Thor je bil eden izmed bogov, ki so vladali Islandiji. Bil je bog navadnih ljudi, bradat in rdečelas. Vladal je s kladivom. Nekako do leta 999. Na prelomu med prvim in drugim tisočletjem pa se je na pritisk norveškega kralja moral takratni islandski vladar Þorgeir Ljósvetningagoði odločiti kateri bogovi jim bodo vladali v bodoče. Odločitev je sprejel po štiriindvajseturni meditaciji po kateri je razglasil, da bo uradna islandska vera postala krščanska. Ko se je iz zasedanja parlamenta v Þingvellirju, kjer je sprejel to odločitev, vračal domov, je v slap Godafoss odvrgel kipce bogov, ki so do takrat vladali Islandiji.
Kipec Thora se obrača nekje v globočini
In tako je Thor izgubil oblast. V spomin nanj je Islandcem ostalo ime gorske verige Thórsmörk, Angležem pa ime za četrtek (thursday).
Od reformacije, nekako od leta 1550 do danes je državna islandska vera luteranska. In tako kot je vse na Islandiji drugačno, tudi islandske cerkve niso izjeme. Niso vzvišene, odtujene, bahave in razkošne. So enostavne in preproste. Več v enem. Služijo kot mesto molitve, srečevanj, druženja, smeha, veselja, radosti in življenja. V njih se poslušajo besede, še večkrat glasba. V njih se človek počuti sproščeno, domače, zadovoljno, kot enakovreden kolešček v motorju, imenovan svet.
V Reykjaviku je cerkev stopničasta betonska gmota znotraj in zunaj, v notranjosti so edini okras orgle. Po islandskem pesniku se imenuje Halgrimskirkja.
V Akureyriju se do cerkve povzpneš po strmem stopnišču, obsajenem z rožami. V cerkvi izpod stropa visi ladja, ki varuje vse ljudi na morju.
V Stykkishólmurju je cerkev najbolj podobna Batmanu. Na oltarni sliki je Marija prekrasna mlada in ljubeča mama, presrečna s svojim dojenčkom.
Ena izmed najmanjših cerkev je cerkev na Papey Islandu. Pod njenim podom je še dandanes zakopan neprecenljiv zaklad. Če si ga bo kdaj kdo drznil odkopati, ga bo zadelo večno prekletstvo.