DELO IN LJUBEZEN – 1. del

Blanka Mernik je moja ne le najbližja, ampak tudi najboljša soseda. Če sem kdaj v stiski (nekomu moram pustiti ključe svojega doma, gostom bi rada postregla grško večerjo, nimam časa, da bi odpeljala avto v pralnico in še in še bi lahko naštevala), pozvonim pri Mernikih. Blanka z možem Brankom in otroki Žanom (22 let), Zalo (17 let), Leni (11 let) in Julijanom (6 let) živi v hiši nasproti naše. Ko si pred spanjem grejem mleko, pogledam skozi kuhinjsko okno in mi je prijetno, tako domače, ko vidim, da si tudi Zala v pižamici pripravlja večerni obrok. Naša družina je v primerjavi z Merniki majhna. Smo samo trije: jaz, mož Veljko in sin Marcel. Počaščeni smo, da smo pogosto vabljeni na družinska praznovanja k sosedom, ki nas sprejmejo kot del rodbine. Sicer pa sva se z Blanko že pri prvem srečanju (to je bilo na dvorišču med hišama) povsem ujeli. Vseeno sem v pogovoru, ki ga predstavljam, o njej izvedela veliko novega. Potrdila pa so se mi tudi moja predhodna opažanja, da je Blanka bistra odločna ženska, polna energije in delovnega elana, ki ima jasno oblikovana stališča o življenju in natančno postavljene cilje.

Izhajaš iz družine, dobro znane ne le domačinom Slovenskih Konjic. Oče je bil gradbenik, z mamo sta imela gostilno ob mestni vpadnici, ki se še danes imenuje po vašem priimku Kralj. Imaš starejšo sestro Lidijo. ZAUPAJ NAM, kakšno je bilo tvoje otroštvo?

Starša sta odprla gostilno leta 1974, ko sva bili rojeni že obe s sestro. Do mojega četrtega leta smo živeli v večstanovanjski hiši in iz tega obdobja nimam veliko spominov. Nato smo se preselili v stanovanje nad našo gostilno. Kakšno je bilo moje otroštvo? (pomisli) Bila sem veliko sama. Kot tudi mama pove, sem bila nezahtevna, mirna, sama sem se igrala in učila. Lidija je sedem let starejša od mene in je že pri svojih dvanajstih letih pomagala mami in očetu. Sicer pa so v gostilni pomagali tudi drugi sorodniki, saj je bila odprta skoraj dan in noč. Atek je opravljal še gradbena dela, a v gostilni je bil vsaj ponoči vedno prisoten.

Katero srednjo šolo si obiskovala? Je bila ta tvoja izbira?

Obiskovala sem Srednjo ekonomsko šolo v Celju. Ker sem občudovala delo v lekarni, sem si želela na farmacevtsko šolo, a je bila le v Ljubljani, jaz pa po končani osnovni šoli nisem bila pripravljena iti tako daleč od doma.

Saj farmacija in kuhanje nista tako zelo različni dejavnosti?! V obeh poklicih moraš biti natančen, meriš sestavine in podobno. 🙂

Res je. 🙂 Sicer pa sem izbirala samo med gimnazijo in drugo srednjo šolo. Na osnovi pogovorov doma in v šoli se nas je več deklet, ki smo bile vsa leta osnovne šole odličnjakinje, odločilo ali za ekonomsko ali kemijsko šolo oziroma šolo, ki nam je dala po končanih štirih letih poklic. Malo vrstnic se je tisto leto odločilo za gimnazijo.

Kljub temu, da si bila precej let zaradi rojstva otrok doma, imaš bogate delovne izkušnje. Kaj vse si počela v življenju?

Po končani srednji šoli sem se vpisala na pravno fakulteto, a tik pred začetkom študijskega leta so me doma prepričali, naj raje ob petkih in sobotah obiskujem predavanja iz sociologije, saj bom ostale dneve lahko pomagala v gostilni. Naredila sem pet izpitov, nato študij pustila, saj svoje bodočnosti v poklicu sociologinje nisem videla, poleg tega pa je bilo težko delati in študirati. Tako da je bila moja prva redna zaposlitev v gostilni, nato pa sem nad gostilno odprla še trgovino s tekstilom, ki jo je kasneje prevzela sestra. Ko je g. Tuš začel s trgovsko dejavnostjo, je vzel v najem naše prostore ob gostilni, kasneje smo imeli v istih prostorih tudi sami živilsko trgovino, ki pa smo jo morali zaradi prevelike konkurence velikih trgovskih ponudnikov zapreti. Tudi gostilna je bila nekaj let v najemu, saj sem bila sama v tem času zaradi otrok doma. Lani pa smo gostilno obnovili in jo ponovno odprli z novo ponudbo.

Koliko ti pomeni, da si zaposlena? Je zaposlitev nuja zaradi preživetja ali te izpolnjuje tudi kot žensko? Bi se ji odpovedala, če bi se ji lahko?

Ne, v vsakem primeru bi delala, saj sem navajena delati. Sicer je v tako veliki družini, kot jo imam, vedno veliko dela, a treba je iti od doma, od otrok in moža. Ne bi bila zadovoljna, da bi samo čakala pri oknu, kdaj bo kdo prišel domov.

Kako velika obremenitev je za žensko, ki ima štiri otroke in moža, vodenje gostilne? Ti pri tem kdo pomaga?

Zaposlena sta kuharica in natakar. Z nabavo se ukvarjam sama. Morda drugi robo prevzamejo, ampak dogovore sklepam jaz. V času mojega dopusta me v gostilni nadomešča Žan, ki je končal srednjo gostinsko šolo, ima že precej izkušenj v gostinstvu in je zelo delaven. Sicer pa pri strežbi sodelujeta tako Žan kot Zala, kadar ji poleg obiskovanja gimnazije in učenja dopušča čas. Tehnične stvari vodi ali opravi mož Branko. Branko vsako soboto in nedeljo tudi temeljito očisti prostore, za sprotno higieno prostorov in vrta vsakodnevno skrbi tudi Žan. Eden drugemu pomagamo.

Kako ti uspeva, da te podrejeni in drugi poslovni sodelavci (npr. dobavitelji) jemljejo resno in te ne poskušajo goljufati? Potrebne so spretnosti vodenja. Bi bilo drugače, če bi bila moški?

Zaposlenih v gostilni nas ni veliko, zato imamo prijateljske odnose. Povem, kaj od sodelavcev pričakujem. Včasih moram povedati dvakrat, včasih moram tudi popustiti, če ne gre za zelo pomembne stvari. Sicer pa sem s sodelavci zadovoljna. Si pa ob povečanem prometu večkrat rečem, zdaj pa moram zaposliti še koga, a kot nalašč, promet takrat pade in tako si spet premislim, a se kasneje spet poveča in tako dalje. 🙂

Da so obiskovalci gostišča zadovoljni, je treba poskrbeti za veliko dejavnikov. Sem stalna gostja v gostilni Kralj in vem, da je hrana zelo okusna, lepega videza (dodano cvetje in izvirna razporeditev hrane in omak na krožniku), sestavine so sveže, osebje je prijazno, gostilna je čista, prostori so sodobno opremljeni, skrbno tekoče sestavljate jedilnike in še bi lahko naštevala. Katera so tvoja osnovna vodila pri ponudbi hrane v gostišču, kaj se ti zdi najpomembnejše?

Ljudje smo različni. Nekaterim je pomembna predvsem okusna hrana in se ne menijo za ambient, nekdo drug ima rad lep ambient in prijazno posrežbo. Na tečaju, ki sem ga pred kratkim obiskala, je udeleženka povedala, da ji je pri izbiri gostišča najpomembnejše gostoljubje osebja. Všeč ji je, da natakar vnaprej ve, kaj bo pila, jedla, takoj prinese vodo za psa in podobno.

Kaj pa je tebi najbolj pomembno?

Jaz sem ob prihodu v tuje lokale pozorna na vse: na čistočo, na urejenost lokala, koliko časa pustijo gosta čakati, preden ga postrežejo itd. Včasih imam občutek, da je nekaterim natakarjem odveč, da pride gost v lokal, da morajo vstati in ga postreči. Zato svojim natakarjem ponavljam, da ne smejo sesti k strankam, ker smo restavracija s hrano in ne le »kafič«. V lokalih pogledam tudi jedilne liste in cene. Redko pa jem v drugih lokalih, zato hrane ne morem ocenjevati.

Bi rekla, da si dobra kuharica ali velika eksperimentatorka? Kateri opis ti bolj ustreza?

Sem bolj eksperimentatorka. Priznam: golaža, pasulja in drugih tradicionalnih jedi ne kuham. Rada pripravim nove, drugačne jedi, čeprav spet ne preveč ekstremno drugačnih, saj moram upoštevati tudi želje gostov.

Kako meriš »utrip srca« gostov, ko zapuščajo gostilno? Po čem veš, ali je bil gost zadovoljen in se bo še vrnil? Ti je merilo število prodanih obrokov?

Ne, število prodanih obrokov ni merilo za njihovo kakovost, saj število gostov ne glede na ponudbo niha. Pomembna informacija mi je, kaj ostane na krožniku, česa gost ne poje. Natakar mi mora povedati, kaj mu je gost odgovoril na vprašanje, ali je bil zadovoljen. Včasih, ko mi natakar odgovori, da so gosti rekli, da niso vsega pojedli, ker je bilo preveč, se še sama prepričam pri gostu, ali je res tako.

Pa so gosti odkriti? Ali ne jemljejo tega vprašanja kot vljudnostne fraze?

Vsaj za 80 odstotkov gostov bi upala trditi, da so iskreni. Če bi bila hrana zelo neokusna, bi tako povedali. Morda kdo naroči določeno jed, a nato odkrito prizna, da jo je želel poskusiti, a mu okus ne odgovarja (npr. če je ob mesu sladka omaka), kar pa ne pomeni, da je s hrano kaj narobe. Sicer pa se je treba potruditi za vsakega gosta posebej in ni pomembno, kdo je kdo. Vsak mora biti dobro postrežen in do vsakega je treba biti vljuden, saj je upravičen do dobre hrane, saj jo mora plačati.

Leave a Reply