NAŠA BRANKA, VSE NAJBOLJŠE

Red. prof. dr. Branka Čagran, diplomirana pedagoginja je predstojnica Oddelka za temeljne pedagoške predmete na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Ker pa nas, člane oddelka vedno “pocarta” s prijazno besedo, domačim jabolčnim kisom ali cvetličnim medom, ji pravimo kar “naša Branka”. Pred nekaj dnevi smo proslavili njen rojstni dan. Bilo je lepo, toplo, umirjeno, nežno, ganljivo … – kakršna je tudi sama.

Prosila sem jo, da nam je za blog zaupala nekaj o sebi.

ZAUPAJ NAM, s čim se poklicno ukvarjaš? Doktorirala si iz pedagogike, habilitirana si za metodologijo pedagoškega raziskovanja. Koliko ti to delo pomeni?

Poklicno delo mi predstavlja krono mojega delovanja. Posvečam mu ne le delavnike, ampak tudi sobote in nedelje; celo v prostem času mi misli uhajajo k njemu. Nudi mi veliko užitka. Brez njega si ne predstavljam, da bi bila to jaz. Daje mi občutek varnosti; včasih celo bežim pred drugimi stvarmi tako, da se zatečem k njemu. Pod to krono, profesionalnim delom pa je podstat: moje osebno življenje. Opravljam redno pedagoško obveznost, eksperimentalno in neeksperimentalno raziskovalno delo, spremljam razvoj pedagoške prakse ter dosežke domačih in tujih znanstvenikov, sodelujem v raziskovalnih projektih, pripravljam raziskovalna poročila, pišem članke in podobno.

Je v okviru vseh teh delovnih nalog katera, ki te še posebej veseli?

Ja, izjemno sem navezana na kvantitativno raziskovanje. Morda se pozna, da sem »zrasla« iz vrst kvantitativnih metodologov, med katerimi bi izpostavila prof. dr. Čuka in prof. dr. Sagadina. Uživam, ko se iz številk, ki jih obdelaš s pomočjo statističnih metod, ustvari besedilo, zgodba, slika. Temu namenim zelo veliko časa, in sicer z velikim veseljem.

Se je to tvoje nagnjenje k številkam izražalo že v otroštvu? Kaj si želela postati, ko si bila še deklica?

Neposredno niti ne. Želela sem postati učiteljica. Bila sem izredno notranje motivirana (nobene zunanje motivacije ni bilo potrebne) za pisanje, branje, učenje, učenje, učenje – učenje drugih, učenje sebe. Lahko je minilo tudi osem ur skupaj … Tudi če se je dogajalo kaj neprijetnega, mi je mama rekla: »Ti, Branka, kar pojdi v svoj kabinet in pridi ven rožnata.« In res se je tako zgodilo.

Si se tudi igrala, da si učiteljica?

Ja, učila sem druge, sebe, igrače. To mi je bilo že v genih. Izdelovala sem tudi učne pripomočke iz papirja in jih šivala iz raznih drugih materialov.

Branka v objemu svojih sodelavk in sodelavcev, članov oddelka, ki ga vodi.

Kot predstojnica Oddelka imaš drugo vlogo. Koliko te veseli vodenje? Si pri tem delu pridobila nova spoznanja?

Vodenje oddelka je pomembna izkušnja, čeprav mi vodenje, usmerjanje skupine nikoli ni pomenilo izziva. Bolje se počutim kot avtonomen člen skupine. Lepo je, če ti skupina zaupa, ti zaupaš drugim, delamo optimalno in nekaj nastaja. Sicer pa se v formalnih odnosih nikoli nisem dobro počutila in se tudi nikoli ne bom. V naši skupini »tečejo« stvari gladko, ampak mi smo izjemna skupina. Vsak je strokovnjak na svojem področju. Ko potrebujem pomoč, malo »zastokam« in takoj jo dobim. To gre, sicer mi pa vodstvena funkcija ni blizu.

Imaš na poklicnem področju posebne cilje?

Če bi bilo več časa in miru za raziskovalno delo, bi izdala priročnik, monografijo o multivariantnih metodah. Bremeni me, da le-ta že preveč časa nastaja.

Si na katerega od svojih številnih poklicnih dosežkov še posebej ponosna?

Če govorim o svojem delu na fakulteti, bi izpostavila dvig nivoja didaktično pedagoških, raziskovalnih eksperimentov. Le-ti so obstajali že prej, a na pomembno nižji ravni.

Lahko bolj podrobno pojasniš?

Ni samoumevno, da so ideje, novosti že zato, ker so nove, tudi dobre. Zato je treba novosti v pedagoški praksi preveriti, za kar je potreben čas, strokovno in metodološko znanje. Šele po preizkusu lahko rečemo, da je pedagoška sprememba dobra ali slaba. Moti me, da se na tem področju zelo veliko eksperimentira in spreminja, a ne vselej dovolj premišljeno, kaj šele, da bi bile spremembe raziskovalno podkrepljene in spremljane. Pedagoška praksa se ob spremembah pogreza. V zvezi z osebnimi dosežki pa bi izpostavila še delo na Svetovalnem centru za otroke in mladostnike v Mariboru. Srečala sem se z otroki in mladostniki, ki so prišli zaradi vojne v Slovenijo leta 1991 iz bivše Jugoslavije. Pomagali smo jim pri vključevanju v šolo, družbo. Danes so eden učitelj, drugi doktor prava ipd. Nekateri so imeli ambiciozne starše, nekateri tudi nekoliko nižje sposobnosti. Bili pa so pripravljeni sodelovati, se učiti in tako so brez izgorevanja z našo pomočjo dosegli želene cilje. Še vedno imam stike s šestimi, sedmimi od njih. Me obiščejo, se spomnijo name s kartico ipd. Srečala pa sem tudi nekaj mladih odvisnikov, celo od heroina. Pri enem predhodno zdravljenje v komuni ni bilo uspešno. Imel pa je sposobnost za učenje tujih jezikov, tako da je ob zdravljenju končal turistično šolo in danes je redno zaposlen. To so bile zanje in zame zmage. Na Svetovalnem centru sem bila zaposlena sedem let, prej pa sem delala kot svetovalna delovka na osnovnih šolah. Na Pedagoški fakulteti sem se zaposlila leta 2001. Ja, lepo je, če s tvojo pomočjo nekdo lahko zaživi in se rezultati tvojih prizadevanj spremenijo v večnost.

Kaj pa se skriva v tvoji »podkroni«?

Zelo rada sem doma. Rada sem sama, a nikoli osamljena. Dobro se počutim, če sem sama, tudi če to traja ves dan. Skrbim za dom, opravljam gospodinjska dela. Rada imam naravo, vrt, čebelarjenje (pri tem sem še asistentka :-)). Dan začnem ob šestih, sedmih zjutraj s sprehodom, rahlim tekom okoli Treh ribnikov. Zame to pomeni pogovor z naravo, z vestjo, pripravo na dan, ki se prebuja. Po tem sem ob pol osmih pripravljena »za svet«, za pogovor z drugimi ne glede na to, kako težek je. Občasno med pol sedmo in osmo zjutraj igram tenis. Sem članica teniškega društva Branik. Igramo starejši, in sicer v mojem stilu, kjer niso toliko pomembne točke, ampak čim več udarcev, da razgibamo roke, da noge lepo »stečejo«, da se malo podružimo. A po tem se kar hitro umaknem nazaj v svoj svet, k svojemu delu.

Spomnim se, da si mi nekoč, ko sva hiteli na fakulteto, kjer sva imeli predavanja, rekla, da si dopoldan smučala na Pohorju. Čudila sem se ti, da lahko tako hitro preklopiš.

Ja, res je. Smučam zaradi težav z zdravjem sicer ne več, zato pa obiskujem fizioterapevtske vaje. Sem pa bila kar petnajst let pri folklorni skupini Študent. Veliko smo potovali po svetu in predstavljali slovensko ljudsko pesem in plese. Ostali so lepi spomini, slike, posnetki koncertov.

Sta tudi starša bila tako aktivna?

Oče je bil agronom, mama pa je bila vsestranska učiteljica. Poučevala je petje, jezik, matematiko, vodila je pevski zbor. Bila je zelo nadarjena. Končala je učiteljišče. Z lahkoto bi zmogla pridobiti tudi višjo formalno izobrazbo, a se je raje bolj posvetila družini.

Verjetno so vrednote, ki si jih razvila, veljale tudi v tvoji primarni družini?

Zagotovo. Bili smo povezana družina. V Maribor smo se s Prlekije preselili, ko sem bila stara osem let. Prišla sem v drugi razred in čutila ogromno jezikovno prepreko. Kar nehala sem govoriti. Spominjam se, da me je nekoč učiteljica vprašala, kaj je tisto, kar prepreči, da bi strela udarila v hišo. Vedela sem, da je to strelovod, a nisem rekla ničesar, ker nisem bila prepričana, da je strelovod slovenska beseda. Bilo me je strah, da bom  besede narobe izgovorjala. To je trajalo približno dve leti. Nato je učitelj glasbe ugotovil, da imam posluh in da lepo pojem. Spodbujal me je pri petju v pevskem zboru in večkrat sem sama pela pred celotnim razredom. Spregovorila sem in tudi učni uspeh se je začel strmo dvigati. Je pa bil prihod v Maribor zaradi opisanih težav travmatičen. Še danes sem zadržana. Nimam problema pri predavanju, ne uživam pa pri nastopanju. Družina je imela močan vpliv name. Ko smo se preselili v Maribor, smo živeli v eni sobi – starši in midve s sestro. Morali smo biti povezani, saj smo začeli iz nič. Nato je iz sobice nastalo stanovanje, nato smo sami zgradili hišo. Družinske vezi so se tako krepile.

Skozi pogovor smo lahko tvoje vrednote že spoznali: družina, znanje …

Pa zdravje. Pred svojim 45. letom starosti sem mislila, da se mi ne more nič zgoditi. Da ti je zdravje za vedno dano. Danes vem, da ga je treba spoštovati in se odgovorno vesti do tega, da ga ohranimo.

Daješ videz umirjenosti. Se kdaj razjeziš, te lahko kaj »spravi iz tira«?

O, me. Takrat povem, še pa še povem. Sicer pa nimam potrebe, energije, ne vidim smisla, da bi zakričala. Drugače rešujem probleme. V službi me razjezi, če so pogovori nesmiselni, če se ne moremo mirno dogovoriti. Nestrokovni formalni pogovori mi ne ustrezajo. Se jim umaknem, ko pomislim, da imam drugega dela dovolj in da se mi z vsem res ni treba ukvarjati. Doma pa običajno kar zaleže, če opozorim, da smo se nekaj dogovorili, a se ni izpolnilo. 🙂

Bi kaj spremenila, če bi ti bilo dano še enkrat živeti od začetka?

Moteče je bilo, da nisem bila nikoli dovolj zadovoljna s seboj, ne s svojimi deli, izdelki, tako ali tako ne z videzom. Gledala sem druge in vedno bi želela kaj drugače. To je bilo nepotrebno. Če danes srečam človeka, ki se podobno obremenjuje, kot sem se nekoč sama, ga od tega poskušam odločno odvrniti.

Draga Branka, to je modrost, ki jo je vredno deliti z drugimi. Hvala in vse najboljše!

3 thoughts on “NAŠA BRANKA, VSE NAJBOLJŠE

  1. snezinka 17/06/2015 / 18:27

    Čestitke “vaši Branki” na vseh podrocjih je Sončnica.
    Meni se je med branjem interv. odprla stara rana v zvezi s pedagoskim experimentiranjem. Pred petimi leti je Ministrstvo izvajalo krasno prakso poučevanja slovenscine prako Skypa – za optroke v tujini. Starsi smo navduseno sodelovali in dajali pozitiven feedback: bilo je zastonj in prof. Slovenscine Marjanca (kot so jo tudi otroci klicali) je bila vedno na voljo. Žal pa se je dobra praksa hitro končala (Bog ve zakaj). Imenovana je bila nova uciteljica, ki je fizično potovala med Prago, Dunajem in Brusljem ?!?!

    Všeč mi je

  2. Snežana 18/06/2015 / 19:09

    Gospa Branka, vsaka vam čast. Natančna, delovna in dosledna univerzalka. Glede narečij naj vam povem, da smo nekoč v trgovino v Europarku dobili za začasno pomoč prodajalca iz Prekmurja. Neko soboto je dobil kupca iz Koroške. Izmenično sta govorila kakih dvajset minut ( ne morem reči pogovarjala) in potem je prodajalec Prekmurec rekel: “Oprostite, ge vas nič ne razmem”. in mu kupec iz Koroške odgovori: “Jaz vas tudi ne. Aparat bom pa vseeno vzel” 🙂

    Všeč mi je

  3. Zlatka 22/06/2015 / 18:19

    Branka, lepo te pozdravlja ga. Zlatka Schweiger Černel. Prebrala je pogovor s tabo na blogu in pravi, da si super punca. S tvojo mamo sta bili sodelavki. Ugotavlja, da si mami tako po zunanjosti kot osebnostno zelo podobna. Želi ti vse najboljše.

    Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s