Kako močno te prevzame zlata mrzlica se še sam ne zavedaš. Uro vožnje iz Melbourna proti notranjosti, v državi Viktorija, blizu mesta Ballarat, naletiš na vasico oziroma hrib Sovereign Hill. Če tukaj nekaj malega izkoplješ, malo pogrebeš, malo izpiraš rečni pesek, hitro najdeš zlato. Vse je nekako blizu in pod površjem. V teh hribih, v rudnikih, rovokopih in rečnih brzicah so mnogi obogateli, obubožali in tudi umrli.
Ballarat je bil v prejšnjem stoletju meka za mnoge avanturiste, iskalce hitrega zaslužka in bogastva. Kot v vseh stripih in tipičnih kavbojskih filmih, je imelo mesto vse kar je potrebnega in pomembnega za življenje. Edino stalno delo in zanesljiv vir zaslužka pa je imel edino pogrebnik. Tukaj niso umirali v medsebojnih dvobojih po pijančevanju, prepirih in ropih, tukaj so umirali v rudnikih, zgarani, zastrupljeni z živim srebrom in ostalimi kemikalijami, ki so potrebne za obdelavo zlata, onemogli od izčrpanosti in brezplodnega iskanja. Podobno kot pri ruski ruleti, če si imel smolo, zlata nisi našel in kot pri vsaki obliki zasvojenosti, tudi prenehati nisi mogel. Ponavadi so te našli obnemoglega, izčrpanega in mrtvega. Pogrebnik je za svoje storitve lahko računal tudi v zlatu. Zmeraj je pobral svojo provizijo, tako kot jo pobere krupje v igralnici. Tisti, so zaslužek od najdenega zlata investirali v industrijo, stroje za masovno izkopavanje zlata in odprtje zlatokopov, pa so dejansko obogateli. Bili pa so seveda tudi takšni, ki so svoj zaslužek zapili ali zapravili in so bili prisiljeni vse začeti na novo. Od 1851-1916 se je tukaj po današnjem tečaju, izkopalo za več kot 18 bilijonov avstralskih dolarjev zlata, kar v naravi predstavlja 10.157.050 unč. Zato ni nič čudnega, da je Avstralija tako bogata država. Ne čudi, da tisti, ki nima dela ali je zaradi bolezni nesposoben za delo, dobi 1.200 avstralskih dolarjev na mesec. Če mu je to dovolj, ni potrebno da se zaposli, ker mu daje država tako podporo za vedno. To je doživljenska renta. Zato v Avstraliji ne vidiš veliko brezdomcev, ni siromašnih četrti in favel, ni getoizacije. Vsi imajo dovolj za preživetje. Socialna skrb je na visokem nivoju.
Še danes se lahko na tem zlatem hribu poskušaš v najbolj osnovnem načinu iskanja zlata, v izpiranju rečnega peska. V vasici Sovereign hill v mestu Ballarat je manjši, hitro deroči potok, ki ima peščeno dno. Z lopato zajameš pesek in ga odložiš v železni lavor. Posodo z nagrabljenim peskom dobro pretreseš, da se zlato usede. Najprej izplakneš večje kamne in postopoma nadaljuješ, dokler ne prideš do dna, do usedline v kateri je tvoja nagrada, zlato. Zmeraj se najde še nekaj drobtin zlata, v vsakem lavorčku, tudi sedaj, ko je zlato že v vseh rudnikih izkopano in izkoriščeno. Reka ga v drobtinah prinaša s seboj. Nobeden ne ve od kod in zakaj. Kupiti moraš eno ali več manjših steklenic, epruvetk za en avstralski dolar in to je to. Če delaš tukaj celi dan, lahko nabereš polno posodico zlata, ki jo enostavno obdržiš. Kolikor izpereš, toliko lahko obdržiš. Dober in zanimiv posel. Okrog potoka se hitro nabere veliko iskalcev in dokaj hitro lahko postaneš zasvojen z izpiranjem, zaradi pričakovanja bajnega zaslužka. Pravijo, da so nekateri obiskovalci že odnesli domov zavidanja vredne količine zlata. Z izkupičkom so si lahko poplačali počitnice in še marsikaj.
Zanimivo je videti na stotine obiskovalcev, ki pridejo gledat življenje iskalcev zlata na Sovereign Hillu, nato pa naenkrat tudi sami podležejo zlati mrzlici. Še sreča, da je za obiskovalce vasica odprta samo do 17. ure , drugače bi se zgodovina hitro ponovila.
50 ODTENKOV ŽIVLJENJA 