ANKA KRAŠNA: KO SLIKO POLOŽITE NA TLA, JI ODVZAMETE VREDNOST

Avtorica razstave prof. spec.  Anka Krašna

Če mi Liljana ne bi povedala, da bomo na razstavi njene sorodnice Anke Krašna v Majšperku hodili po slikah, bi bilo presenečenje še večje. Takrat sem si sicer predstavljala, da bomo stopili na sliko ali dve, da pa bodo celotna tla velike tovarniške hale prekrita s slikami, niti pomislila nisem. Že ko sem se vzpenjala po betonskih stopnicah, sem opazila, da se pri vhodu na razstaviščni prostor tare ljudi. Nastal je pravi zamašek, skozi katerega sem se s težavo prebila, da sem lahko stopila do avtorice razstave z naslovom »Tovarna umetnosti. Slovenski delavci danes« in ji stisnila roko. Ampak preden sem to storila, sem tudi jaz s svojim telesom prispevala k temu, da se je »zamašek« pri vhodu povečal, saj kar nisem mogla prestopit praga. Čutila sem zadrego pred tem, da naj bi stopila na slike. Ne vem, ali zaradi spoštovanja pred slikami in tistimi, ki jih ustvarjajo, ali zato, ker mi je bila hoja po naslikanih podobah glav skregana z mojo osebnostjo, cilji in vrednotami.

Obiskovalci smo stali ob robovih dvorane

Da pojasnim: Tla so bila pokrita z oštevilčenimi slikami, s katerih so gledali skoraj identični obrazi, ki so bili obrnjeni proti steni, na kateri je visela slika s tremi prašiči pri koritu. Ko sem se sklonila proti tlom, sem opazila, da imajo vsi ti obrazi ne le stran, ki jo kažejo drugim, nekakšen socialni jaz, ampak tudi stran, ki jo skrbno skrivajo pred drugimi in je veliko bolj izrazna. Vsak obraz, ki se je skrival pod »masko«, je bil nekaj posebnega, je bil individuum. Vsi pa so bili ali jezni, razočarani, prestrašeni, mrki. Z rahlimi koraki, to je po prstih sem se približala nekaterim od njih in jim tako globoko pogledala v oči, da so se mi razkrila njihova čustva. Nekateri drugega, realnega jaza niti niso imeli. Očitno se je ta že spojil s socialnim, zunanjim. Avtorica Anka Krašna je ob odprtju razstave povedala, da pogreša kolektivistično razmišljanje v današnji družbi. Danes službo imaš, jutri je nimaš. Vsak se bori za svoj obstoj tudi tako, da nemo opravlja svoje naloge in se ne pritožuje. Za pomoč sočloveku ni prostora.

Na stenah so visela majhna ogledala. Avtorica nas je pozvala, da se pogledamo v njih. Morda se vidimo med množico nemih delavcev, morda, če se pogledamo malce od strani, pa se uzremo med družbo pri koritu. Sama je oblekla delavski plašč, malce popackan z oljnimi barvami, s katerimi je želela poudariti, da so danes tudi umetniki v nezavidljivem položaju.

Ob pregledovanju fotografij, ki sem jih posnela na razstavi, se mi je kot psihologinji porodila ideja, da bi lahko bila umetniška instalacija Anke Krašna psihološki eksperiment. So tudi drugi obiskovalci razstave občutili podobno kot jaz ali so s krepkimi koraki poteptali nekaj nemih obrazov? Šele ob fotografijah sem ugotovila, da so obiskovalci razstave stali ob strani, nekje čisto ob robu, da so se zelo malo gibali po prostoru, čeprav je bilo zanimivo odkrivati očem dobro skriti jaz na prvi pogled neskončne množice uniformiranih »delavcev«. S kakšnimi občutki bi ljudje, ki jih verjetno na razstavi ni bilo, a so tisti, ki jim delavci običajno kažejo nem obraz, stopili v tovarniško halo? Vseeno se mi je ob zaključku otvoritve razstave zdelo, da smo se obiskovalci navadili hoditi po slikah. Se je človeku tako enostavno navaditi – še posebno, če je k temu spodbujen? Morda se mi je to samo zdelo, gotovo pa otroci niso imeli zadržkov, da se ne bi prešerno lovili po hali, saj so verjetno tla, pokrita s slikami, zaznavali le kot zanimivo preprogo, na katero je možno tudi leči in si odpočiti.

Razstava Anke Krašna ima veliko simbolično vrednost. Kot je razložila avtorica, je slikam, prilepljenim na tla, odvzela vrednost, sliki, ki jo je obesila na steno, pa ji je ob množici slik na tleh vrednost še dodala. Vabim, da obiščete Majšperk in ob ogledu razstave preizkusite tudi sebe. 🙂

Leave a Reply