NA VRHU GORE

Angleži so me nedavno naučili kako se s pravilno količino mleka in rjavega sladkorja pije English Breakfast. Priznam, prej se mi ni ta čaj zdel nič posebnega, sedaj pa ga še kako rada pijem tudi, ko sem doma. Ko sem prišla na otok, sem vedno rekla, da pogrešam poleg družine, prijateljev in hrane tudi svojo državo. Redkokdo me je razumel in ko sem rekla prijateljem doma, da bi se želela vrniti v Slovenijo, saj bi preveč pogrešala domovino, so me nekako čudno pogledali.

Naj se spomnim; kdaj sem prvič naredila snežno kepo? Ali pa kdaj sem nazadnje opazovala zvezdnato nebo z našega vrta? In kdaj sem se nazadnje začudila, ko sem iz mesta zrla v Alpe? Sem sploh kdaj pomislila, da sneg na Voglu pri petnajstih stopinjah, ob obilici sončnih žarkov v spomladanski jakni sploh ni samoumeven? In da so lahko zelenje ter gozdovi ob avtocesti nekaj povsem neobičajnega?

O tem sem redkokdaj razmišljala, če sploh sem. In niti približno se ne spomnim pri koliko letih sem naredila prvo snežno kepo (zakaj bi si to sploh zapomnila?). Še manjkrat sem razmišljala o tem, da se lahko spomladi v slabih štirih urah naužijem svežega gorskega zraka in sončnih žarkov ter vidim sneg, hkrati pa pojem kepico sladoleda na soncu na obali, ob prijetnem morskem zraku. Precej nenavadno. Navsezadnje pa lahko na poti do obale postanem slovenski otočan na tistem majhnem otoku sredi jezera.

11091024_982726925073501_6169242528528482375_o

Te dni, ko sem se končno vrnila med domače, me je obiskala Wendy – prijateljica iz Hong Konga. Ko sem jo zagledala na letališču, mi je skočila v objem, in takoj povedala, da še nikoli ni videla z letala tako lepega razgleda na gore. Povedala sem ji, da so to naše in avstrijske Alpe, ki jih bo lahko kmalu videla tudi s tal. Zastal ji je dih in prepričana je bila, da je bila edina potnica na letalu, ki jih je slikala (povsem ji verjamem, saj je letela s samimi Makedonci in z nekaj Slovenci). Ko smo se peljali do našega doma, je gledala skozi okno v zelene pokrajine, ki so nas spremljale vso pot ob avtocesti. V trenutku sem vedela, da bo družinski izlet na Bled več kot primeren zanjo. In tako smo se naslednji dan zgodaj zjutraj z družino napotili proti gorenjski regiji.

Svojega navdušenja nad pokrajino ni mogla skrivati in vzkliki veselja ter navdušenja so bili popolnoma unikatni (čisto njeni, tisi tipični s smehom, ki ga lahko slišim iz svoje sosednje sobe v Newark Hallu ob drugi uri zjutraj). Pravi, da še ni nikoli videla tako čistega jezera s takšnimi refleksijami pokrajine. Še več, še nikoli v žiljenju ni bila tako blizu gora. Z ladijco smo pripluli do otočka kjer smo prehodili vseh devetindevetdeset stopnic do cerkvice s tistim znanim zvonom želja. Povedala nam je, da število devetindevetdest v njihovi kulturi pomeni forever, to infinity. Pravi, da če ne prej, se v Slovenijo vrne na dan svoje poroke (do takrat pa mora najti tistega, ki jo bo lahko nesel vseh devetindevetdeset stopnic, vse do te majhne cerkvice kjer bosta lahko skupaj pozvonila za srečno življenje – to sicer pravim tudi jaz).

_MG_0383

Ko je moj ati videl, kako je srečna (resnično ne znam opisati njenega navdušenja in tiste pristne otroške sreče, pravi blissful happiness), se je odločil, da bomo izlet zaključili še malo višje – na Voglu, ob razgledu na Bohinjsko jezero. Tako smo se z gondolo povzpeli do vrha Vogla kjer smo lahko bili priča ne le popolnemu razgledu na naše Julijske Alpe z najvišjo goro, temveč tudi pravemu spomladanskemu snegu. Mislim, da je Wendijino presenečenje preseglo vse meje. Ta dan je naredila svojo prvo snežno kepo (z nasmehom na obrazu nam pove, da je to doživela pred dvajsetim letom starosti) in jo pred metom vsaj desetkrat fotografsko dokumentirala. Kjub temu, da je bilo v Hong Kongu sredi noči, je poklicala svojo mamo in jo vsa presrečna prebudila iz spanca. Zakaj bi spala, če pa je bila Wendy sredi pravih gora in je v rokah držala sneg? Ne samo sneg, še cvetlice!

_MG_0498

Privoščili smo si tipično slovensko zimko (ali smučarsko?) kosilo na kočici na vrhu Vogla – ričet in pasulj. Ta dan smo poskusili vse vrste naših tortnih rezin; od prekmurske, blejske do tipične vseslovenske potice. Wendy pravi, da bo sedaj s še večjo muko prebavljala angleško kuhinjo. Po vseh teh degustacijah sem se še sama nekaj naučila – nikoli se ne zanašaj na trgovine in slaščičarnice na turističnih območjih (razen, če niso to popolne Trojane), saj je domača orehova še vedno najboljša (en velik hvala moji mami Mariji!).

Kljub slovenski majhnosti, si je težko ogledati vse v zgolj dveh dneh, še posebaj, če preživiš nekaj časa na vsaki destinaciji. Zato sva naslednji sončni dan preživeli v naši zeleni prestolnici. Nika naju je popeljala do gradu od koder smo imele čudovit razgled na Ljubljano. Tisti dan smo poskusile vsaj tri vrste sladoleda in poslale vseh dvanajst razglednic. Muller in stenska polica Milke. Pa ljubljanska tržnica in dolga lesena stojnica samega domačega paradižnika. Bi kdaj slikala polico Milke in paradižnik Lušt? Jaz ne, Wendy pa z navdušenjem. Za kosilo smo šle v azijsko restavracijo DA BU DA, saj si je Wendy zaželela poskusiti svojo hrano na slovenski način. Kljub neuspešnemu učenju pravilne uporabe palčk, smo se imele super in da boste vedeli – DA BU DA ima zelo dobro azijsko hrano, pravi Wendy. Seveda ni kot tista z njene celine, je pa zelo dober približek. Ljubljana je čudovita: ima drevesa in najvišji nebotičnik se še vedno ne dotika oblakov. Ko je sončno, se lahko po vsej prestolnici naužiješ sonca in čudovitega zraka. Kot da to ne bi bilo dovolj, je navlkljub temu, da je to najbolj poseljeno območje naše države, še vedno ogromno prostega prostora in vse je tako estetsko ter čisto. Naša prestolnica reciklira in kolesari – neverjetno!

In kaj je še najbolj neverjetno? Ko sva se pozno zvečer vrnili domov s tistim počasnim vlakom, sva lahko z našega dvorišča videli nešteto zvezd (v Nottinghamu je preveč oblačno, redkokdaj se vidijo zvezde in če se, je teh le peščica, Hong Kong pa podnevi z veliko težavo ulovi kaj sončnih žarkov, ponoči pa sije od umetne električne svetlobe, ki se na višini pogubi v smogu). In za piko na i, ima naša majhna dežela prekrasno naravo in odlično kuhinjo s tradicionalno hrano (tudi kranjska klobasa je po Wendijinem mnenju odlična!).

Na vrhu gore, z razgledom na pokrajino (lepa hvala moji družini za čudovit izlet – vsem je dobro delo; dan preživet v naravi, skoraj da brez interneta in prenosa podatkov). Navsezadnje sploh ni tako samoumevno in Slovenija bo tako ali drugače vedno moj dom.

HANIN ODTENEK ŽIVLJENJA: Sedaj, po vseh tisoč besedah, še samo čakam na vprašanje ‘zakaj sem šla študirat v Anglijo?’. Ampak mislim, da je jasno – Slovenija je prekrasna dežela, vse do tistega trenutka, ko preidemo z vidika narave na vidik sistemov, takšnih ali drugačnih.