Sydney ima še eno spektakularno turistično atrakcijo – ognjemet. Iz vseh koncev Avstralije in sveta, se v Sydney privalijo množice atraktivnega ognjemeta željnih turistov. Zasedejo posebej za to določene točke, ki jih mestna oblast določi, zavaruje in zagradi. Vsakega, ki želi biti na teh najbolj atraktivnih lokacijah, posebej pregledajo, vključno z njegovo osebno prtljago, premečejo ženske torbice, nahrbtnike, vse prav vse in ko se določena točka napolni z obiskovalci, jo zaprejo. Vnos alkohola in alkoholnih pijač je tam strogo prepovedan. Petard in podobne pirotehnike ni. Tudi prodajajo jo ne, je prepovedano. Čeprav je to tudi dežela Kitajcev , nimajo pirotehnike v prodaji niti v China Townu. Edina pirotehnika, ki se je lahko uporabljala so bile bombice, ki izstreljujejo rolico papirja, ki je raznobarven. Pok ob vžigu je neslišen, zaslišiš samo “flop” in rolca papirja se razmota, poleti v zrak kot barvna sled in pade na tla. Teh rolic papirja – konfet je bilo ogromno po tleh, saj smo nazaj grede, po spektaklu na St. George Streetu, ki je bila seveda v vsej svoji dolžini zaprta za promet, dobesedno hodili po njih, da se nam je papir omotaval okrog nog. Vsi obiskovalci spektakla so bili disciplinirani, razumevajoči, neprenehoma so se opravičevali s “sorry” in nasmehi ob nehotnem dotiku, vsi so ubogali redarje, prepirov, kreganja, nejevolje zaradi vrst, čakanja in kolon, ni bilo. Vsi razumevajoči, potrpežljivi, nobenemu se nikamor ne mudi. Visok nivo tolerance in medsebojnega spoštovanja…!!! Vsaka zaprta točka je imela dovolj toaletnih prostorov, prodajali so hrano, sokove in vse, kar takšne množice potrebujejo. Najbolj vztrajni so čakali na začetek ognjemeta že od zgodnjih jutranjih ur in so ves dan poležavali na vročini in soncu, zaščiteni z osebnimi šotori, marelami in podobno. Eni so imeli piknike na travi, drugi so posedali v gostilni, jedli pripravljene steake, cheeseburgerje, hamburgerje, solate, fish and chips…. in pili obvezne sokove, limonade, smoothije, vodo in podobno. Alkoholnih pijač gostinci niso smeli prodajati na ta silvesterski dan. Na vse mogoče načine so si krajšali čas do prihoda novega leta 2016 in ognjemeta.Čeprav so na poljanah, parkih, pod mostom ležale množice (pravijo, da je bilo 1,5 milijona ljudi) nisi imel občutek strahu, vznemirjanja in nerodnega občutka zaradi množice, ki te je obkrožala, ni bilo občutka prepolnosti ali zatrpanosti. Nisi imel strahu, da bodo zdaj, zdaj, ti ljudje na najmanjši krik, pok, eksplozijo podivjali in te zaradi strahu in panike poteptali. Bilo je res prijetno in umirjeno vzdušje. Kot, da bi vsi poslušali glasbo Leonarda Choena in se umirjeno pozibavali v ritmu njegove easy rider glasbe. Tudi ulični nastopači, ki jih je bilo na vsakem koraku polno, so pomirjali vzdušje. Eden izmed njih je igral Chopinov Fantasie Importu, dovršeno, virtuozno in pianistično izpiljeno. Razmišljaš ali je mogoče, da tako dovršen pianist ne koncertira nekje drugje, na bolj primernem koncertnem podiju in kako je mogoče, da tak virtuoz še ni slaven. Drugi je spet zabaval množice z akrobacijami, tretji je enostavno predvajal glasbo iz svojega mobilnika prek ojačevalnih zvočnikov, ki jih je imel pred sabo na majhni mizici in preprosto kot vsi, je imel postavljen , klobuk, vrečo, torbo ali kaj podobnega, primernega za drobiž, za zaslužek. Velika St. George Street ni bila glamurozno okrašena po dolgem in po čez. Samo umetne, večje, bogato rasvetljene smrečke so bile na določenih mestih, predvsem v predverjih poslovno nakupovalnih centrov, ki jih je tukaj na vsakem vogalu veliko.
Vse, prav vse, se je leno pripravljalo bolj na ognjemet kot na sam preskok v novo leto 2016, na vriskanje, voščila in obvezni šampanjec. Tukaj se ni smelo piti. In potem naenkrat, ko se je že bližala polnoč , so zasijale luči, reflektorji na Harbour Bridgeu, ki so pokazali in osvetlili celo nebo nad prizoriščem. Svetloba je množice povzdignila iz lenega ležečega in sedečega položaja. Vsi so naenkrat vstali. Nato je zadonelo. Barvna serenata appassionata, večbarvnost kaskad in barvnih slapov iz mostu, najprej nežna oda, nato postopni crescendo allegro in vključitev celotnega orkestra tudi iz osvetljenih ladij na vodi. Nato veliki moderato maestozo, crescendo allegro in prestissimo maestozo. Barvni spektakel, raketne kaskade, glasni zvonovi, vse prepleteno, usklajeno in doneče. Množica vriska.
Celotno področje je bilo obarvano, spektakularno, v ekstazi. Zadnja, dvanajsta minuta je bila minuta kulminacije, minuta ekstaze in delirija. Zaporedno hitro spuščanje raket, ki so se odpirale v rože, zvezde, krogle in slapove… vse, prav vse je postalo vzneseno, kričeče in evforično. Potem veliki ritenuto espressivo. Množica kriči: “more, more, more…..” Po treh minutah ponovno veliki pok, v nebo se poženejo številne raznobarvne krogle in kaskadni slapovi, nastopi finale vseh finalov – grande finale deciso maestosso. Na koncu se zadnja ogromna krogla raztrešči na sydneyskem nebu, ga obarva v tisoče barv in zvezdic, in molk, tišina, nič več, kraj, e un grande fine. Konec velikega ognjemeta za bogove, konec sanj za množice. La comedia e finita. Ljudje veseli, vzneseni, v ekstazi. Napetost popusti šele deset minut po novem letu, šele zdaj si lahko voščijo in se začenjajo objemat. Konec je, leto 2016 je tukaj, danes je novi dan.
50 ODTENKOV ŽIVLJENJA 