SODOBNI ROMAR

Ne vem, zakaj Zlatka povezuje Camino z mazohizmom. Si predstavlja romarja lačnega, mokrega, v blatu, s krvavimi žulji, kako se obnemogel šibi pod težo nahrbtnika? Daleč od tega, da bi bil sodobni romar mazohist. Sodobni romar je opremljen z vrhunsko športno opremo, prepoznavnih svetovnih znamk, ki ji dež, mraz in veter ne morejo do živega; z nepremočljivimi, a kljub temu zračnimi čevlji, s pelerinami z varjenimi šivi, skozi katere ne prodre niti kapljica, z brezšivnimi nogavicami, ki skoraj zagotovo ne delajo žuljev, če pa se kljub temu kakšen pojavi, ima sodoben romar pri roki obliže, s pomočjo katerih žulj čudežno izgine. Sodobni romar ima dovolj denarja, da uživa zadostne količine raznovrstne hrane, in dovolj osveščen, da ve, kakšne prehranske dodatke potrebuje ob povečanem telesnem naporu, in jih tudi dodaja v svojo romarsko prehrano. Sodobni romar spi v lepo urejenih albergih s čistimi kopalnicami in WCji, s sveže opranimi rjuhami in prevlekami za blazine. V albergih je tudi wi -fi . Nek Nemec je omenil, da je to nuja, saj je sodobnemu romarju “…wi- fi more important than fresh water”. Sodobni romarji nimajo trpečih obrazov, saj so si kar malo egoistično privoščili razkošje, lahko bi celo rekli pravo razvajanje. Zase so si vzeli najredkejšo dobrino v današnjem svetu – čas. In to kar mesec dni. Svojemu telesu so privoščili neomejeno gibanje v naravi, kar imamo ljudje že v genih. Sonce, voda, zrak, svoboda. Kaj pa še potrebujemo?

Na Caminu smo v večini dve starostni skupini romarjev: mladi, še brez otrok, po končanem faksu in starejši, z že odraslimi otroki. Prvi želijo razmisliti, kaj si sploh želijo v življenju, preden si ustvarijo svojo materialno eksistenco in družino, vmesna generacija z malimi otroki manjka, starejši pa si vzamejo čas za predah. Seveda je kar nekaj izjem. Eno smo srečali tudi mi, mlado romarko iz Nemčije s svojim sinkom Henrikom, ki ga po Caminu vozi z vozičkom.

image

Na Caminu si vzameš čas za premislek. Tako skrbno, kot sem premislila, kaj bom vzela s seboj na Camino, tako skrbno je potrebno razmisliti, kaj tovoriš v svojem nahrbtniku skozi življenje. Narediti je treba selekcijo med vso to navlako, ki se je sčasoma nabrala in za katero včasih sploh ne veš, od kje se je vzela. Že ko se pripravljaš na Camino, ugotoviš, da sploh ne potrebuješ veliko stvari. Vendar morajo biti skrbno izbrane. Posvetiš se kvaliteti, ne kvantiteti. Telesu privoščiš gibanje, svojim čutilom dovoliš čutiti, možgane prestaviš v prosti tek. In se predaš Poti.

Sodobni romarji smo povezani. Povezuje nas klic Camina in povezuje nas to, da smo ga poslušali in naredili prvi korak. Vsi pa upamo, da nas bo sprejel. In nas ne bo izpljunil že pred koncem. Ali obdržal za vedno. To se je žal zgodilo našemu sorojaku pred sedmimi dnevi. Včeraj smo naleteli na križ z njegovim obeležjem na koncu vzpona pred vasico Lorca. V albergu so nam povedali, da je umrl v trenutku, tako da mu romarji, ki so bili za njim, niso mogli pomagati. Na včerajšnji dan bi praznoval 60 let. Na križ smo privezali slovensko zastavo. Verjetno je prvi Slovenec, ki ga je Camino obdržal za vedno.

image

SNEŽANA SE JE POSLOVILA IN ODŠLA NA CAMINO

Če spremljate blog 50 odtenkov življenja, veste, da se je Snežana že dolgo intenzivno pripravljala za svojo pot Camino. Najprej je doma temeljito počistila hišo in uredila okolico, pogostila sorodnike in prijatelje, prebrala nešteto knjig, napisala prav toliko prispevkov o njih, zbrala je vse mogoče informacije o vremenu, nadmorskih višinah, prenočiščih, prehrani, optimalni prtljagi, prijetnih in neprijetnih presenečenjih na poti ipd. Če je danes ni ugriznil pes, če je niso ustavili snežni zameti, če se ni stepla s soromarji, je oz. bo po mojih predvidevanjih prehodila prvih 100 kilometrov. Ves čas njenih priprav sem jo vztrajno in odločno odvračala od zamisli, da bi se odpravila na pot mazohizma, kot jo jaz razumem. Prvi sms (ker nimava veliko časa, pogosto komunicirava po najhitrejši poti) z omembo Camina mi je poslala 9. januarja tega leta in potem je bila besedica Camino zapisana v sms skoraj vsak dan. Včasih v njen sms, včasih v moj. Sprva mi je grozila ona, in sicer da bom morala z njo, če ne bom bolj poskrbela za svoje zdravje in počutje, potem sem ji jaz začela najprej povsem nežno svetovati, naj raje bere Junga, kot da se odpravlja na božjo pot, kasneje pa groziti, kaj vse se ji bo zgodilo, če me ne bo ubogala in namesto na Camino odšla z mano v shopping v Milano, London in Pariz. Poleg tega bi morali ob obletnici lanskega potovanja za prvomajske praznike nujno odpotovati v New York. Ker je niti te ponudbe niso omamile, sem jo spomnila, da bo zaradi Camina zamudila še zadnjo operno predstavo v letošnjem abonmaju; najin blog bodo okupirali neznani dopisniki; ugotovila bo, da ne more živeti brez sveže manikiranih nohtov in pobarvanih las; neznansko bo pogrešala okus svoje filane paprike… Pri tem svojem početju sem imela pomagače. Tudi druge prijateljice so bolj ali manj odkrito (sicer nobena tako odkrito kot jaz) pokazale svoje neodobravanje z njeno odločitvijo; birmanka jo je spomnila, da je bila letos velika noč prej kot običajno, in Snežana se je ustrašila, da bodo prenočišča še zaprta; frizerka ji je namesto »ravne frizure« naredila »košato nefrizuro«. Malce ji je začelo nagajati zdravje, a se ji je že čez nekaj dni poboljšalo. Ko me je vprašala, če sem tako prijazna in bom v času njene odsotnosti nadzirala njenega moža, ter sem ji povsem jasno povedala, da te naloge zaradi tega, ker je njen mož vreden greha, nikakor ne prevzamem, se je odločila, da ga raje vzame s seboj. Podobno spretno je odpravila tudi druge prepreke. Ne da bi ji to rekla niti da bi se tega sama povsem zavedala, sta njena hčerka in sin sporočala, da jo potrebujeta doma. Snežana je svoj odhod prestavila ze nekaj dni, uredila vse potrebno in nepotrebno (za vsak slučaj) in tako so razlogi za prej opisane signale (s tem pa tudi signali) izginili in lahko se je nekega jutra trmasta, kot je ☺, ob 2:30 ponoči odpravila s svojim možem in culico na rami »lahkih nog naokrog«.

Snežana s culico

No, ja, culico je verjetno pustila doma. Podarila sem ji jo na poslovilnem srečanju. V njo sem dala dve energetski tablici. Nesmiselno bi bilo, da ju ne bi Snežana pojedla že doma, saj je morala izredno paziti, da njena prtljaga ni bila težja od 4,1 kg, kolikor se ji je zdelo še sprejemljivo nositi s sabo na tako dolgo pot, odvečne kilograme telesne teže pa bo tako s hojo (kot upa ;-)) izgubila.

Snežana nam je pokazala, kaj vse je možno spraviti v nahrbtnik, težek 4,1 kg

Snežana tudi name pred odhodom ni pozabila. Me je zaposlila s pisanjem tega prispevka kljub temu, da je pričakovala, da bom napisala kaj proti njeni Poti. Bo to prispevalo k pluralnosti najinega bloga, je še rekla.

Srečno Pot in pot! ☺

PIRENEJI

Herkul je bil v bistvu tragična oseba. Plod Zeusovega prešuštništva, izpostavljen Herini jezi, ki je srdito branila pravice svojih zakonskih otrok.

In kakšno imaš lahko življenje, če si na milost in nemilost izpostavljen vrhovni boginji? Težko seveda. Opraviti je moral dvanajst težkih del. In pri enem izmed njih je zlorabil gostoljubje na najhujši možni način. V njem je prevladala njegova temna stran, posilil je hčer kralja, ki mu je ponudil zatočišče, lepo Pyrene. In gorja s tem še ni bilo konec. Nesrečna Pyrene je zanosila in rodila kačo. Zgrožena nad dogodkom je pobegnila v gozd, kjer so jo raztrgale divje zveri. Ko je Herkul našel njene ostanke, je padel v neutolažljiv jok. Začel je grmaditi skale, da bi za Pyrene izgradil grobnico. Nagrmadil je pravo gorovje. Od narave je zahteval, da žaluje z njim in ohrani njeno ime. Ta silen junak je s srce parajočim glasom vpil od obupa : “Pyrene, Pyrene….” in od nagrmadenih skal je donel odmev: ” Pyrene, Pyrene…” Ta kup nagrmadenega skalovja, v bistvu gorovje, je do danes ohranilo njeno ime. Pireneji. imageSkalna pregrada, ki loči Iberski polotok od ostale Evrope. Skalna pregrada, ki loči Francijo od Španije.
Preko Pirenejev so romali romarji pred našim štetjem in romajo v našem štetju. Ob njihovem vznožju na francoski strani je Saint Jean Pied de Port, ki je izhodišče Jakobove poti, ki jo imenujejo tudi Camino Frances. Od tu se vzpneš v najnapornejši dan Camina, saj prvi dan opraviš največji vzpon celotne poti.image

Nadaljujte z branjem

VONJ PO ŽENSKI (SCENT OF A WOMAN)

Ko deklice postanemo ženske in leta teko, potem Dan žena ni samo osmi marec; vsak dan si prizadevamo spremeniti v praznik. Ustvarjalci tega bloga predstavljamo ženske iz mnogih zornih kotov. Še sam gospod Bog je moškemu izpulil rebro, da je ustvaril nekaj bolj božanskega. Vsaka ženska ima svojevrstno karizmo, ima značaj, ima izgled in potem je tu še vonj. Mmhmmm! Moja mama diši po jasminu, moja hči diši po vrtnicah in malinah (C. Aguilera), moja prijateljica po ‘krivdi’ (Gucci). Napoleonova Josephine pa ni smela uporabljati niti vode, da je zadržala, preprosto, vonj po ženski.

Mnogo filmov si pogledam enkrat, nekatere dvakrat, ko pa si film pogledam tretjič, potem ostane z menoj za vedno. Takšna mojstrovina je Vonj po ženski. Dokaj enostavno je ustvariti lepo sceno, napisati lepo glasbo, veliko bolj zapleteno pa je predstaviti vonj. Avtor zgodbe, Giovanni Arpino je skoraj ‘naše gore list’, rojen 1927 v Puli. Svojo predanost ženskam je dokazal tudi z delom Boccaccio ’70.

Knjiga, Profumo di donna, je doživela prvo filmsko uprizoritev že leta 1974. V glavni vlogi sta dva moška karakterja. Očitno se je pisatelj dobro zavedal, zakaj ženske oddajamo vonj. Njegova genijalna odločitev je bila, da nam vonj predstavi skozi ‘sprejemnik’ le-tega, torej skozi moška čutila. Frank Slade (Al Pacino je v tem filmu prejel Oscarja za glavno moško vlogo) je upokojen vojaški kapetan. Njegova slepota začne zgodbo dramatično zapletati. Sorodniki mu v pomoč najamejo Charlija (Chris O’Donnell), dijaka prestižne srednje šole, ki pa dejansko izhaja iz revne družine in dobro ve, da njegovim mladostnim spodrsljajem  nihče ne bo kril hrbta. Vrhunec drame je ravno tovrsten dogodek, zaradi katerega bi lahko bil Charlie izključen iz šole. Kljub temu, da je prizadeti Frank izjemno problematična oseba, s Charlijem vzpostavi edinstven, celo prijateljski odnos. Kot se za italijanskega avtorja spodobi, v filmu ne manjka moških scen (Ferrarijev avto, lepa ženska, grozeč revolver), kot tudi ne smeha in solz.

Seveda sem v skušnjavi, da prilepim YouTube-ov posnetek Frankovega govora pred šolsko poroto, pa ne bom. Film je treba doživeti v celoti in to večkrat.

P.s. ne morem iz kože … naj bo. En tango za romantična dekleta:

 

 

ZRCALCE, ZRCALCE NA STENI POVEJ…

Damir v njegovem zadnjem prispevku iz Indije piše o tem, da odgovor na vprašanje “Zrcalce, zrcalce na steni povej, katera najlepša v deželi je tej ? ” zagotovo pozna maharadža.

Zlati trikotnik Indije. Delhi, Agra in Džaipur. Tako kot imata Delhi in Agra, tako ima tudi Rožnato mesto svoje pravljice. Rožnata barva Rožnatega mesta v deželi Radžastan, pomeni neizmerno dobrodošlico gostu. S to barvo pokažejo, da so vas veseli, da vas cenijo, ker prihajate k njim v Džaipur kot gost, kot turist, kot prijatelj. Čeprav je mesto zaradi enotnega odtenka te sveže rožnate barve drugačno kot Agra in Delhi, je poskočno (podobno kot kultni Pink Panter iz risanke), vihravo, navihano, polno templjev, rezidenc, svečano in kičasto, polno oblečenih slonov, iz košar in ob piščali plesočih kober, šahovih skritih soban, hodnikov in haremov, soban z ogledali…., istočasno pa grozljivo umazano. Umazanija je kljub svežini rožnate barve, ki jo obdaja, ravno tako del kulturološke enotnosti Indije, njihovega načina življenja, pojmovanja, filozofije in njihov zaščitni znak. Čista, sveža in brezmadežna je edino rožnata barva hiš, ograj, džamij, minaretov in rezidenc.

Džaipur je glavno mesto indijske zvezne države Radžastan. Od New Delhija je oddaljen približno 200 kilometrov. Do njega prideš po “avtocesti” iz Agre ali Delhija. Avtoceste so spet ena posebnost Indije. Imajo vse značilnosti avtocest v evropskem merilu, z dvema pasovoma v eno smer in dvema pasovoma v nasprotno smer, oznake in prometni znaki pa so indijska posebnost. Zaščitnih ograj ob avtocesti ni, prav tako avtoceste prečkajo vse lokalne in stranske ceste. Tudi krave, ovce, prašiči in kokoši okoliških kmetov, ki iščejo priboljške, se lahko vključijo v promet in se znajdejo na poti avtomobilov. To nobenega ne moti. Avtomobili vozijo po levi strani (angleški vpliv) in da je zmeda še večja, se vozniki sporazumevajo z rokami, z žvižgi, s trobljami , mahanjem z roko, asistenti voznikov (obvezen pogoj), ki se nagibajo skozi okna, celo do pasu, mahajo, ustavljajo voznike nasproti vozečih avtomobilov…..skratka, imajo svoja nepisana pravila, ki jih samo oni poznajo.  Obcestnih motelov je na pretek in imaš občutek, da vsi, ki so si s podkupnino ali kako drugače, priborili možnost, da ga zgradijo, to počnejo počasi, leno in brez načrta. Veliko jih je šele v začetnih fazah gradnje in samo peščica motelov dejansko obratuje. Imaš občutek, da bo avtocesta kmalu postala ulica motelov.  Policajev pa mrgoli, na vsakem vogalu ustavljajo avtomobile samo z mahanjem rok in ne s fluorescentnim stop znakom, enostavno jih pokličejo k sebi s kazalcem ali z roko. Vozniki se morajo ustaviti, sicer jih peljejo v zapor, iz katerega redko pridejo živi. Njihovi zapori imajo posebne pogoje bivanja, ki sodijo malo še v prazgodovino, malo pa v sredino 16. stoletja in v katerih se ne želi videti nobeden. Cena takšnega policijskega ustavljanja je odvisna v marsičem tudi od pogajanj med “osumljencem” in oblastjo, vendar vedno in zmeraj, določen kup denarja, na črno konča pri policajih v žepu. Zato se tam splača biti policaj. Policaji so bogata kasta Indijcev.unnamed-62

V Džaipurju je več posebnih palač. Znamenita Hawa Mahal, City Palace Džaipur, Amer Fort v centru mesta, ob glavni roza ulici, podobna piramidi, z značilnim velikim zidnim ekranom (high screen wall),  zgrajena tako, da so vse kraljeve soproge in ostale priležnice harema imele čudovit razgled na glavno cesto, procesije, kolone, festivalne povorke, vojake ob vrnitvi iz zmag ali porazov. Občudovale so jih, same pa niso bile videne. Pred pogledi so jih ščitile posebne rešetke, ki so jih zakrivale. Bila je zgrajena leta 1799. Dal jo je zgraditi maharadža Sawai Pratap Sing, ki je bil vnuk maharadže Sawai Jai Singh II.,  ustanovitelja Džaipurja.

Nekoliko izven Džaipurja, na hribčku nad mestom, se nahaja čudovita utrdba, bivališče dinastije Rajput Maharajas. Do tega lepega mesta po hribčku navzgor jahaš na hrbtu slonov, ki se leno pozibavajo v svojem vsemogočnem, tihem ritmu, ogromni, lepi, počasni, pihajo, mahajo s svojim dolgim rilcem, ki te bežno poboža po nogah in te včasih z njim tudi popljuje. Vse živali so ženskega spola, zaradi svoje umirjenosti in stabilnega značaja. S sloni moškega spola je samo križ. Enkrat na leto imajo nekontroliran izbruh testosterona, ki je lahko poguben za vse. Če ne zadovoljijo sle in ne poljubijo najmanj pet ženk, podivjajo in pomendrajo, pobijejo in porušijo, vse kar jim je na poti. Tako neizmerna in nevarna je njihova moška narava. Za velikimi ušesi imajo te ženske “voznika” upravljalca, goniča slonov, ki nič ne reče, samo s palico požene slonico, zdaj v eno, zdaj v drugo stran. Na dvorišču palače Amer Fort razjahajo in te spustijo na tla. Utrdba je prepolna velikih soban z razgledom na Rožnato mesto in na poseben otoček v sredini reke, ki zgleda kot jezero,  in parka, ki je posebnost mesta Džaipur. Svetovno znan, s simetrično posajenimi vrtnicami, grmičevjem  in jasminom.unnamed-71

Ja, lep je ta otoček, ki svojo lepoto razkriva, in lepa je ta utrdba, ki svojo lepoto zakriva. Znotraj debelih sten skriva soproge, konkubine in priležnice, ki se v palači sprašujejo o svoji lepoti. Na ta svoja vprašanja pa dobijo tudi odgovore. Živijo dobesedno v zrcalnih sobanah. Sobane so z zrcali obdane v celoti. Stene, stropi, tla, vse. Znamenite, svetovno znane sobane z ogledali. Prebivalke teh soban se z zrcali pogovarjajo, se v njih opazujejo in jih sprašujejo: ” Zrcalce, zrcalce na steni povej, katera najlepša v deželi je tej ? ” Maharadža je odgovor na to vprašanje vsekakor poznal.

BOJANA VRANJEK IN CAMINO

Na dan, ko sem kupila letalske karte Dunaj – Madrid – Biarritz, da bi s taxijem šla iz francoskega Biarritza do železniške postaje v Bayonnu, da bi z vlakom prispela v Saint Jean Pied de Port, izhodišča Francoske poti po Caminu, sem na Facebooku zagledala povabilo na dogodek od moje FB prijateljice Bojane Vranjek ( sploh nisem vedela kdo je to, niti kako je postala moja FB prijateljica), na predstavitev njene pravkar izšle knjige Camino, mistika neVidnega sveta. In ker sem brala Pse, sem vedela, da je ozadje vseh naključij načrt, ozadje vseh načrtov pa naključje, zato sem se v trenutku zavedla, da je to pač del mojega načrta Camino, ki mi ga je zasnovalo Življenje samo in se dogodka udeležila.

ee5a912d35aa5c36a356140e726fa1bbNa predstavitvi sem spoznala Bojano Vranjek z ognjenordečimi dolgimi lasmi, ki je ognjeno predstavila svoje telesno in duhovno popotovanje po Caminu, po vidni in nevidni poti. Takoj smo spoznali, da verjame v čudeže in naKLJUČja. Na začetku njene poti je bila grozno nepraktična in nepripravljena, enostavno se ni spomnila najpreprostejših stvari: da bi si nogo v kateri se ji je pojavila bolečina oskrbela z elastičnim povojem, ki ga je imela v nahrbtniku, zjutraj ni šla pravi čas na pot, tako da jo je pri prečkanju Pirenejev ujela tema, ko ni mogla prebrati napisa na smerokazu, se ni spomnila, da  bi si nadela očala in ga prebrala, celo ko je lačna pogledovala v polne krožnike gostov v hotelu, se ni spomnila, da bi si lahko hrano naročila, saj je denar imela. AAEAAQAAAAAAAAKWAAAAJGI5YjBjMmYzLThhNzctNDg4My04YzlmLWQxZDcyMmE1NWVkNgNekako sem sklepala, da je bilo temu tako, ker se je sama odpravila na pot v tujino, jezika ni znala, močno pa se je zanašala na to, da bo za vse poskrbel Camino. Sama sem prepričana, da so ljudje na Caminu tisti, ki za vse poskrbijo, ne Camino sam. Mogoče samo v toliko, da ti pošlje prave ljudi v pravem času. In tako je Bojani poslal druge romarje, ki so ji obvezali boleče koleno z elastičnim povojem, da je pot lahko nadaljevala, ji dal sposobnost, da se je s kaminščino sporazumela v gostilni, da ne je zelenjave in si naročila mesni meni. O kaminščini (mislim, da sem pri njej prvič naletela na ta izraz) pravi: “S slovenščino ne prideš tukaj nikamor, takoj, ko pa po koroško kaj rečem, pa vsi vse razumejo. Govorica telesa je namreč tista, ki pretvori besede v razumljivost. Šele tukaj na Caminu sem se začela zavedati, kako zelo zgovorna je telesna govorica in kaj vse povedo oči.” Camino ji je dal védenje, da moraš zase in za svoje potrebe poskrbeti sam. Je pa res, da imaš na Caminu eno veliko prednost – brezpogojno lahko računaš na pomoč soromarjev. Poleg tega soljudje mnogo prej opazijo naše težave kot mi sami. Vse to pa za življenje v domačem okolju, ne moremo trditi. Slovenci nikakor pred samostalnik pomoč ne pritikamo besede sosedska, verjetno pa nam je ob besedi zavist, že v gene vcepljena asociacija na soseda. camino - 1

Po prečkanju Pirenejev je Bojana začela malo bolj smelo korakati. Že na Vrhu odpuščanja, Alto del Pedronu, so ji množice metuljev, ti znanilci sprememb in transformacije, sporočali in potrjevali, da je na poti, za katero so prav spremembe in preobrazbe značilne. Nekje proti koncu knjige tudi zapiše: ” Z vsakim korakom, ki ga naredim proti Santiagu, imam občutek, da čistim kaj iz svoje preteklosti in delam prostor novemu. Fizično se čuti menjava energije.”

Bojana si je vzela čas za pot, ni hitela po vnaprej začrtanem časovnem planu, kot sama večkrat pravi, ker ne odobrava načina romanja po Caminu, ko samo hitiš od točke A do točke B, brez da bi užival v sami poti. Naredila je več ovinkov, da je doživela največ, kar ji je Camino lahko dal. Ni ji bilo težko prehoditi  dodatnih pet kilometrov , da je prišla do templjarske cerkve Svete Marije Eunatske, ki stoji na eni izmed treh najmočnejših energijskih točk na Caminu. Postala je tudi pri naslednji močni energetski točki, osmerokotni templjarski cerkvi božjega groba v vasi Torres del Rio, v Iglesii del Santo Sepulcroni. Tukaj se je čudila, zakaj je eden od stebrov vhodnih vrat tako vroč in drugi tako zelo hladen. Tudi Bojano so podobno kot druge romarje, na poti pogosto oblivale solze, tako pogosto, da je prišla do zaključka, da če solze res pomagajo opuščati staro energijo, ki je v nas, potem se je že nekajkrat popolnoma renovirala oziroma regenerirala.

Skozi cerkev je danes speljana cesta
Skozi cerkev je danes speljana cesta

Deveti dan hoje je v Viani doživeja deja vu, imela je občutek, da se je po par stoletjih vrnila domov. Obiskala je tudi cerkev Milagro de la Luz, Čudež luči, kamor so dolga stoletja romale ženske, ki niso mogle zanositi, po obisku cerkve pa se jim je želja po materinstvu uresničila. V knjigi nam tudi razloži čudež iz cerkve Sv. Antona, skozi katero je danes speljana cesta, pred stoletji pa je bilo tu zavetišče za romarje, kateremu so pripisovali čudežno moč, ker so za ergotizmom oboleli romarji tukaj ozdraveli, čeprav je bila bolezen smrtna. Tukaj so namreč jedli kruh iz pšenične moke, ne iz ržene, tako kot doma. V rženi moki je bilo predvsem v slabi letini veliko gliv rženih rožičkov, ki so povzročali zastrupitev in smrt, z romanjem v kraje kjer so jedli pšenično moko, pa so posledično čudežno ozdraveli.

0gR50aam
Na Jakobovi poti

Med potjo je opazovala črede ovac, kako se stiskajo druga ob drugo in gledajo v tla, saj brezpogojno zaupajo soovcam, da jih peljejo v pravo smer. To ji da ravnilo, da povleče vzporednico z ljudmi, ki prav tako brez premisleka in logike oponašamo drug drugega. Verjetno je s tem mislila na čredni nagon. Opozori nas na dvanajst kilometrov kot svinčnik ravne makadamske ceste, ki se imenuje Via Aquitana. Po tej poti so Rimljani prevažali zlato iz rudnikov Las Medulas iz Astorge v Bordeaux. Za romarja je mučna v neusmiljeni pripeki saj celotna razdalja ne premore niti enega drevesa.  Dvanajst kilometrov popolnoma enolične pokrajine se vleče kot, da bi jih imela deset krat več. Via Aquitano prečka več stoletij stara živinska pašna pot Canada Real Leonesa, ki  vodi iz Andaluzije do severnega dela province Leon. Že od 12. stoletja obstajajo takšne pašne poti po vsej Španiji in jih deloma še vedno uporabljajo.

Tudi Bojana je na Caminu spoznala, da karkoli narediš, dobiš hitro povrnjeno. Tega se sicer zavedamo vsi in to vsepovsod, ampak v vseh knjigah, ki sem jih do sedaj o Caminu prebrala (mislim, da se jih je do sedaj nabralo že dvanajst), je izpostavljeno, da se ta reakcija zgodi zelo hitro. Tako dobra kot slaba. Kar mi je všeč, ker doma imam občutek, da plačujem račune še iz kakšnih prejšnjih življenj 🙂  Bojana pravi ( tudi ona je pred odhodom prebrala veliko knjig o Jakobovi poti), da nobena knjiga ne more nadomestiti lastne izkušnje. To me veseli, ker pomeni, da ne bom na Caminu dnevno doživljala knjižni deja vu oziroma že videno, bolj točno, že prebrano.

Vrata milosti v Vilafranci
Vrata milosti v Vilafranci

Bojana mi je v knjigi razkrila, da se je  Vilafranca  v srednjem veku imenovala tudi mala Compostela, saj je bila že od nekdaj kraj izbrisa vseh preteklih grehov. Tisti, ki od tu niso mogli nadaljevati poti, so na stopnicah vrat Puerta del Pedron ( milostna vrata ), prejeli enak odpustek kot na apostolovem grobu. Na ta način je bila Vilafranca že stoletja mejnik med preteklostjo in prihodnostjo.

V Santiagu di Compostela je v katedrali trikrat z glavo potrkala po Mateovi glavi, da bi se nalezla njegove modrosti. Potem je Pot peš nadaljevala do konca sveta, do Finisterre, kjer jo je prevzela evforija doživetja in kjer je simbolično zažgala svoja romarska oblačila.

In kaj nam Bojana sporoča? Preprosto – naj ne omahujemo in naredimo prvi korak v neznano: “Kako enostavno je pravzaprav doseči cilje, le ljudje preveč oklevamo s tistim prvim korakom, ki bi ga morali narediti, ” in : “Lažje nam je iti nazaj ali ostati na mestu kot pa iti v neznano, čeprav nas tam čaka nekaj boljšega.”

TADŽ MAHAL – PRAVLJICA O VELIKI LJUBEZNI

Damir se je pri Tadž Mahalu, simbolu večne ljubezni, zavedel, da je prava ljubezen nad življenjem in smrtjo, nad prepirom, oblastjo in uničenjem, da je prava ljubezen večna in neminljiva. Piše:

Tadž Mahal, indijski arhitekturni presežek, biser svetovne kulturne dediščine, je neverjetna arhitekturna mojstrovina. Skonstruiran z vsemi mogočimi geometrijskimi simetrijami in proporci zlatega reza, naštudiranimi iz strani takratnih velikih arhitektov, matematikov in astronomov, ustvarja popoln videz, ne glede na to, iz katerega kota ga opazuješ. unnamed-39Optično se oddaljuje, če se mu fizično približuješ in približuje se, če se od njega fizično oddaljuješ. Igra zapeljevanja med moškim in žensko. Obdan je s posebnim belim indijskim, Makaronas marmorjem, ki se obnaša kot granit, saj je trd, nepropusten za vodo, odporen na plesen in rjo. Na soncu se sveti v vseh odtenkih sončne svetlobe, od zlate do mavrične, obsijan s senco pa kraljuje v vseh petdesetih odtenkih sive, ki se spreminjajo glede na kot pogleda. Včasih je popolnoma svetel, včasih temen, potem je zlat, bleščeč, rožnat, srebrn, vedno je nežen, zmeraj občudovan. Z različno svetlobo, s sončno ali temno, spreminja razpoloženja kakor ženska. Posebnost te mojstrovine iz davnih časov, so štirje minareti, molilni stolpi, ki okvirjajo grobnico. Vsi minareti so malo odmaknjeni izven rastra. Podobno kot konstruktorje znamenitega poševnega stolpa v Pisi, je tudi konstruktorje minaretov Tadž Mahala, k temu gnala previdnost. Mojstrovina je namreč zgrajena na potresnem območju Agre. Ob potresnem sunku bi se lahko minareti podrli, saj se je to pogosto dogajalo z visokimi stavbami tistega časa, ko so Tadž Mahal konstruirali. Ker so bili minareti rahlo nagnjeni, njihov material pri morebitnem rušenju ne bi poškodoval glavne zgradbe, kupolo in telo Tadž Mahala. Spomenik večnosti bi tako ostal nepoškodovan in cel.

Kakor v pravljicah Bollywooda, tudi lepota geometrijskih simetrij, proporcev in oblik govori, da je Tadž Mahal popolnoma drug, prav tako pravljični svet Indije, vendar opredmeten v mojstrovini, resničen in stvaren. Zamislil si ga je nekdo, ki si je to lahko privoščil, šah Džahan, vladar imperator z neizmerno močjo in bogastvom, v spomin svoji tretji ženi, ki mu je rodila štirinajst otrok in jo je neizmerno ljubil. unnamed-53Zadnjega, štirinajstega otroka naj bi mu rodila na bojnem polju, med osvajalno vojno. Kot v bollywoodski pravljici jo je na smrtni postelji, po porodu, med njenimi zadnjimi izdihljaji, stokajočo, v trenutkih, ko duša zapušča telo, vso bledo, milostno vprašal po njeni zadnji želji. Ona mu je počasi,  s komaj premikajočimi ustnicami, skromno odgovorila, da je nima. On je kljub temu vztrajal, moledoval in jokal. Objel jo je, si v naročje položil njeno umirajočo glavo in k njenemu obrazu primaknil svoj, od hlipajočih solz namočen obraz, moledujoče in jo ponovno, z vso močjo ljubezni, poprosil naj mu izda njeno zadnjo željo. Potem je zaslišal šepet njenega šibkega glasu, ki je drhteče odgovoril, da je njena zadnja želja, da bi skrbno vzgajal njunih štirinajst otrok, v spomin na njo in njuno večno ljubezen pa naj zgradi majhen mavzolej v senci dreves, da jo bo lahko vedno imel pri sebi in v srcu. Ko mu bo najtežje v življenju, naj pride na njen grob, se ji izjoka in izpove. Potem je prenehala dihati. Telo se ji je skrčilo v zadnjem smrtnem krču. Obrnila je lice proti svojem ljubljenem in ga nemo pogledala. Takrat je spoznal, da je njeno srce prenehalo biti, da je duša zapustila telo za vedno. Spoznal je, da je umrla, da je ne bo več, da je ostal sam. Ves žalosten, ganjen, prizadet in razvrvan od bolečin je jokal dolgo, dolgo v noč. Hlipajoč glas in njegov jok naj bi se slišal kilometre daleč. V spomin na njo in njuno večno ljubezen, je dal zgraditi mogočen tempelj, mavzolej, v katerem bosta pokopana oba in v katerem bosta lahko ostala za vedno skupaj. Poimenoval ga je Tadž Mahal, kar v prevodu pomeni moja ljubezen. Stvaritev je bila dokončana še za njegovega življenja. Sam je ukazal, da se vsem gradbenikom, umetnikom, arhitektom, matematikom in astronomom odsekajo roke, da podobne mojstrovine ne bi mogli ustvariti nikoli več. In tako je tudi bilo. Kljub velikemu številu potomcev, se ni mogel obdržati na oblasti do konca svojih dni, ampak so mu, kakor se to pogosto zgodi,  to onemogočili lastni otroci, ki so se med sabo, v krutih dvornih spletkah, pobijali za oblast. Obdržal se je samo najstarejši sin, ki je v bistvu pospravil ostale konkurente, brate in sestre, očeta pa je dal zapreti v zapor, kjer je tudi umrl. Na koncu so ga le položili ob njegovo Tadž Mahal, kjer sta skupaj danes in v večnosti.
Množice iz celega sveta drvijo gledat ta resnično krasen spomenik, ki je posebnost Indije in ena od najlepših stvaritev, ki jo Indija premore.

Je pod strogo zaščito policije in civilnih varnostnikov. Celoten postopek varnostnih ukrepov je dokaj zapleten. Do spomenika prideš samo z njihovimi električnimi avtobusi. Podrobno pregledajo torbe, žepe in te tudi pretipajo. Tadž Mahal, ponos Indijcev, so poskušali razstreliti že večkrat. Indijci so jezni na Afganistance in Pakistance, ker se od tam rekrutirajo teroristične skupine, ki jih pošiljajo vsepovsod po Indiji. Po teh poteh so tudi v preteklem obdobju zgodovine potekali vdori osvajalcev, konkvistadorjev in zavojevalcev, ki so bili njihov večni sovražnik. Tako je tudi zdaj. Indija je večnacionalna država, ki je zedinjena in enotna, pa vendar so še vedno tendence različnih vej muslimanske vere, da bi jo ponovno razdelile. Vse, prav vse sedanje vere, izhajajo iz enotne in prvotno ene muslimanske vere. So kot razdeljeni bratje, ki se bojujejo za oblast. Zato poskušajo uničiti Tadž Mahal, simbol večne ljubezni, pri tem pa se ne zavedajo, da je prava ljubezen nad življenjem in smrtjo, nad prepirom, oblastjo in uničenjem, da je edino ljubezen močna, enotna, in neminljiva.

MLADOST (YOUTH)

Režiser Paolo Sorrentino (roj.1970) je leta 2014 s filmom La Grande Bellezza (Velika lepota) osvojil prvega Oscarja za najboljši tuj film. V filmu Youth ali Mladost sta skupaj z režiserjem Matt Zoller Seitzem predstavila podobno tematiko ter film posvetila pokojnemu kolegu, režiserju Francesco Rosiju (1922 – 2015).

Ker sta režiserja tudi avtorja zgodbe, me je film takoj pritegnil. Razlog, da sem se odločila za ogled filma, pa je bil tudi ta, da je bil predvajan v abonmaju za seniorje – polna dvorana upokojencev je dodatno doživetje. Povrhu tega pa sem ujela kritiko, ki je filmu ‘poklonila’ le dve zvezdici. Kdor bere moje vtise, že ve, da sem jaz impresionistka in običajno cenim, kar kritiki spregledajo.

In seveda je bil ogled filma popolno doživetje. Moji dominantni avdio-kinestetični čuti so kar srkali vtise v dvorani in na platnu. Čim sem vstopila v dvorano, me je oblil vonj po starejših damah (beri: težki parfumi), že po nekaj scenah se je zaslišalo smrčanje 🙂 in nekontrolirano zvonenje telefonov, ki je popolnoma sovpadalo s filmsko zgodbo o starostnikih.

Osemdesetletnika Fred (Michael Caine) in Mick (Harvey Keitel) preživljata poletje v mondenem švicarskem letovišču; ležerno v izobilju. Razumljivo, da so moji starejši sogledalci zadremali. Za njih je to vsakdanj, zame pa je bil ta film pogled v prihodnost. Avtorja sta izjemno kreativno in iskreno prikazala vrednote in spoznanja, ki pridejo v ospredje s staranjem. Z odličnim tempom se izmenjujejo komične scene, glasbeni prizori in banalni vsakdanj. Na primer, Fred: kot glasbenik je bil vse življenje molčeč in zadržan in ujetnik svoje zakonske zveze; ko pa ga v Švici obišče hči in se njun odnos vzpostavi kot nikoli prej v življenju, se odloči za ‘labodji spev’ – nastop pred angleško kraljico. Tudi na starost ima človek izbiro: njegov prijatelj Mick se odloči za samomor.

 

Screen Shot 2016-04-08 at 13.25.57
Večerna predstava v letoviškem parku.

Skozi večino scen je čutiti navezo med starostjo in mladostjo. Skoraj nemogoče pa je vzpostaviti povsem odkrit odnos s svojimi bližnjimi; mladi niso dovzetni za izpoved staršev, za starejše pa je razkrivanje življenjskih resnic in izkušenj preveč boleče; lažje jih je odnesti s seboj v grob.

Vsekakor je film Mladost namenjem tistim, ki imajo v duši problem z resnico, da je treba svet prepustiti mladim, jih podpreti in jim dati priložnost, jim prisluhniti in slediti.

Zaključek: tako kot Eros v knjigi PSI, nam tudi Sorrentino v filmu Mladost velikodušno ponuja individualizem in sprejemanje razlik, ne glede na poreklo, starost, raso, … Meni osebno je zelo blizu in si želim dočakat dan, ko bo rasizem preteklost, ko bo barva kože pomenila samo toliko kot nam danes pomeni barva las.

ODLOMEK ŠE NEOBJAVLJENE KRIMINALKE AVGUSTA DEMŠARJA

V predhodnem prispevku smo objavili intervju z Avgustom Demšarjem, piscem kriminalnih romanov. Če ste morda intervju prezrli, kliknite na https://50odtenkov.com/2016/04/03/avgust-demsar. Tokrat smo želeli razvozljati, kakšen je ta skrivnosten pisec kot oseba. Nam je uspelo? Za posladek pa objavljamo še odlomek njegovega novega, še neobjavljenega kriminalnega romana.

Bodiva malce šaljiva. Katere besede v paru te bolje opisujejo:
– hoja: a) makadam b) asfalt
– platnice knjige: a) mehke b) trde
– glasba: a) poslušati b) peti, izvajati ali komponirati
– počitnice: a) gore b) morje
– novice: a) časopis b) televizija
– slava: a) zanimivo b) breme
– oblačila: a) eleganca b) udobje
– potovanje: a) letalo a) avto
– jutro: a) kava b) čaj
– fotografija: a) črnobela b) barvna
– letni čas a) pomlad b) jesen
– dobro počutje: a) mesto b) podeželje
– samota: a) boli b) vrednota
– vonj: a) sivka b) ženska nočna krema
– vraževerje: a) norost b) skrivnost

ZAUPAJ NAM, prosim, še kratek odlomek iz tvojega novega, še neobjavljenega kriminalnega romana, ki bo spodbudil našo radovednost in željo prebrati ga od prve do zadnje besede, morda celo dvakrat. ☺

Roman, ki bi mu lahko rekli »moja nova kriminalka« in je tik pred izidom, je politično obarvana detektivska zgodba z naslovom Pohorska transverzala. Ker je bil pred par dnevi z odlomki predstavljen v okviru prireditev Prebranec na Metelkovi v Ljubljani, in ker je prebrano objavljeno tukaj https://www.facebook.com/Avgust-Dem%C5%A1ar-194228164828/, sem raje za konec izbral kratek odlomek iz še ene knjige, ki nastaja. Gre za – seveda – spet kriminalko, tokrat za verzijo podžanra, imenovanega skrivnost zaklenjene sobe https://en.wikipedia.org/wiki/Locked-room_mystery . Knjiga ima delovni naslov Otok, osredotoča pa se na razmerje štirih parov, ki se znajdejo skupaj na dokaj osamljenem otoku. Izbral sem kar začetek prvega poglavja.

Otok – prvo poglavje (odlomek)
Prva sta prispela Ana in Boris. Na Otok sta prišla s trajektom ob osemnajstih. Vožnja je bila kratka, morje mirno. Tudi ozračje je bilo negibno, a na palubi je vseeno rahlo pihljalo. V podpalubju manjšega trajekta je ob Borisovem golfu stalo le še kakšnih deset osebnih avtomobilov, dva bela dostavna kombija in svetleč potovalni Harley Davidson. Ko sta malo prej zapuščala avtomobil in se podajala na palubo, si je Boris Harleya nekaj časa ogledoval in ob tem nerazumljivo brundal.
V tem trenutku sta Ana in Boris spet na trdnih tleh. Stojita ob robu kamnite ograje na terasi mogočne hiše in preko bujnega rastja zreta navzdol v zaliv in ven na morje. Prevzeta sta od prijetnega občutka, ki se človeka poloti, ko po večurni vožnji prispe na cilj svojega dopustovanja. Vesten človek v tem trenutku postori naslednje. Najprej najde senco za avtomobil. To se mu zdi pomembno, da je avto parkiran v senci, da se pločevina in gume ne mučijo na žgočem soncu. Če ni sence, pred gume namesti popendekle, a to ni isto, senca je le senca in dobre apartmaje se ocenjuje najbolj po tem. Če ima človek avto lepo v senci je ves čas dopusta lahko bolj sproščen. Ko avto zapelje v senco, počaka nekaj trenutkov, preden ugasne motor. Da se olje nateče v karter. Tudi to je pomembno, stanje mašine, ker če paziš, lahko imaš preko dvesto petdeset tisoč kilometrov in ni nobenega problema. Po avtomobilu se človek posveti sebi. Ne, ne loti se praznjenja prtljažnika, odnašanja potovalk v sobo, prelaganja mesa iz hladilne torbe v zmrzovalnik, ampak vse skupaj pusti in odide do morja. Ustopi se ob robu kopnega in se čez vodo zazre proti neskončnemu obzorju. Sapice mu prijetno hladijo razgret hrbet in vrat, v zraku se mešata vonj soli in svežine, iz krošenj primorskih borovcev se razlega žaganje škržatov. No, v takem človeku do popolne sreče manjka samo še nekaj: en hladen, ledeno mrzel pir.
»Kam pa greš?« Ana se je obrnila k Borisu, ki se je po njenem mnenju malo prehitro odmaknil od čudovitega razgleda.
»V hladilno torbo si grem po en mrzel pir.«
»A ne bi počakal, da se najprej pozdravimo in boš pol pil?«
»Imaš prav,« je odvrnil Boris, ki mu je v ožilje že lezla primorska sproščenost, zaradi česar je preslišal ženin sitni ton, »prinesel bom dva, še enega za Paula.«
Ko se je Boris v vsaki roki noseč po eno pločevinko Uniona vrnil na teraso, je ob Ani stal par, njuna gostitelja v naslednjem tednu. Ana se je objemala s Pavlino, njen mož Paul je čakal, da pride na vrsto za rokovanje. Zdaj, roko na srce, Boris Pavline in njenega moža kaj prida ne pozna. Pavlina je ena od tistih Aninih prijateljic, za katere se pretirano ne zanima, in Paula, njenega moža, je videl vsega dvakrat v življenju. A tako blizu morja in škržatov pregrade padejo, vsaj človek ima tak občutek.
»Paul, zdravo,« je rekel Boris, moškemu pred seboj v roko potisnil pločevinko, odprl svojo, pošteno nagnil, odpil, rekel aaaaaa, si z notranjo stranjo dlani obrisal usta, potlačil spahovanje in namesto tega rekel: »Mater se prileže po dolgi vožnji.«