PRIJATELJICE IZ VINOGRADNE ULICE

Srečale smo se prijateljice iz Vinogradne ulice (z leve proti desni Renata Z., Leonida, Renata K., Duška in Zlatka)

Ko sem hodila v četrti razred osnovne šole, smo se preselili v Vinogradno ulico. To je bila ulica sodobnih novih hiš, za katere načrte so narisali arhitekti, so jih pa naši očetje med gradnjo hiš pomembno spreminjali in prilagajali trenutnim željam in potrebam. Tako so dodali kakšno opeko več v višino in naredili še nadstropje za potrebe svojih otrok, ko bodo le-ti odrasli. V hišah so takrat živele mlade družine. Starši so bili na vrhuncu svoje moči, uspešni, delovni in ustvarjalni. Od nas otrok se je pričakovalo, da se lepo obnašamo, imamo v šoli odlične ocene in uresničimo vse tisto, česar starši zaradi revščine in vojne, ki so jo doživeli v svojih mladostniških letih, niso mogli.

Dekleta iz Vinogradne ulice smo imele pogosto obiske (z leve proti desni: Renata Z., Vanja, Zlatka in Leonida). 

V petih hišah, ki so stale ena ob drugi in nasproti, smo živele prijateljice: med nami najstarejša Renata K., nato Duška, jaz, Leonida in njena mlajša sestrična Renata Z. (v spomin na otroštvo sem Renatama dodala začetnice rojstnih priimkov). Z Renato K. in Duško sem se spoprijateljila že pred vselitvijo. Neko popoldne smo lovile ravnotežje med hojo po betonskih temeljih hiše v gradnji. Na novo odkriti prijateljici sta mi povedali presenetljivo resnico, da bom jaz, ko bo moj enajst let starejši brat dobil otroka, postala teta. Kljub temu, da sem morala kar nekaj let počakati na ta srečen dogodek, sem bila takrat zelo ponosna, saj se mi je zdelo tako zelo odraslo biti teta. Kdaj sem se spoprijateljila z Leonido in Renato Z., se natančno ne spominjam. Zdi se mi, da Leonido poznam že od rojstva. Kar naprej mi je sledila. Nekoč je svoje ljubosumje, da smo jo imele v družbi za »tamalo«, pokazala s tem, da je vrgla kepo s kamenčkom v sredini za našim NSU »princom«, s katerim smo se odpeljali »s parcele«. Zelo rada je čebljala in nas motila pri »resnih« pogovorih, nas že skoraj »odraslih« prijateljic, Renate K., Duške in mene. Sicer pa me je vsako jutro zbudila namesto budilke, počakala, da sem se uredila, in nato sva šli skupaj v šolo. Še posebej takrat, ko sem vstala z levo nogo, sem ji rekla: “Povej mi nekaj lepega.” Njen nalezljiv smeh je pomagal, da sva v šolo vedno prišli dobre volje. Najmlajša med nami, Renata Z. se nam je pridružila redkeje. Pri otrocih se že majhne razlike v letih močno odražajo v odnosih, z leti pa starostnih razlik sploh ne opažamo več. Bila je zanimiva tudi zaradi starejšega brata, ki je pripeljal v ulico svoje prijatelje, in smo pri Renati K. v garaži igrali namizni tenis podnevi in pozno v noč. Med igro sem prvič slišala kletvico, katere pomena še dolgo nisem razvozljala, a sem jo doma pred starši takoj z veseljem ponovila. Od takrat me je mama še bolj vztrajno odvračala od družbe na ulici. Našla je tisoč in en razlog za to, da me je lahko poklicala z balkona: »Zlatka, pridi! Zlatka, zdaj pa takoj gor! Malico sem ti pripravila!« Pripravila je popoldansko malico, večerjo, malico pred spanjem, spomnila pa se je tudi na zanimiv film na televiziji ali na to, da smo dobili obisk.

Levo: Leonida, Zlatka in Renata Z. smo se učile odgovornosti tudi ob čuvanju dojenčka. Desno: Renata in Zlatka med igro z žogo.

Lepo smo se imele prijateljice iz Vinogradne ulice. Največja kazen mi je bila, da sem morala s starši na morje, saj sem bila prepričana, da bom v času odsotnosti zamudila veliko čudovitih dogodivščin. Ko smo bile mlajše, smo pogosto kartale, slikale z vodenimi barvicami, se vozile s kolesom po ulici neštetokrat gor in dol, skakale ristanc, delale snežake, čuvale sosedovega dojenčka, čebljale in se smejale tako močno, da smo morale počepniti. Nekajkrat smo se pogovarjale o vlomilcih, ki so trkali na rolete naših domov in puščali stopinje na vrtovih. Med temi dolgimi pogovori niti opazile nismo, da se je znočilo. Takrat smo prestrašene spremljale ena drugo proti svojemu domu. Ko je bila naša hiša še brez stekel v okenskih odprtinah, sva se z Leonido postavili na sredino bodoče dnevne sobe, ki nama je služila kot oder, vzeli kratko palico za mikrofon, obrnili sva se proti balkonu in ulici ter peli. Izmišljala sem si besedila s francoskim, angleškim, ruskim naglasom in Leonida je verjela, da znam toliko tujih jezikov. Ko sem dobila prvo menstruacijo, smo dobili tovornjak premoga, ki ga je bilo treba znositi v klet. Vso delo sta skupaj z mojim očetom opravili Renata K. in Duška, ne da bi me vprašali, zakaj ne pomagam. Jaz pa sem svojo skrivnost čuvala do poznega večera, ko sem jo povedala mami.

Renata K., Zlatka in Duška v najbolj “norih letih”.

Ko smo iz deklic zrastle v dekleta, smo si šepetale o svojih prvih simpatijah do fantov, fizični in socialni svet pa se nam je širil zunaj ulice. Duška in Renata K. sta počakali, da sem zaključila osnovno šolo in horalegalis zame ni več veljal. Na dan, ko sem dobila v šoli spričevalo, smo prvič odšle zvečer v kino, kamor smo kasneje pogosto zahajale. Pri Duškini mami sem opravila prvi neformalni tečaj kuhanja. Njena polnjena paprika mi je še do danes ostala kot najbolj okusna. Deležna sem bila posebnega privilegija, da mi jo je postregla brez olupa, tj. paprike. Zelenjava ni nikoli bila moja priljubljena hrana. Leonida se je odselila v Ljubljano, od koder mi je pošiljala čudovita pisma z malo teksta in veliko risb ob straneh. V času študija so me njeni starši gostoljubno sprejeli medse in sem se z njimi vozila v Ljubljano. Renata Z. si je našla svojo, mlajšo družbo. Moja srečanja z Duško in Renato K. so zaradi študija postajala redkejša, čeprav nič manj vznemirljiva. Z Duško, ki je študirala biologijo, sem skupaj ponavljala rodoslovna debla. Dobivale smo se v Renatini sobi v nadstropju njihove hiše ob sladkem čokoladnem likerju, ki ga je kuhala Duška, in je do danes ostal moja edina alkoholna pijača, katere okus je vreden požirkov.

Na srečanju prijateljic iz Vinogradne ulice je bilo zabavno.

Renata K. je dala povod za naše prvo srečanje v odraslosti ☺. Da prav nihče ne bi motil našega enkratnega dogodka, smo si rezervirale posebno sobo v gostišču Kralj. Nismo se več igrale, niti slikale niti pele, tudi o nasprotnem spolu nismo veliko govorile. Smo se pa veliko smejale. Bogate življenjske izkušnje so nas naredile zrele ženske, a še vedno smo živahne in dejavne na številnih področjih. A to je že tema za druge zgodbe.

2 misli o “PRIJATELJICE IZ VINOGRADNE ULICE

  • 16/11/2015 pri 21:30
    Permalink

    Čestitke prijateljicam iz Vinogradne za ta skok “nazaj v prihodnost”.

    Odgovori
  • 18/11/2015 pri 12:23
    Permalink

    Z zanimanjem prebrala. Lepo ste nas spomnile na Vinogradno, ki smo ji rekli še Kreditna ulica.

    Odgovori

Leave a Reply

%d bloggers like this: