Od ust do ust se je prenašala zgodba o strašnem zmaju, ki je nekoč živel v Konjiški gori. Moja ušesa so slišala, oči prebrale, glava predelala, prsti pa zapisali v internetno večnost.
Nekoč je bila votla gora brez imena. V njej je bilo jezero in strašen zmaj. Pod goro je bil kraj, ki je bil prav tako brez imena. V tistih časih še neke potrebe po krajevnih imenih ni bilo. Ljudje še niso imeli avtomobilov in interneta, živeli so, kjer so se rodili, in ker so svoje življenje preživeli v istem kraju, niso niti vedeli, da obstajajo še drugi kraji, zato jih tudi niso poimenovali.
Ta zmaj je seveda bil hudoben, ker zmaji imajo hudobijo že prirojeno. Poleg tega se je sam samcat v votli gori s podzemnim jezerom dolgočasil in nekega dne se je domislil, da bi malo spustil gladino jezera in poplavil dolino. Vse vreščanje in kričanje, ki ga je s tem povzročil, ga je silno zabavalo, zato se je začel pogosto igrati poplave. Krajani z imeni iz kraja brez imena so bili prestrašeni in obupani, zato so sklenili povprašati graščaka, ki je sicer živel v gradu na gori in je bil na ta način zavarovan pred poplavami, kaj jim je storiti.
Graščak je bil silno zadovoljen, ker je delegacija krajanov prišla k njemu samo po nasvet in ne z željami, ali bog ne daj, zahtevami. Poleg tega je bilo dajanje nasvetov včasih njegovo najljubše opravilo. Nasvete je dajal od jutra do večera, pa še v sanjah. Nasvete je delil vsem in o vsem. Dokler ni nekoč svoji ženi graščakinji svetoval, naj odpusti vse osebje in začne sama pospravljati in kuhati. Žena graščakinja ga je samo strupeno pogledala in mu zabičala, da ima pravico dajati nasvete samo tistemu, ki ga izrecno prosi zanj, in tistemu, ki je v smrtni nevarnosti. Če ne bo tega upošteval, ga bo zapustila. In ker je graščak ljubil svojo ženo, je njeno zahtevo vestno spoštoval. Zdaj, ko so nam poznane vse okoliščine, nam je toliko bolj razumljivo, kako se je graščak prošnje krajanov razveselil. Izpolnjevala je celo oba pogoja, ki mu jih je postavila žena, zato je nasvet lahko dal brez strahu, da bi ostal brez nje. Kako bi pa to bilo videti v časih, ko so žene graščake zapuščale samo mrtve, ali po naravni smrti ali v primeru, da jo je graščak sam ubil, nobeden pa ni ostal brez nje, ker bi ga zapustila po svoji volji in to živa.
V času, ko nasvetov ni smel dajati, je prišel malo iz vaje, zato je ob obisku izvoljencev krajanov z imeni kraja brez imena mrzlično tuhtal in čakal na preblisk, kako bi krajanom pomagal iz stiske. Ker ga ni in ni bilo, je v paniki begal z očmi po sobi za avdienco in zagledal letak iz bližnje šole, ki mu ga je prinesel poštar, še preden so sploh šole, letaki in poštarji bili. Na njem je bilo natiskano: “Ustavimo nasilje. Pogovorimo se.“ Ker je pa nasilje že od nekdaj obstajalo, se je graščaku to zazdel razumen nasvet, zato je krajanom z imeni iz kraja brez imena svetoval: “Pogovorite se z zmajem. Pogodite se z njim.” In ker so takrat graščaki svojo avtoriteto pridobili že z rojstvom, tako formalno kot tudi neformalno in so bili vsi nasveti graščakov eno samo suho zlato, so tako tudi storili.
Zmaju je igranje s poplavami postala najbolj zabavna igrica, saj je v podzemni jami živel dokaj osamljeno življenje. Da bi se je odrekel, je postavil zelo visoko ceno. Vsako leto mu morajo pripeljati šest devic, da jih bo požrl. Krajani so se sicer spraševali, od kod njegov čuden, nikakor krajevno prilagojen okus, spraševali so se, ali so device mogoče okusnejše od nedevic in ali ni za okus pomembna samo starost mesa, nekdo je celo omenil, da mu žena kuha samo kurje juhe, nikoli piščančje, ker pač takrat še ni vedel za Hrvate in njihov pregovor: “Stara koka, dobra supa”, da bi svojo izjavo podkrepil z njim. Kruta resnica za vse device kraja brez imena je bila, da se zmaji pač ne pogajajo, ampak postavljajo ultimate. Zato so od takrat naprej živele v stresu, krajani so bili varni pred poplavami, zmaj pa je vsako leto užival v njegovemu okusu prilagojeni pojedini lokalnega izvora. In prišlo je leto, ko je bila med izbranimi devicami, namenjenimi zmaju, tudi graščakova hčerka Marjetica. Graščak si je sicer obupano vil roke in goreče molil k njeni rešitvi, ampak v tistih časih graščakove hčere niso imele nobene protekcije. Ravno v trenutku, ko je procesija s šestimi devicami že krenila proti zmajevi votlini, pa je od nikoder prijahal na belem konju lep, močan in pravičen Sveti Jurij, ki ni pristajal na takšne in drugačne ultimate, posebej ne na zmajeve, ubil je zmaja in rešil Marjetico. Mogoče pa so le imele že takrat graščakove hčere malo protekcije.
Krajani z imeni iz kraja brez imena so ugotovili, da jim je beli konj, ki je na svojem hrbtu prinesel njihovega rešitelja, zagotovil obstoj, zato so kraj po njem poimenovali Konjice, votlo goro imenovali Konjiško goro, njegovo podobo pa zarisali v grb z zeleno travo in modrim nebom.
Zmajeva kri se še danes cedi izpod Konjiške gore. Nekateri, ki ne vedo, da so imeli zmaji prozorno kri, jo imenujejo Zmajeva slina. Verjetno jim tudi ni znano, da so se zmaju, ki bi ga lahko imenovali Konjiški zmaj, že zdavnaj nehale cediti sline.
Fotografirala je Zlatka.
50 ODTENKOV ŽIVLJENJA 