TREND NEMČIJA – 2. del

(prvi del) Zgodilo se je, česar sem se najbolj bal.

Moji ženi Biserki se je za mentorja ponudil sam gospod direktor, da jo bo mesec dni intenzivno uvajal v novo delovno okolje. Gospod Gonzales je po rodu Španec. Biserka ga je kovala v zvezde in hvalila, da ima turistično agencijo oziroma kapacitete tudi na Malorki. Sem ju že videl na službeni poti. Vedno je veliko in rada potovala. Služba je služba, ampak po službi se pride domov. V Biserkinem primeru je bilo to vedno redkeje. Skoraj vsako popoldne je na poti iz službe zavila še v trgovine po novo cotko. V to nisem dvomil, saj sem jo en večer, povsem nepričakovano, srečal sredi mesta. Stal sem v skupini beguncev, ko sta s sodelavko stopili iz bleščeče trgovine. Biserka je okamenela: »Mirko, kaj pa ti tukaj? Si v redu?«

»Nisem v redu. Identificiram se z begunci. Kradem njihov brezplačni FunkyHouse internet. Sem klical serviserja. V stanovanju bo priklop opravljen šele naslednji teden. Kaj me gledaš? Počutim se zapostavljenega. Ti si v službi in v družbi,« sem namignil na sodelavko.

Na poti v stanovanje sva molčala. Po večerji, ko sva obsedela v kuhinji, se je zagledala vame. Najraje bi zakričal: »Halooo! Jaz sem tudi v Nemčiji. Res, da s tvojim trebuhom za kruhom, ampak to je najin projekt. Team work.«

Besede so se mi zatikale nekje v glavi. Nikoli ji nisem nič očital, nikoli zganjal ljubosumja. Verjetno ne bi razumela, da se v novih okoliščinah ni potrebno povsem preleviti. Tudi to bi še preživel, ker je bila vedno zelo urejena, ampak tokrat je šla čez rob dobrega okusa. Oblačila so bila preveč erotična, že kar seksi. Samo to sem še čakal, da bo snela verižico s križcem.

»Izgledaš nesrečen in zaskrbljen,« je bila sočutna. »Ne bom te več zapostavljala. Obljubim! Se bom že česa domislila.«

Da se ženska česa domisli, ni treba čakati niti štiriindvajset ur. Že naslednji dan je prišla iz službe vsa sijoča. Našla je fenomenalno rešitev, da bo volk sit in koza cela.

»Ne boš verjel, da moj direktor misli tudi nate,« je bil nagovor, kateremu je sledila animacija: »ko sem omenila, da si bil aktiven športnik, je dobil odlično idejo. Ne me narobe razumeti. Nočem, da se zaposliš. Hočem le, da tudi ti nekaj počneš, nekaj, kar ti je v veselje. Že v Avstriji si mi pripovedoval, da je srečen človek le tisti, ki mu je dovoljeno izražanje, udejanjanje svojih potencialov. V tvojem primeru, recimo – igranje tenisa. Ko sem gospodu Gonzalesu omenila, da si trener tenisa, je takoj predlagal, da bi se, dan ali dva v tednu, posvetil njegovi ženi, ki že leta ‘maha z loparjem’, kot se je pošalil. Ali ni to izvirna rešitev! Ne boš več zapostavljen in osamljen. Dovolim ti, da se družiš z njegovo ženo. Boš združil prijetno s koristnim.«

Cilj opravičuje sredstva. Samo, da nisem bil osamljen. Toliko o team worku.

tenis1»O moj bog! Kam naju bo to pripeljalo?« sem se spraševal pred tenis klubom, čakajoč na gospo Gonzalesovo. Prišla je, kot se za profesorico angleščine spodobi: »How do you do (kako si)?«

Točno to sem se tudi jaz spraševal: »How do I do (kako mi gre)?«

Nič je ne bom kritiziral. Gospa se je oblekla bolje, kot je igrala – jaz pa sem bolje igral, kot govoril angleško. Skratka, po treningu se je čutila dolžno, da me povabi na pijačo. Povedala mi je vse, o vseh in še več. V spominu mi je ostalo predvsem to, da sem ji bil nadvse všeč, da imata z možem vilo in športne kapacitete tudi na Malorki, da me bo vzela s seboj!?! Še dobro, da je v tistem trenutku k nama prisedel mlajši moški, ker se je meni kava pošteno zataknila v grlu.

»Pozdravljen Christian,« se ga je razveselila gospa Gonzalesova in naju predstavila: »To je Biserkin mož Mirko. Christian pa je njen sodelavec, tudi on dela v naši turistični firmi.«

»Ni nas veliko – moških namreč. Ženske se bolje tržijo,« jo je Christian hitro dopolnil.

Še preden sem poskušal razumeti, ali ženske tržijo ali se tržijo, je ponosno nadaljeval: »V naši firmi cilj upravičuje sredstva. Najvišja vrednota je ustvarjalnost in jaz sem jo ustvaril. Ustvaril sem žensko: Christino. Obraz sem ji sestavil iz najlepših deklet, za življenjepis sem izbrskal pravljično zgodbo. Ima nešteto prijateljev in sledilcev. Najbolj pomembno pa je, da se Christina odlično trži!«

V tem trenutku so moje misli odtavale daleč stran od ponorelega sveta. Spomnil sem se svojih vrednot. Tudi jaz sem bil ponosen v njegovih letih; ponosen, ker sem naredil dva lepa in zdrava otroka. Danes pa so moški ponosni, če ustvarijo virtualno žensko!?!

Ko sem tisti večer stopil v stanovanje, je bila Biserka že doma. Umirala je od radovednosti: »Kje si se zadržal tako dolgo? Kako je bilo na treningu? Te je gospa direktorjeva ubogala?«

»Če naj ne bom skromen, sploh pa se ne mislim pretvarjati, ti povem, da me je ženska osvajala,« sem gledal Biserki direktno v oči. Ne, da bi odmaknila pogled, me je napadla: »Ti nisi pri pravi. To sploh nisi ti. Ti Mirko, se za druge ženske ne zanimaš!«

Takrat mi je pa res kri zavrela: »Ne obračaj besed! Ti si povšeči gospodu, jaz pa gospe. Zakaj se morava v Nemčiji ukvarjati s špansko mentaliteto? Ta dva sta že zdavnaj prodala dušo hudiču. To se ne bo dobro končalo. Če si z delom zadovoljna, jim pokaži svoje strokovne kvalitete. Jaz z njima ne mislim imeti nobenih privatnih opravkov več. Biserka moja bleščeča. Ustaviva konje! Midva nisva v Nemčiji zaradi ljubezni; tu sva zaradi denarja. Meni tale tvoja firma ni nič všeč,« sem bil odločen bolj kot kadar koli.

Tiho je obsedela in me gledala. V očeh so se ji zasvetile solze.

»Mož moj, pomembno je, da sva se integrirala,« je od nekod potegnila politično frazo.

Dramatično sem se obrnil vstran in za trenutek postal.

Stopil sem proti hladilniku, vzel iz njega šampanjec in ga trdo postavil na mizo: »Aplavz, aplavz! Na to se pa pije! Integrirana sva bolj kot si misliš. V športnem klubu sem dobil službo!« Skočil sem do nje, jo dvignil in zavrtel po kuhinji. Nazdravljala sva pozno v noč in sklenila, da doseženo integracijo utrdiva še z integriteto. Saj sva vendar uglajen par!

Kot bi rekel mojster Boccaccio: »Samo piko še pristavim.«

Torej, za nama je prvi mesec bivanja v Nemčiji. Do sedaj vse dobro. Zagotovo najboljša pa je bila prejšnja nedelja.

Ker sem izjavil, da sva v Nemčiji zaradi denarja (varčevanja), me je Biserka povabila v mesto na gospodov dan, ko so trgovine zaprte. Z roko v roki sva se sprehodila čez park, do reke, skozi promenado in obstala šele na glavnem trgu pred cerkvijo. Stopil sem pred ženko, da jo objamem in poljubim.

kirche-am-martin-luther-platz-duesseldorf-mit-13585

»Sveta Marička,« mi je zletelo iz ust. »Ne boš verjela, kdo prihaja za tvojim hrbtom – sama gospod in gospa Gonzalesova. To ne more biti res!«

Biserka se je počasi obrnila s filmskim nasmeškom na obrazu: »How lovely (kako lepo).«

Le kaj je pričakovala? Gonzalesova nista zapravljala časa. V naslednjem trenutku sva bila povabljena na nedeljsko kosilo. Pogledal sem proti Biserki in obnemel. Spomnil sem se izreka Martina Luthra: »Tukaj stojim. Drugače ne morem. Bog mi pomagaj.«

Okoli njenega vratu, na črnem puliju, se je bleščala verižica z zlatim križem. Cilj je upravičeval sredstva, ko je odgovorila: »Najlepša hvala, a midva sva namenjena k maši kot vsako nedeljo.«

Vljudno sva se poslovila in počasi krenila proti velikim cerkvenim vratom.

»Hudiču si pokazala križ! Ti, ki si boga zatajila pred davkarijo. Naj ti verjamem, da državi nisi prijavila svoje veroizpovedi?« sem ji očital.

»Nisem ga zatajila. Ravnokar sem ga unovčila,« je bila ponosna moja Biserka. »Tu v Nemčiji si cerkev vzame prevelik procent dohodkov, da si ne bi človek kaj malega izpogajal v zameno. Ta nedelja bo najina; ta in vse naslednje. Midva sva uglajen par.«

TREND NEMČIJA – 1. DEL

Klečim na tleh, čelo počiva na tepihu med iztegnjenimi rokami, (slučajno) obrnjen proti vzhodu. Človek bi pomislil, da molim k Alahu, kot večina ravno prispelih v Nemčijo. Ne, ne! Moj bog je že dolgo en sam – Pilates. Ker pa je treba biti med pilatesom tudi sproščen in odkrit, bom priznal, da pojem hvalo ženi Biserki, ki me je že drugič v življenju osvobodila dela. Prvič sem pustil službo v Sloveniji, drugič sem pustil službo v Avstriji, tretjič – nisem več iskal službe.

Torej, z njenim trebuhom za kruhom sva tokrat pristala v Nemčiji. Aleluja!

Ali sva tujca? Z vidika združene Evrope – nikakor! Ker gospa Merkel celo vabi novo delovno silo, sva tako rekoč v Nemčiji gosta. Nikakor nisva begunca. Begunci prihajajo peš ali z vlakom, nekateri celo s taksiji, da ne omenjam tistih, ki so si privoščili letalo. Midva sva se, za razliko od vseh, pripeljala s svojim avtom in veliko, veliko več prtljage. Naj imam slabo vest, ali naj bi jim zavidal v vsaki roki po eno vrečko, kvečjemu kovček? Najin avto je bil nabito poln in za nama še tovornjak s pohištvom, škatlami, … Pokleknil sem pred ženo ter jo prosil: »Ne kupuj ničesar več. Toliko vsega imava, da do smrti ne bova porabila.« Za trenutek sem se ji celo zasmilil, potem pa me je podučila: »J. Rivers je rekel: ‘Ženska doživi orgazem le med nakupovanjem. Sicer se pretvarja.’ Možek, midva sva tako uigran par, da se nama absolutno ni treba pretvarjati.«

Res je. Nikoli se nisva pretvarjala. V zakonu sva igrala vsak svojo vlogo, se razlikovala in se dopolnjevala. Biserka je od nekdaj moj zlati prinašalec: podjetna, sposobna, razgledana, karieristka. Jaz sem športnik. Da se ne bom pretvarjal – bil sem športnik, dokler se niso nakopičili zdravstveni problemi. Odkar sva v inozemstvu, se rad pohvalim, da sem multipraktik. Ni dela, ki se ga ne bi lotil. Če Biserka ustvarja prihodek, jaz ustvarjam najine domove. Pardon, urejam najemniške odnose in zagotavljam toplino doma.

dsc_0041

Ni dileme, v Nemčiji sva le gosta, da ne bi prišlo do krize identitete. Moja žena je zavedna Slovenka. Že na Dunaju mi je očitala, da se počutim kot doma. Kako ne bi, že moja stara mama je služila dunajski gospodi. Malo je manjkalo, da se nisem poistovetil z Avstrijci.

Biserka, ki je izredno ciljno usmerjena, naju je v Nemčiji takole naravnala: »Ne glede na najine korenine in preteklost se morava čim prej asimilirati v novo okolje. Ne bo poceni. Za razliko od beguncev greva jutri k eminentnemu frizerju – Nemcu. Pomembno je, da bova primerno urejena in da se pokaževa.«

Čeprav so jo v novi službi, v mednarodnem turističnem podjetju, takoj polno obremenili, je naslednji dan prihitela domov pravočasno, da ne bi zamudila stilske preobrazbe. Nemci cenijo disciplino in točnost. »Ženska! To je frizer, to ni space shuttle,« sem jo miril. Na svoje veliko presenečenje sem spremenil prepričanje, čim sva vstopila v salon. Res smo bili kot astronavti, vsak svoje narodnosti. Mene je strigla celo Sirijka!?! Mhmm, verjetno je bila tu med prvimi. Šalo sem dal na stran, ko se me je prisrčno razveselila. Zmotno je pomislila, da prihajam iz arabskega sveta. Sem temne polti, visok in lepo grajen. Ko sva bila gotova, je moji Biserki, poleg lepote, udarilo v glavo tudi ljubosumje.

Nadvse ljubeče sem jo pogledal: »Ženka, midva sva uglajen par. Nobena begunka ne bo prišla med naju. Veš, da sem jaz za Slovenke. Rojen kristjan.«

Za razliko od mene, ki v religijah vidim predvsem nestrpnost in vojskovanja, mojo Biserko verski simboli in obredi pomirjajo. Mislim, da njo, poleg mojega priimka, identificira tudi krščanstvo. O tem ne govoriva veliko; vem le, da ima okoli vratu zlato verižico s križcem. Nikoli je ne sname; nosi jo diskretno, pod oblačili.

V znak identifikacije, torej njej na ljubo, sem na zvonec, na vrata in na poštni nabiralnik pritrdil nalepko z najinim priimkom. »Ali to pomeni, da se ti toži po pošti?« me je dražila Biserka, ker sva čakala, da naju prepozna še virtualni svet, da se končno priklopiva na internet. Saj ni res – pa je. Že naslednji dan sta bili v nabiralniku dve pismi, obe zanjo. Od srca sem se nasmejal: »Grem stavit, da si pisala sama sebi kot Mr. Bean.« Ni se pustila zmesti. Z veliko mero pomembnosti je odprla prvo pismo in se pohvalila: »Poglej Mirko, mojo fotko hočejo! Sem že na pragu slave.« No ja, sanjati ni greh. Fotografijo je zahtevala zdravstvena zavarovalnica. Medtem, ko je odpirala naslednje pismo, se je do solz nasmejala: »To si poglej! Vabijo me na foto-shooting jošk.« Zgrabil sem pismo iz njenih rok in presenečen ugotovil, da ni hec. Povabljena je bila na mamografijo. V moji podzavesti se je porodilo nespodobno vprašanje: »Kako daleč bi šla moja Biserka za slavo in uspeh? Ali bi se bila pripravljena sleči?«

Resnici na ljubo je treba povedati, da so se najini sosedje zaprli pred nama – priseljencema. Celotna hiša nasproti najinega stanovanja je bila zastrta. Midva pa brez zaves; okna čez celo steno. Ker Biserko dobro poznam in vem, da potrebuje neomejene količine pozornosti, sem se takoj domislil obliža na rano: »Veš, kaj si rekla? Da se je malomeščanom treba pokazati. Greva! Sprehodiva se po mestu in pojdiva na kavo.«

Lep jesenski dan naju je objemal s toplino in nama dajal občutek domačnosti, da sva sprejeta. Biserka si je samozavest krepila še s klobukom na glavi: »Povej, če ne izgledam kot Nemka.«

Njen strumen korak se je upočasnil šele v parku, kjer je na klopci sedel harmonikar in igral romantične francoske šansone. Za nekaj minut sva postala in mu pokimala v pozdrav. »Tudi ta je prišel v Nemčijo med prvimi,« sem se pošalil. Pohitela sva proti kavarni, da se zlekneva na sonce. Med iskanjem proste mizice je Biserka ugotovila, da so vsi eselecki polni sivih panterjev. Ženske so jo ocenjevale s pogledi od glave do nog. »Veš kaj si mislijo moški o meni?« me je retorično vprašala in si odgovorila kar sama: »Sveže meso. Počutim se prav mlado, ker mlajših ni, vsaj ne na ulicah – vse so za računalniki. Moški pogledi so me spomnili na tisto Dudekovo izjavo: ‘Moj lulek je kak naš pesek, mojoj neče nič a susedko bi raztrgal’«.

Ta dan mi je ostal za vedno v spominu.

Zvečer se je Biserka domislila še ene izvirne rešitve, kako pridobiti zaupanje sosedov v nasprotni stavbi. Stopila je do okna in glasno razmišljala: »Super, če so se skrili za rolete, sva midva varna. Po stanovanju se bova sprehajala v spodnjem perilu, da ne rečem – gola.« To je bil pravi psihološki eksperiment. Kdo bo zdržal dlje? Pa ni bilo treba dolgo čakati. Že naslednji dan so sosedje pospravili rolete. Razgaljena nisva bila več nevarna. Meni razkazovanje nikoli ni šlo od rok. V Nemčiji sem si prvič iskreno priznal, da postajam ljubosumen. Vsakokrat, kadar sva se naselila v novo okolje, se je Biserka izpostavljala z vpadljivim oblačenjem, da ne rečem slačenjem. S prijaznostjo in lahkotnim komuniciranjem je vlekla nase veliko več pozornosti, kot bi bilo potrebno. Tudi, ko mi je pripovedovala, kako dobro je sprejeta v službi, sem se spraševal, ali je to rezultat trdega dela ali njene pojavnosti.

Zgodilo se je, česar sem se najbolj bal…

> se nadaljuje

KEUKENHOF, HOLANDIJA – 2. del

Kje smo ostali? Aha, mož me je pred pivo posadil, da sem ovenela, da me je vsaj malo umiril. Fizično res, moj duh pa je našel nove razsežnosti: Wi-Fi, ki na Keukenhofovi strani ponuja  vodnik po parku s sistematičnim pristopom. Gremo še enkrat od začetka. Moža sem motivirala z dejstvom, da je plačano vstopnino pač treba izkoristiti (celih 17 eur po glavi).

map_of_keukenhof_park_2016.jpg__3308x2339_q85_crop_upscale

V pavilijonu Beatrix so bile na ogled orhideje in oblačila s cvetnimi dodatki. Tudi jaz sem se pred odhodom ukvarjala s tem (za Zlatko) ključnim vprašanjem, kaj obleči, da bom blogu povšeči. Pa presodite sami, ali sem zadela 🙂

Poleg mnogih otroških igrišč, živalskega vrta in rekvizitov (kolesa, čolni, veliki cokli,…) se v park ponuja tudi nekaj ‘igral’ za odrasle otroke: hoja po vodi, mlin na veter, labirint, sončna ura,…

Labirintu se nisva niti približala, ker sem pred njim opazila klopce, na katerih so sedeli predvsem moški; ženske so najverjetneje… ?!? Ne bomo o tem…

Za bolj resne obiskovalce so na ogled skulpture sedemnajstih priznanih umetnikov :

Skoraj bi pozabila omeniti, da je naslov letošnje prireditve ‘The Golden Age‘ ali zlata doba Holandije.  Dežela je obogatela predvsem z medcelinskim trgovanjem. Tulipanova čebulica je bila več vredna od zlata (primerjano po teži). Dandanes pa se motivi tulipanov pojavljajo na vseh možnih izdelkih, ki jih ponujajo male trgovinice širom parka. Prav posebno pozornost med njimi si zasluži opevan črn tulipan, zato sem ga izbrala za zaključek te nepozabne cvetne odisejade.

DSC_0061

P.s. v mojem vrtu ni tulipanov 😦 – so voluharji. Drugo leto nasadim tulipane  v “kištice”, pa naj si voluharji polomijo zobe. Mogoče bi se veljalo zgledovati po ‘podpuri’ zasaditvi z zgornje slike, kjer so med tulipane podtaknjene narcise.

 

 

 

KEUKENHOF, HOLANDIJA – 1.DEL

Potno poročilo iz najbolj slovečega cvetočega parka v Holandiji. Moj mož je preživel in dobil priznanje najvišjega zakonskega reda za potrpežljivost in razumevanje ženske duše, ki pač ni v stanju potovati od točke A do B, ne da bi si pogledala še Aa, Ab, Ac,… in spotoma poslikala vseh sedem milijonov cvetočih čebuljnic, grmovnic in dreves 🙂

Za ogrevanje sva naredila postanek v Kinderdijk-Elshoutu in si ogledala starodavne mline na veter, ki sodijo na seznam UNESCOve svetovne kulturne dediščine. Močvirnata pokrajina se baha z devetnajstimi mlini iz leta 1740.

IMG_2476

Pred parkom Keukenhof sva se znašla v nedeljo ob osmih zjutraj; prva in skorajda edina. Me je mož takoj pohvalil, ker sem v rokah držala po internetu kupljene karte, ki zagotavljajo vstop mimo vrste, ki je seveda ni bilo 😉 Kakorkoli že, sveže jutro in nepopisna lepota cvetja me je vrgla naravnost na rit (po domače rečeno). Ni mi bilo nerodno in nisem bila edina. Vse ženske duše so se želele zliti s cvetjem in vonjavami.

Tudi, ko sem se namenila do točke WC, me je moral mož čakati in čakati,… Prav po moško me je vprašal: “A je takšna vrsta na WCju?”  Samo prijela sem ga za roko in odpeljala v ogromno halo z nepopisno gostoto in težo dehtečega vonja svežih lilij.

Ko smo ravno pri klobučkih, velja omeniti, da je Keukenhof pritegnil tudi pozornost Nizozemske kraljice Maxime.

CYDbXEkUoAAi5LH
Kraljica Maxima

Na srečo me je mož, po nekaj urah tekanja od cveta do cveta, le potegnil za roko in posadil pred pol litra piva. Šele takrat sem ugotovila, da je v zraku tudi brezplačni Wi-Fi in na internetni strani Keukenhofa se ponuja še toliko tematskih zadev, ki sva jih spregledala:

Na primer: v sedemnajstem stoletju je uspelo keramikom iz mesteca Delft ponarediti modro-bel kitajski porcelan. Celo vrtovi tistega časa so povzeli modro-bele motive. Zaokrožene podobe so tudi zelenjavni vrtovi, starodavni vrtovi, romantični vrtovi, aromatične zasaditve in še in še.

Do poldneva se je park tako napolnil s turisti, da so cvetovi komaj še prenašali pozornost. Resnici na ljubo pa sva po pivu ovenela tudi mi2 😉

Se nadaljuje.

 

 

POMLAD MED TULIPANI

Kot je obljubila Zlatka: pomlad je tu. Mene vabi (pomlad namreč) v največji in najlepši park kar jih premore Holandija, v Keukenhof. Jutri se odpraviva z možem na tulipanovo odisejado – pa, da vidim, če se bo moj mož obnesel tako dobro kot Snežanin 😉

Screen Shot 2016-04-06 at 16.45.43

V ponedeljek vam privoščim temeljito potno poročilo, do takrat pa se zadovoljite s pogledom na magnolije 🙂 v parku Lantz’scher pri Duesseldorfu.

DSC_0042

DSC_0027