MINATTIJEV MORAŠ

Ivan Minatti se je rodil v Konjicah. Prvih nekaj let je v Konjicah tudi preživel. Pisal je pesmi. Izpovedne. Intimistične v kolektivističnih časih. Sedaj je v Konjice prišel za kar nekaj let. Ves bronast in zamišljen, sedi na klopi z zaprto knjigo. Samotnež in čudak. S kravato trdno zavezano okoli vratu deluje zaprt, mrk, neprijazen, razočaran nad človekom. Že Coelho je razglabljal, zakaj si ljudje nadevamo takšne in drugačne kravate, saj nas samo utesnjujejo in stiskajo pri vratu, da ne moremo zajeti sape s polnimi pljuči. Mogoče kot opomin sebi, da se ne smemo preveč sprostiti, preveč razkriti, da moramo ravnati razumno. MORAMO  mogoče kot posledica časa, v katerem smo živeli in v katerem je bil naš dan napolnjen z moram. In nekje proti polovici življenja me v mlajši družbi, ki trdi, da je kravata že davno iz mode, vprašajo: “V vsakem stavku imaš moram. Ali se ti kdaj vprašaš kaj želiš?” In sem obmolknila. In se zamislila. Se spomnila na članico kolektiva, petnajstletno Kitajko, ki je bila na izmenjavi. Pri nas je bivalo njeno disciplinirano telo, njena glava je bila drugje, del večje, sestavljene iz neštetih moram. Njeno bivanje pri nas sem hotela narediti prijetno, hotela sem ji ugoditi, zato sem jo spraševala, kaj si želi delati, kaj si želi jesti, kako bi ji lahko še ustregla. Nič ni želela, dosledno pa je poročala kdaj mora kje biti, v katero uniformo mora biti oblečena, kakšno poročilo mora napisati. Celo drugo ime si je morala izbrati za čas bivanja v Sloveniji, da ne bo povzročala težav gostiteljem s težko in tujo  izgovorjavo. Na prigovarjanje, da bi želeli poskusiti z njenim pravim imenom, je mehanično odgovorila, da ga v Sloveniji ne sme uporabljati.

In spet smo pri Minattiju, ki s svojim moram sedi na klopi in mojim mislim ne da miru. Čeprav… Nekoga moraš imeti rad. Njegov moram razumem kot moram zaradi človeka samega, ker ljubezen osrečuje in osmišlja človeka. Ljubezen je sine qua non človekovega obstoja. Nekoga moraš imeti rad.

Čeprav: ali je res tisti, ki ga moraš imeti rad jaz, je ljubezen do sebe res nujni pogoj za ljubezen do drugih? Ali ni ljubezen nekaj kar se učimo skozi odnos?  Ali ni nujno ravno obratno? Da v življenju moramo srečati človeka, ki nam s svojo ljubeznijo do nas pokaže, da smo vredni ljubezni. In ni nujno, da so to starši, da je to v otroštvu, da se ljubezni lahko naučimo, čeprav smo imeli nesrečno otroštvo, ker nam takrat nihče ni pokazal, da smo vredni ljubezni. Ko ljubezen sprejemamo, se učimo ljubiti sebe. Ko ljubimo druge, se učimo ljubiti sebe. To učenje se dogaja v vseh smereh in v vseh obdobjih življenja. Učenje ljubezni  ni vedno napredovanje iz ljubezni do sebe. V določenih odnosih do ljudi, ki jih ne maram, ne maram niti same sebe.

Razvežimo kravato, odprimo gumbe na srajci, zajemimo zrak s polnimi pljuči in si zaželimo, da bi imeli radi vsakogar. In vse.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s