Seme volčjega boba je leta 1945 prišlo na Islandijo, tako kot toliko drugih koristnih in nekoristnih reči in pojmov, iz prekomorske sosede Norveške. Zdelo se je, da so Islandci z naselitvijo rastline zadeli tombolo.
Na erozijskih področjih volčji bob zadržuje zemljo in tako deluje kot sidro za organske snovi, dodaja dušik v tla in tvori gost rastlinski pokrov. Rodovitnost tal je mogoče pridobiti v razmeroma kratkem času, po zelo nizki ceni, ker ni potrebna uporaba gnojil. Volčji bob je zato več kot primeren za predelavo velikih, nerodovitnih območij in je zelo gospodarna rešitev na kratek rok. Poleg tega zaraščenene vijolične volčjebobne planjave izgledajo fantastično v barvni kombinaciji sivočrne vulkanske kamnine in sinjemodrega neba. Kot da bi volčji bob že od nekdaj na vijolično barval pomladno poletno Islandijo.
Vendar se je v teh šestdesetih letih, odkar se je priselil, udomačil bolj kot bi si Islandci želeli. Postal je invazivna rastlina, okupator, ki ga je treba kontrolirati in omejevati. Volčji bob se namreč na Islandiji odlično počuti, saj prekaša vse nizkorastoče domače rastline, tako da prevzema vodilno vlogo in izpodriva avtohtono vegetacijo. Zanj posebej ugoden življenjski prostor, kot so rečne struge, popolnoma zasede in drugim rastlinam ne pusti niti blizu. Na celih območjih postaja monokultura, eden in edini. S svojim neslišnim zavijanjem odganja druge in postaja vladar med rastlinami Islandije.
50 ODTENKOV ŽIVLJENJA 