrem v pretekla leta mojega življenja, imam občutek, da sem vsa leta posvetila drugim, se iz dneva v dan prilagajala, postavljala svoje želje in potrebe za željami in potrebami drugih. Občutila sem, da sem si zaslužila ta mesec, da se ustavim in razmislim o sebi, o mojih željah. In ugotovila, da sem sama sebi odlična družba. Na Caminu večino poti prehodiš sam, v svojem tempu, brez prilagajanja. Ko želiš postati, postaneš, ko želiš pohiteti, pohitiš. Na Caminu počneš kar želiš, ne kar moraš. Tudi hodiš zato, ker to želiš, ne ker moraš. Na Poti sem bila skupaj s sestrično, skupaj sva krenili zjutraj iz alberga, hodili vsaka zase, s svojim tempom, se ustavljali v istih barih na zajtrku, kosilu in se nastanili v istem albergu. Po nastanitvi je bil čas za druženje z drugimi peregrini in včasih so naši pogovori trajali pozno v noč. Čez dan te med potjo dohiti kakšen peregrin, ali ti dohitiš kakšnega drugega. Po obveznem pozdravu Buen Camino, katerega zagotovo spremlja spontan nasmeh, spregovoriš z njim par besed, včasih se pogovor raztegne na kar nekaj skupaj prehojenih kilometrov, včasih na kar nekaj odsekov v zaporednih dneh. Z določenimi se srečuješ vsak dan.

Peregrine povezuje klic Camina
Peregrine povezuje klic Camina

Peregrini se med seboj pogovarjajo predvsem o sebi, o svojem življenju, željah in hotenjih, manj o deželi in kulturi, iz katere izhajajo. Vsak brez zadržkov razkrije svojo lastno zgodbo, lastna doživljanja, želje in hotenja in vsak z zanimanjem posluša zgodbo, želje in hotenja drugega. Na Caminu si samo peregrin, človek, ki je in si želi biti srečen. Kolikokrat sem se spomnila na misel Ane Frank, ki me je že v otroštvu, ko sem brala njen Dnevnik, presunila. Ne spomnim se je več dobesedno, nekako takole gre: “ Kako smo si ljudje različni in vendar povsem enaki. Vsi živimo zato, da bi bili srečni.”

Okopana v zlatu
Okopana v zlatu

Katere neprilike so se dogajale ljudem, ki si jih srečala na Poti? Ali te neprilike bolj povežejo pohodnike kot skupna večerja?

Peregrini smo bili močno povezani že od prvega dneva naprej. Povezoval nas je klic Camina in naša odločitev, da se bomo klicu odzzvali in odšli na Pot. Iz različnih koncev sveta, iz različnih kultur, različnih ras, govoreč različne jezike, povezani s Caminom. Našo povezanost sem prav fizično občutila pri blagoslovu za peregrine, ko smo peregrini stali v krogu (bilo nas je kakih dvajset) in si podajali debelo gorečo svečo iz rok v roke. Ko si držal svečo v roki, si se zagledal v plamen in v svojem jeziku povedal, kaj si želiš, da ti Camino uresniči.

Na Caminu je vse potencirano
Peregrini so povezani z naravo

Peregrini smo bili na romanju povezani tako močno, da smo neprilike, ki so se dogajale kateremukoli, doživljali kot lastne neprilike. Kako je že zapisal Hemingway? Nekako tako: “Ne sprašuj komu zvoni, zvoni tebi! “ Vsi smo združili moči, da smo pomagali peregrinu v težavah pač najbolje kot smo znali, vsekakor pa tako kot bi tudi sebi. In to se nam je zdelo samo po sebi umevno. Vsak od nas, peregrinov pa je bil za pomoč neznansko hvaležen. Ko sva z možem pomagala mladi Nemki Juliji, ki je bila na Poti s svojim triletnim sinom Henrikom, tako, da ji je mož zamenjal zračnico na vozičku, jaz sem se pa medtem igrala z njenim sinom, naju je v znak hvaležnosti objemala in se zahvaljevala. Tudi svojemu sinku je razložila, da sva jima pomagala, zato se naj nama zahvali in naju objame. Nekega dne je za menoj pritekla Finka Seena, ki se mi je zahvaljevala, ker sem zvečer, ko sem dajala na radiator svoje mokre čevlje, videla na tleh še ene premočene, niti nisem vedela čigave, pa sem jih pobrala in dala sušit na radiator poleg mojih. Zjutraj se je Seena zbudila, ko sem jaz že odšla in našla suhe čevlje na radiatorju. Ugotovila je, da sem jih jaz postavila na radiator, in ves dopoldan je hitela, da me je ujela in se mi zahvalila. Na Caminu so pač vse stvari potencirane, tudi hvaležnost.

Na Caminu je vse potencirano
Na Caminu je vse potencirano

 

Kaj storiti, če na poti zboliš? Je možno, da odležiš nekaj dni, da viroza mine ali te gleženj neha boleti?

Največji strah vsakega peregrina je, da se bo zgodilo kaj takega, da Poti ne bo mogel končati. Vsi peregrini smo imeli s seboj kakšna zdravila in smo si v primeru bolezni pomagali z njimi. Jaz sem imela s seboj antibiotike, tablete za vnetje sečil, brufen za vnetje mišic, pa mi na srečo ni bilo potrebno nič uporabiti. Edino brufen sem dala nekemu Američanu, ki me je vprašal, če ga slučajno imam, ker ga je poznal. Drugače so si peregrini pomagali tako, da je npr. v primeru želodčnih težav nekdo, ki je imel s seboj zdravila zanje, napisal bolniku ime tablet, ki mu jih lahko da, on je pa “posurfal” po internetu ali poklical svojega zdravnika, da se je lahko odločil, ali bo zdravila vzel ali ne.

Kako ste pohodniki na Poti premagovali utrujenost, zdravstvene težave, monotonost, osamljenost, črne misli ali evforijo? So izbruhi čustev pogosti? Če da, čemu jih pripisuješ?

Na Caminu so peregrini v nekem čudnem stanju telesa in duha. O tem je lepo napisal Ivan Gričnik v svoji knjižici Moj Camino. Nekako imaš občutek, da imaš izklopljene možgane, saj jih ne rabiš. Vse kar je potrebno je, da hodiš po rumenih puščicah. Ko tako izklopiš možgane na minimum, začnejo tvoja čutila delovati maksimalno. Zanimivo je, da že kakšnih dvajset let, razen izredno močnih vonjav, nisem vohala ničesar. To sem pripisovala mojemu dolgoletnemu kajenju. Na Caminu se mi je po petnajstih letih nekajenja, vonj povrnil in se mi ohranil tudi sedaj, ko sem se vrnila.

Samo slediš rumenim puščicam
Samo slediš rumenim puščicam

Se pravi, možgani so na minimumu, čutila in čustva na maksimumu. Misli prihajajo in odhajajo same od sebe ( se sprašujem od kje?). Do Camina nikakor nisem mogla razumeti skrivnosti lisice iz Malega princa: “Kdor hoče videti, mora gledati s srcem.” Nikakor si nisem znala predstavljati, kako gledaš s srcem. Na Caminu pa se je to enostavno zgodilo. V nekem trenutku sem se zavedla, da tam gledaš s srcem ves čas.

Kakšen red obstaja v domovih za prenočitev, albergih?

image
Na Caminu je tudi pijanost potencirana

Albergi so bili včasih samo državni in dokaj zanemarjeni, saj sem prebrala, da si skoraj praviloma v albergu našel stenice, kopalnice in stranišča so bila umazana in na razpolago nisi imel tople vode. Španska vlada je po spoznanju, da romarji v severno Španijo prinesejo kar nekaj denarja, zaostrila pogoje in kontrolo v albergih. Poleg tega so po računici, da je alberg bolj donosen posel od hotela, začeli odpirati alberge tudi privatniki, zato v zadnjih letih rastejo kot gobe po dežju. Recimo, da daš v sobo, ki je velikosti ene povprečne hotelske sobe, štiri pograde, dobiš na noč 80 evrov, če imaš pet takih sob, dobiš na noč 400 evrov, s tem da je treba računati, da te sobe nimajo lastne kopalnice, ampak skupne. Recimo, da je na 40 ljudi 6 tušev in stranišč. Stroškov s posteljnino nimajo, od osebja je samo en človek na sprejemu, pa še to popoldan, ko se alberg odpre, do takrat ko je poln oziroma do takrat, ko se ugasne luč.

Svoboda
Svoboda

V vseh albergih velja pravilo, da se pohodniški čevlji puščajo v posebnem prostoru takoj po vstopu v alberg, da si v istem albergu lahko samo eno noč, da v albergu lahko spijo samo romarji z romarskim potnim listom, ki ga dobijo na začetku poti in jim ga vsak večer v prenočišču požigosajo, vpišejo datum in podpišejo. V večini albergov se zvečer ob 10h ugasne luč in prižge zjutraj ob 6h.

 

Je bilo v albergu vedno dovolj postelj? Vedno dovolj hrane? Je ta prilagojena vsem okusom in omejitvam, ki jih ljudje pri prehranjevanju imajo?

V alberg moraš priti najkasneje ob petih. Kasneje se zna zgoditi, da v albergu naletiš na napis completo, kar pomeni, da je poln in moraš do naslednjega alberga. Če je v istem kraju, imaš srečo, če ne, moraš prehoditi še naslednjih nekaj kilometrov do naslednjega alberga. V glavni sezoni, julija in avgusta, mora biti še večji problem s prenočišči. Največjo stisko s posteljami sem doživela prvo noč za Burgosom, saj se peregrinom, ki ponavadi prenočujejejo v Burgosu, da si ga ogledajo in naslednjo jutro zjutraj krenejo naprej, pridruži še množica novopečenih peregrinov, ki začnejo pot komaj v Burgosu.

Sončno vreme na Mezeti
Sončno vreme na Mezeti

Za prehrano mi ni bilo treba kaj dosti skrbeti in hrane nisem prenašala v nahrbtniku, mogoče edino kdaj kakšno banano ali jabolko, če sem vedela, da okrepčevalnice dolgo ne bo. Po moji izkušnji s pomankanjem hrane, ko sem nekega dne, zatopljena vase, hodila in hodila in zamišljena šla mimo edinega bara z zajtrkom po petih kilometrih od prenočišča, naslednji pa je bil šele po dvanajstih kilometrih, sem dodala v nahrbtnik dve energetski tablici. Za vsak slučaj. Po na tešče prehojenih sedemnajstih kilometrih se mi je namreč že kar meglilo pred očmi in komaj sem se privlekla do bara.

V nekem albergu so nam ob veganski večerji priredili tudi koncert

Drugače je ob Poti dovolj barov kot se imenujejo lokali, ki bi jih jaz raje poimenovala z besedo okrepčevalnica. Večina je lepo urejenih, s ponudbo prilagojeno peregrinom: zjutraj dobiš v njih zajtrk ali desayunos po špansko, ki je lahko tostada , se pravi opečeni kruh, ki je seveda bageta, saj ob celem Caminu drugega kruha kot bagete sploh ne vidiš. Res je, kar je pisal že v svoji knjigi Preko Pirenejev do Atlantika  Jože Štuhec, v bistvu hodiš, oziroma on je kolesaril po žitnici Španije, pa nikjer ni videti črnega ali polnozrnatega kruha. Porcija je bila iz tretjine na pol prerezane, opečene bagete, masla in marmelade. Če si se odločil za boccadillo (sendvič), je bil prav tako narejen iz tretjine bagete. Vanj so dajali šunko, sir, tudi jajčno omleto. V ponudbi so bila skoraj povsod tudi jajca s slanino ali šunko. Čez ves dan so imeli v ponudbi croassane  (rogljičke iz listnatega testa), mafine, tortille in Jakobovo torto (recept zanjo je zapisala Jelenkotova v svoji knjigi Izkušnja dolga 800 km). V večjih barih si te sladke dobrote dobil dnevno sveže pečene, v manjših take pakirane, z daljšim rokom trajanja. Meni so se kar naprej “luštala” ocvrta jajca na oko, čeprav jih doma nikoli ne jem za zajtrk. Ker pravijo, da moraš poslušati svoje telo, sem si jih privoščila skoraj vsak dan. Pri zajtrku si pil naravni pomarančni sok, kavo, čaj ali kakav, večina peregrinov pa se je pri toplih napitkih odločala za grande café con lecche (veliko kavo z mlekom). Ponavadi v barih prodajajo tudi banane, ki smo jih vsi peregrini pridno jedli, predvsem zaradi kalija. Na dopoldansko in popoldansko malico sem si razporedila banano, jabolko in limono in to vsak dan. Od dodatkov sem vsak dan použila magnezij, ker imaš menda pri povečani telesni aktivnosti toliko večjo porabo. S seboj sem imela takšnega, kjer imaš dnevni odmerek v manjši vrečkici. Vsebino si vsuješ direktno na jezik, kjer se raztopi. Opazila sem, da je tudi večina peregrinov v svojo prehrano dodajala magnezij v prahu.

Počitek po popoldanski malici
Počitek po popoldanski malici

Kaj si pojedel za kosilo, je bilo odvisno od tega, kje si se v času kosila nahajal. Če si bil v mestu, je bila na voljo kakšna paella (španska rižota), pizza, jajčna omleta, tortilla de patatas (krompirjeva omleta), mogoče ensalada mixta (velik krožnik zelene solate, paradižnika, koruze in tunine). Če si bil v kakšni manjši vasici, si pojedel boccadillo (sendvič) in kakšen paradižnik.

Z žafraniko porumenjena španska rižota
Z žafraniko porumenjena španska rižota paella

Običajna večerja peregrina, menu peregrino, ki ga ponujajo povsod, pa je glavni dnevni obrok peregrina. Sestavljen je iz treh hodov: predjedi, ki je lahko ensalada mixta, špageti ali rižota, glavne jedi, kjer si lahko izbiral med govedino, svinjino, piščancem, zelenjavno glavno jedjo in ribo, in sladica, kjer so ponavadi ponujali flan (karamelizirana jajčna krema), sladoled, mlečni riž ali sadje. V ceni, ki se giblje med 9 in 12 evri, je bila zajeta tudi pijača, voda in vino. Zanimivo je, da na vsako mizo prinesejo polno steklenico vina, seveda rdečega in potem spiješ kolikor spiješ. Ne vem zakaj je tako, moram pa reči, da na Caminu že prvi popiti kozarec vina precej opijani. Na Caminu je pač potencirano vse, tudi pijanost 🙂 .

Še zadnji del poti od Santiaga do Fisterre
Še zadnji del poti od Santiaga do Fisterre

 

Kako ste prali, sušili obleko in zračili obutev?

Večina albergov ima pralne in sušilne stroje. Cena pranja je 3 evre in cena sušenje prav tako. Z Marjano sva vsakih dva do tri dni dali oprati in posušiti skoraj vsa najina oblačila. Prav tako kot vsi ostali peregrini, nisva hodili umazani, niti niso naša oblačila smrdela. Včasih romarji seveda niso imeli takšnih možnosti, zato pravijo, da se je po katedrali v Santiagu širil od njih tako neznosen smrad, da so zaradi njega uvedli veliko 60 kilogramsko kadilnico, privezano na debelih, večdesetmetrskih vrveh, ki jo s pomočjo vrvi zaniha osem menihov. En nihaj sega skoraj od stropa katedrale na skrajno desnem pa do stropa na skrajno levem koncu katedrale. Ima tako silo, da se jim je že dvakrat utrgala iz vrvi in odletela v strop. Iz nje se širi dim, ki naj bi dejansko včasih preganjal smrad romarjev iz katedrale, danes pa je to velika turistična zanimivost, zato je katedrala ob vsakodnevni maši za peregrine ob pol osmi zvečer nabito polna s turisti.

Na Caminu glasno vzdihuješ od lepote narave
Na Caminu glasno vzdihuješ od lepote narave

Za zračenje obutve so bili namenjeni posebni prostori s policami, kamor si moral odložiti pohodniške čevlje takoj po vstopu v alberg. V albergih namreč nisi smel v spalnici hoditi s pohodniškimi čevlji. V teh prostorih so imeli tudi naložen časopisni papir, da si ga čez noč natlačil vanje, če si imel mokre. Časopisni papir čudežno potegne vlago nase. Imela sem srečo, da sem v dneh, ko sem imela premočene čevlje, prenočevala v albergih, kjer sem jih lahko posušila na radiatorju.

Je bilo dovolj vtičnic za polnjenje mobilnih telefonov, prenosnih oz. tabličnih računalnikov?

DSC_0901
Še 592 km do Santiaga

V novejših albergih je bilo dovolj vtičnic, ponekod so bile celo na steni pritrjene vrste malih omaric s ključkom, da si dal vanjo polnit telefon, jo zaklenil in odnesel ključ. Čeprav v celem mesecu nisem doživela, da bi komerkoli karkoli ukradli. V najnovejših albergih je bila pri vsaki postelji vtičnica, vgrajena nad poličko, na katero si lahko odložil telefon. Nekaj peregrinov je res imelo s seboj tudi tablični računalnik, nikogar pa nisem videla s prenosnikom. V starejših albergih so v obstoječe vtičnice namestili razdelilce, tako da s polnjenjem telefona dejansko nisem imela nikoli težav.

Še vedno vztraja
Še vedno vztraja ves suh in posušen

 

Kako je spati v sobi skupaj z več moškimi in ženskami? Si morala kdaj počakati, da je kakšen moški zapustil kopalnico, da si nato sama vstopila vanjo?

Pred odhodom na Camino me je kar malo skrbelo, kako bo s spanjem v skupnih spalnicah. V strahu pred glasnim smrčanjem sem vzela s seboj tudi ušesne čepe. Vendar jih nisem nikoli uporabila. Če sem se kdaj ponoči zbudila, sem res slišala kakšno glasno dihanje, kašelj ali včasih smrčanje kakšnega peregrina, vendar me ti zvoki nikoli niso motili pri spanju. Najslabše sem spala v benediktinskem samostanu v Leonu, kjer smo imeli ločeno žensko in moško spalnico. V ogromni sobi z nizkim stropom in veliko vlago zaradi polkletnih prostorov več stoletij starega samostana nas je bilo kakšnih osemdeset žensk. Ne vem, koliko kisika nam je do jutra sploh ostalo. Poleg tega se mi zdi, da je za dobro spanje v, z žensko energijo nabito polni spalnici, manjkala moška energija 🙂 V glavnem so bilie v albergih kopalnice in stranišča ločena za moške in ženske, se je pa tudi v kakšnem manjšem zgodilo, da smo imeli skupne. Moram pa priznati, da sem nekajkrat uporabila moško stranišče, ko je bilo žensko zasedeno.

DSC_0860
Še dobrih 160 km do Santiaga

 

Katero spoznanje na Poti je bilo močnejše: (1) človek za življenje ne potrebuje skoraj ničesar ali (2) da človek preživi, potrebuje zelo veliko stvari? Kaj od materialnega si najbolj pogrešala? 

Vsakemu od navedenih dveh spoznanj moram dodati pridevnik, da bosta resnična: prvemu srečno, drugemu zadovoljno. Človek za srečno življenje ne potrebuje skoraj ničesar. Da človek zadovoljno preživi, potrebuje zelo veliko stvari. Zadovoljstvo ti ne da sreče, je pa “fajn”, če ga imaš povrhu 🙂 . Zadovoljstvo je v primerjavi s srečo neizpolnjujoče, kratkotrajnejše, plitvejše. Na poti me je pogled na čudovito naravo osrečil, doma me lepa obleka in čevlji, z usklajeno torbico, naredi zadovoljno, mi nudi nek občutek ugodja, zadovolji moj čut za estetiko. Najbolj sem pogrešala to zadovoljstvo, ta občutek, ko si nadeneš lepo obleko, čevlje, nakit, dodaš torbico in vse skupaj zadiha v novo celoto, v harmonijo.

Na poti me je pogled na čudovito naravo osrečil
Na poti me je pogled na čudovito naravo osrečil

 

Kakšni so bili občutki na cilju? Kaj si simbolično zažgala na cilju svoje Poti? Opiši nam pomen in potek tega dogodka.

Izbruh veselja sem pričakovala že na Gori Radosti, tik pred Santiagom. Vendar tam nisem občutila nič posebnega. Mogoče me je preplavilo največje zadovoljstvo, ko so v katedrali v Santiagu, v času maše za peregrine prebrali, da so tisti dan priromali v Santiago vse iz Saint-Jean-Pied-de-Porta romarji iz Estados Unidos de América in Eslovenie. Vedela sem, da sva ta Eslovenia midve z Marjano.

Z nogami na Jakobovi školjki pred katedralo v santiagu
Z nogami na Jakobovi školjki pred katedralo v Santiagu

Vendar Santiago ni bil najin cilj, nadaljevali sva pot še do Atlantskega oceana. Tudi ko sva dosegli končni cilj, nisem imela nobenih posebnih občutkov. Ponovno se je izkazalo, da je resnična že tako oguljena fraza: važna je pot, ne cilj. Neskončno pa sem uživala, ko sem si v Finisterri, na koncu sveta, sezula pohodniške čevlje, ki so nepoškodovani prestali 930 km dolgo pot.

Svežina za stopala
Svežina za stopala

Bosa sem zakoračila po beli mivki in valovih Atlantskega oceana, ki so se razlivali po plaži. Nato sem po pravilih zaključila romanje. Slekla sem svoja romarska oblačila in se okopala v morju. Voda je bila ledeno hladna, zato se v vodi nisem kaj dolgo mudila. Sledil je odhod na rt, kjer je danes svetilnik, pred tisočletji pa je bil tempelj, posvečen soncu, Ara solis. Tukaj se po običaju sežigajo romarska oblačila in opazuje sončni zahod. Težko sem se odločila kaj bom sežgala, saj sem se na oblačila, ki sem jih nosila mesec dni, že zelo navezala. Tako dobro so mi služila, zdaj jih pa naj sežgem? Nekako sem se odločila, da bom žrtvovala nogavice, čeprav sem jim bila zelo hvaležna, saj mi niso pridelale niti enega žulja. Ko sem prišla na rt, je ogenj že gorel. S seboj sem iz Slovenije prinesla še eno oblačilo za skuriti: majico, v katero sem nakopičila zlo, ki so mi ga prizadejali ljudje dvomljive kakovosti v zadnjem letu. Prinesla sem ga sem, na konec sveta, da se ga dokončno znebim. Simbolično sem ga skurila in opravila z njim za vedno. V hipu je zgorelo :).

Šele potem so prišle na vrsto nogavice. Po kurjenju romarskih oblačil sem v skladu z običajem opazovala sončni zahod. Po sončnem zahodu sem šla spat in naslednje jutro sem se zbudila kot nov človek.

Ali veliko ljudi pred ciljem prekine svojo Pot? Kateri so razlogi?

Ja, veliko ljudi je prisiljenih predčasno končati pot. Zaradi krvavih žuljev na podplatih, vnetih tetiv, bolečih in otečenih gležnjev…. Pred vnetimi tetivami niso varni niti profesionalni športniki, saj sem spoznala nekega mladega Finca, ki je bil aktiven športnik in si je prišel na Camino nabirat fizično kondicijo in psihično stabilnost, pa ga je Camino že kmalu po začetku izpljunil zaradi vnete tetive. Anglež Timothy se je moral vrniti domov zaradi tromboze, Irka Doris je zaradi hudega vnetja ledvic končala v bolnici v Burgosu in neka Švedinja je morala domov na razgovor za novo službo. Na blogu sem zapisala tudi zgodbo,  ko je Slovenec, šest dni pred našim prihodom v Lorco, tam umrl za posledicami srčne kapi. Na dan, ko smo postali pred križem, ki je obeleževal mesto njegove smrti, bi praznoval 60 let.

Jakobovo pot obeležujejo številni križi
Jakobovo pot obeležujejo številni križi

 

Mladoporočencem verjetno ne bi svetovala, da si Camino izberejo za medeni teden, še posebno če niso preveč spretni pri iskanju intimnih trenutkov?

Prej kot za medeni teden bi mladoporočencem svetovala, naj gredo na Camino ob prvi resni zakonski krizi. Čeprav mora biti kar nekaj mladoporočencev, ki dejansko pride na Camino na medene tedne, saj sem mlad nemški par srečala tudi jaz. Za štedilnikom v kuhinji alberga se je sukal novopečeni mož in pripravljal svoji ženi večerjo. Kuhal ji je špagete s tunino, ona pa je sedela za mizo, ga opazovala in kramljala z ostalimi peregrini. Spet drugič sem srečala pet let poročeno Nemko, ki je prišla na Camino sama. Medene tedne sta z možem preživela na portugalskem Caminu, ker sta romanje na Portugalskem dobila kot poročno darilo. Po petih letih zakona je prišla na Camino Frances sama, saj je bil njun zakon še vedno brez otrok in upala je, da ji bodo do njih pomagale goreče molitve na Caminu.

DSC_0268 (2)
Kar nekaj parov hodi po Caminu

Zagotovo obstaja tudi kar nekaj poročenih parov, ki so se spoznali na Caminu. Srečala sem francoski par, ki sta se spoznala na Caminu in prišla ponovno na Camino za njuno tretjo obletnico poroke. Spoznala sem Švicarko in Nemca, ki sta se spoznala na Caminu, se poročila in ustalila v Nemčiji, na Camino pa sta ponovno prišla s petletnim sinom in šestmesečno hčero, ki jo je mama po Caminu vozila z vozičkom.

Odgovorila si že na vprašanje, ki sem ga imela pripravljeno kot naslednje. Pred potjo si namreč prečitala, da ti Camino da ljubezensko izkušnjo. Očtno je, da se na poti razvijejo simpatije, vznikne lahko zaljubljenost, ki morda kasneje zraste v ljubezen. Nekateri to ljubezen potrdijo še s poroko. Tebe je na Poti prvih štirinajst dni spremljal mož. Te je to varovalo pred drugimi ljubezenskimi izkušnjami?

O tem je pisala že Shirley Maclaine v svoji knjigi. V bistvu gre za to, da Camino vsakemu ponudi ljubezensko izkušnjo, gre samo za to ali jo sprejmeš ali zavrneš. Njej je o tem pripovedovala prijateljica, Brazilka, ki je Camino prehodila že pred njo. Brazilka je ponujeno ljubezensko izkušnjo sprejela brez pomislekov in tega nikoli ni obžalovala. Shirley Maclaine je bila ljubezenska izkušnja ponujena samo enkrat, že kmalu po začetku poti, v obliki mladega, postavnega, črnolasega Španca, vendar ga je zavrnila. Čeprav ni sama točno vedela zakaj, vsaj kakšnega pametnega razloga ni našla za to svoje ravnanje. Če me je mož varoval pred drugimi ljubezenskimi izkušnjami? 🙂 Vsekakor sem na najini skupni Poti kot tudi v času, ko sem jo prehodila sama, utrdila svoje prepričanje, da sva z možem skozi najinih trideset let oblikovala bogat in izpolnjujoč odnos, za katerega se ni težko odreči marsičemu, tudi tistemu ne, kar te morebiti doleti na božji poti.  🙂

0 km do konca sveta
0,00 km do konca sveta

 

Kako si spala prvo noč spet doma? Ko si se zbudila v svoji postelji, si bila druga oseba?

Prvo noč doma sem spala odlično. Ne vem, če sem se zbudila kot druga oseba, vsekakor sem prišla nazaj kot srečna oseba. Spoznala sem, da je sreča popolnoma odvisna od nas samih. To, kar sem vedno brala in nisem razumela, sedaj razumem: Sreča ni nekje v prihodnosti, je tukaj, z nami, treba se je samo odpreti in jo živeti. Samo od mene same je odvisno ali sem v določenem trenutku srečna ali nesrečna. Nazaj sem prišla tudi obogatena s hvaležnostjo svojemu telesu, da je, takšno kot je. In moje tretje spoznanje, ki pa vsekakor ni zadnje, je, da je v Sloveniji enako čudovita narava kot v Španiji, samo da jo do zdaj nisem znala gledati in občudovati.

DSC_0807
Poslušaj. Poduhaj. Dotakni se.