POT NA OTOK

Spomnim se kako sva se s stricem, ko sem bila še osnovnošolka, pogovarjala o poletih na Mars. Skupaj sva krojila sanje o astronavskih podvigih in raziskovanju vesolja. Takrat sem verjetno prvič začela razmišljati o svojih življenjskih ambicijah – svojo izobraževalno pot sem želela razširiti izven meja svoje domovine. Staršem sem rekla, da bom po končanem Kajuhu študirala v tujini. Ta cilj sem si zadala v šestem razredu osnovne šole. Starša sta bila začudena nad mojimi radikalnimi cilji, saj sem imela slabih dvanajst let. Želela sta mi pokazati še druge možnosti in me tako na informativni dan peljala na kar štiri srednje šole – od Kajuha, pa centralne celjske gimnazije, pa vse do Želimelj in Bežigrada. A nič ni spremenilo mojih dolgoletnih načrtov – vpisala sem se na tisto (zame) pravo – I. celjsko.

Nekje v začetku drugega polletja leta 2012 je po šolskem zvočniku prišla okrožnica o predstavitvi IB programa na II. gimnaziji Maribor. Niti sanjalo se mi ni, kaj je IB program, in še manj, da bom ravno zaradi njega imela možnost uresničiti svoje tihe želje.

Posedli so nas v novo dvorano v podstrešju kjer nas je pričakala mlada gospa v aladinovih hlačih in uggicah. Še vedno se tako živo spominjam njene prispodobe, ki se mi je tisti dan zdela tako unikatna in nevsakdanja. Ko pomislim na gospo Polono danes, se mi na obrazu naslika nasmešek. To je tista gospa, ki nam je predstavila IB program, in tista gospa, ki je nato organizirala vsa predavanja o študiju v tujini, ki so tolikim dijakom odprla možnost vpisa na najprestižnejše univerze.

Vpisala sem se na IB program in o tem modro molčala pred sošolci vse do trenutka, ko sem domov dobila pismo, da sem sprejeta. Tisti dan je bil eden izmed lepših. V teh dveh letih IB-ja – v mojih zadnjih srednješolskih letih – se ni zgodilo le toliko lepih stvari, temveč tudi najprelomnejše. Maturirala sem, imela tisti svečani ples v dolgi modri obleki, se prvič resnično srečala z ljudmi drugačnih narodnosti in se z njimi spoprijateljila, se naučila toliko življenjskih modrosti in si odprla čisto novo poglavje v svojem življenju – vpisala sem se na študij v tujini.

DSC_0054

Ko sem prišla na IB, sem bila prepričana, da je fizika tisto, kar želim početi vse življenje. Zato sem si poleg obvezne matematike izbrala za naravoslovna predmeta fiziko in kemijo. Vpisala sem se na astrofiziko, na univerzo v Edinburgh. Za plan B sem si izbrala univerzo v Nottinghamu, kjer sem se prijavila na medicinsko fiziko. Na rezultate mature, od katerih je bil odvisen sprejem na univerzo, sem čakala več kot mesec dni. Ko je tisti 6. julij končno prišel, sem občutila največje olajšanje in poraz hkrati. Maturirala sem, matura je bila super, a Edinburgh mi je ušel za tista pičla 2 %. Le zakaj bi mi univerza spolzela za tako nerelevantno razliko v oceni?

Ko sem že izgubila upanje za Nottignham, sem dobila e-mail, da se je nekaj spremenilo na moji online prijavnici. Z zastalim dihom in tresočimi rokami sem vpisala tisto zaporedje številk – 1116906…, ki sem ga vedela že na pamet, in bi naj predstavljalo uporabniško ime. Pisalo je, da sem sprejeta! Po neomajnem veselju je teden za tem prišla nova e-pošta. Pisalo je, da so me na izbrani program sprejeli pomotoma in da žal zame ni mesta. V tistem trenutku so se mi podrla tla pod nogami. Nisem vedela, kaj naj naredim.

Na koncu tiste nezaželjene e-pošte je pisalo, da si lahko zamenjam program za nekaj z druge fakultete za kar ne bom potrebovala tista ušiva 2 % iz matematike. Po dolgem omahovanju in veliki zbeganosti sem se odločila, da svojih otroških želj ne bom kar tako zavrgla, še manj pa svojega dvoletnega truda in odrekanja v času IB-ja. Poleg tega pa mi je univerza zaradi svoje napake in površnosti (še vedno ne razumem kako lahko pride do napačnega sprejema, a se s tem ne obremenjujem več, saj mi je ravno ta napaka odprla nova vrata) ponudila novo priložnost.  Odločila sem se, da bom študirala mikrobiologijo (kljub temu, da nisem imela biologije na maturi). Preden sem prišla v Maribor sem si želela biti zdravnik. Še vedno ne vem, kaj me je tako prepričalo v izbor fizike; morda dejstvo, da je to osnovna naravoslovna veda na kateri temelji vse ostalo, ali pa kaj drugega (mogoče pa tisti otroški načrti o sprehodu po Marsu). Kakorkoli, z mikrobiologijo lahko nadaljujem svojo poklicno pot v medicinski mikrobiologiji in delam v laboratoriju kot sem si tudi sprva predstavljala. Še več, fizika je lahko vedno moj izbirni predmet in sedaj vem, da se je ta napaka zgodila z razlogom, ker morda pa le fizika ni bila tisto pravo zame.

Zdi se, kot da sem dobila najboljše iz obeh svetov. Svoje univerze ne bi sedaj zamenjala za nič drugega. Pa četudi včasih razmišljam, kakšno bi bilo moje življenje na Škotskem, vem, da sem na pravem mestu. In ravno to mesto je destinacija kjer se je začela moja pot na otoku.