RENATA: “OBJEMI OTROK MI NAPOLNIJO DUŠO”

Upam si trditi, da smo vse “prijateljice iz Vinogradne ulice” nekaj posebnega. V pričujočem prispevku predstavljam najmlajšo med nami, Renato Založnik v mladosti oziroma Renato Gabrovec danes. Pogovor z njo ne potrebuje uvodnika, a tudi zaključka ne.  Napišem naj le to, da v prvem delu objavljam pogovor o njenem delu na Rdečem križu, v drugem delu pa v namestitvenem centru za begunce v Celju. 

 

Prosim te, da se predstaviš. Najprej, kaj si po izobrazbi in poklicu?

S ponosom vedno povem, da sem medicinska sestra. Odločitev o poklicu je v meni dozorela že v petem razredu osnovne šole. Takrat sem se namreč aktivno vključila v krožek Rdečega križa, ki je združeval mlade, ki čutijo v sebi željo po tem, da pomagajo bolnim, osamljenim in pomoči potrebnim. Krožek je vodila učiteljica Vera Tič, ki nas je znala na pravi način usmeriti v humanitarno delo. Delo medicinske sestre sem opravljala 20 let s srcem in dušo. V zrelih letih me je želja po znanju pripeljala do tega, da sem končala še višješolski študij poslovnega sekretarja in takoj po diplomi sem se vpisala v študij organizacije in menedžmenta socialnih dejavnosti, ki sem ga zaključila leta 2013. Tako imam praktično tri poklice. Vsa pridobljena znanja lahko s pridom uporabljam pri svojem delu.

ZAUPAJ NAM svojo poklicno pot.

Leta 1984 sem zaključila pripravništvo v Zdravstvenem domu Slovenske Konjice in ostala brez zaposlitve. Ker sem bila prostovoljka Rdečega križa, me je takratna sekretarka Marta Šmalc povabila k sodelovanju, in sicer na usposabljanje za predavatelja prve pomoči. Po opravljenem izobraževanju sem pridobila licenco in izvajala predavanja prve pomoči za bodoče voznike motornih vozil in bolničarje. Tudi po tem, ko sem se zaposlila na oddelku za plastično in rekonstruktivno kirurgijo Splošne bolnišnice Celje, sem v prostem času predavala in izvajala delavnice zdravstvene vzgoje in prve pomoči na osnovnih šolah. Nato sem dobro desetletje delala v Zasebni ambulanti dr. Jožeta Hlačerja. Od leta 2004 sem zaposlena pri Rdečem križu Slovenije, v Območnem združenju Slovenske Konjice. Moram reči, da je Rdeči križ »rdeča nit« mojega življenja, ne le poklicno ampak tudi zasebno.

 

Katere so tvoje delovne naloge?

Delo sekretarke je zelo raznoliko. Vseskozi »rdečekrižarji« sledimo temeljnim načelom: humanost, nepristranost, nevtralnost, neodvisnost, prostovoljnost, enotnost in univerzalnost. Ideja za ustanovitev Rdečega križa, ki se je porodila pred skoraj 150 leti (drugo leto praznujemo 150 let delovanja), je pomagati bolnim in ranjenim v vojnah. Ni pomembno, ali je ranjen vojak iz vrst napadalcev ali iz vrst tistih, ki se branijo, za nas je pomemben človek, ki potrebuje našo pomoč. In vojne se dogajajo v naši sredini sleherni dan, v prispodobi seveda. Ljudje, ki potrkajo na naša vrata, bijejo vojno s položnicami, s preživetjem ob nizkih pokojninah, plačah … Življenje, žal, ne prizanaša in v vsakem zgodovinskem obdobju so ljudje, ki potrebujejo našo pomoč. So družine, ki se zaradi izgube službe znajdejo v hudi situaciji, grozi jim deložacija zaradi neporavnanih obveznosti, ne morejo šolati svojih otrok, skratka stisk je toliko, kolikor je prosilcev pomoči. Velikokrat je dovolj že samo pogovor v zaupnem in varnem okolju, skupno reševanje in iskanje nekih možnih rešitev, izhodov … Ja, ljudje prihajajo in bodo še prihajali k nam na pomoč v materialni in nematerialni obliki.

Moje delo je povezano tudi z organizacijo terenskih krvodajalskih akcij in izvajanjem promocije darovanja krvi. Ta program je že dobro vpeljan in veseli nas, da ima krvodajalstvo na konjiškem tako tradicijo, ki nas uvršča na prvo mesto v državi. To v praksi pomeni, da je vsak deseti prebivalec iz območja naše upravne enote krvodajalec.
Prva pomoč in organizacija tečajev in delavnic, kjer želimo prebivalcem osvežiti in približati znanje prve pomoči, je eno izmed najpomembnejših pooblastil, ki jih izvajamo vsi Rdeči križi v državi. Lahko smo zadovoljni, saj imamo visoko izobražen predavateljski kader, ki z veseljem opravi marsikatero nalogo tudi brezplačno.
Ena izmed nalog, ki jih opravljam prav za svojo dušo, pa je maskiranje na tekmovanjih ekip nujne medicinske pomoči na Rogli ali v okviru regijskih tekmovanj ekip prve pomoči in Civilne zaščite. Lepo je biti član tima, kjer se opravlja tako pomembno in premalo cenjeno delo.

 

Na katere projekte v okviru RK si še posebej ponosna?

V času, odkar sem zaposlena na RK, sledimo predvsem potrebam ljudi v lokalni skupnosti na območju vseh treh občin. Morda bi izpostavila svoj ognjeni krst, točo leta 2004. Komaj teden dni sem bila na novem delovnem mestu sekretarka, ko smo se Konjičani soočili z eno najhujših naravnih nesreč, ki je prizadela večino prebivalstva. Kar naenkrat so se ljudje znašli v situaciji, ko so bili primorani v čim krajšem času poskrbeti za popravilo streh. Nepredviden strošek, ki je za marsikoga predstavljal nerešljivo situacijo. Takratni župan Janez Jazbec me je imenoval za vodjo komisije, popisovali smo škodo in šli v množično obveščanje in pridobivanje donatorskih sredstev. Tako smo pomagali 128 prosilcem, bodisi da smo v celoti nabavili kritino, v dveh primerih pokrili strehe, ostalim pomagali z delnim financiranjem.
Projekt Nega bolnika na domu je bil izveden s pomočjo Evropskih socialnih skladov, ko smo za leto in pol zaposlili delavko na tem projektu in po vseh krajih naših treh občin izvajali tečaje nege bolnika na domu.
Projekt Drobtinica se izvaja že petnajst let in vsa ta leta sem prisotna, prva leta kot prostovoljka, zadnja leta kot zaposlena. Ogromno dela je v dnevih pred Drobtinico, vendar skupaj s sodelavkami in prostovoljci uspemo v enem dnevu zbrati res veliko sredstev. Posebej nas veseli, da Drobtinica uživa zaupanje lokalnih gospodarstvenikov. Letos se je direktor znanega podjetja odločil, da namesto daril ob svoji 50-letnici povabljenci darujejo za Drobtinico. Plemenito dejanje, ki bo nahranilo marsikaterega otroka iz naših šol.
Organizacija letovanj otrok iz socialno šibkih družin zahteva poseben pristop, saj je naša dolžnost, da otrokom zagotovimo varno okolje za čas, ko smo odgovorni za njih. Tožbe zaradi poškodb niso redkost in tudi s tem se soočamo skoraj vsako leto.
Posebej zadovoljna sem, da vsako leto uspemo na razpisu za javna dela. Naša organizacija ustvarja človeku prijazno delovno mesto dolgotrajno brezposelnim. Pri Rdečem križu imajo priložnost, da se izrazijo v delu, da razvijejo pozitivno samopodobo, saj jim je zaupano kar precej odgovornosti. Skozi delovni proces se je zvrstilo v teh letih več kot 10 posameznic, ki še vedno rade prihajajo na pomoč, če jih potrebujemo. Nekatere so se vključile v delo odborov v kraju, kjer prebivajo, prav vse pa imajo lepe spomine na delo pri nas. To je vsekakor najboljši odraz, da delamo v pozitivnem okolju.

 

Za katere projekte si prejela in v kakšni obliki posebno priznanje?

Za prav noben projekt nisem prejela nagrade. Ker sem tukaj zaposlena, sem jaz tista, ki predlagam prostovoljce za nagrade in teh je kar nekaj. Bilo je obdobje, ko sem pričakovala kakšno priznanje, zahvalo … Potem pa me je zunanja sodelavka iz šole postavila na realna tla: »… Ne pričakuj priznanj in hvale. Za svoje delo si plačana in torej zgolj opravljaš svoje delo! …«. Ja, jaz sem v službi pomoči potrebnih; včasih sem pohvaljena, včasih osovražena … Ampak tako pač je. Lahko damo in pomagamo, če imamo.
Posebno priznanje pa dobim od otrok iz OŠ V parku. Veliko sodelujemo z njimi, vsako leto jim zagotovimo brezplačno letovanje. Njihovi objemi in zahvale so tako pristni, da mi napolnijo dušo. In ko mi zmanjka energije, grem na šolo po novo dozo prisrčnosti in sem izpolnjena.

Imam vtis, da ti je humanitarno delo »pisano na kožo«, kot pravimo. Segajo korenine razvoja lastnosti, potrebnih za tovrstno delo, že iz tvojega otroštva?

Kot sem že omenila, je res, da sem bila stalno v pripravljenosti, da pomagam. Že v šoli sem se postavila v bran šibkejšim, pa naj bo to v odnosu z učitelji, ko sem jim očitala, da se je komu zgodila krivica, ali pa sem odgovornost za kakšno nepremišljeno dejanje sošolcev prevzela nase. Morda tudi zaradi tega, ker sem vedela, da bodo starši zagovarjali moje stališče. Rasla sem v ljubečem in spodbudnem družinskem okolju, ki mi kljub marsikateri napaki ni obrnilo hrbta. V spomin se mi prikrade dogodek, ko sem branila sošolko pred sošolcem, ki je izvajal verbalno nasilje nad njo. In prejela sem udarec v oko. Par dni je minilo, da sta oteklina in plavica izginili. Ampak bila sem zadovoljna. Vsaka vojna terja žrtve in pogumno sem jih prenesla.

Fotografije so iz Renatinega osebnega arhiva.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s