JAZ IN JUNG SVA SE ČUDILA LEPOTAM NARAVE

»Na površje prihaja spomin, najbrž najzgodnejši v mojem življenju, in zato le kot precej nedoločen vtis: ležim v otroškem vozičku, v senci drevesa. Lep, topel poletni dan je, nebo modro. Zlati sončni žarki se igrajo skozi zelene liste. Streha vozička je odkrita. Ravnokar sem se prebudil sredi te čudovite lepote in čutim nepopisno ugodje. Vidim sonce, kako se lesketa med drevesnimi listi in cvetovi. Vse je prečudovito, barvito in veličastno,« je napisal Carl Gustav Jung, švicarski psihiater, psiholog in folozof, rojen 1875, v svoji avtobiografski knjigi Spomini, sanje, misli.

Jung je že kot otrok skoraj v vse dvomil, o vsem razmišljal in za vse iskal dokaze. Dvomil je tudi v Boga, čeprav mu je bila vera položena v zibelko, saj je bil njegov oče pastor, bili pa so pastorji tudi njegovi strici. Slišal je veliko religioznih pogovorov, teoloških razprav in pridig. Pod vplivom Jungove knjige spominov sem tudi jaz poglobila svoje dvome, med drugim tudi v zgornji opis njegovih najzgodnejših spominov. Sam Jung navaja, da se njegovi spomini začenjajo z drugim ali tretjim letom starosti, in čudno se mi zdi, da bi pri teh letih še ležal v otroškem vozičku. So to res spomini na realen dogodek ali je predstavo o njih skonstruiral v kasnejših letih iz drobcev najrazličnejših izkušenj?

Čudila sem se lepotam narave.

So mi pa njegovi »spomini iz vozička« prebudili lastne spomine na trenutke, ko sem se pri šestih letih starosti verjetno prvič zavedla čudes narave. Njeno lepoto sem sicer opažala že prej. Oboževala sem nežno roza cvetove divje vrtnice, ki je rastla ob stari polomljeni ograji blizu vrtca, ki sem ga obiskovala. Vrtec je bil v graščini, ki je zame vedno bila in je pravljična.

Obiskovala sem vrtec, ki je bil v graščini Trebnik.

Bil je osmi marec, dan žena. Takrat so naše mamice dobro vedele, da je to tudi njihov praznik, in prav nobene potrebe niso imele po svojem prazniku. V vrtcu smo zanje pripravljali lutkovno igrico. A to ni bila navadna lutkovna igrica, kakršno so nam običajno prirejale vzgojiteljice. Lutke se niso pogovarjale le med seboj, ampak so se pogovarjale z deklico, ki je stala pred njihovim odrom, oblečena v kratko krilce, pisano bluzico in bele hulahopke. Ta deklica sem bila jaz.

Mama me je oblačila v oblekice, krilca, bluzice, bele hulahopke ali nogavičke in lakaste čeveljčke.

Skrbno smo vadili predstavo. Besedilo mi ni delalo težav, saj je bila zaželena poleg okvirne zgodbe določena mera spontanosti in moj pogovor z lutkami ni smel biti povsem naučen. Po letih predavanj na fakulteti danes vem, da lahko na ta način izvedena predstava odlično uspe, le razpoložen moraš biti zanjo. Vesela sem, da je bil tisti dan moj dan in da sem za svoj nastop prejela številne pohvale. A bolj kot to mi je ostalo v spominu doživetje nenavadnosti narave.

Bil je lep sončen dan. Ura je bila verjetno malo čez poldne, po kosilu. Otroci smo ležali v vrtcu na svojih ležalnikih. Večina jih je spala, kot se je od njih tudi pričakovalo, jaz pa sem ležala na hrbtu, glavo sem rahlo obrnila proti oknu in opazovala sem oblake. Morda je bila moja nespečnost posledica rahle treme pred popoldanskim nastopom za mamice. Kot Jung bi tudi jaz danes prisegla, da sem takrat na tistem ležalniku pomislila, da so mi vzgojiteljice namenile pomembno vlogo in da jih ne smem razočarati. Prvič v življenju sem opazila, kako oblaki drvijo preko neba. Bili so svetli, veseli, razigrani. S tem, ko so se lovili pred soncem in njegovimi žarki, so na Zemljo metali sence. Te sence so plesale prav poseben ples po igralnici našega vrtca. S pogledoma sem sledila senci oblaka, prikazala se je na stropu, zdrvela po njem in padla na steno, pri tem pa rahlo oplazila malega dečka, ki je spal na trebušku na ležalniku. Izginila je in že se je prikazala nova senca, stekla po tleh in se dvignila čez obličje vzgojiteljice, ki je sklonjeno sedela na stolu pri vratih v igralnico in v otroške slikanice nekaj zapisovala. Takrat sem mislila, da vzgojiteljice v slikanice pišejo znake, s katerimi označujejo, za katero starost otrok so primerne določene slikanice, in podobno sem storila tudi sama z vsemi slikanicami, ki sem jih imela doma. Na prvo stran vsake sem s kemičnim svinčnikom narisala veliko piko, krogec, črko V ali zvezdico, da sem kasneje vedela, ali naj pravljico povem punčkam in medvedkom mlajše ali starejše starostne skupine. To “pisanje” me je tako zabavalo, da sem označila še posamezne liste slikanice.

V simbolni igri sem svoje punčke, medvedke in slončka nadzorovala pri dopoldanskem počitku. 

Slikanice sem označila in določila, kateri starostni skupini mojih varovancev, tj. punčk in medvedkov so namenjene. Včasih je bila odločitev težka. 🙂

Še danes verjamem, da mi beli oblački na nebu, ki v hitrem tempu plešejo svoj ples s sencami, prinašajo srečo in napovedujejo uspeh. ☺

One thought on “JAZ IN JUNG SVA SE ČUDILA LEPOTAM NARAVE

  1. snezinka 16/11/2015 / 10:49

    Draga prijateljica, hvala ti za te misli, za inspiracijo – napisano je zadnje poglavje moje knjige, tvoje slike so mi razkrile bistvo našega življenja 😉
    Saj veš: ni pomembno, kdo te bere – pomembno je, koliko ljudi te citira; pa četudi le s preigravanjem tvojih misli v svojem življenju.
    Pozdravček od Snežinke, ki nestrpno čakam na še več snežink, na zimsko rajanje 🙂

    Liked by 1 person

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s