V SLOVENSKI HIŠI EXPO

Veljko si je želel ogledati EXPO v Milanu, z Majo pa sva ga želeli spremljati. Razstava, v medijih opredeljena s ključnimi besedami: svetovna, Generalna skupščina BIE (Mednarodni urad za razstave v Parizu), prvič leta 1851 v Londonu, Eifflov stolp, Atomium, “Hrana za planet, energija  za življenje”, 147 držav, 55 paviljonov, različne kulture, slovenska hiša ipd., je vabila.

A smo že na začetku skorajda izgubili voljo. Z visokih viaduktov milanskih obvoznic smo dobro videli nenavadne stavbe, ki bi lahko oblikovale “svetovno mesto”, do njih pa nikakor nismo mogli priti. Zaupali smo svojemu občutku za orientacijo in vozili ob ograji, večkrat želeli parkirati, a so nam varnostniki vsepovsod povedali le to, da nismo pri pravem vhodu. Če bi dovažali hrano in pijačo, če bi vozili avtobus ali taksi, če bi imeli rezervirano parkirišče, ne bi bilo problema, tako pa smo bili le navadni izgubljeni turisti z osebnim avtomobilom.

Ko smo se vsaj na videz že dobro poznali z varnostniki in policisti, ki so varovali okolico “svetovnega mesta”, mahali in se nasmihali eden drugemu, saj smo že večkrat zapovrstjo prevozili iste viadukte in krožišča, smo po golem naključju le prispeli v bližino enega izmed “civilnih” vhodov na razstavišče.

Z Majo sva nejeverno sedli na leseno klopco pod pločevinasto streho, kjer sva si lahko kupili vodo, da naju je rahlo odžejala na skoraj 40 stopinjah celzija. Na desni sva videli stavbo s šalterji, podobno tistim na letališčih, kjer so prodajali vstopnice. Ves čas, ko sva čakali na Veljka, ki se je vrnil z avtomobilom do bližnjega skoraj praznega parkirišča, sva videli le eno družino, ki se je približala okencu z namenom, da bi kupila vstopnice. Daleč naokoli ni bilo videti ničesar niti približno takšnega, kot je obljubljal pogled z viaduktov. Kaj stoji za hišo s šalterji, ni bilo možno niti slutiti, če pa sva se za 180 stopinj obrnili na drugo stran, sva videli le visoke stolpnice, za katere je Veljko trdil, da so del razstavišča. Sva znanstvenici in zato nama ni zameriti, da dvomiva tudi v vsakdanjem življenju. Ne, to že ne morejo biti razstavna poslopja, sva si mislili in se spraševali, kaj bova storili, če naju bo Veljko začel prepričevati, da se po neznosni poletni vročini odpravimo tja daleč čez travnik in prečkamo še hitro cesto, da pridemo do edinih zgradb, ki so bile vidne od vhoda na razstavišče. 

Po mukah, ki jih je doživel Veljko, da je parkiral avto, mu nisva upali več reči, da bi dan raje izkoristili za shopping po milanskih ulicah. Pohlevno sva mu sledili, a smo si vsi kmalu oddahnili. Mesto iz hiš iz vsega sveta se je skrivalo kmalu za vhodom, slovenska hiša pa je bila vhodu na razstavišče najbližja. Navdušila me je, zato sem naredili nekaj “zabeležk” s fotoaparatom. Če pa bi se odločila, da še enkrat obiščem razstavišče, ki si ga v enem dnevu nikakor nismo mogli v celoti ogledati, bi se tja raje napotila z javnim prevoznim sredstvom, ki bi me odložilo tik pred vhodom.  

Leave a Reply

%d bloggers like this: