50 ODTENKOV ŽIVLJENJA

Na severu Islandije je še vedno aktivno vulkansko področje z obširnim lavinim poljem iz leta 1984, ki se imenuje Krafla. Desno od polja je starejši, tristodvajset metrov širok krater, katerega sredina je napolnjena s temno modro vodo, po robu kraterja pa je speljana sprehajalna pot. Imeli smo namen obhoditi krater, zato smo z našim najetim džipom pripeljali na manjše parkirišče ob robu kraterja, kjer je bil na naše veliko začudenje parkiran avto s konjiško registracijo. Kako lahko najdemo avto s konjiško registracijo tako daleč na severu? Konjičanov je vsepovsod polno, smo se smejali, ko nas je ogovoril prijeten bradati fant iz Zreč, ki je prišel spoznavat Islandijo kar za dva meseca. Po kopnem z avtom in kolesom, po morju s kanujem. Na jezera se s kanujem ne bo podal, ker bi moral imeti kanu razkužen, da ne bi vanj zanesel kakšnih organizmov iz drugih voda.

Naslednji dan smo prišli že do Myvatna. Tam nas je med kopanjem v naravnem kopališču in glasnim razglabljanjem o svilenem otipu mlečno svetlo modre vode, polne mineralov, ogovoril v slovenščini krasen temnolasi fant, ki nam je kaj hitro razložil, da že osem let živi na Islandiji, v drugem največjem mestu, v Akureryju. Na sever ga je pripeljal nogomet. Vprašala sem ga, če je Konjičan saj sem tik pred odhodom na Islandijo izvedela, da na Islandiji že nekaj let živi fant iz sosednje ulice. Seveda je pritrdil, da je to on. Koga drugega pa bi Konjičanka srečala nekje na severu, v deželi pet krat večji od Slovenije, če ne Konjičana? Kakšno naključje, čeprav v naključja sploh ne verjamem 🙂 Prišel je s krasno blondinko, domačinko, s katero sta skupaj že vsa njegova islandska leta. Tako prijetne in prijazne punce že dolgo nismo srečali in očarala sta nas vsak posebej in tudi kot par. Stoječ v topli, mestoma vroči vodi smo se pogovarjali o Islandiji in Sloveniji. Izvedeli smo, da mu je ime Janez, na Islandiji pa ga kličejo Jan. Da poleg večih tujih jezikov že gladko govori in piše islandsko. Pol leta zimske teme mu na Islandiji ni težko prenašati saj je zaradi poceni elektrike iz geotermalnih elektrarn vse razsvetljeno. Punca nam je razložila, da na Islandiji nikomur na kraj pameti ne pade, da bi ugašal luči ali varčeval z elektriko. Tudi njej ni do obiska v Slovenskih Konjicah. Takrat je namreč opazila, da drugi hodijo za njo iz prostora v prostor in za njo ugašajo luči. Šele takrat se je zavedela, da ima elektrika pri nas bistveno višjo ceno 🙂 Naslednji dan nam je Janez razkazal Akureyri, vključno z vilo Toma Cruisa in islandskim domovanjem Božička. Od njega smo se poslovili očarani od njegove prijaznosti, znanja, uglajenosti, prijetnosti in vsestranskosti. Bila sem ponosna, da je Konjičan.

Z Janezom na razgledni točki nad Akureryjem

Razen na Zrečana z avtom s konjiško registracijo in Konjičana Janeza smo na Islandiji naleteli na turistično agencijo Nonni travel v Akureryju. Spomnila sem se časopisnega članka, da je lastnica te turistične agencije Slovenka, ki živi na Islandiji že vrsto let in se imenuje Helena. Vstopili smo in tam je gospa Helena tudi bila. Zaupala nam je, da je islandščina izredno težek jezik, da ima z možem Islandcem že dva odrasla sinova, ki oba govorita slovensko, ker se je z njima že od malega pogovarjala slovensko, ker pač islandsko še ni dovolj dobro znala. Njena agencija je specializirana za izlete na Grenlandijo. Na zimsko temo pa se je že navadila. Pokazala nam je starinske statve, na katerih pozimi tke stare vikinške motive.

Z gospo Heleno pred statvami