EAST DRIVE

Včasih sem bila neverjetno neučakana in vzhičena, ko sem se vozila od doma proti letališču, in precej otožna, ko sem se vračala z letališča domov. Danes velja ravno obratno. Najprej nestrpnost, potem veselje in nazadnje še nepopisna ljubezen. To je tisto zaporedje občutkov, ko se vračam domov.

Ameriška pisateljica, iranskega rodu, Azar Nafisi je v enih izmed svojih del napisala: “You get a strange feeling when you’re about to leave a place. Like you’ll not only miss the people you love but you’ll miss the person you are now at this time and this place, because you’ll never be this way ever again.” In ravno to je tisto česar sem se bala preden sem prvič zapustila Slovenijo za dlje časa.

Tista tujina, tista odmevna in elitna tujina kamor si toliko ljudi želi pobegniti iz raznovrstnih razlogov. Marsikdo zgolj zaradi advanture, kdo zaradi boljših življenjskih pogojev, nekateri zaradi ljubljenih oseb ali drugih osebnih razlogov in eni zaradi sla po boljši izobrazbi. K temi zadnjimi sodim jaz (sicer tudi malo k tistimi prvimi, a primarno k omenjenimi). Občutek o uspehu, še posebaj po pridobljeni polni štipendiji brez katere se ne bi mogla nikoli podati na otok (navsezadnje je to le deseta najdražja država na svetu z letnimi šolninami enakimi letni plači povprečnega slovenca), je bil neomajen. Zadnji mesec pred odhodom sem nestrpno odštevala in križala vsak preživet dan na koledarju. A to je bilo samo prvič.

Poslavljanje od družine sredi letališča je bilo nekaj najtežjega. Kljub svoji veliki samostojosti in neodvisnosti, sem na svojo družino zelo navezana, še posebaj na mlajši sestrici. Od prijateljev se ni bilo težko posloviti, ker vem, da bodo tisti pravi vedno ob meni, ne glede na to, kje bom. Osebe so vedno ob tebi kamorkoli greš in prijatelji tako vedno pridejo, če jim le odpreš dlani. A družina je samo ena in kljub temu, da vem, da bodo vedno ob meni, in jaz z njmi, je bila to vendarle ena izmed najtežjih preizkušenj – iti od doma; tako daleč, da telefonski klic ne more priklicati staršev.

Priznam, pred odhodom na študij sem imela polno glavo fantazij. O tem kako bo študij potekal, kakšni ljudje me bodo obkrožali, kako bo kraj izgledal in navsezadnje kako se bom jaz tam znašla. Vse sem si predstavljala precej olepšano in mogoče prilagojeno sami sebi. Vedno sem si želela iti v tujino, zato sem vedela, da mi bo všeč.

Svoje olepšane verzije študija v Nottinghamu si nisem zamislila s prevelikim odstopanjem od realnosti, ki jo poznam danes, po prvim preživetim semestru na otoku. Ko me kdo vpraša, kako je, in kako se imam, vselej odgovorim enako: “Super je.” In ja, res je super! A kljub temu ima tudi ta super svoje manj super lastnosti. Sam študij v mestu, ki je po velikosti primerljivo z našo prestolnico, in ima nekaj deset tisoč prebivalcev več, je tak kot sem si ga predstavljala. Zelo je podoben načinu dela, ki sem ga bila vajena v IB programu, zato se mi le-ta zdi zelo dobra osnova za študij v tujini (predvsem v anglosaškem svetu, ne vem, kako je drugod). Sama univerza pa je do sedaj najbolj organizirana ustanova kar sem jih kdajkoli srečala. Za vsako vprašanje obstaja neka “pisarna” kjer so prijazni ljudje, ki vedo, kako ti lahko najboljše in najefektivnejše pomagajo. Poleg več stotih takšnih institucij za pomoč je tu še študentska unija, ki skrbi za dobro počutje več kot štiridest tisoč študentov (to je več kot ima moje pravljično Celje prebivalcev). Ta super unija nudi preko 200 različnih aktivnosti in skupin kamur se lahko pridruži vsak študent, ki ga partikularna stvar pač zanima. Poleg tega je tu še nekaj več kot 70 različnih športnih klubov, ki se odvijajo na kar tremi športnimi centri, ki vključujejo raznovrstne telovadnice, fitnese, igrišča, plavalni bazen itd.. Biti član enega izmed teh klubov in nositi originalno trenirko univerze prinese neverjeten ponos in občutek, da si del neke velike družine (da ne omenjam BUCS – British Universities and Collages Sport – tekmovanja kjer predstavljaš svojo univerzo pred vsemi univerzami tega velikega otočka). Skratka, na takšni univerzi se prav za vsakega študenta najde vsaj ena stvar, ki lahko razbije njegovo “monotono” učenje, če si le upa in odpre svoje dlani za nove izzive in priložnosti.

Odpiranje dlani (malo manj srca, sploh v prvem letniku) je ključnega pomena pri spoznavanju novih prijateljev in ljudi s katerimi bivaš. Ena izmed mojih najzanimivejših izkušenj študija v tujini je ravno spoznavanje in sobivanje z ljudmi iz vseh koncev sveta. Pisana paleta kultur je prisotna na čisto vsakem koraku kampusa in mesta. Ne le, da je mnogo državljanov Združenega Kraljestva tujcev, ampak je tudi nekje 20 % vseh študentov mednarodnih (kar je pri številki 40 tistoč kar veliko).

Spomim se prvih dni, ko nisem mogla spati, ker je deklica iz Hong Konga tako glasno govorila po skajpu vsak dan okoli ene ali druge ure zjutraj (seveda, če pa je za njene starše takrat primerljivo rano jutro). In ko so Indijci praznovali rojstne dni ali pa ko so (in še) Angleži popivali sredi hodnika litre žganih pijač, čisto veseli, da so prvič daleč stran od doma. Preden sem prišla v Nottingham sem se neverjetno veselila srečanja z vsemi različnimi kulturami. Ko moram na vprašanje o prijateljih in ljudeh, s katerimi se največ družim, odgovoriti danes, je odgovor nekaj takega: “Najraje imam evropejce, take sebi enake ali vsaj podobne.” In tako je moja najboljša prijateljica iz univerze Čehinja katere oče je Albanec.

IMG_9059

Z Lauro vselej uživama, ko lahko jeva hrano, ki sva si jo prinesli od doma. Hrana je tisto, kar najbolj pogrešam. Angleška kuhinja je slaba in to ni nobena skrivnost. Bolj kot greš proti severu, slabše ješ. In če bi bil to edini problem, bi stvar še ne bila tako huda. A tu je še eno neljubo dejstvo, ki ga ima večina študentov iz držav z niskim življenjskim standardom (ja, tudi Slovenija je med njimi). Dvigniti dvajset funtov (približno šestindvajset evrov) je kot bi imel doma slabih deset evrov v denarnici (kaj le lahko kupiš za deset evrov, ko greš v trgovino po hrano?). Preživeti iz meseca v mesec je tako včasih huda življenjska matematika in precejšnje odrekanje. Četudi vem, da imam na računu še vsaj sto funtov, se zavedam, da jih ne smem zapraviti; tu so še zadnji dnevi do doma, pa sama pot domov in roko na srce še kako lepo je, če še kaj ostane na računu na koncu meseca pred novo transakcijo iz Slovenije.

Vedno, ko pridem domov za počitnice, se mi zdi vse zopet tako poceni in predvsem kvalitetno (kar se tiče hrane in pijače seveda). Najbolj pogrešam kavarne in čajanke (mariborski Čajek pa Ilich, vključno z restavracijo Cantante kjer smo posedali vsak glavni odmor in Vrtnico pred Kajuhom). Tukaj ni niti enega podobnega lokala. Ne obstaja niti en sam prostor kamor bi se lahko usedel in ob klepetu s prijateljicami popil tisto slavno skodelico kave (ali čaja). Vse je “take away” – Starbucks (za vsakim vogalom) in njemu podobe – nič cenejše – različice (Costa, Caffe Nero, Sodexo idr.), pa specialiteta za milkshake tisočerih okusov – Shakeway in seveda milijon različnih fast food verzij (Subway, Burger King, KFC, McDonalds, Nando’s itd.). Tudi ene srednje cenovne restavracije še nisem videla (edino, če je 20 funtov na obrok srednje cenovno). Tako se mi včasih zdi, da angleži ne znajo uživati prostega časa in živeti umirjeno, počasi, spontano…

A kot je lahko več kot razvidno, je ta način življenja doprinesel k dosti stabilnejši družbi. Nihče se ne obremenjuje s svojo kariero po končanem študiju, nikogar ne skrbi kako bo prišel do službe in vsak pač študira to, kar ga veseli, in ne nekaj, ki bi mu zajamčilo mesto v uspešnem podjetju s polno denarnico, ker je to, za ljudi z univerzitetno izobrazbo, na tem otoku pač samoumevno.

In tako bom jutri zjutraj spet tekala, da ujamem tisti avtobus ob osmi uri in petnajst minut na East Drivu, ki me bo pripeljal do faksa, s pomočjo katerega bom lahko dobila to samoumevnost o uspehu tudi doma.