NACE NOVAK IN CAMINO

V knjigi Naceta Novaka z naslovom Camino in podnaslovom Od Nove Gorice do Kompostele ti da misliti že spremna beseda Oskarja Simčiča: “Človek gre na pot, ker se želi srečati sam s seboj.” Res je. Srečati in se spoznati, saj mi v tem trenutku, pri vseh mojih letih, niti malo ni jasno, kako se bom na samo pot odzvala in jo prestala.

Romar se bori z mlini na veter
Romar se bori z mlini na veter

In naprej: “Ljudje iščejo nekakšno presežnost samih sebe. V tem slutimo prvobitno človekovo težnjo po neskončnosti, hrepenenje po nečem višjem, s čimer se človek želi poistovetiti.” Tudi to je res. Le zakaj bi drugače zapustila udobje svoje postelje, razkošje domače kopalnice in lagodne vsakodnevne sprehode za celodnevno pešačenje po kruti, vremensko nepredvidljivi pokrajini, za spanje v množičnih spalnicah brez intimnosti, da se bom podobno kot kaki nori Španec borila z mlini na veter? Res nas v kaj takega lahko požene samo kakšna prvobitna težnja, ki je vsekakor močnejša od kasneje pridobljenih.

Sam avtor knjige se je na pot podal v maju leta 2002. S seboj je vzel sicer za romarja povprečno, zame pa nepredstavljivo težek nahrbtnik, ki je tehtal nekje med 9 do 12 kg. Vanj je stlačil: nepremočljivo pelerino, pohodniške čevlje, zgornji in spodnji del anoraka, pulover iz flisa, volnen puli, 3 kratke majice, troje spodnjih hlač, tri pare nogavic, brisačo, kratke in dolge pohodniške hlače, pralni prašek, sandale, toaletni pribor, pribor za prvo pomoč, Lonely Planetov vodič Walking in Spain, dnevnik, dva kulija, fotoaparat in nekaj filmov, sončna očala, mali žepni švicarski nožek, žepno baterijo, ultra lahko spalno vrečo, dve plastenki za vodo in zalogo hrane (nekaj energetskih tablic, vitaminske tablete, suho sadje).

Nace Novak
Nace Novak

V marsikaterem izmed romarskih prenočišč je bil prvi Slovenec, ki je prenočeval tam. Na poti je srečal še enega slovenskega Slovenca, Mirana Sagmeistra in enega koroškega Slovenca, Valterja.
Na Caminu fizično telo “našpanaš” do skrajnosti, zato se posledično veliko ukvarjaš s hrano, pijačo, žulji, vnetji mišic… Vse to je v Nacetu povzročilo občutek globoke ponižnosti v goreči želji, da bi mu telo služilo do konca poti. Začutil je kako je življenje dragoceno. In veliko razliko med tem, ali o dragocenosti življenja govoriš, ali jo občutiš.
Nace da romarjem kar nekaj koristnih nasvetov. Pove, da je vsepovsod dovolj vode, tako da ni potrebno nositi velike zaloge s seboj. Bralca pouči o najboljši oskrbi žuljev: z injekcijo je treba iz žulja posrkati tekočino, v živo rano pod mehur je treba vbrizgati betadine in rano temeljito obvezati. Prav tako vneto prisega na Compeedo obliže za žulje. Glede na to,da se bliža tudi moj odhod na Camino, sem si kar oddahnila, ko sem Compeedo obliže našla v DM-u, samo nisem imela s seboj očal, da bi izbrala med veliko izbiro takšnih in drugačnih: za prste, za pete, za podplate… Izbira bo težka, ker nameravam na pot samo s 4 kg težkim nahrbtnikom. Pa ne zato, ker je imela toliko težkega Shirley MacLaine, ko se je odpravila na Camino, ampak zato, ker enostavno v življenju nisem navajena nositi takšnih in drugačnih nahrbtnikov. Še na Triglav sem šla brez. Tako, da bo selekcija stvari za v nahrbtnik zelo ostra, glavni izločitveni kriterij pa teža stvari: lahko ne, ultra lahko ja.

Od Nove Gorice do Kompostele
Od Nove Gorice do Kompostele

Nacetova knjiga je bila ena izmed prvih, ki sem jo o Caminu prebrala. Zato sem se čudila koliko vremenskih neprilik je doživel, koliko dežja in blata je prehodil in kako ga je ogrozil snežni metež. In to v Španiji, v maju. Zdaj, ko sem se s Caminom vsaj s pisano besedo že dokaj seznanila, mi je jasno, da se vreme in razmere na poti lahko iz ure v uro spreminjajo in edino na kar se lahko v zvezi z vremenom na poti zanašaš, je njegova spremenljivost iz ure v uro.
Naceta je pri spanju kar nekajkrat motilo smrčanje ostalih peregrinov v skupnih spalnicah. Škoda, da med svojo 9-12 kilogramsko prtljago ni strpal tudi ušesnih čepkov.
Na Caminu je srečal veliko ljudi, ki so pred kratkim pustili službo, nekaj takih, ki so prekinili zvezo s partnerjem, in tudi nekaj takih, ki so ostali sami. V večini primerov je šlo za ljudi, ki so se odločili, da bodo, ali pa so bili prisiljeni zaživeti na novo, odgovor na vprašanje: Kako naprej? pa so prišli iskat na Camino. V opisovanju tega njihovega iskanja se mi je vsiljeval neki termin, s katerim je narobe samo to, da je bil lasten našemu prejšnjemu režimu, ki ga še vsekakor nismo preboleli. A ga bom vseeno navedla. Pri branju sem dobila občutek, da so romarji pravi tovariši ( tovariš je po SSKJ oseba v razmerju do druge osebe, s katero kaj skupaj dela). Med seboj so v tovariških, prijateljskih odnosih. Še več, za ponazoritev njihovega tovarištva Nace uporabi D’Artagnanov: “ Vsi za enega, eden za vse!”
Seveda romarji že kmalu po začetku poti ugotovijo, da so materialne dobrine na poti k sebi, povsem nepomembne in nepotrebne. Prav zato v zavetiščih obstajajo mesta, kjer pustiš stvari, za katere ugotoviš, da jih na poti ne potrebuješ, nekomu drugemu pa bi lahko koristile. In obratno: vzameš stvar, ki jo na poti potrebuješ. Sistem deluje po načelu: Daj, kar lahko daš in vzemi, kar rabiš.

Sodobni mlin na veter
Sodobni mlin na veter

Imam občutek, da vsi romarji, ki so prehodili Camino, zagotovo pa vseh devet, od katerih sem prebrala knjigo, piše o treh zakonitostih Camina:

Prva zakonitost je, da je Camino dosleden vzgojitelj. Z vzgojnimi primeri s takojšnjim odzivom je tudi Naceta prepričal, da vsako napako plačaš, za vsako dobro dejanje pa si nagrajen. In to takoj.

Druga zakonitost Camina je, da te poveže z naravo, da dejansko občutiš, da si njen del. Naceta je Camino asociiral s pesmijo Williama Wordswortha:

Narava nikdar ne izda srca,
ki ljubi jo;
saj v njej je moč,
ki nas v življenju neprestano vodi od sreče k sreči – s tem,
da zna srce navdahniti s pokojem in lepoto ter vzvišenimi misli.

Tretja zakonitost Camina je, da za vse kar potrebuje romar, poskrbi Camino sam. Nacetu je v trenutku krize naklonil sivolaso nuno, ki mu jo je poslal nasproti. Nuna mu je podarila pozlačen obesek, sveto podobico, ki mu je pomagala prestati trenutek slabosti, da je lahko nadaljeval pot. Drugič mu je v trenutku, ko je v sandalih in slabo oblečen zmrzoval v snežnem metežu, ker se ni bil v stanju ustaviti in obleči, ker je bil prepričan, da bo v tem primeru zmrznil, Camino za nekaj trenutkov naklonil sonce, da se je lahko preoblekel. Takoj za tem pa se je vreme spet skisalo. Seveda ni verjel, da je šlo samo za naključje. Tretjič mu je Camino naklonil rešitev, da je sploh lahko pot končal. Nace je imel med samo potjo velike težave z levim gležnjem. Imel je vnetega, rdečega, zatečenega, bolečega. Pred koncem poti, je že pomislil, da bo moral odnehati, vendar mu je Camino ponudil rešitev, da je zadnje kilometre lahko prekolesaril. Nace je to tretjo zakonitost strnil v besede: “Kako elegantno se vse skupaj rešuje.”

V Foncebadonu se klatijo psi
V Foncebadonu se klatijo potepuški psi

O Foncebadonu je zapisal, da so tam pred časom odstranili nekaj potepuških psov, saj so zbrani v trop predstavljali nevarnost za mimoidoče.Tudi sam je ob vstopu v vas videl štiri, ampak takšne lene, ki za romarje niso predstavljali nevarnosti. Osem let pred Nacetom, leta 1994 je po Caminu romala Shirley MacLaine, ki v svoji knjigi piše, da jo je bilo vso pot strah podivjanih psov v Foncebadonu. Ko je prišla tja, je dejansko srečala celo krdelo. Ves čas je imela v mislih pripravljeno obrambo, ki se jo je zdaj poslužila. V duhu je oblikovala čudovito rdeče srce in ga napolnila z vso ljubeznijo, kar jo je premogla in svojo vizualizacijo poslala v prostor. Odposlala je največjo obliko srca prežetega z ljubeznijo, kar si ga je mogla zamisliti, srce je doseglo krdelo in ga oddaljilo od nje. Ko je bila v Foncebadonu Shirley, je bil še popolnoma zapuščen, ko je bil Nace, je bila v vasi že odprta “muzejska” okrepčevalnica.

Gora skrbi iz vsega sveta
Gora skrbi iz vsega sveta

Kmalu za Foncebadonom je Cruz de Ferro, gora kamenja, ki je zrasla iz odloženih skrbi romarjev. Nace ne dela rad stvari, ki jih delajo vsi drugi, zato tudi ni s seboj prinesel kamna s svojimi skrbmi, da bi ga odložil ob njenem vznožju. Mogoče ga je polomil in zdaj hodi okoli s skrbmi, ki bi lahko v družbi s skrbmi romarjev iz vsega sveta ležale nekaj tisoč kilometrov stran. Jaz jih bom vsekakor odnesla tja. Da bodo imele družbo.

Po knjigi sodeč bi rekla, da je pot prehodil s celim srcem in celim telesom, enako kot Paul Coelho, ki zaradi tega ne vidi nobenega razloga, da bi Pot prehodil še enkrat. Podobno kot vsi ostali romarji na Gori Radosti (Monte de Gozo) doživi vrh svoje Poti: občuti zmagoslavje, izjemno srečo, zadoščenje, radost, srečo, ki jo z materialnimi dobrinami ne moreš doseči, napolni ga posebna energija, pa še kaj, kar človeku prinese tisti izjemen občutek radosti, po kateri je gora tudi dobila ime. Prav tako kot vsem ostalim romarjem pa se ti njegovi občutki po prihodu v Santiago niso stopnjevali, ampak so se kar malo porazgubili. Nace to doživi kot: “ Po prihodu v Santiago pa se je pokazalo, da se prevelika pričakovanja, želje in hotenja najpogosteje zaključijo vsaj z rahlim razočaranjem.” To seveda ni nič drugega kot že nešteti dokaz zlajnane resnice, da v življenju ni važen cilj, ampak pot do cilja. Pot, po kateri hodiš vsak dan, pot, skozi katero moraš ostati človek, uživati na vsakem koraku in ljubiti vsak kamen ob cesti. Ker je življenje pot, ne cilj.

Gora Radosti
Gora Radosti

V Santiagu je na osnovi izpolnjenega romarskega potnega lista, ki ga je praznega, brez žigov, dobil že onkraj Pirenejev, na izhodišču v francoskem Saint Jean Pied de Portu in ga potrjeval v zavetiščih, dobil Compostelo. To je v latinščini napisan dokument, ki ga izdajo vsakemu romarju, ki je prehodil vsaj zadnjih 100 km. In zato, ker je za pridobitev Compostele dovolj 100 km, se na zadnjem delu poti, valijo kolone romarjev, tako da vse skupaj izgleda zelo turistično, vsekakor pa popolnoma drugače kot prvih 700 kilometrov.
Zato je Nace hitro pobegnil iz mesta in jo mahnil v Finisterro, da v skladu z romarsko tradicijo, zažge vsaj en kos oblačila. In zaključi Pot na koncu sveta.

MIRJANA STEBLOVNIK IN CAMINO

AAEAAQAAAAAAAAJoAAAAJGEyM2ZjZGUwLWY5ODAtNDg3Yy04YWQ0LTY2ODA2NjYwYmMwZQ
Mirjana Steblovnik

Mirjana Steblovnik je Jakobovo pot prehodila s svojim možem Valentinom v septembru leta 2008. O njuni poti je zapisala knjigo z naslovom Buen camino, peregrino. Buen camino je romarski pozdrav, s katerim se pozdravljajo romarji na poti, peregrino je v španščini romar, vse skupaj pa se v slovenščini zapiše nekako takole: Srečno pot, romar. Ko je pot prehodila je bila stara toliko kot Shirley MacLaine, ko je romala po Caminu. V svoji knjigi Shirley tudi povzema, ko govori o lej linijah ali zmajevih črtah, ki potekajo na sami poti. Pravi: “ Življenska energija je posebej močna vzdolž energijskih črt, imenovanih zmajeve črte ali lej linijje. Ta energija ima zelo visoko frekvenco in zato človeku, ki jo sprejema , jasni misli, razvnema doživetja, spomin in razodetja.” Lahko bi rekli, da se ta pot vzdolž energijskih črt, dotakne duše, da je sposobna za nadaljnjo rast. To so namreč posebna vitalna mesta matere Zemlje, kjer je srčni utrip glasnejši in močnejši, same poti pa so kot vene in arterije, po katerih teče kri. Ljudje, ki so preorali te poti, so bili vodeni skozi mistično potovanje odkrivanja.
Mirjana me je pritegnila z enim izmed ciljev, ki si ga je zadala pred potjo – da bi se naučila brezpogojno sprejemati. Tudi sama sem si zadala tak cilj. Verjetno bi morala prirediti molitev za umirjenost v: “Camino, podari mi umirjenost, da sprejmem, česar ne morem spremeniti, pogum, da spremenim, kar lahko, in modrost, da spoznamo razliko!”9789616458078
Njuna pot je eno samo zadovoljstvo in hvaležnost. Tudi zanju je Camino poskrbel, da sta vse kar sta potrebovala, dobila pravi trenutek. Fizične napore sta brez težav zdržala. Hodila sta s palicami, saj Mirjana prisega na njihovo nepogrešljivo oporo na poti, v zavetiščih sta si veliko sama kuhala in se družila z ostalimi romarji. Na poti sta se spoznala celo z romarjem, ki je bil ortodoksni musliman, na Camino pa je prihajal iz Luxemburga in romarko, ki je hodila s konjem, ki ji je služil samo za prenašanje prtljage. Tudi onadva sta se pritoževala nad instant romarji, ki prehodijo samo zadnjih 100 kilometrov Jakobove poti. Imenovala sta jih scartani “kratkometraši” 🙂 Za pridobitev Compostele, listine s katero dobiš potrditev, da si prehodil Jakobovo pot, je namreč dovolj, da prehodiš samo zadnjih 100 km, ali jih prekolesariš 200. Zato ljudje množično, v glavnem v organizaciji turističnih agencij in verskih združenj, prehodijo te zadnje kilometre. Ponavadi jih avtobus zjutraj pripelje na izhodišče in zvečer pričaka na koncu dnevne etape in jih odpelje v kakšno bližnje prenočišče. Na tem delu poti je velika gneča. “Kratkometraši” so lepo urejeni,v sveže opranih in polikanih snežno belih majčkah, sveže sfrizirani ,”naspidirani”, hrupni in dišeči, skratka vse tisto kar pravi peregrini po prehojenih 700 km niso. Zato “kratkometraši” pravim peregrinom niso ljubi, verjetno pa bo držalo tudi obratno.
Posebno mesto na njeni poti pa so imele vrane. Stalno je imela občutek, da jo že od doma spremlja vrana, njena dobra znanka, ki jo je pred odhodom pogosto opazovala. Kar nekaj vran je na poti videla , še pogosteje pa je slišala samo njihovo krakanje. Mirjana nam opiše tudi njihovo navado, da žalujejo za umrlimi in za njimi celo priredijo pogreb. Pove nam, da je vrana za Tibetance sveta žival, saj so nekaj dni čuvale dalajlamo, ko je bil še dojenček.

Vrana
Vrana

Mirjani uspeva na poti živeti tisti trenutek, ki je, ne tistega včeraj ali jutri. Upam, da ji to uspeva tudi zdaj, ko se je vrnila domov. Saj pravijo, da se tvoj Camino začne šele po vrnitvi domov. Na poti je spoznala, da dejansko za vsako napako plačaš, za vsako dobro dejanje pa si nagrajen. Camino je menda tisti, ki to kot pravi vzgojitelj naredi takoj po dejanju. Sama pa se že celo življenje sprašujem ali se te kazni in nagrade ne vlečejo skozi nekaj življenj in plačujem še kazni za nazaj, verjetno pa dobim kdaj tudi kakšno nagrado, ki si jo nisem zaslužila. Kakorkoli, Mirjana je spoznala, kako se v življenju vse to rešuje spontano.
Neskončno je uživala v lepoti narave: “…. in že stopam po neskončno lepi pokrajini. Nebo se že počasi barva v čudovitih barvnih niansah vzhoda. Ob pogledu na to uničujočo lepoto vzhoda, se ne morem zadržati. Planim v jok, saj sem v središču tiste blage tišine , ki vpija celo dihanje Boga.“ Kar nekaj knjig Slovencev, ki so romali po Jakobovi poti sem prebrala in vse so na poti samodejno oblivale solze. Še vedno sem kar nejeverna glede tega, a tudi sama Mirjana piše:        “ Velikokrat zajočem na Caminu.” Mirjani pa da Camino tudi odgovor, zakaj je temu tako:            “ Nekdo od peregrinosov me potolaži: S solzami si čistiš dušo.”

Na Poti
Na Poti

Na Caminu je spoznala, da je vsak pristen človeški odnos tveganje, ker je odvisen od svobode drugega :” Vsak človek je dober in slab. Vsak od nas ima v sebi radosti in bolečine…zato ni smiselno podajati ocen. Treba je spoštovati izraz človeka brez obsodbe…on je on in jaz sem jaz. Vsak od naju ima svojo resnico in nobena ni boljša ali slabša. Resnica samo je… “
Valentin mora biti neskončno družaben, saj z vsemi romarji takoj poišče skupni jezik. Prav tako se je na Caminu osvobodil osredotočenosti v umu. Ukvarja se namreč s fotografijo in večkrat ga je že prizadela kritika kakšne njegove fotografije, ki je bila njemu zelo všeč. Mirjana pravi, da je pričel fotografirati stvari v tistem trenutku, kot jih je pač tam zalotil, takšne kot so pač v tistem trenutku bile in se ni obremenjeval s tem, v katerem delu dneva, vremenu ali mogoče celo v katerem letnem času bi bila fotografija tam najlepša. Mirjana pravi o Valentinu: “Bajto je sprejel takšno kot je tam stala in ni razmišljal o tem, kakšna bi morala biti po nekem scenariju, niti o tem kakšna bi morala biti, da bo povšeči drugim.”images-18
Mirjana je spoznala, da intelektualno razumevanje človekovega duhovnega vidika ne zadostuje. Moraš ga živeti. Na poti je ugotovila katere ljudi ima zares rada in kateri so tisti, ki jih je nekako vlekla za sabo skozi leta, ker se nekako ni mogla posloviti od njih. Sprašujem se, ali se je po vrnitvi domov od njih poslovila ali ne.
Mirjana je živela, čutila radost, svobodo in ljubezen. Sprejela je to, kar ji je življenje neizogibnega izbralo. Poskuša iz tega narediti nekaj dobrega. Camino ji je dal občutek radosti, brez posebnega vzroka, prej je živela v zmoti, ker je mislila, da mora za njeno srečo obstajati vzrok.
Knjigo konča z Ultreia, Ultreia, et Suseia, Deus, adjuva nos! To je stari romarski pozdrav: Samo naprej, naprej, Bog čuvaj nas! Ta stari romarski pozdrav nas poganja naprej po poti, navzgor v duhovnem smislu in nam želi, da bi nam Bog pomagal na poti.

IVAN GRIČNIK IN CAMINO

Pred kratkim sva se s hčerko pogovarjali o mojem skorajšnjem odhodu na Camino. Omenila mi je, da je od njene prijateljice Monike ati bil pred kakšnim letom na Caminu. In to sam. Kmalu zatem sem med zajetnim kupom knjig o Caminu prinesla iz knjižnice domov tudi eno, ki je med vsemi izstopala, ker je bila zelo drobna, v bistvu je bila tako drobna, da bi ji lahko namesto knjiga rekli knjižica. Imela je naslov Moj Camino, avtor je bil Ivan Gričnik. images-5Hčerka jo je vzela v roke in rekla: “ Moja prijateljica Monika se piše Gričnik, zgleda da je to knjiga njenega atija. Naj jo jaz najprej preberem.” Vzela jo je in prebrala. Potem si jo je zaželel prebrati mož. Za njim še tašča. In končno sem kot četrta prišla na vrsto tudi jaz. Camino Ivana Gričnika se je začel nekega poletja, ko je bil na potovanju v Španiji. Pot ga je zanesla tudi v Santiago di Compostelo, kjer si je ogledal katedralo in v njej počastil relikvije svetega Jakoba, zaščitnika celotne Španije. Pred katedralo sta se z ženo slikala pred Jakobovo školjko, ki je vdelana v tla. Nanjo sta položila roki in škljoc, nastala je slika, ki ni bila samo slika, ampak tudi zaveza , da se nekoč vrneta na isto mesto. _moj-kamino_ov_m
Camino ga je poklical, ko je bil v bolnici v Celju zaradi klopnega meningitisa. In kdor prejme klic, se mu seveda prej ali slej odzove. Ivan Gričnik se mu je odzval v letu 2012, čez dve leti, 2014 pa je izšla njegova knjiga.
Pravijo, da Camino poskrbi za vse kar na poti potrebuješ. Tudi Ivan Gričnik opisuje več takih dogodkov, ki potrjujejo da je ta trditev še kako resnična. Najbolj sem se nasmejala tistemu, ki se mu je zgodil med pešačenjem po peklenski vročini Mezete. Pešačil je in pešačil, vročina je pritiskala od zgoraj od sonca, od spodaj od prašne ceste in od znotraj navzven. Takrat se je zgodil čudež: mimo se je pripeljal tovornjak hladilnik, se ustavil in šofer mu je brez besed poklonil dve ledeno mrzli pivi. Dokler ni začutil v rokah njegov ledeni hlad, ni bil najbolj prepričan ali je to res ali halucinira. Na dušek je enega spil. V tistem pride po še vedno peklensko vroči poti drugi romar. Ivan ga je vprašal, če bo hladno pivo. Romar mu je v angleščini odgovoril :     “ You are crazy.” V tistem mu je pomolil hladno pivo in romar ni mogel verjeti svojim očem in ledeno hladnemu otipu tudi ne. Začel je vpiti : “ This is a miracle!” In res je bil čudež, da sredi peklensko vroče planote, sredi ničesar, iz potne roke romarja dobiš ledeno hladno pivo.images-14
Ivan Gričnik nam v knjigi tako prepričljivo opisuje občutek popolne sproščenosti, ki ga je preveval na Caminu, njegov občutek svobode, občutek, da je del narave, da je kanja na nebu, da je metulj, ki mu je sedel na ramo, da je evkaliptus, da je sončni vzhod in sončni zahod…da bi tudi sam bralec poletel z njim, svoboden kot ptič, čez hribe in doline: ”Čutil sem vsak del sebe, kako diham in kako bije srce, čutil vsako solzo, ki je polzela po licu in ko sem se smejal, sem se smejal iskreno iz duše, iz srca.”

Samo hodil je in gledal ples življenja na, ob in nad potjo. Gledal je kamen pod nogami, cvetlico na travniku, ptico na drevesu, zvezdo na nebu. “Ko človek gleda ples, ki mu pravimo stvarstvo, ves čas nekaj premišljuje, govori, analizira in filozofira. Besede, besede, besede in hrup, hrup, hrup.” images-15Njegovo razmišljanje me spomni na Milana Kundera in njegovo razmišljanje iz Neznosne lahkosti bivanja, ko razglablja o tem, kako smo si svet onesnažili s hrupom, vključno z glasbo. Glasba in hrup. Glasba nam doni od vsepovsod, iz vseh resničnih in namišljenih zvočnikov in ustvarja moteče kulise, ki jih slišimo, poslušamo pa ne. Spomnim se njegovih besed, ki so mi vzele sapo od njihove kristalne resničnosti: “Glasba bi morala biti kot vrtnica, ki se razcveti na polju tišine.” In tega polja tišine ne najdemo več. Je mogoče na Caminu?
Ivan Gričnik nam v svoji knjigi polaga na dušo: “Poslušaj. Poduhaj. Dotakni se. Poskusi. In ne bo dolgo, ko boš zagledal Njega-Plesalca!”

SNEŽKE ZA SNEŽKO

Z Zlatko imava na blogu 50 odtenkov življenja tudi dopisnico, ki si je nadela psevdonim Snežinka. Glede na to, da je meni ime Snežana, marsikdo misli, da sem Snežinka jaz in njene prispevke zamenjuje z mojimi. To mi ni najljubše tudi iz razloga, ker mraza nimam rada, snežinke so pa z mrazom povezane. Nič nimam proti, celo všeč pa mi je, če me kdo ljubkovalno poimenuje Snežka. Tudi gobe z imenom snežka imam zelo rada. To ve tudi moj prijatelj Mladen, ki je strasten gobar in ker je zdaj čas snežk, mi jih je podaril zvrhano košaro. Prinesel mi jih je z besedami : “ Snežke za kraljično,” ker me kliče kraljična. Z njim namreč hodim v planine in ker ve, da ne nosim nahrbtnikov (niti takih s pravo prtljago, niti tistih s skrbmi in zamerami ne)   in da grem tudi v hribe z dolgimi nalakiranimi nohti, me kliče kraljična. To mi je tudi všeč, ker me spominja na mamo, ki me je klicala princeska. Glede na to, da sem že omenila, da mi je všeč ljubkovalno ime Snežka, bi me zelo razveselil tudi, če bi mi snežke podaril z besedami: “ Snežke za Snežko 🙂 “ Kakorkoli, ko sem dobila snežke, sem poiskala recept za omako iz snežk, ki ga je pred kratkim dobil moj mož od prijatelja Mirkota, da mi bo lahko skuhal snežkin golaž in me z njim razvajal, tako kot on s hrano razvaja svojo Mirjano.

DSC_3160
MIRKO ZNA POPOLNO KUHATI. IN JE ŠARMANTEN. IN DUHOVIT.

In jo ima s čim razvajati! Mirko zna namreč popolno kuhati. In ne samo to. Mirko je tudi šarmanten. In duhovit. Danes pa sem spoznala, da zna svojo duhovitost uporabiti tudi pri zapisovanju kuharskih receptov. Ko sem začela brati njegov recept za omako iz snežk, sem se tako smejala, da se je smeh razlegal na ulico in so mimoidoči zaskrbljeno pogledovali proti naši hiši, ker so predvidevali, da se je verjetno komu “ odpeljalo”.

Greh bi bil, da ne bi recepta delila tudi z vsemi vami, ker je kuharski recept, ki ga napiše moški moškemu prava redkost in vsled temu tudi dragocenost.

DSC_3152
ŽENSKE SE RADE PUSTIMO RAZVAJATI. PREDVSEM S HRANO.

Recept sem dobesedno prepisala, dodala sem samo opombe v oklepaju z malimi črkami.

ZDRAVO IZTOK, TUKAJ MIRKO !

PIŠEM TI Z VELIKIMI, KER ŽE BOLJ SLABO VIDIM. DANES SEM TVOJI DRAGI PRINESEL SESTAVINE ZA OMAKO IZ SNEŽK IN UPAM, DA TI JIH NE BO POZABILA IZROČITI, KER SO ŽENSKE, KO PRIDEJO OD FRIZERJA ČISTO DRUGAČNE (ko mi je izročil paket sem ravno odhajala k frizerju, op. Snežka). NO, SAJ NAJBOLJŠE VEŠ KAK IN KAJ. V VREČKI IMAŠ SNEŽKINO VODO (POL LITRA), KROMPIRJEVO MOKO ( ONA BELA SNOV, KI NI ZA SNIFANJE) IN MEŠANICO ZAČIMB (SOL, POPER, MAJARON, TIMIJAN…), ONO RUMENKASTO SNOV, KI TUDI NI ZA SNIFANJE IN MALO SUHE ČEBULE, DA JO BOŠ PROBAL KDAJ DRUGIČ, V TEM RECEPTU PA DELAJ RAJŠI S SVEŽO OZIROMA ŠALOTKO. KER SO SNEŽKE ZELO AROMATIČNE GOBE IN ŠE ZATO, KER JIH NIMAŠ GLIH (glih bi bilo treba dati v narekovaje, op. Snežka) VELIKO, TI PRIPOROČAM, DA JIH RAZREŽEŠ BOLJ NA MANJŠE KOSE. KOLIČINA ČEBULE ALI ŠALOTKE JE ISTA KOT BI DELAL KAKE DRUGE GOBE, JAZ PA DAM ŠE MALO VEČ, KER JO IMAMA ( drugi M namesto V je iz ljubkovalnih razlogov, op. Snežka) RADA (imava se nanaša nanj in njegovo partnerico, Mirjano; op. Snežka). KO JO PREPRAŽIŠ NA SREDNJEM OGNJU DO MEHKEGA, DODAŠ ČESEN ( CELE STROKE ), ALI PA MALO MANJ DROBNO NAREZANEGA. JAZ DAM VEČ CELIH, KER IMAMA ( tudi tu je drugi M namesto V iz ljubkovalnih razlogov, op. Snežka) TUDI ČESEN RADA, JE PA VSE STVAR OKUSA. KO ČESEN MALO ZARUMENI POČIŠ NOTER GOBICE IN ČE JE ŠE KAJ VODE, KO SI JIH ODMRZNIL, DAJ ZRAVEN TUDI TO. PRAŽIŠ BREZ SKRBI, KER SO SNEŽKE ZELO ČVRSTE (snežke in Snežke smo dejansko zelo čvrste, op. Snežka). KO SO DOVOLJ AL DENTE PO TVOJEM OKUSU (ŽENE NE PUSTI PROBAT, KER BO ZMANJKALO OMAKE), JIH ZALIJ Z MALO VINČEKA ( odvečni E se je vrinil med Č in K, ker je pisec štajerski pubec, op. Snežka) IZ VAŠIH KRAJEV (ROSE IZ ZLATEGA GRIČA BI MISLIM KAR BIL, SEVEDA STVAR OKUSA IN MESA, KI GA BOŠ DAL ZRAVEN). NE POZABI NAJPREJ VINA PROBAT, IZ DVEH RAZLOGOV: EDEN JE OSEBNI, DRUGI JE PA PREVENTIVNI, ČE JE OK. JAZ GA PROBAM OBAKRAT. KO MALO ALKOHOL IZHLAPI (ŠKODA), GA PO MALEM ZAČINIŠ Z ZAČIMBNO MEŠANICO, MALO PREPRAŽIŠ ( ČE IMAŠ RAD PETERŠILJ, GA DODAŠ PROTI KONCU, DA BO BOLJ AROMATIČEN, ČE NE, PA PREDEN DODAŠ TEKOČINO) IN ZALIJEŠ S SNEŽKINO VODO ((SEBE, TOREJ KUHARJA, PA S POŽIRKOM VINČEKA) zakaj je tu odvečni E, sem pojasnila že v eni izmed prejšnjih opomb, op. Snežka). V 1 DL HLADNE VODE DODAŠ ŽLIČKO KROMPIRJEVE MOKE, FAJN ( fajn bi moralo biti v narekovajih, op.Snežka) RAZMEŠAŠ, DA NE BO GRUDIC IN POČIŠ V OMAKO IN PREMEŠAŠ. SEDAJ SI TI NA VRSTI, DA DODAJAŠ ZAČIMBE IN ZGOSTIŠ PO SVOJEM OKUSU. NE POZABI NEVTRALIZIRAT OKUSA S POŽIRKOM VINA S KATERIM SI KUHAL IN GA BOŠ POSTREGEL TUDI PRI MIZI ( ČE GA BO KAJ OSTALO ). JAZ SEM OMAKO PROBAL H KURJIM IN PURANJIM JOŠKAM ( tudi besedi probam in joškam izvirata iz Mirkotovega štajerskega porekla, op. Snežka), TELEČJIM IN NOJEVIM ZREZKOM. PRILOGA NAJ BO NEVTRALNA: KROMPIR ALI ŠIROKI REZANCI…
LEP DOBER TEK ( po Mirkovo ni dovolj, da je tek dober, mora biti tudi lep, op. Snežka) IN NA ZDRAVJE VAMA ŽELIM
MIRKO

P.S. Zdravo Mirko, Snežana tu. Razmišljam kako mi ti praviš, pa nimam v spominu?

DSC_3159
MOŠKIH SE JE TREBA DRŽATI. DOBRO KUHAJO. NA VSEH PODROČJIH.

SHIRLEY MACLAINE IN CAMINO

Danes 81-letno Shirley MacLaine, igralko in dobitnico oskarja, je moral Camino poklicati dvakrat, da se je odločila, da mu sledi. Obakrat je klic prejela v Braziliji. Obakrat z nepodpisanim pismom , ki je bil napisan z isto pisavo, s par letnim razmikom. In obakrat je pismo po čudežu zgrešilo koš in pristalo v njenih rokah, pred njenimi očmi.
Na pot se je odpravila leta 1994, pri svojih šestdesetih, z nahrbtnikom težkim manj kot 4 kg. Na 30 dnevno pot je vzela s seboj : lažjo spalno vrečo, dva para kratkih nogavic, dva para spodnjih hlač, dve bombažni majici s kratkimi rokavi, manjšo brisačo, majhno umivačo, kos mila, par kratkih hlač, par letnih dolgih hlač za zaščito pred sončnimi žarki, nekaj homeopatskih zdravil ( za črevesno infekcijo, slabost, ureznine, odrgnine) , obveze, pršilec za rane, obliže, čutaro za vodo, potni list, nekaj zvezkov, beležnico z naslovi, kreditne kartice, denar, površnik in hlače iz gorateksa, pulover, slamnik, sončna očala, melatonin za spanje in magnetofon. Za nemoteno spanje v zavetiščih je vzela s seboj tudi ušesne čepe, čeprav jo je njen akupunkturist opozoril, da ovirajo telesne meridiane, ki vodijo do ledvic. Glede na to, da ima večina romarjev od 10-12 kg težke nahrbtnike, je bila dejansko zelo skromna pri pakiranju. Po koncu romanja je naredila še hujšo selekcijo. Na vprašanje, kaj romar resnično potrebuje je odgovorila: “ Svežo vodo, dober klobuk in dobre čevlje.”

Svojo pot je popisala v knjigi The Camino, A Journey of the Spirit, ki je bila prevedena v slovenščino pod naslovom Camino, Po stezi zvezd.

Kljub svojim letom je pot telesno zelo dobro prestala. Težave je imela samo en dan, ko je nenadoma dobila napad krčev po celem telesu. Takoj je ugotovila, da je to posledica pomanjkanja kalija, zato ga je nadomestila s pomočjo tablet.
Potreben mir pa je imela na romanju samo na začetku poti, dokler novinarji še niso vedeli, kje se nahaja. Sčasoma jo je začelo zasledovati čedalje več novinarjev, postajali pa so tudi čedalje bolj nadležni. Zgodilo se je, da je bil kakšen celo tako predrzen, da je medtem, ko se je tuširala v zavetišču, odgrnil zaveso in jo slikal. Bolj se je bližala koncu poti, več jih je bilo, težje se jim je izogibala. Ob vstopu v mesta so ji postavljali zasede, zato se je dogovorila s taksistom, da jo je pred vhodom v mesto pobral, jo peljal mimo zasede in potem odložil, da je lahko peš nadaljevala pot.image

Kljub tem motečim elementom, je bilo njeno romanje predvsem duhovne narave. Shirley Maclaine je vedela, da starodavno izročilo zatrjuje, da je Camino uglašen z zvezdnimi energijami Rimske ceste. Prav tako se je zavedala, da potekajo na Caminu zmajeve črte, katerih energija povišuje število treslajev snovi, iz katere so sestavljeni človeški možgani. Takšna spodbuda v človeku prebudi celovitejšo, globjo zavest in zvabi na dan podatke, ki so bili pred tem potisnjeni na dno. Tudi zato, so se ji na njenem potovanju razkrila spoznanja o skrivnosti človeške rase. Njena  doživetja so bila mistična, s pogostimi regresijami v pretekla življenja in dogajanja, v katerih je dobila uvid v starodavne civilizacije: Atlantido in Lemurijo, v izvor človeka, spoznala je ločitev prvih obojespolnih bitij na dva spola, spoznala je bistvo seksualnosti. V svojih regresijah je bila mlado temnolaso dekle, s poltjo čokoladne barve, ki je pot prehodila v času Karla Velikega. Na poti jo je krstila oseba po imenu John Škotski, za katerega je kasneje ugotovila, da je bil dejansko zgodovinska osebnost. Prav poseben nakup je opravila v Leonu, kjer jo je nekaj gnalo po ulicah, dokler ni prišla do draguljarne. V izložbi je zagledala, kar je iskala – zlat križec, za katerega je bila prepričana, da je bil nekoč že njen. V regresiji je ugotovila, da ji ga je podaril John Škotski, ob njenem krstu. Na internetu je sicer objavljeno pismo, namenjeno Shirley Maclaine, v katerem avtor razpreda, da John Škotski skoraj zagotovo ni bil v Španiji, a kdo bi vedel, če ima prav. Shirley si je križec v Leonu kupila in prepričana je, da je že drugič v zgodovini postala njegova lastnica.

Pravi, da Camino vsakemu ponudi ljubezensko izkušnjo. Od vsakega posameznika je potem odvisno ali bo izkoristil priložnost ali ne. Na poti je razmislila o svojem ljubezenskem življenju, brez obžalovanja, brez želje, da bi sama našla pravega partnerja. V knjigi je tudi razkrila, da sta bila par z umorjenim švedskim politikom Olofom Palmejem.

Med potjo je veliko razmišljala o starodavni mržnji med muslimani in kristjani. Nekateri pravijo, da je skozi svoja razmišljanja že napovedala padec dvojčkov, ki se je zgodil sedem let po njenem romanju na Caminu. Pravi, da je bil od nekdaj za Arabca kristjan nevernik in Satanov pajdaš. In obratno. Za kristjana je bil Arabec pogan, ki se uklanja vladavini meča. Prišla je do ugotovitve, da čas v tem pogledu ni prinesel večjih sprememb.

Na poti so jo motili romarji, ki so bili glasni, prepirljivi, obsojajoči. Pravi, da bi se moral romar vesti obzirno, skromno, požrtvovalno, prijazno in hvaležno. Nikdar ne sme biti siten, zahteven, izogibati se mora netenju prepira.

Shirley pravi, da ko potuješ brez vsega, se moraš zanesti na vero  in na svoj lastni občutek za preživetje. In napreduješ. Misli pa so tiste, ki ustvarjajo bolečino, zaskrbljenost in trpljenje.  Vse je namreč znotraj nas. Meditirala je kar med hojo in tako živela vsak trenutek posebej. Nato so se ji res začela kazati nebesa. Vsepovsod: “V mesto sem prispela razčlovečena, brez občutka zase. Želela sem prehoditi še 11 km, čeprav nisem bila zmožna narediti niti koraka. Sonce je žgalo na polno, moja hoja pa je bila nekje na meji med blodnjo in bedo. Takrat sem se znašla pred hišo, imenovano Bolnišnica za dušo. Bila sem kot Alica v čudežni deželi, v drugi dimenziji. Vstopila sem prazna. Strahovi in preteklost so ostali pred vrati. V hipu. Zato sem lahko dobila vse, kar je v hiši bilo. “

Zadovoljna je bila s tem kdor je in kdor ni, zadovoljna je bila z vsemi lekcijami, ki si jih je dala: “Vsi smo eno, jaz sem vsi, ki iščemo in vsi, ki iščejo so jaz.”

Ko je končala svojo Pot in se je vrnila domov, je poenostavila svoje življenje. Ugotovila je, da sploh ne potrebuješ vseh reči, za katere misliš, da jih potrebuješ. Pravi, da smo ljudje postali zasvojeni z materialnimi stvarmi, pa ne samo to, postala je prepričana, da je materializem postal naša vera. Še vedno občuduje lepe stvari kot so obleka, pohištvo, nakit. Kupuje pa veliko manj.

Zadovoljna je bila, da je videla pot in zakoračila po njej, čeprav ni vedela, kaj bo našla. Sporoča, da mora vsak doživeti Camino sam. In da svoj Camino začneš šele takrat, ko ga končaš.

PAULO COELHO IN CAMINO

Prva knjiga Paula Coelha, ki mi je prišla pod roke je bila Veronika se odloči umreti. Takoj po začetku branja me je Coelho zagrabil in drži me še danes. Fascinirala me je sama iztočnica zgodbe: mlado punco z “normalno” urejenim življenjem, življenje dolgočasi in odloči se, da bo naredila samomor. Zadeva se ji ponesreči in pristane v psihiatrični bolnici (zanimivo – v ljubljanskem Polju). Takoj , ko se zbudi iz omame, začne iskati način, kako bi zadevo uspešno ponovila. V tistem ji psihiater pove, da so v boju za njeno življenje naredili vse preiskave in ugotovili, da ima okvarjeno srce in ji preostane samo nekaj dni življenja. In to prinese preobrat: njen miselni tok se obrne za 180 stopinj! Tako ali tako bo kmalu umrla in ji za to ni treba nič narediti! Dejstvo jo sprosti in počasi začne uživati življenje. Seveda je bila njena srčna okvara samo terapevtska poteza psihiatra. paulo-coelho-comemora-20-anos-de-peregrinacao-615x461
Tudi sam Coelho se je v svojem življenju srečal s psihiatrično ustanovo. Rodil se je namreč zelo religioznima in konzervativnima staršema. Stalno se je upiral tradicionalni poti, ki sta mu jo začrtala. Hotela sta ga spraviti k “pameti” , zato sta ga poslala v psihiatrično bolnico, od koder je trikrat pobegnil, preden so ga pri njegovih dvajsetih dokončno izpustili. Nadaljeval je po dokaj razburkani življenjski poti. Bil je alternativec in anarhist, zaradi česar so ga priprli. V priporu se je samopoškodoval, zato ga je sodišče spoznalo za neprištevnega in so ga izpustili. Zelo ploden je bil v pisanju provokativnih besedil za rockovske pesmi. Stalno ga je nekaj gnalo iz ustaljenih tirnic. Kasneje je to zapisal v The Pilgrimage : “Čoln je najvarnejši v pristanu, vendar čolni niso bili ustvarjeni za to, da bi bili tam.” Zapustil je Brazilijo in odšel v Evropo, kjer je Coelha poklical Camino. In to na dokaj nenavaden način. V Dachau je doživel vizijo, v kateri je videl moškega, ki ga je kasneje srečal v Amsterdamu. Resničen ali neresničen, prepričal ga je, da je prestopil v katoliško vero in da naj prehodi Jakobovo pot. Po klicu se na pot ni odpravil takoj, Najprej je pet let živel odmaknjeno življenje v španskem katoliškem redu z imenom R.A.M. (Regnus Agnus Mundi), tako da se je podal na romarsko pot po Caminu komaj v letu 1986.Takrat je bil Camino rahlo v pozabi, saj naj bi romanje po njegovem v celem letu opravilo borih 400 ljudi. Dejansko je po statistiki v letu 1986 Jakobovo pot prehodil 1801 romar, se pravi, da je bil eden izmed teh lahko tudi Coelho. Ali pa mogoče tudi ne, ker se v knjigi njegovo romanje zaključi na Cebreriu in ne v Santiagu di Composteli, kjer beležijo romarje in jim izdajajo potrdila, ki jih imenujejo “La Compostela”. Vsekakor je številka izredno majhna v primerjavi z 262.458 romarji, ki so pot prehodili v prejšnjem letu, v letu 2015.
Po romanju je Coelho začel živeti svoje sanje in se posvetil pisateljskemu poklicu. Njegova prva knjiga The Pilgrimage je izšla v naslednjem letu po opravljenem romanju, leta 1987. Kmalu za njo pa je izšel Alkemist, ki je ena izmed najbolj prodajanih knjig na svetu. Z njo se je zapisal v Guinessovo knjigo rekordov kot najbolj prevajani še živeči avtor.

Knjiga The Pilgrimage je bila v slovenščino prevedena z naslovom Magov dnevnik. V njej Coelho opisuje svoje romanje po Caminu z vodnikom, ki ga uči spretnosti premagovanja strahu, da se bo lahko boril za svoje sanje, ki so “hrana za dušo, tako kot je jed hrana za telo”. Pot je opravil z namenom, da pridobi pogum za dober boj in najde meč, s katerim ga bo lahko bil. Dober boj zanj predstavlja boj za uresničitev svojih sanj. Pravi, da je dober boj tisti boj, ki ga bijemo v imenu sanj in na zahtevo srca. Ko si mlad, imaš veliko poguma, nimaš pa znanja kako se boriti. Sčasoma pogum izgubljaš, znanje za boj pa pridobivaš. Ko se naučimo kako se bojevati, nismo več dovolj pogumni, da bi šli v boj, obrnemo se proti sebi in se borimo s seboj. Sami sebi postanemo najhujši sovražnik. Svoje sanje ubijemo, ker nas je strah biti dober boj. Večina se odreče sanjam prav v trenutku, ko te postanejo dosegljive. Dobrega boja ne bijemo, ker se želimo izogniti razočaranju in porazu, ki pa ironično, nazadnje ostaneta edina zapuščina naše strahopetnosti. Prvi znak, da ubijamo svoje sanje je, ko se v strahu pred dobrim bojem izgovarjamo, da ga ne bijemo zaradi pomanjkanja časa. Potem na življenje ne gledamo več kot na pustolovščino, ampak menimo, da je modro izbrati v življenju samo nekaj malega, samo tisto, kar pričakujemo od njega. Življenje postane nedeljski popoldan, ki v nas naseli mir, od nas ne zahteva velikih stvari in noče nič več, kot smo pripravljeni dati. Takrat doživimo krajše obdobje spokojnosti. Vendar se kmalu začnejo mrtve sanje v nas razkrajati in uničevati okolje, v katerem živimo. Do ljudi, ki nas obkrožajo, postajamo vse krutejši, vse dokler ne pričnemo izvajati krutosti še nad seboj. Pojavljati se začnejo bolezni in psihoze. In nekega lepega dne se mrtve, razkrojene sanje spremenijo v zadušljiv zrak, mi pa si želimo umreti, želimo si smrti, ki bi nas osvobodila naše prepričanosti, našega bremena in strašnega miru nedeljskega popoldneva.Peregrino-599x275

Coelho je na koncu svoje poti našel svoj meč, s katerim bo izbojeval svoj dober boj. Ugotovil je, da je njegov meč nalivno pero: “Bil sem zelo srečen v stvareh, ki sem jih delal. Delal sem, to mi je dajalo kruh in vodo, imel sem osebo, ki sem jo imel rad, imel sem denar, nisem pa živel svojih sanj. Moje sanje so bile in so še vedno, biti pisatelj.”
Na poti je zbral pogum, premagal strah pred razočaranjem in porazom, našel svoje orožje za boj za svoje sanje in dokončno pregnal nedeljsko popoldne iz svojega življenja. Zaživel je življenje svojih sanj, življenje pisatelja in zapisal knjigo Magov dnevnik.
Po poti in po knjigi je natrosil vrsto modrosti. Nekaj sem jih pobrala iz knjige, o njih bom pa razmislila takrat, ko jih bom srečala na poti. Zaenkrat sem jih samo zabeležila v glavo in računalnik:

  • Vedno se trudimo spreobrniti ljudi v našo vero o vesolju. Mislimo, da več ljudi bo verjelo enako kot mi sami, bolj bo verjetno, da je naša vera pravilna. Pa zadeve sploh ne delujejo tako.
  • Vedno vemo kateri poti bi bilo najbolje slediti, pa vedno sledimo poti, ki smo jo vajeni.
  • Vedno se nagibamo k temu, da vidimo stvari, ki jih ni, hkrati smo pa slepi za velike stvari, ki jih imamo tik pred očmi.
  • Naj se ti smilijo tisti, ki jih je strah prijeti za pero ali čopič, instrument ali orodje, ker jih je strah, da je nekdo naredil že bolje kot zmorejo sami.
  • Kadar nek problem rešimo, je enostavnost rešitve navdušujoča.
  • Vsakdo živi svoje življenje, se sooča s težavami in zmaguje na svoj način.
  • Le redki sprejmejo breme lastnih zmag.
  • Ljudje nočejo biti Dobrega boja, ker ne vedo, kaj naj počnejo z lastno srečo, saj so postali ujetniki stvari.
  • Človeku ni treba prečkati gore, da bi se zavedel njene velikosti.

Varno sem uskladiščila tudi nekaj praktičnih nasvetov za romarje:

  • Sleci majico in se s hrbtenico nasloni na drevo. Stara drevesa so sposobna prenesti harmonijo na človeka, ki se s središčem živčevja nasloni k deblu.
  • Zarini noht kazalca v palec vsakič, ko zapadeš v negativna čustva.
  • ‘Hudič’ se skrije v najbolj nedolžne, otroške, oči in skozi otroški jok poskuša romarja odvrniti od cilja.
  • Edini izgovor, da lahko pustiš romanje je bolezen.
  • Kadar postane tvoje srce utrujeno, samo hodi s svojimi nogami naprej, samo premikaj se.
  • Nikoli ne odnehaj.

CAMINO V NAŠEM ŠTETJU

Nekega dne se je med Kelte pomešal apostol Jakob, ki je v današnjo Španijo priplul iz daljnje Judeje. Včasih je bil ribič na Genzareškem jezeru, zato je z ribiči ob Atlantiku kaj hitro našel skupni jezik, želel pa je, da bi z njimi imel tudi skupno vero, zato je med njimi oznanjal evangelij. Vse do leta 40, ki ga je našlo v Zaragozi. Tam se mu je prikazala Marija in mu naročila, naj se vrne domov, v Judejo. Ali je vedel kaj ga tam čaka ali ne, se ne ve. Tudi to ne, če se je o vrnitvi kaj pomišljal. Skratka, vrnil se je in leta 44 ga je dal kruti Herod Agripa v Jeruzalemu zapreti, bičati in obglaviti z mečem. Kdo bi vedel, zakaj mu je bilo tako usojeno. Jakobovo truplo se je čudežno vrnilo v Španijo. Splav brez mornarjev je pristal nekje na obalah Galicije, kjer so ga tudi pokopali. Za svetišče z njegovimi relikvijami so skrbeli zgodnji španski kristjani. Dokler so lahko. Zaradi njihove vere so jih preganjali Rimljani in uspelo jim je, da so jih z območja tudi pregnali. Z njimi je za skoraj 800 let odšel v pozabo tudi kraj svetišča.
Leta 813 je neki puščavnik zagledal posebej svetlo zvezdo. Dobil je občutje, da enostavno mora slediti sijoči zvezdi. Takrat je zaslišal tudi nebeško lepo glasbo, ki je prihajala iz iste smeri, kamor je svetila zvezda. Prispel je do osvetljenega polja, kjer je odkril marmornato grobnico. Napis na kamnu mu je razodel, da gre za posmrtne ostanke “Jakoba, sina Zebedeja in Salome”. Od tedaj se kraj imenuje Compostela [Kompostela], kar naj bi izviralo iz latinskega campus stellae (zvezdino polje). Lahko bi bil izvor imena tudi campus tellure (polje z grobiščem), a nekako so mi ljubše zvezde kot grobišče, zato povežimo Kompostelo z zvezdami.zvezde

Odkritje relikvije se je zgodilo ravno v pravem času. Takrat je bila krščanska Španija prostorsko utesnjena na ozkem pasu na severu Iberskega polotoka, večina polotoka pa je bila zasedena z Mavri. Najdba relikvije je ljudem okrepila duha in postavila branike krčanske tradicije pred islamom. Takratni kralj je takoj izrabil priliko, oprl se je na ljudsko verovanje in vzniklo samozavest proti arabskim “nevernikom”. Nad Jakobovo grobnico je dal zgraditi svetišče in samostan. Postal je tudi prvi romar do svetega kraja.
Poleg zgodbe o razkritju relikvije, se je razširil tudi glas o čudežu v Bitki pri Claviju v letu 844, v kateri se je Sveti Jakob pojavil na belem konju in povedel kristjane v boj proti Mavrom. S tema dvema legendama so cerkvene oblasti pridobile široko podporo v boju proti Arabcem. Uradniki iz katedrale Santiago so pri vsej zadevi še znatno pomagali, saj so najeli pripovedovalce zgodb, da so potovali po podeželju in razširili “novice” o čudežih svetega Jakoba in njegovih relikvij. Podjetni skrbniki cerkve so vedeli, da je bilo število romarjev, ki so obiskali in darovali denar za svetišče sorazmerna z učinkovito promocijo. V novoizgrajeni samostan v Santiagu di Composteli, so se že leta 893 vselili benediktinci. Tudi oni so bili podjetni in so začeli ob Caminu graditi samostane, kjer so čedalje številčnejši romarji iz vseh krajev polotoka, lahko prenočili. Tu so začetki množičnega turizma. Romarji so spotoma, kot spokorno opravilo, gradili prenočišča za popotnike in razna pobožna znamenja in kapelice, ki so rasle kot gobe po dežju.

images-5

Do dvanajstega stoletja je Santiago de Compostela postalo največje romarsko središče v srednjeveški Evropi. V našem štetju je Camino dobil novo ime, postal je Camino de Santiago.
Svetišče Santiago de Compostela je prav zaradi romarske poti, ki je vodila do njega, postalo važno kulturno središče za vso Evropo, čeprav leži na njenih skrajnih robovih. Ko so ga leta 997 Arabci uničili, se je ves tedanji krščanski svet zavzel za njegovo obnovo. Padle v bojih proti Arabcem je Cerkev postavila na isto raven s padlimi križarji. Ker so se eni in drugi borili proti nevernikom, so si oboji zaslužili enake privilegije, na primer popolno odvezo grehov.
Zgodovinarji dvomijo, da je Sv. Jakob kdaj obiskal Španijo in mislijo, da je trditev, da so njegove relikvije kadarkoli prispele do Španije, izmišljotina cerkve.
S Caminom je povezanih kar nekaj ekonomskih kategorij: cerkveni uradniki so uvedli promocijo romarske poti, benediktanci so izgradili prva turistična prenočišča, templjarji, ki so varovali romarje na poti so uvedli prvo obliko čeka, da so jim romarji lahko na začetku poti dali denar v hrambo, ki so ga kasneje ko so ga potrebovali, dvigovali, objavljen je bil tudi prvi turistični vodič Codex Calixtinus. 225-strani rokopisa vsebuje zbirko besedil, vključno s pridigami Svetega Jakoba in praktične potovalne nasvete romarjem.images-8

Kalikstov kodeks opisuje romarsko pot kot pot, ki vodi v življenje in je ozka. Po drugi strani pa pravi, da je cesta, ki vodi do smrti, široka in prostorna. Govori o tem, da je romarska pot za tiste, ki so dobri, da na njej ni prostora za razvade, za tiste, ki iščejo užitke, da se na njej povečajo vrline in preseže telo, da se na Caminu dobijo odpustki za grehe. Pravi, da je romarska pot, pot pravičnih, ljubezen svetnikov, vera v vstajenje in nagrada blaženih, ločitev od pekla, gotovost nebes. Popelje nas stran od slastne hrane, požrešnosti in debelosti, nas oblikuje, zavira želje mesa, ki napada trdnjavo duše, čisti duh, nas vodi v razmišljanje, ponižuje ošabne, poraja ponižne, ljubi revščino. Sovraži tiste, ki jih žene pohlep. Po drugi strani ljubi osebe, ki dajejo revnim. Nagrajuje tiste, ki živijo preprosto in delajo dobra dela, iztrga iz krempljev greha tiste, ki so skopi in krivični.images-3
Kalikstov kodeks je bil do julija 2011 shranjen v katedrali v Santiagu di Composteli. Takrat pa je skrivnostno izginil iz sefa. Zaradi njegove neprecenljive vrednosti so predvidevali, da ga lista kakšen ljubitelj umetnosti v tujini in da ga v Španiji več ni. Pa so se zmotili. Čez skoraj točno leto dni po izginotju so ga našli v garaži bivšega električarja katedrale, na kupu s starimi časopisi. Motiv za vlom in krajo rokopisa neprecenljive vrednosti je bilo maščevanje. Električarja, ki je z duhovščino sodeloval kot samostojen obrtnik, so po 25 letih dela za katedralo odpustili. Kalikstov kodeks so vrnili na njegov dom, v katedralo v Santiagu di Composteli, tatinski električar pa sedi v zaporu. Vsega skupaj je dobil deset let.

Dva tisoč let kasneje, sodobni romarji, po končanem romanju v Santiago de Compostela, nadaljujejo pot še do Finisterre. Počastijo obrede naših prednikov, skurijo svoja oblačila in čevlje, se okopajo v morju, s sebe sperejo preteklost in objamejo novo življenje. Gledajo sonce, ki potone v smrt na obzorju, in ker ponovno vzide, jih prevzame globok občutek obnove.Jakobova pot je zvezdna pot, dostopna izbranim, pogumnim, vztrajnim in pametnim smrtnikom. Romanje v Santiago in Finisterre, pa naj bo za kristjana ali pogana, predstavlja vrnitev k izvoru ali k domovanju bogov. Mnogi verjamejo, da jih romanje po Jakobovi poti odpira k osebni in duhovni izkušnji, ki spreminja življenje. Žene jo energija Rimske ceste nad potjo in energija milijonov, ki so hodili po zemeljski poti spodaj.

Nekateri ljudje sledijo klicu z globokim občutkom vere, ali v pokori, drugi s hotenjem po novi življenjski izkušnji, mogoče iz kulturnih razlogov, lahko pa načrtujejo pot kot neko vrsto športne aktivnosti. Kljub razlikam med “romarji”, pa imajo vsi nekaj skupnega: želijo pustiti vsakdanje življenje za sabo in si dati čas in prostor za razmislek o stvareh.