ZALA, BLANKA IN ZLATKA NA MUZIKALU MAMMA MIA

Film Mamma Mia je v naši družini zelo priljubljen. Smo si ga skupaj največkrat ogledali, se zraven smejali, peli in tudi zaplesali (predvsem ženski del družine). Ko sem izvedela, da na naše odre prihaja slovenska različica tega kultnega filma, ki vsebuje svetovne uspešnice švedske glasbene skupine ABBA, sem takoj rezervirala vstopnice. Z veseljem sem čakala 23. oktober, ko smo se z mamico in sosedo, gospo Zlatko odpravile v Ljubljano na ogled muzikala. Predstava se je odvijala v Hali Tivoli ob pol osmi uri zvečer. Kot se za Štajerke v Ljubljani spodobi, smo imele težavico pred ogledom (ker smo bile prvič v tej dvorani, smo se zapodile za gručo ljudi po stopnicah in šele pri vhodu ugotovile, da bi morale v dvorano vstopiti skozi gostilno v pritličju). Že po prvi odpeti pesmi smo vedele, da bo predstava fantastična. Nezahtevno vsebino filma pretehtajo vse odpete pesmi v slovenščini, zabavne plesne točke in, kar ni spregledalo naše žensko oko, kostumi. Nastopajoči, tako ženske kot moški so skozi celotno predstavo zamenjali veliko stajlingov. Večkrat sem se vprašala in se čudila, kako jim v tako kratkem času to uspe.

Za nami je večer, ko smo si ogledale, kot lahko preberete v listu o muzikalu, “romantično komedijo o nasprotujočih si prizadevanjih in sanjah enega dekleta iz 70. in drugega iz 90. let. Skozi čarobno pripovedovalno moč glasbe in pesmi skupine ABBA spoznamo Donno, neodvisno mater samohranilko, ki za izpolnjeno življenje ne potrebuje moškega, in njeno dvajsetletno hčer Sophie, ki si želi romanco, otroke in veliko pravljično poroko. Ko bi jo lahko vsaj oče pospremil do oltarja… ko bi ji lahko vsaj mama povedala, kdo je njen oče… Sonce, morje, ljubezen in zvijače so ozadje pripovedi o ženskah, ki so želele imeti vse, in dekletih, ki hočejo srečo do konca svojih dni. Pa je kdo vprašal moške, česa si oni želijo?”

Ko že govorim o njih, moških naj pripomnim, da jih je bilo kar veliko v dvorani. Kot zanimivost naj omenim, da se je predstava preobrazila že v več kot 15 jezikov in se odigrala po vseh celinah. Letos je prišla v Slovenijo, za to je zaslužen predvsem Jurij Franko, ki se je kar 6 let trudil pridobiti vsa potrebna dovoljenja za izvedbo muzikala v državah nekdanje Jugoslavije.

Toplo priporočam ogled vsem, ki si želite videti nekaj sproščujočega, pozitivnega in pocukranega. S tem dajem kompliment vsem, ki so sodelovali pri tej predstavi, kajti me tri smo zares uživale in sodeč po končnih ovacijah so se tako dobro imeli tudi ostali gledalci. Dobra energija se je kar širila med ljudi, glavnino pa smo pobrale me tri. 🙂 Skoraj prepričana sem, da bi lahko plesale še vso noč, vendar se naš šofer ni strinjal s tem. 🙂

Tekst: Zala Mernik

Leave a Reply

%d bloggers like this: