SHIRLEY MACLAINE IN CAMINO

Danes 81-letno Shirley MacLaine, igralko in dobitnico oskarja, je moral Camino poklicati dvakrat, da se je odločila, da mu sledi. Obakrat je klic prejela v Braziliji. Obakrat z nepodpisanim pismom , ki je bil napisan z isto pisavo, s par letnim razmikom. In obakrat je pismo po čudežu zgrešilo koš in pristalo v njenih rokah, pred njenimi očmi.
Na pot se je odpravila leta 1994, pri svojih šestdesetih, z nahrbtnikom težkim manj kot 4 kg. Na 30 dnevno pot je vzela s seboj : lažjo spalno vrečo, dva para kratkih nogavic, dva para spodnjih hlač, dve bombažni majici s kratkimi rokavi, manjšo brisačo, majhno umivačo, kos mila, par kratkih hlač, par letnih dolgih hlač za zaščito pred sončnimi žarki, nekaj homeopatskih zdravil ( za črevesno infekcijo, slabost, ureznine, odrgnine) , obveze, pršilec za rane, obliže, čutaro za vodo, potni list, nekaj zvezkov, beležnico z naslovi, kreditne kartice, denar, površnik in hlače iz gorateksa, pulover, slamnik, sončna očala, melatonin za spanje in magnetofon. Za nemoteno spanje v zavetiščih je vzela s seboj tudi ušesne čepe, čeprav jo je njen akupunkturist opozoril, da ovirajo telesne meridiane, ki vodijo do ledvic. Glede na to, da ima večina romarjev od 10-12 kg težke nahrbtnike, je bila dejansko zelo skromna pri pakiranju. Po koncu romanja je naredila še hujšo selekcijo. Na vprašanje, kaj romar resnično potrebuje je odgovorila: “ Svežo vodo, dober klobuk in dobre čevlje.”

Svojo pot je popisala v knjigi The Camino, A Journey of the Spirit, ki je bila prevedena v slovenščino pod naslovom Camino, Po stezi zvezd.

Kljub svojim letom je pot telesno zelo dobro prestala. Težave je imela samo en dan, ko je nenadoma dobila napad krčev po celem telesu. Takoj je ugotovila, da je to posledica pomanjkanja kalija, zato ga je nadomestila s pomočjo tablet.
Potreben mir pa je imela na romanju samo na začetku poti, dokler novinarji še niso vedeli, kje se nahaja. Sčasoma jo je začelo zasledovati čedalje več novinarjev, postajali pa so tudi čedalje bolj nadležni. Zgodilo se je, da je bil kakšen celo tako predrzen, da je medtem, ko se je tuširala v zavetišču, odgrnil zaveso in jo slikal. Bolj se je bližala koncu poti, več jih je bilo, težje se jim je izogibala. Ob vstopu v mesta so ji postavljali zasede, zato se je dogovorila s taksistom, da jo je pred vhodom v mesto pobral, jo peljal mimo zasede in potem odložil, da je lahko peš nadaljevala pot.image

Kljub tem motečim elementom, je bilo njeno romanje predvsem duhovne narave. Shirley Maclaine je vedela, da starodavno izročilo zatrjuje, da je Camino uglašen z zvezdnimi energijami Rimske ceste. Prav tako se je zavedala, da potekajo na Caminu zmajeve črte, katerih energija povišuje število treslajev snovi, iz katere so sestavljeni človeški možgani. Takšna spodbuda v človeku prebudi celovitejšo, globjo zavest in zvabi na dan podatke, ki so bili pred tem potisnjeni na dno. Tudi zato, so se ji na njenem potovanju razkrila spoznanja o skrivnosti človeške rase. Njena  doživetja so bila mistična, s pogostimi regresijami v pretekla življenja in dogajanja, v katerih je dobila uvid v starodavne civilizacije: Atlantido in Lemurijo, v izvor človeka, spoznala je ločitev prvih obojespolnih bitij na dva spola, spoznala je bistvo seksualnosti. V svojih regresijah je bila mlado temnolaso dekle, s poltjo čokoladne barve, ki je pot prehodila v času Karla Velikega. Na poti jo je krstila oseba po imenu John Škotski, za katerega je kasneje ugotovila, da je bil dejansko zgodovinska osebnost. Prav poseben nakup je opravila v Leonu, kjer jo je nekaj gnalo po ulicah, dokler ni prišla do draguljarne. V izložbi je zagledala, kar je iskala – zlat križec, za katerega je bila prepričana, da je bil nekoč že njen. V regresiji je ugotovila, da ji ga je podaril John Škotski, ob njenem krstu. Na internetu je sicer objavljeno pismo, namenjeno Shirley Maclaine, v katerem avtor razpreda, da John Škotski skoraj zagotovo ni bil v Španiji, a kdo bi vedel, če ima prav. Shirley si je križec v Leonu kupila in prepričana je, da je že drugič v zgodovini postala njegova lastnica.

Pravi, da Camino vsakemu ponudi ljubezensko izkušnjo. Od vsakega posameznika je potem odvisno ali bo izkoristil priložnost ali ne. Na poti je razmislila o svojem ljubezenskem življenju, brez obžalovanja, brez želje, da bi sama našla pravega partnerja. V knjigi je tudi razkrila, da sta bila par z umorjenim švedskim politikom Olofom Palmejem.

Med potjo je veliko razmišljala o starodavni mržnji med muslimani in kristjani. Nekateri pravijo, da je skozi svoja razmišljanja že napovedala padec dvojčkov, ki se je zgodil sedem let po njenem romanju na Caminu. Pravi, da je bil od nekdaj za Arabca kristjan nevernik in Satanov pajdaš. In obratno. Za kristjana je bil Arabec pogan, ki se uklanja vladavini meča. Prišla je do ugotovitve, da čas v tem pogledu ni prinesel večjih sprememb.

Na poti so jo motili romarji, ki so bili glasni, prepirljivi, obsojajoči. Pravi, da bi se moral romar vesti obzirno, skromno, požrtvovalno, prijazno in hvaležno. Nikdar ne sme biti siten, zahteven, izogibati se mora netenju prepira.

Shirley pravi, da ko potuješ brez vsega, se moraš zanesti na vero  in na svoj lastni občutek za preživetje. In napreduješ. Misli pa so tiste, ki ustvarjajo bolečino, zaskrbljenost in trpljenje.  Vse je namreč znotraj nas. Meditirala je kar med hojo in tako živela vsak trenutek posebej. Nato so se ji res začela kazati nebesa. Vsepovsod: “V mesto sem prispela razčlovečena, brez občutka zase. Želela sem prehoditi še 11 km, čeprav nisem bila zmožna narediti niti koraka. Sonce je žgalo na polno, moja hoja pa je bila nekje na meji med blodnjo in bedo. Takrat sem se znašla pred hišo, imenovano Bolnišnica za dušo. Bila sem kot Alica v čudežni deželi, v drugi dimenziji. Vstopila sem prazna. Strahovi in preteklost so ostali pred vrati. V hipu. Zato sem lahko dobila vse, kar je v hiši bilo. “

Zadovoljna je bila s tem kdor je in kdor ni, zadovoljna je bila z vsemi lekcijami, ki si jih je dala: “Vsi smo eno, jaz sem vsi, ki iščemo in vsi, ki iščejo so jaz.”

Ko je končala svojo Pot in se je vrnila domov, je poenostavila svoje življenje. Ugotovila je, da sploh ne potrebuješ vseh reči, za katere misliš, da jih potrebuješ. Pravi, da smo ljudje postali zasvojeni z materialnimi stvarmi, pa ne samo to, postala je prepričana, da je materializem postal naša vera. Še vedno občuduje lepe stvari kot so obleka, pohištvo, nakit. Kupuje pa veliko manj.

Zadovoljna je bila, da je videla pot in zakoračila po njej, čeprav ni vedela, kaj bo našla. Sporoča, da mora vsak doživeti Camino sam. In da svoj Camino začneš šele takrat, ko ga končaš.

Leave a Reply