JADRANJE IN POLITIKA

Pred kakimi 7000 leti so predniki današnjih beguncev iz Sirije, iznašli jadro. In tako so lahko Mezopotamci, prebivalci medrečja med Evfratom in Tigrisom, iz zibelke naše današnje civilizacije, s pomočjo jader odpluli v svet. Z jadrnicami se je potovalo, osvajalo, prevažalo, trgovalo, bojevalo.

DSC_2582

Proti koncu prejšnjega stoletja pa je pri nas jadranje postalo moderna oblika preživljanja dopusta. Najprej si samo slišal, da je kakšna moška ekipa najela jadrnico za teden dni jadranja med hrvaškimi otoki. Naslednje leto so jadralske ekipe že rastle kot gobe po dežju. In pri vsaki ekipi je bil najpomembnejši podatek koliko vezov piva so vzeli s seboj. Eni izmed takšnih jadralskih ekip se je pridružil tudi moj mož. Ne vem, ali se mi je samo zdelo, ali sem res, vsako leto, ko se je vrnil domov, še nekaj dni ponoči vohala pivo, ki mu je dobesedno izparevalo iz por na koži. Po nekaj letih njegovega moškega jadranja, je dozorel v “skiperja” . Takrat se je odločil, da se odpravimo na jadranje družinsko. Na našem prvem jadranju smo v dokaj lepem vremenu z bratovo družino izpluli iz Splita. Ker je bilo jadranje družinsko, seveda nismo imeli s seboj nobenega veza piva, smo pa poleg vse prtljage na jadrnico vkrcali tudi lonec “ filane “ paprike (sem dala filane v narekovaje, ker te besede v SSKJ ni, jaz pa zagotovo ne kuham polnjene paprike, ampak že od nekdaj samo “ filano” ). Moja mama je namreč vedno tovorila na dopust tudi lonec “ filane “ paprike, ki je prišla prav za takojšnjo potešitev lakote po dolgi poti na morje in namestitvi na cilju. In ker je navada železna srajca, sem navado od nje prevzela tudi jaz. Začetek je bil dokaj obetaven, zaliv je bil poln morskih plovil, sončni žarki so se kopali v morju, razprli smo jadra in s hitrostjo, ki je prekoračila osem vozlov, zajadrali proti splitskim vratom. Ko je minilo prvotno navdušenje, smo vsi skupaj postali lačni, v podpalubju sem pogrela papriko in z užitkom smo jo pojedli. Zagotovo brez užitka pa so jo vsi štirje otroci kmalu zatem izbruhali, ker se je medtem stemnilo, morje se je razburkalo, veter je podivjal in kopno je bilo daleč. Z otroki sem neurje preživela v podpalubju, kjer smo se držali za tisto, kar se nam je pač zdelo najbolj trdno, otroci pa so “filano” papriko bruhali po tleh, da se je razlivala v vse smeri, podobno kot se je tudi jadrnica nagibala v vse smeri. Kmalu smo imeli tla poplavljena z izbruhki, v kateri si “filano” papriko lahko samo slutil. Kakor hitro smo zavili v zaliv, se je morje toliko umirilo, da sem lahko pobrisala papriko iz tal, veter je prenehal, sonce se je pokazalo in vsi smo v trenutku pozabili na neprijetno izkušnjo. Vendar sem takrat odložila železno srajco in ne nosim več s seboj na dopust niti “ filane“, niti polnjene paprike .DSC_2633                                   Namesto nekaj vezov piva smo vkrcali eno penino 🙂

Naslednje leto nas je šlo na jadranje šest odraslih in štirje otroci od sedem do dvanajst let. Tudi mi odrasli smo bili takrat še mladi in nepremišljeni 🙂 Ko smo zavijali v zaliv na Ižu, je nekdo od nekje potegnil steklenico borovničevca, zaokrožila je med nami odraslimi in v trenutku , ko je “skiper” srebal zadnjo borovničko iz steklenice, smo z jadrnico kar temeljito butnili v pomol, tako temeljito, da je v trupu nastala kakšna desetcentimetrska luknja. V posadki je bil tudi moj iznajdljiv in hiter stric, ki je uredil, da je bila še preden smo se temeljito privezali, luknja zakrpana. Po toliko letih si dogodek že upam zapisati, ker so vsi takrat prisotni otroci že nekaj let polnoletni. Poleg tega je verjetno zadeva že zastarala in nam socialna ne bi mogla več vzeti otrok zaradi naše neodgovornosti 🙂

V posadki  je bil “skiper”, kuharica (kaj le kuha na sliki?), brat in sestra, dva poročena para in en par, ki živi v partnerski zvezi LAT. Koliko nas je bilo na jadrnici?

Pred desetimi leti smo bili na našem zadnjem družinskem jadranju. Mislim, da smo bili privezani na Ižu, ko smo se ponoči zbudili, ker je bila oseka tako nizka, da je krmilo rahlo drgnilo ob čer, zato smo popustili vrvi, da smo se bolj odmaknili od pomola in šli nazaj spat. Pri delu smo se pogovarjali z zakonskim parom iz Slovenije, ki sta bila s svojo jadrnico naša soseda. Na dogodek smo se spomnili na koncu jadranja, ob vračanju jadrnice. Hrvaški prevzemnik se je namreč sumničavo postavil na pomol in pogledoval v jambor in v krmo in spet v jambor in krmo. Rekel nam je: “ Udarili ste u krmu.” Seveda smo zanikali, ker smo krmilo kvečjemu popraskali, nikakor udarili. V morje se je spustil potapljač in ni ga bilo kar dolgo na spregled. Ko je prišel na vrh je rekel, da je vse v redu. Prevzemnik je rekel : “ E, pa vi Slovenci se baš ne volite. Zvao nas je jedan vaš Slovenac, koji je tvrdio, da ste krmom udarili u skalu.”

Posadka na jadrnici Bella

Po dolgoletnem premoru smo se letos na jadranje v jesenskem času odpravili trije preudarni pari in to brez otrok. Vse je bilo že kar dolgočasno enostavno in spodobno: vreme je bilo ugodno, veter idealen za jadranje, marine prazne, Hrvati prijazni. In ker nismo imeli drugih problemov, smo se ukvarjali z najbolj pribljubljeno slovensko temo, s temo, ki jo vsi Slovenci do podrobnosti poznamo: s politiko. In našli smo odlično rešitev: priključimo se Hrvaški (tako ali tako so pokupili pol slovenskega gospodarstva, mi se pa na hrvaškem Jadranu tako ali tako počutimo kot doma), razpustimo parlament, trideset milijard dolgov prenesemo Hrvaški in pošljemo enega poslanca v sabor, po možnosti Pahorja, da bo predsednici nosil rože. Čez kakšno leto naredimo plebiscit in se odcepimo nazaj. Dolgove pustimo skupni državi, mi pa s seboj odnesemo piranski zaliv in še kakšen otok za povrh 🙂

Leave a Reply