NIKOS KAZANTZAKIS

Odkar sem začela pisati o Kreti na teh straneh, sem stalno odlagala začetek pisanja posta o zame največjem Krečanu, Nikosu Kazantzakisu. Odlagala s poželenjem. S poželenjem zaljubljenca ob misli na večerni zmenek, ki z utripajočim srcem pogleduje na uro in z olajšanjem prešteva minute, ko se še lahko utaplja v sladkih obetih bližajočega srečanja. Imam se česa veseliti! Pisanja o svetovljanskem Grku, ki se me je dotaknil, mi  segel v srce, s svojimi mislimi prodrl v moje možgane in mi dal čutiti da se je v njem  in se v meni pretaka ista nevidna moč in energija. Hvaležno ponavljam misli iz njegovih knjig, ki so v bistvu moje misli in se čudim kako jih je on lahko zapisoval še preden sem sploh bila?

Nikos Kazantzakis

Muzej Nikosa Kazantzakisa je v Myrtiji

Strast veje iz njegovih besed. Strast, ki so mu jo podarili predniki in zemlja, ki jih je hranila. Te svoje prednike opisuje v knjigi Report to Greco kot ponosne, svojevrstne, samodisciplinirane, nedružabne, stisnjenih ustnic. Kot osebe, ki svojo jezo in ljubezen lahko brez besed nosijo leta in leta v svojih prsih, potem jih pa nenadoma obsede hudič in zblaznijo. Poudarja, da njegovi predniki , prav tako kot tudi on, niso niti dobri, niti prilagodljivi. Sledijo krvi, ne glavi, za njih je najpomembnejša strast, ne življenje samo, saj žensko, ki jo ljubijo, raje ubijejo, kot da bi zaradi ljubezni, ki jo čutijo do nje, postali njen suženj.

Nikos Kazantzakis

Trdnjava Martinengo nad Heraklionom

Kazantsakis je bil svetovljan, življenjska pot ga je zanesla na študij v Naxos, Atene, Pariz, potoval je po Italiji, Španiji, Rusiji, Cipru, Čehoslovaški, Nemčiji, Egiptu, Kitajski, Japonski, umrl pa je zaradi levkemije v Freiburgu v Nemčiji. Preden je umrl je zapisal : “Želim izgoreti svojo dušo, spremeniti ogenj v svetlobo, smrti pa zapustiti samo nekaj kosti.” Smrti so ostale samo kosti, nam pa prava zakladnica besed, misli, dogodkov in oseb. Zapustil nam je Grka Zorbo in njegove besede o tem, kaj je to sreča: “Prava sreča je da nimaš želja, delaš pa, kot da jih imaš veliko. Da živiš daleč od ljudijih ne potrebuješ, imaš jih pa neizmerno rad,”  in: “Občutil sem kako preprosta in skromna reč je sreča: kozarec vina, pečen kostanj, rahel vetrič, šumenje morja. Nič drugega.” Tudi na to nas je opozoril, da ko doživljamo srečo, se tega ne zavedamo: “Zdaj vem, bil sem srečen. Ko srečo doživljamo, se tega ne zavedamo. Ko sreča mine, se obrnemo nazaj in nenadoma spoznamo – včasih z začudenjem – kako srečni smo bili!” In kakšno je življenje v primerjavi s smrtjo: “Življenje je težko. Smrt ni. Polno živiš, če zategneš pas in se spopadeš.” Kazantzakis se je življenja in vsega, kar mu je prinašalo, veselil: “Kam gremo? Ne sprašuj! Dvigni se in se spusti. Ni začetka in ni konca. Obstaja samo sedanji trenutek, poln grenkobe, poln sladkosti.  Veselim se vsega.”

Nobelovo nagrado za literaturo mu je za en glas odnesel Albert Camus,  Grku Zorbi je v podobi Anthony Quinna Oskarja odnesel Lee Marvin.

Nikos Kazantzakis

Na Kazantzakisovem grobu nad Heraklionom

Nikos Kazantzakis se je imel za nevernika. Skozi celo svoje življenje se je poigraval z mislijo ali Bog kljub vsemu je.  Grška ortodoksna Cerkev ga je izobčila. Pokopan je sam, na hribu nad Heraklionom, obkroženem s trdnjavo Martinengo. Grob je označen z velikim preprostim lesenim križem. Na njem je izklesan napis: ” Na nič ne upam. Ničesar se ne bojim. Svoboden sem.”

Nikos Kazantzakis

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s