SODOBNI ROMAR

Ne vem, zakaj Zlatka povezuje Camino z mazohizmom. Si predstavlja romarja lačnega, mokrega, v blatu, s krvavimi žulji, kako se obnemogel šibi pod težo nahrbtnika? Daleč od tega, da bi bil sodobni romar mazohist. Sodobni romar je opremljen z vrhunsko športno opremo, prepoznavnih svetovnih znamk, ki ji dež, mraz in veter ne morejo do živega; z nepremočljivimi, a kljub temu zračnimi čevlji, s pelerinami z varjenimi šivi, skozi katere ne prodre niti kapljica, z brezšivnimi nogavicami, ki skoraj zagotovo ne delajo žuljev, če pa se kljub temu kakšen pojavi, ima sodoben romar pri roki obliže, s pomočjo katerih žulj čudežno izgine. Sodobni romar ima dovolj denarja, da uživa zadostne količine raznovrstne hrane, in dovolj osveščen, da ve, kakšne prehranske dodatke potrebuje ob povečanem telesnem naporu, in jih tudi dodaja v svojo romarsko prehrano. Sodobni romar spi v lepo urejenih albergih s čistimi kopalnicami in WCji, s sveže opranimi rjuhami in prevlekami za blazine. V albergih je tudi wi -fi . Nek Nemec je omenil, da je to nuja, saj je sodobnemu romarju “…wi- fi more important than fresh water”. Sodobni romarji nimajo trpečih obrazov, saj so si kar malo egoistično privoščili razkošje, lahko bi celo rekli pravo razvajanje. Zase so si vzeli najredkejšo dobrino v današnjem svetu – čas. In to kar mesec dni. Svojemu telesu so privoščili neomejeno gibanje v naravi, kar imamo ljudje že v genih. Sonce, voda, zrak, svoboda. Kaj pa še potrebujemo?

Na Caminu smo v večini dve starostni skupini romarjev: mladi, še brez otrok, po končanem faksu in starejši, z že odraslimi otroki. Prvi želijo razmisliti, kaj si sploh želijo v življenju, preden si ustvarijo svojo materialno eksistenco in družino, vmesna generacija z malimi otroki manjka, starejši pa si vzamejo čas za predah. Seveda je kar nekaj izjem. Eno smo srečali tudi mi, mlado romarko iz Nemčije s svojim sinkom Henrikom, ki ga po Caminu vozi z vozičkom.

image

Na Caminu si vzameš čas za premislek. Tako skrbno, kot sem premislila, kaj bom vzela s seboj na Camino, tako skrbno je potrebno razmisliti, kaj tovoriš v svojem nahrbtniku skozi življenje. Narediti je treba selekcijo med vso to navlako, ki se je sčasoma nabrala in za katero včasih sploh ne veš, od kje se je vzela. Že ko se pripravljaš na Camino, ugotoviš, da sploh ne potrebuješ veliko stvari. Vendar morajo biti skrbno izbrane. Posvetiš se kvaliteti, ne kvantiteti. Telesu privoščiš gibanje, svojim čutilom dovoliš čutiti, možgane prestaviš v prosti tek. In se predaš Poti.

Sodobni romarji smo povezani. Povezuje nas klic Camina in povezuje nas to, da smo ga poslušali in naredili prvi korak. Vsi pa upamo, da nas bo sprejel. In nas ne bo izpljunil že pred koncem. Ali obdržal za vedno. To se je žal zgodilo našemu sorojaku pred sedmimi dnevi. Včeraj smo naleteli na križ z njegovim obeležjem na koncu vzpona pred vasico Lorca. V albergu so nam povedali, da je umrl v trenutku, tako da mu romarji, ki so bili za njim, niso mogli pomagati. Na včerajšnji dan bi praznoval 60 let. Na križ smo privezali slovensko zastavo. Verjetno je prvi Slovenec, ki ga je Camino obdržal za vedno.

image

SNEŽANA SE JE POSLOVILA IN ODŠLA NA CAMINO

Če spremljate blog 50 odtenkov življenja, veste, da se je Snežana že dolgo intenzivno pripravljala za svojo pot Camino. Najprej je doma temeljito počistila hišo in uredila okolico, pogostila sorodnike in prijatelje, prebrala nešteto knjig, napisala prav toliko prispevkov o njih, zbrala je vse mogoče informacije o vremenu, nadmorskih višinah, prenočiščih, prehrani, optimalni prtljagi, prijetnih in neprijetnih presenečenjih na poti ipd. Če je danes ni ugriznil pes, če je niso ustavili snežni zameti, če se ni stepla s soromarji, je oz. bo po mojih predvidevanjih prehodila prvih 100 kilometrov. Ves čas njenih priprav sem jo vztrajno in odločno odvračala od zamisli, da bi se odpravila na pot mazohizma, kot jo jaz razumem. Prvi sms (ker nimava veliko časa, pogosto komunicirava po najhitrejši poti) z omembo Camina mi je poslala 9. januarja tega leta in potem je bila besedica Camino zapisana v sms skoraj vsak dan. Včasih v njen sms, včasih v moj. Sprva mi je grozila ona, in sicer da bom morala z njo, če ne bom bolj poskrbela za svoje zdravje in počutje, potem sem ji jaz začela najprej povsem nežno svetovati, naj raje bere Junga, kot da se odpravlja na božjo pot, kasneje pa groziti, kaj vse se ji bo zgodilo, če me ne bo ubogala in namesto na Camino odšla z mano v shopping v Milano, London in Pariz. Poleg tega bi morali ob obletnici lanskega potovanja za prvomajske praznike nujno odpotovati v New York. Ker je niti te ponudbe niso omamile, sem jo spomnila, da bo zaradi Camina zamudila še zadnjo operno predstavo v letošnjem abonmaju; najin blog bodo okupirali neznani dopisniki; ugotovila bo, da ne more živeti brez sveže manikiranih nohtov in pobarvanih las; neznansko bo pogrešala okus svoje filane paprike… Pri tem svojem početju sem imela pomagače. Tudi druge prijateljice so bolj ali manj odkrito (sicer nobena tako odkrito kot jaz) pokazale svoje neodobravanje z njeno odločitvijo; birmanka jo je spomnila, da je bila letos velika noč prej kot običajno, in Snežana se je ustrašila, da bodo prenočišča še zaprta; frizerka ji je namesto »ravne frizure« naredila »košato nefrizuro«. Malce ji je začelo nagajati zdravje, a se ji je že čez nekaj dni poboljšalo. Ko me je vprašala, če sem tako prijazna in bom v času njene odsotnosti nadzirala njenega moža, ter sem ji povsem jasno povedala, da te naloge zaradi tega, ker je njen mož vreden greha, nikakor ne prevzamem, se je odločila, da ga raje vzame s seboj. Podobno spretno je odpravila tudi druge prepreke. Ne da bi ji to rekla niti da bi se tega sama povsem zavedala, sta njena hčerka in sin sporočala, da jo potrebujeta doma. Snežana je svoj odhod prestavila ze nekaj dni, uredila vse potrebno in nepotrebno (za vsak slučaj) in tako so razlogi za prej opisane signale (s tem pa tudi signali) izginili in lahko se je nekega jutra trmasta, kot je ☺, ob 2:30 ponoči odpravila s svojim možem in culico na rami »lahkih nog naokrog«.

Snežana s culico

No, ja, culico je verjetno pustila doma. Podarila sem ji jo na poslovilnem srečanju. V njo sem dala dve energetski tablici. Nesmiselno bi bilo, da ju ne bi Snežana pojedla že doma, saj je morala izredno paziti, da njena prtljaga ni bila težja od 4,1 kg, kolikor se ji je zdelo še sprejemljivo nositi s sabo na tako dolgo pot, odvečne kilograme telesne teže pa bo tako s hojo (kot upa ;-)) izgubila.

Snežana nam je pokazala, kaj vse je možno spraviti v nahrbtnik, težek 4,1 kg

Snežana tudi name pred odhodom ni pozabila. Me je zaposlila s pisanjem tega prispevka kljub temu, da je pričakovala, da bom napisala kaj proti njeni Poti. Bo to prispevalo k pluralnosti najinega bloga, je še rekla.

Srečno Pot in pot! ☺

PIRENEJI

Herkul je bil v bistvu tragična oseba. Plod Zeusovega prešuštništva, izpostavljen Herini jezi, ki je srdito branila pravice svojih zakonskih otrok.

In kakšno imaš lahko življenje, če si na milost in nemilost izpostavljen vrhovni boginji? Težko seveda. Opraviti je moral dvanajst težkih del. In pri enem izmed njih je zlorabil gostoljubje na najhujši možni način. V njem je prevladala njegova temna stran, posilil je hčer kralja, ki mu je ponudil zatočišče, lepo Pyrene. In gorja s tem še ni bilo konec. Nesrečna Pyrene je zanosila in rodila kačo. Zgrožena nad dogodkom je pobegnila v gozd, kjer so jo raztrgale divje zveri. Ko je Herkul našel njene ostanke, je padel v neutolažljiv jok. Začel je grmaditi skale, da bi za Pyrene izgradil grobnico. Nagrmadil je pravo gorovje. Od narave je zahteval, da žaluje z njim in ohrani njeno ime. Ta silen junak je s srce parajočim glasom vpil od obupa : “Pyrene, Pyrene….” in od nagrmadenih skal je donel odmev: ” Pyrene, Pyrene…” Ta kup nagrmadenega skalovja, v bistvu gorovje, je do danes ohranilo njeno ime. Pireneji. imageSkalna pregrada, ki loči Iberski polotok od ostale Evrope. Skalna pregrada, ki loči Francijo od Španije.
Preko Pirenejev so romali romarji pred našim štetjem in romajo v našem štetju. Ob njihovem vznožju na francoski strani je Saint Jean Pied de Port, ki je izhodišče Jakobove poti, ki jo imenujejo tudi Camino Frances. Od tu se vzpneš v najnapornejši dan Camina, saj prvi dan opraviš največji vzpon celotne poti.image

Continue reading

VONJ PO ŽENSKI (SCENT OF A WOMAN)

Ko deklice postanemo ženske in leta teko, potem Dan žena ni samo osmi marec; vsak dan si prizadevamo spremeniti v praznik. Ustvarjalci tega bloga predstavljamo ženske iz mnogih zornih kotov. Še sam gospod Bog je moškemu izpulil rebro, da je ustvaril nekaj bolj božanskega. Vsaka ženska ima svojevrstno karizmo, ima značaj, ima izgled in potem je tu še vonj. Mmhmmm! Moja mama diši po jasminu, moja hči diši po vrtnicah in malinah (C. Aguilera), moja prijateljica po ‘krivdi’ (Gucci). Napoleonova Josephine pa ni smela uporabljati niti vode, da je zadržala, preprosto, vonj po ženski.

Mnogo filmov si pogledam enkrat, nekatere dvakrat, ko pa si film pogledam tretjič, potem ostane z menoj za vedno. Takšna mojstrovina je Vonj po ženski. Dokaj enostavno je ustvariti lepo sceno, napisati lepo glasbo, veliko bolj zapleteno pa je predstaviti vonj. Avtor zgodbe, Giovanni Arpino je skoraj ‘naše gore list’, rojen 1927 v Puli. Svojo predanost ženskam je dokazal tudi z delom Boccaccio ’70.

Knjiga, Profumo di donna, je doživela prvo filmsko uprizoritev že leta 1974. V glavni vlogi sta dva moška karakterja. Očitno se je pisatelj dobro zavedal, zakaj ženske oddajamo vonj. Njegova genijalna odločitev je bila, da nam vonj predstavi skozi ‘sprejemnik’ le-tega, torej skozi moška čutila. Frank Slade (Al Pacino je v tem filmu prejel Oscarja za glavno moško vlogo) je upokojen vojaški kapetan. Njegova slepota začne zgodbo dramatično zapletati. Sorodniki mu v pomoč najamejo Charlija (Chris O’Donnell), dijaka prestižne srednje šole, ki pa dejansko izhaja iz revne družine in dobro ve, da njegovim mladostnim spodrsljajem  nihče ne bo kril hrbta. Vrhunec drame je ravno tovrsten dogodek, zaradi katerega bi lahko bil Charlie izključen iz šole. Kljub temu, da je prizadeti Frank izjemno problematična oseba, s Charlijem vzpostavi edinstven, celo prijateljski odnos. Kot se za italijanskega avtorja spodobi, v filmu ne manjka moških scen (Ferrarijev avto, lepa ženska, grozeč revolver), kot tudi ne smeha in solz.

Seveda sem v skušnjavi, da prilepim YouTube-ov posnetek Frankovega govora pred šolsko poroto, pa ne bom. Film je treba doživeti v celoti in to večkrat.

P.s. ne morem iz kože … naj bo. En tango za romantična dekleta:

 

 

BOJANA VRANJEK IN CAMINO

Na dan, ko sem kupila letalske karte Dunaj – Madrid – Biarritz, da bi s taxijem šla iz francoskega Biarritza do železniške postaje v Bayonnu, da bi z vlakom prispela v Saint Jean Pied de Port, izhodišča Francoske poti po Caminu, sem na Facebooku zagledala povabilo na dogodek od moje FB prijateljice Bojane Vranjek ( sploh nisem vedela kdo je to, niti kako je postala moja FB prijateljica), na predstavitev njene pravkar izšle knjige Camino, mistika neVidnega sveta. In ker sem brala Pse, sem vedela, da je ozadje vseh naključij načrt, ozadje vseh načrtov pa naključje, zato sem se v trenutku zavedla, da je to pač del mojega načrta Camino, ki mi ga je zasnovalo Življenje samo in se dogodka udeležila.

ee5a912d35aa5c36a356140e726fa1bbNa predstavitvi sem spoznala Bojano Vranjek z ognjenordečimi dolgimi lasmi, ki je ognjeno predstavila svoje telesno in duhovno popotovanje po Caminu, po vidni in nevidni poti. Takoj smo spoznali, da verjame v čudeže in naKLJUČja. Na začetku njene poti je bila grozno nepraktična in nepripravljena, enostavno se ni spomnila najpreprostejših stvari: da bi si nogo v kateri se ji je pojavila bolečina oskrbela z elastičnim povojem, ki ga je imela v nahrbtniku, zjutraj ni šla pravi čas na pot, tako da jo je pri prečkanju Pirenejev ujela tema, ko ni mogla prebrati napisa na smerokazu, se ni spomnila, da  bi si nadela očala in ga prebrala, celo ko je lačna pogledovala v polne krožnike gostov v hotelu, se ni spomnila, da bi si lahko hrano naročila, saj je denar imela. AAEAAQAAAAAAAAKWAAAAJGI5YjBjMmYzLThhNzctNDg4My04YzlmLWQxZDcyMmE1NWVkNgNekako sem sklepala, da je bilo temu tako, ker se je sama odpravila na pot v tujino, jezika ni znala, močno pa se je zanašala na to, da bo za vse poskrbel Camino. Sama sem prepričana, da so ljudje na Caminu tisti, ki za vse poskrbijo, ne Camino sam. Mogoče samo v toliko, da ti pošlje prave ljudi v pravem času. In tako je Bojani poslal druge romarje, ki so ji obvezali boleče koleno z elastičnim povojem, da je pot lahko nadaljevala, ji dal sposobnost, da se je s kaminščino sporazumela v gostilni, da ne je zelenjave in si naročila mesni meni. O kaminščini (mislim, da sem pri njej prvič naletela na ta izraz) pravi: “S slovenščino ne prideš tukaj nikamor, takoj, ko pa po koroško kaj rečem, pa vsi vse razumejo. Govorica telesa je namreč tista, ki pretvori besede v razumljivost. Šele tukaj na Caminu sem se začela zavedati, kako zelo zgovorna je telesna govorica in kaj vse povedo oči.” Camino ji je dal védenje, da moraš zase in za svoje potrebe poskrbeti sam. Je pa res, da imaš na Caminu eno veliko prednost – brezpogojno lahko računaš na pomoč soromarjev. Poleg tega soljudje mnogo prej opazijo naše težave kot mi sami. Vse to pa za življenje v domačem okolju, ne moremo trditi. Slovenci nikakor pred samostalnik pomoč ne pritikamo besede sosedska, verjetno pa nam je ob besedi zavist, že v gene vcepljena asociacija na soseda. camino - 1

Po prečkanju Pirenejev je Bojana začela malo bolj smelo korakati. Že na Vrhu odpuščanja, Alto del Pedronu, so ji množice metuljev, ti znanilci sprememb in transformacije, sporočali in potrjevali, da je na poti, za katero so prav spremembe in preobrazbe značilne. Nekje proti koncu knjige tudi zapiše: ” Z vsakim korakom, ki ga naredim proti Santiagu, imam občutek, da čistim kaj iz svoje preteklosti in delam prostor novemu. Fizično se čuti menjava energije.”

Bojana si je vzela čas za pot, ni hitela po vnaprej začrtanem časovnem planu, kot sama večkrat pravi, ker ne odobrava načina romanja po Caminu, ko samo hitiš od točke A do točke B, brez da bi užival v sami poti. Naredila je več ovinkov, da je doživela največ, kar ji je Camino lahko dal. Ni ji bilo težko prehoditi  dodatnih pet kilometrov , da je prišla do templjarske cerkve Svete Marije Eunatske, ki stoji na eni izmed treh najmočnejših energijskih točk na Caminu. Postala je tudi pri naslednji močni energetski točki, osmerokotni templjarski cerkvi božjega groba v vasi Torres del Rio, v Iglesii del Santo Sepulcroni. Tukaj se je čudila, zakaj je eden od stebrov vhodnih vrat tako vroč in drugi tako zelo hladen. Tudi Bojano so podobno kot druge romarje, na poti pogosto oblivale solze, tako pogosto, da je prišla do zaključka, da če solze res pomagajo opuščati staro energijo, ki je v nas, potem se je že nekajkrat popolnoma renovirala oziroma regenerirala.

Skozi cerkev je danes speljana cesta
Skozi cerkev je danes speljana cesta

Deveti dan hoje je v Viani doživeja deja vu, imela je občutek, da se je po par stoletjih vrnila domov. Obiskala je tudi cerkev Milagro de la Luz, Čudež luči, kamor so dolga stoletja romale ženske, ki niso mogle zanositi, po obisku cerkve pa se jim je želja po materinstvu uresničila. V knjigi nam tudi razloži čudež iz cerkve Sv. Antona, skozi katero je danes speljana cesta, pred stoletji pa je bilo tu zavetišče za romarje, kateremu so pripisovali čudežno moč, ker so za ergotizmom oboleli romarji tukaj ozdraveli, čeprav je bila bolezen smrtna. Tukaj so namreč jedli kruh iz pšenične moke, ne iz ržene, tako kot doma. V rženi moki je bilo predvsem v slabi letini veliko gliv rženih rožičkov, ki so povzročali zastrupitev in smrt, z romanjem v kraje kjer so jedli pšenično moko, pa so posledično čudežno ozdraveli.

0gR50aam
Na Jakobovi poti

Med potjo je opazovala črede ovac, kako se stiskajo druga ob drugo in gledajo v tla, saj brezpogojno zaupajo soovcam, da jih peljejo v pravo smer. To ji da ravnilo, da povleče vzporednico z ljudmi, ki prav tako brez premisleka in logike oponašamo drug drugega. Verjetno je s tem mislila na čredni nagon. Opozori nas na dvanajst kilometrov kot svinčnik ravne makadamske ceste, ki se imenuje Via Aquitana. Po tej poti so Rimljani prevažali zlato iz rudnikov Las Medulas iz Astorge v Bordeaux. Za romarja je mučna v neusmiljeni pripeki saj celotna razdalja ne premore niti enega drevesa.  Dvanajst kilometrov popolnoma enolične pokrajine se vleče kot, da bi jih imela deset krat več. Via Aquitano prečka več stoletij stara živinska pašna pot Canada Real Leonesa, ki  vodi iz Andaluzije do severnega dela province Leon. Že od 12. stoletja obstajajo takšne pašne poti po vsej Španiji in jih deloma še vedno uporabljajo.

Tudi Bojana je na Caminu spoznala, da karkoli narediš, dobiš hitro povrnjeno. Tega se sicer zavedamo vsi in to vsepovsod, ampak v vseh knjigah, ki sem jih do sedaj o Caminu prebrala (mislim, da se jih je do sedaj nabralo že dvanajst), je izpostavljeno, da se ta reakcija zgodi zelo hitro. Tako dobra kot slaba. Kar mi je všeč, ker doma imam občutek, da plačujem račune še iz kakšnih prejšnjih življenj 🙂  Bojana pravi ( tudi ona je pred odhodom prebrala veliko knjig o Jakobovi poti), da nobena knjiga ne more nadomestiti lastne izkušnje. To me veseli, ker pomeni, da ne bom na Caminu dnevno doživljala knjižni deja vu oziroma že videno, bolj točno, že prebrano.

Vrata milosti v Vilafranci
Vrata milosti v Vilafranci

Bojana mi je v knjigi razkrila, da se je  Vilafranca  v srednjem veku imenovala tudi mala Compostela, saj je bila že od nekdaj kraj izbrisa vseh preteklih grehov. Tisti, ki od tu niso mogli nadaljevati poti, so na stopnicah vrat Puerta del Pedron ( milostna vrata ), prejeli enak odpustek kot na apostolovem grobu. Na ta način je bila Vilafranca že stoletja mejnik med preteklostjo in prihodnostjo.

V Santiagu di Compostela je v katedrali trikrat z glavo potrkala po Mateovi glavi, da bi se nalezla njegove modrosti. Potem je Pot peš nadaljevala do konca sveta, do Finisterre, kjer jo je prevzela evforija doživetja in kjer je simbolično zažgala svoja romarska oblačila.

In kaj nam Bojana sporoča? Preprosto – naj ne omahujemo in naredimo prvi korak v neznano: “Kako enostavno je pravzaprav doseči cilje, le ljudje preveč oklevamo s tistim prvim korakom, ki bi ga morali narediti, ” in : “Lažje nam je iti nazaj ali ostati na mestu kot pa iti v neznano, čeprav nas tam čaka nekaj boljšega.”

MLADOST (YOUTH)

Režiser Paolo Sorrentino (roj.1970) je leta 2014 s filmom La Grande Bellezza (Velika lepota) osvojil prvega Oscarja za najboljši tuj film. V filmu Youth ali Mladost sta skupaj z režiserjem Matt Zoller Seitzem predstavila podobno tematiko ter film posvetila pokojnemu kolegu, režiserju Francesco Rosiju (1922 – 2015).

Ker sta režiserja tudi avtorja zgodbe, me je film takoj pritegnil. Razlog, da sem se odločila za ogled filma, pa je bil tudi ta, da je bil predvajan v abonmaju za seniorje – polna dvorana upokojencev je dodatno doživetje. Povrhu tega pa sem ujela kritiko, ki je filmu ‘poklonila’ le dve zvezdici. Kdor bere moje vtise, že ve, da sem jaz impresionistka in običajno cenim, kar kritiki spregledajo.

In seveda je bil ogled filma popolno doživetje. Moji dominantni avdio-kinestetični čuti so kar srkali vtise v dvorani in na platnu. Čim sem vstopila v dvorano, me je oblil vonj po starejših damah (beri: težki parfumi), že po nekaj scenah se je zaslišalo smrčanje 🙂 in nekontrolirano zvonenje telefonov, ki je popolnoma sovpadalo s filmsko zgodbo o starostnikih.

Osemdesetletnika Fred (Michael Caine) in Mick (Harvey Keitel) preživljata poletje v mondenem švicarskem letovišču; ležerno v izobilju. Razumljivo, da so moji starejši sogledalci zadremali. Za njih je to vsakdanj, zame pa je bil ta film pogled v prihodnost. Avtorja sta izjemno kreativno in iskreno prikazala vrednote in spoznanja, ki pridejo v ospredje s staranjem. Z odličnim tempom se izmenjujejo komične scene, glasbeni prizori in banalni vsakdanj. Na primer, Fred: kot glasbenik je bil vse življenje molčeč in zadržan in ujetnik svoje zakonske zveze; ko pa ga v Švici obišče hči in se njun odnos vzpostavi kot nikoli prej v življenju, se odloči za ‘labodji spev’ – nastop pred angleško kraljico. Tudi na starost ima človek izbiro: njegov prijatelj Mick se odloči za samomor.

 

Screen Shot 2016-04-08 at 13.25.57
Večerna predstava v letoviškem parku.

Skozi večino scen je čutiti navezo med starostjo in mladostjo. Skoraj nemogoče pa je vzpostaviti povsem odkrit odnos s svojimi bližnjimi; mladi niso dovzetni za izpoved staršev, za starejše pa je razkrivanje življenjskih resnic in izkušenj preveč boleče; lažje jih je odnesti s seboj v grob.

Vsekakor je film Mladost namenjem tistim, ki imajo v duši problem z resnico, da je treba svet prepustiti mladim, jih podpreti in jim dati priložnost, jim prisluhniti in slediti.

Zaključek: tako kot Eros v knjigi PSI, nam tudi Sorrentino v filmu Mladost velikodušno ponuja individualizem in sprejemanje razlik, ne glede na poreklo, starost, raso, … Meni osebno je zelo blizu in si želim dočakat dan, ko bo rasizem preteklost, ko bo barva kože pomenila samo toliko kot nam danes pomeni barva las.

ODLOMEK ŠE NEOBJAVLJENE KRIMINALKE AVGUSTA DEMŠARJA

V predhodnem prispevku smo objavili intervju z Avgustom Demšarjem, piscem kriminalnih romanov. Če ste morda intervju prezrli, kliknite na http://50odtenkov.com/2016/04/03/avgust-demsar. Tokrat smo želeli razvozljati, kakšen je ta skrivnosten pisec kot oseba. Nam je uspelo? Za posladek pa objavljamo še odlomek njegovega novega, še neobjavljenega kriminalnega romana.

Bodiva malce šaljiva. Katere besede v paru te bolje opisujejo:
– hoja: a) makadam b) asfalt
– platnice knjige: a) mehke b) trde
– glasba: a) poslušati b) peti, izvajati ali komponirati
– počitnice: a) gore b) morje
– novice: a) časopis b) televizija
– slava: a) zanimivo b) breme
– oblačila: a) eleganca b) udobje
– potovanje: a) letalo a) avto
– jutro: a) kava b) čaj
– fotografija: a) črnobela b) barvna
– letni čas a) pomlad b) jesen
– dobro počutje: a) mesto b) podeželje
– samota: a) boli b) vrednota
– vonj: a) sivka b) ženska nočna krema
– vraževerje: a) norost b) skrivnost

ZAUPAJ NAM, prosim, še kratek odlomek iz tvojega novega, še neobjavljenega kriminalnega romana, ki bo spodbudil našo radovednost in željo prebrati ga od prve do zadnje besede, morda celo dvakrat. ☺

Roman, ki bi mu lahko rekli »moja nova kriminalka« in je tik pred izidom, je politično obarvana detektivska zgodba z naslovom Pohorska transverzala. Ker je bil pred par dnevi z odlomki predstavljen v okviru prireditev Prebranec na Metelkovi v Ljubljani, in ker je prebrano objavljeno tukaj https://www.facebook.com/Avgust-Dem%C5%A1ar-194228164828/, sem raje za konec izbral kratek odlomek iz še ene knjige, ki nastaja. Gre za – seveda – spet kriminalko, tokrat za verzijo podžanra, imenovanega skrivnost zaklenjene sobe https://en.wikipedia.org/wiki/Locked-room_mystery . Knjiga ima delovni naslov Otok, osredotoča pa se na razmerje štirih parov, ki se znajdejo skupaj na dokaj osamljenem otoku. Izbral sem kar začetek prvega poglavja.

Otok – prvo poglavje (odlomek)
Prva sta prispela Ana in Boris. Na Otok sta prišla s trajektom ob osemnajstih. Vožnja je bila kratka, morje mirno. Tudi ozračje je bilo negibno, a na palubi je vseeno rahlo pihljalo. V podpalubju manjšega trajekta je ob Borisovem golfu stalo le še kakšnih deset osebnih avtomobilov, dva bela dostavna kombija in svetleč potovalni Harley Davidson. Ko sta malo prej zapuščala avtomobil in se podajala na palubo, si je Boris Harleya nekaj časa ogledoval in ob tem nerazumljivo brundal.
V tem trenutku sta Ana in Boris spet na trdnih tleh. Stojita ob robu kamnite ograje na terasi mogočne hiše in preko bujnega rastja zreta navzdol v zaliv in ven na morje. Prevzeta sta od prijetnega občutka, ki se človeka poloti, ko po večurni vožnji prispe na cilj svojega dopustovanja. Vesten človek v tem trenutku postori naslednje. Najprej najde senco za avtomobil. To se mu zdi pomembno, da je avto parkiran v senci, da se pločevina in gume ne mučijo na žgočem soncu. Če ni sence, pred gume namesti popendekle, a to ni isto, senca je le senca in dobre apartmaje se ocenjuje najbolj po tem. Če ima človek avto lepo v senci je ves čas dopusta lahko bolj sproščen. Ko avto zapelje v senco, počaka nekaj trenutkov, preden ugasne motor. Da se olje nateče v karter. Tudi to je pomembno, stanje mašine, ker če paziš, lahko imaš preko dvesto petdeset tisoč kilometrov in ni nobenega problema. Po avtomobilu se človek posveti sebi. Ne, ne loti se praznjenja prtljažnika, odnašanja potovalk v sobo, prelaganja mesa iz hladilne torbe v zmrzovalnik, ampak vse skupaj pusti in odide do morja. Ustopi se ob robu kopnega in se čez vodo zazre proti neskončnemu obzorju. Sapice mu prijetno hladijo razgret hrbet in vrat, v zraku se mešata vonj soli in svežine, iz krošenj primorskih borovcev se razlega žaganje škržatov. No, v takem človeku do popolne sreče manjka samo še nekaj: en hladen, ledeno mrzel pir.
»Kam pa greš?« Ana se je obrnila k Borisu, ki se je po njenem mnenju malo prehitro odmaknil od čudovitega razgleda.
»V hladilno torbo si grem po en mrzel pir.«
»A ne bi počakal, da se najprej pozdravimo in boš pol pil?«
»Imaš prav,« je odvrnil Boris, ki mu je v ožilje že lezla primorska sproščenost, zaradi česar je preslišal ženin sitni ton, »prinesel bom dva, še enega za Paula.«
Ko se je Boris v vsaki roki noseč po eno pločevinko Uniona vrnil na teraso, je ob Ani stal par, njuna gostitelja v naslednjem tednu. Ana se je objemala s Pavlino, njen mož Paul je čakal, da pride na vrsto za rokovanje. Zdaj, roko na srce, Boris Pavline in njenega moža kaj prida ne pozna. Pavlina je ena od tistih Aninih prijateljic, za katere se pretirano ne zanima, in Paula, njenega moža, je videl vsega dvakrat v življenju. A tako blizu morja in škržatov pregrade padejo, vsaj človek ima tak občutek.
»Paul, zdravo,« je rekel Boris, moškemu pred seboj v roko potisnil pločevinko, odprl svojo, pošteno nagnil, odpil, rekel aaaaaa, si z notranjo stranjo dlani obrisal usta, potlačil spahovanje in namesto tega rekel: »Mater se prileže po dolgi vožnji.«

MODA V DÜSSELDORFU

Dusseldorf slovi kot središče nemške modne industrije in nosi naslov najbolj elegantnega nakupovalnega mesta v Nemčiji. Srce shopping meke je Königsallee, ki se lahko kosa z najlepšimi ‘boulevardi’ sveta. Bleščeče izložbe nas mamijo in vabijo v dva konca mesta: modernejši vzhodni del ali pa v staro mestno jedro ob reki Rehn. Poleg trgovin, ki so za vsak okus in denarnico, je na voljo tudi nešteto lokalov in restavracij. V starem delu pa dobrote ponuja tudi tržnica, pekarne in druge obrtniške delavnice. Kvaliteti življenja na visokem nivoju botruje odlična infrastruktura, urejene socialne razmere, moderna arhitektura, še vedno cenjena tradicija, pester izbor prireditev in kulturnih dogodkov.

Mesto vpliva na modo z 800-plus ‘showroomsi’, nekaj ‘fashion weekendi’ in modnimi šolami. Osebno sem si ogledala predstavo učencev Fashion Design Instituta (FDI) ‘Show me’. Mladim sta na voljo dva programa: modno oblikovanje s krojenjem in modno novinarstvo.

V prvem delu modne revije so se predstavili študentje prvega semestra na temo ‘človek in geometrična oblačila’.

V drugem delu pa so absolventi predstavili svoje diplomske kreacije.

FullSizeRender(2)

ZANIMIVOST: V poletnem času lahko koristimo izredno ugodne ponudbe letalskega prevoznika Express Airways. Od 28.4.16 vozi na relaciji Maribor Dusseldorf vsako nedeljo in četrtek že za 99 eur.

IMG_1544

 

AVGUST DEMŠAR – PISEC KRIMINALNIH ROMANOV

Objavljamo intervju z Zlatkinim kolegom na fakulteti, v prostem času pa skrivnostnim piscem kriminalnih romanov, ki se podpisuje kot Avgust Demšar. 

Kaj bi nam za začetek pogovora zaupal o sebi?

Ne vem, morda je kriv čas in obdobje, v katerem živimo, a na nekaj se nikakor ne morem navaditi. Da so namreč preko medmrežja in raznih socialnih omrežij postala naša življenja, početja in misli javna dobrina in last. Da vsakdo ve o vsakomur vse. Odkar sem začel pisati kriminalne romane in se je zanimanje javnosti malo bolj usmerilo v to, kdo sem in kaj počnem, občutim to tudi na lastni koži.

Najprej je bil samo hec in ideja, da bi kriminalke morda izdajal pod psevdonimom, ker je to ne nazadnje ena od značilnosti žanra. In so se strinjali na založbi. Bilo jim je všeč, da se kriminalkam prida še nekaj malega skrivnostnosti. In morda je bila pri tem vsaj malo tudi moja želja, da se skrijem. Tudi zato je bil eden prvih intervjujev ob izidu prvenca in šoku, da se je – popolnoma bogokletno – nekakšna kriminalka znašla med nominiranci za Kresnika, opremljen s tole sliko.

Intervju z Avgustom Demšarjem v reviji Mariborčan, junij 2007

Seveda se dolgo ni dalo zdržati in je danes na spletu o tem, kdo sem in kaj počnem, kadar ne pišem kriminalnih zgodb, zapisanega odločno več, kot bi mi bilo ljubo. Nekaj prispevam tudi sam, ob čemer pa se poskušam držati enega pravila. Kar se tiče Avgusta Demšarja in njegovega pisateljevanja je potrebno deliti, ne nazadnje to čutim kot dolžnost do bralcev. Obenem o kriminalnem žanru izredno rad razmišljam, govorim in razglabljam.

Poleg tega, da si mož in oče, da vestno opravljaš svoje poklicno delo, se ukvarjaš še s fotografijo, slikarstvom, pisanjem kriminalk. Sem še kaj pozabila? Kuhaš, obdeluješ vrt…? ☺

No da, fotografiram, oziroma sem, ko je bilo več časa, recimo pred dvajsetimi in več leti takšna tihožitja, a to je bilo še v času povečevalnikov, razvijalcev, fiksirjev in seveda dolgih srečnih ur, prebitih v temnici.

Rože 1, 2, 3; črno bele fotografije, 20×30 cm

Seveda bi temu hrepenenju za starimi dobrimi časi morala slediti tožba o tem, kako je dan za vse prekratek, kako dandanes samo hitimo, kako nam življenje vzame preveč časa … a gre bolj za stvar prioritet in odločitev. V, reciva temu, prostem času mi največ energije in zadovoljstva še vedno nudi zamišljanje, načrtovanje in pisanje kriminalnih romanov, zato pač počnem to in ne kaj drugega. A vseeno pisanje ne nudi vsega in v celoti, včasih kaj umanjka. Takrat poskušam tudi slikati, sicer zelo, zelo poredko, a vendar. Recimo kaj takega.

Brez naslova, 2014, akril na platnu, 180×160 cm

Kakšne vzgoje in drugih vplivov okolja si bil deležen, da si lahko razvil tolikšno mero ustvarjalnosti?

Vzgojna strategija staršev je bila v bistvu precej enostavna. Lepo jo ponazarja naslednji konkretni primer. Kot vsi vrstniki sem tudi sam zgodnje otroštvo preživljal obkrožen s šundom, recimo stripi, ki pa takrat, razen redkih izjem, niso bili nič kaj posebnega, prej obratno. Slaba risba, zanič anatomija, klišejski liki, ponavljajoče se dogajanje, prazni dialogi, več ali manj eno samo preganjanje in pretepanje. Spomnim se, da sem jih prebiral do nezavesti, doma pa jih imel na tone. Mami, učiteljici slovenskega jezika, to najverjetneje ni bilo najbolj pogodu, a vseeno sem imel vedno dovolj drobiža v žepih, da sem si stripe lahko kupoval. Nikoli mi jih ni – najverjetneje zavedajoč se pravila, da je prepovedan sadež najslajši – omejevala, raje je počela nekaj drugega. Ob vsaki priložnosti mi je kupovala knjige, knjige in knjige. Za novo leto leta 1972 je bilo pod jelko recimo tole:

Danes vem, da se je – najverjetneje intuitivno – posluževala didaktičnega načela kakovosti, ki pravi, da se estetski čut lahko razvija le ob stiku s kakovostnimi umetniškimi deli. Če je kaj v njem – je mislila – bo slej kot prej ugotovil, da se v knjigah skriva nekaj več. Če ne, pa naj pač lista ta svoj šund do smrti. Omogočila mi je izbiro.

Danes cenenih stripov iz otroštva več ne berem, knjige pa še. Med njimi zadnje desetletje v glavnem kriminalke, malo zaradi literarne poklicne deformiranosti, malo pa zaradi obsedenosti z žanrom, ki se je začela prav z eno od knjig z zgornje slike, prvo kriminalko, ki sem jo prebral v življenju.

ZAUPAJ NAM, kako izgleda beležka, v kateri “nastaja” tvoja zgodba, in sam proces nastajanja kriminalke.

Najprej je iskrica, ideja za roman, ki jo sproži naključen dogodek v realnosti. Dogodek je lahko popolnoma nepomemben in skorajda neopazen. Na primer, ideja za nastanek romana Miloš sta bili zaripli lici in čudno zamaknjen pogled ene od udeleženk enega od protestov proti sprejetju Družinskega zakonika pred slovenskim parlamentom, kar sem za sekundo ali dve uzrl med Dnevnikom na televiziji. Roman, ki je na koncu obsegal dobrih dvajset avtorskih pol, sem – če malo pesnim – spletel iz teh dveh zariplih lic.
Če je ideja dovolj močna, se na njej zasnuje osnovna shema, to je zaplet, kjer si je potrebno odgovoriti na vprašanja, KDO? KOGA? in ZAKAJ? je umoril-a. Ko je osnovni zaplet dovolj verjeten, zanimiv in na sploh vreden, da se mu posveti naslednje leto dni pisanja, postane to zgodba romana. Nato je potrebno zgodbo umestiti v prostor, kje se bo dogajala in podobno, izgraditi je potrebno socialno shemo vseh mogočih likov in njihovih medsebojnih odnosov. Osnovnemu zapletu se dodajo vzporedne, stranske, vmesne in obrobne zgodbe. V tem trenutku zgleda shema nekako tako (na sliki sicer ni shema romana, ampak ena od mojih analiz kriminalk, s katerimi se srečam, a gre za podobno shemo):

Nato se z zgodbo vpletejo ključi, to so namigi, ki pozornemu bralcu razkrivajo, za kaj v resnici gre. V uganki tipa kdo je storilec je to glavni element. Ključi so lahko enostavni, dvojni ali celo trojni. Dvojni ključ pomeni, da izjava enega od literarnih likov sama zase ne odkriva ničesar, druga izjava nekoga drugega, ki se lahko pojavi čez petdeset ali več strani, prav tako ne odkriva ničesar, obe skupaj pa. Še večje veselje je po zgodbi natresti lažne ključe, to so izjave, opisi, besede, ki delujejo kot namigi za razrešitev skrivnosti, v resnici pa ne pomenijo ničesar. Ko je po vsem tem shema uravnovešena in izpolnjena, se roman končno lahko zapiše, s čimer se začne drug del procesa. Sam proces pisanja je nepredvidljiv. Med pisanjem se pojavijo nove osebe, zapleti zaidejo v drugačne smeri od načrtovanih, mnogi dogodki se postavijo na glavo. Spreminja in prilagaja se vse, le osnovna shema ostaja. Na koncu je vsaj polovica, če ne več, novega, dodanega, spremenjenega. Ampak, če je izmišljanje kriminalnih zapletov zabavno, katarzično in tudi precej terapevtsko početje, je pisanje en sam neznanski užitek.

Sta čas in prostor pomembna dejavnika tvoje ustvarjalnosti? Kdaj si najbolj učinkovit? Te tvoje zgodbe in njihovi junaki spremljajo ves dan in vse dneve?

Za pisanje potrebujem čas in mir. Včasih je to bilo v zgodnjih jutranjih urah kadarkoli, zdaj več ali manj le v času dopusta ali daljših praznikov. Najlepše je recimo na morju med peto in osmo uro zjutraj, sploh takrat, ko je še tema in ni nikjer nikogar, le v daljavi, z morja, se sliši topotanje barke prvega ribiča, ki odhaja dvignit mrežo.
Da, res je, ko si začenjam zamišljati novo zgodbo in je zaplet dovolj zanimiv, da me »zagrabi«, nosim zgodbo in junake ves čas s seboj. Takrat se kozarcu vode na nočni omarici pridružita obvezna košček papirja in pisalo, saj se najboljše ideje pojavijo okrog pol treh zjutraj, ko je človek sredi spanja prelen, da bi vstal, odšel do pisalne mize in si tam vse skupaj zapisal, zato se obrne in zaspi, zjutraj pa bi si od jeze najraje odgriznil glavo, ker se sicer spomni, da je bila ideja odlična, za kaj je šlo, se mu pa niti ne sanja.

Si pri razvoju svojih likov predstavljaš ljudi iz realnega življenja? Si predstavljaš tudi vizualno osebo, ki jo opisuješ? Bi jo lahko naslikal ali jo morda celo zares naslikaš?

Moji literarni liki niso prezrcaljene realne osebe, to niso portreti. Vsak literarni lik je skupek lastnosti več oseb, čeprav je res, da osnovni vzgib večkrat sproži naključna gesta, izraz, izjava točno določene osebe. Tega morda niti ne bi zapisal, saj ne želim, da bi se kdorkoli želel ali poskušal iskati med literarnimi liki mojih romanov.
Vizualno si že zaradi poklicne deformiranosti likovnika vedno vse predstavljam. Ne samo oseb, te morda še najmanj, toliko bolj kraje in dogodke. In seveda vzdušje. To je najpomembneje. Tako se recimo zgodi, da človek sedi na kamnitih stopnicah ob robu živahnega trga v neznanem mestu in ne počne ničesar, samo sedi in srka vase podobe, zvoke, vonjave, valovanja, svetlobo, odnose. In ko potem čez pol ure vstane in odide, gre z njim globoko vtisnjen občutek trenutka in kraja.
V enem od konkretnih primerov je bilo zaradi doživljanja vzdušja potrebno neke junijske nedelje zjutraj sesti v avtomobil in se odpeljati do Trsta, kjer je potekal v tem delu Evropa najbližji sejem zbiralcev nalivnih peres, tam potem nekaj ur postopati in opazovati upokojene italijanske profesorje v žametnih suknjičih, kako so kadili pipe in si izmenjevali stare Pelikane, Aurore in Montblance, to vzdušje pa potem uporabiti v romanu Hotel Abbazia.

Enajsti Alpe Adria Pen Show, Trst, 15. aprila 2007. Srečanje zbiralcev nalivnih peres kot podlaga za opis kraja dogodka v romanu Hotel Abbazia.

Literarnih likov si vizualno po navadi ne izrišem. Podobe Martina Vrenka nimam pred očmi in ne vem, kako izgleda. Seveda sem si zapisal nekaj njegovih zunanjih značilnosti in najpogostejših oblačil, a le zato, da bi se v katerem od romanov ne zmotil pri opisu njegove zunanjosti. Natančno podobo glavnega lika prepuščam bralcem. Pri negativnih likih se vsaj na začetku oprem na kakšen malenkostni vzgib, dejanje ali izjavo točno določene osebe, redkeje na vizualno podobo. Skozi pisanje pa se tako ali tako vsak literarni lik razvije po svoje. Ženske stalne like vidim bolje, vendar tudi teh ne natančno, primerneje bi bilo reči, da čutim njihovo simpatijo.
Edini izjemi sta dva stalna lika. Ta sta nastala na podlagi točno določenega vizualnega vtisa, katerega imam pred očmi ves čas pisanja. To sta kriminalistka Nika Lavrič in Miloš, glavni literarni osebi mojega zadnjega izdanega romana. Še preden je bil Milošev karakter izoblikovan, sem vedel, kakšen bo njegov videz. Izgradil sem ga na podlagi švedskega igralca Daga Malmberga https://en.wikipedia.org/wiki/Dag_Malmberg . Zakaj, ne vem, očitno je v kakšni od vlog, kjer sem ga videl, bil dovolj prepričljiv in nasproten temu, česar sem se pri Martinu Vrenku morda prenajedel.

Model za lik Nike Lavrič je švedska igralka Eva Rexed http://www.imdb.com/name/nm1703466/, oziroma Eva Moreno v nekaterih ekranizacijah Van Veeterenovih kriminalk švedskega pisatelja Håkana Nesserja.

Kriminalke odkrivajo veliko ustvarjalčevega védenja. Iz katerih virov ga črpaš?

Ker ne pišem kriminalnega podžanra, ki bi se osredotočal na natančne opise policijskih postopkov https://en.wikipedia.org/wiki/Police_procedural, niti napetih trilerjev, ki bi opisovali zapletene pravne postopke https://en.wikipedia.org/wiki/Legal_thriller ampak kriminalne uganke tipa kdo je storilec https://en.wikipedia.org/wiki/Whodunit s tem nimam pretiranih težav. Osnovnih védenj o forenzičnih postopkih, razlikah med predkazenskim in kazenskim postopkom, činih in hierarhiji na policiji, balističnih značilnostih itd. ni težko najti na spletu, priročnikih kriminologije in podobnem. Kako konkretno izgledajo interni policijski zapisniki, forenzična poročila in drugi dokumenti, si gladko in v celoti izmislim. Če me veseli, grem in premerim razdalje med dvema krajema, če ne, pogledam na splet ali ocenim na pamet. Včasih počakam na točen datum, in v točno določeni trgovini kupim točno določene artikle, da lahko knjigo opremim z resničnim računom. To mi predstavlja veselje, čeprav bi račun lahko sfotošopal.

Račun, eden od kronskih indicev v romanu Retrospektiva

No, včasih je za kakšen nasvet le potrebno vprašati – recimo – zdravnika, čeprav ob tem tvegaš, da te čudno pogleda, ko vprašaš, kolikšna bi bila smrtna doza na silo vbrizganega inzulina v telo devetdeset kilogramskega človeka in po kolikšnem času se tega z obdukcijo ne da več odkriti.
Delnih izpisov in posameznih poglavij med nastajanjem romana ne bere nihče, rokopise celotnih besedil pred objavo pa več ljudi, sorodniki, prijatelji, znanci. Med njimi so kritični bralci literature, kakšen literat, pa psiholog, a nobenega kriminalista ali pravnika. Bolj kot za stoodstotno zanesljivost vsakega podatka se trudim, da poskrbim za verjetnost tega kar opisujem. Ali bi se kaj takega lahko zgodilo v realnosti, je tisto, kar me zanima. Ker se to nanaša bolj na dejanja literarnih junakov kot na zunanje okoliščine dogajanj, sprašujem to psihologa. In Aco me po navadi potolaži z izjavo, da naj bom brez skrbi, saj: »Ti kaj tako groznega, kot smo sposobni početi v resničnem življenju, ne bi moglo pasti na pamet niti v sanjah.«

Tvoje zgodbe so zanimive tudi zato, ker se dogajajo v mestu Maribor, dejansko se zgodi umor v sosednjem obloku, tragična junakinja hodi po stopnicah šole, po katerih vsak dan hodi naš otrok, kriminalist se sprehodi skozi park, kamor vsako jutro peljemo svojega psa, kavo spijemo za isto mizo, pri kateri pred poznim odhodom iz službe načelnik spije še eno pivo… Koliko ljudi se je odzvalo na povabilo, da s tabo in tvojimi junaki prehodijo pot po Mariboru? Ti organizirana srečanja z bralci pomagajo pri pisanju?

Tistega sprehoda po krajih z mojih romanov, ki ga je ob svoji 110 letnici organizirala UKM, se nas je udeležilo skoraj trideset, kar je bilo precej več, kot smo pričakovali.

Na kraju zločina, iz sprehoda po krajih z romanov Avgusta Demšarja

Tukaj stojimo na dvorišču stavbe na Gosposki ulici 11 v Mariboru, kjer sem preživel otroštvo in kamor segajo moji najzgodnejši spomini. Kot druge podobne kraje sem tudi to dvorišče kot eno od prizorišč izkoristil v svojih romanih. Na lokalno obarvanost dogajanj svojih kriminalk nisem nikoli pomislil kot na nekaj posebnega, to so kot dodatno kakovost odkrili šele bralci. Izhajal sem preprosto iz tega, da je za verjetnost kriminalne, oziroma detektivske zgodbe, le to potrebno postaviti v realno okolje. Tam le ta bolj zaživi in postane avtentična.
Srečanj z bralci je kar nekaj, manj v vmesnih obdobjih in več pred, ob in po izidu vsakega novega romana. V bistvu mi ta srečanja ne pomenijo bremena, res je, da bi prav dobro shajal brez njih. Obenem se zavedam, da je to del reklame, ne nazadnje so udeležbe na promocijskih dogodkih del pogodbenih razmerij med avtorjem in založbo.
Srečanja z bralci mi pri pisanju posebej ne pomagajo, saj moram tam v glavnem govoriti jaz. Bolje bi bilo obratno. Precej bolj so uporabna vsakodnevna srečanja z ljudmi, tako prostovoljna, kot tista druga. Na srečo ljudje radi govorijo in razlagajo vsemogoče o sebi ter jih k temu ni potrebno posebej spodbujati. To pa je temeljni in neusahljivi vir idej za moje pisanje, za literarne like, dogodke, anomalije, podtikanja, pritlehnosti, zahrbtnosti, barabije in kar je še tega, kar tvori spiritus agens kriminalnega romana.

Vse kaže, da bodo tvoje kriminalke prodrle tudi na tuji trg. Nam lahko kaj več poveš o tem in kaj bi to, da bi bile tvoje knjige prevedene tudi v tuje jezike, zate pomenilo? 

Prevod romana slovenskega pisatelja v tuj jezik, je praznik, ne samo za avtorja, ampak za vso slovensko kulturo. Moje izkušnje s tem so, da je to zelo težko, vsaj v primeru kriminalnega romana. Ti na razvitih večjih trgih nastajajo kot po tekočem traku, torej imajo že svojih dovolj, obenem pa je doma kriminalka še vedno malo podcenjena glede na pravo literaturo in morda tudi zaradi tega bolj na repu interesa. Dodatno se v našem okolju pozna umanjkanje pomembnega člena med pisateljem in založbo, to so literarni agenti, oziroma literarne agencije, ki skrbijo za svoje avtorje tudi glede prevodov v tuje jezike. Ta del, če ni avtor sam hudičevo iznajdljiv, prodoren, vztrajen in ima na voljo preveč časa, lahko prevzamejo založbe, te pa se bolj kot ne ukvarjajo s tem, da bi preživele do naslednjega meseca. Vse skupaj je potemtakem prepuščeno posameznikom in njihovim pobudam, nekaj malega tudi društvu pisateljev in razpisom Javne agencije za knjigo. No, na podlagi uspešnega kandidiranja za sredstva vzorčnega prevoda JAK-a se trenutno v poljščino prevaja del Miloša, kar se mi zdi super, zahvala za to pa gre izključno prevajalki Marleni Gruda, ki je pobudo sprožila. Okej, sam prevod slabe desetine romana še ne pomeni izdaje knjige na tujem trgu, do njega lahko da sploh ne pride, res pa je že samo pomislek na štirideset milijonski trg potencialnih bralcev nadvse vznemirljiv.

Kaj pa meniš o e-knjigah?

Mislim, da lahko odgovorim s citatom iz prvega poglavja romana Sto let samote, Gabriela Garcíe Márqueza, izjavo Joséa Arcadia Buendíe, ko je, kot že zrel mož, prvič v življenju videl kos ledu. Rekel je: To je največji izum vseh časov.

Na oddelku Predšolska vzgoja na Univerzi v Mariboru predavaš didaktiko likovne umetnosti. Kot zelo priljubljenega profesorja te lahko vprašam, kaj označuje dobrega profesorja. Te študentke poznajo tudi kot pisatelja Avgusta Demšarja?

Katere lastnosti označujejo dobrega profesorja, ne vem, sam pa želim pri svojem poučevanju biti pošten, korekten, dosleden in strokoven. Koliko mi to uspeva, prav tako ne vem, no delne povratne informacije nam vsakoletno sporočajo študenti v svojih anketah.
Ne, študenti me ne poznajo kot pisatelja, najverjetneje zato, ker ne berejo literature. To mi zelo ustreza, mislim, ne to, da mladi ljudje ne berejo, ampak to, da ta dva dela mojega življenja ostajata ločena.

Nadaljevanje pogovora s piscem kriminalnih romanov Avgustom Demšarjem sledi v naslednjem prispevku. Zato berite blog 50 odtenkov življenja! 🙂