KAKO SMO KUPOVALI “BIŽUTERIJO”?

“Joj, kako lepa verižica,” sem vzkliknila ob verižici s cvetnimi listi v barvah bele, jagodne in rožnate, ki sem jo zagledala v izložbi. “Pridi, greva jo kupit za Moniko!” In že sva se s Snežano znašli v čudovito opremljeni prodajalni, ravno prav majhni, da je nudila občutek zasebnosti. Elegantno oblečen prodajalec z metuljčkom, v starejših srednjih letih se nama je takoj posvetil. Želel nama je pokazati različice izbrane verižice, ampak nama se je mudilo, saj Veljku in Iztoku niti povedali nisva, da sva vstopili v prodajalno. Gotovo naju iščeta. Presenetilo me je, kako lepo je prodajalec zapakiral verižico najprej v vrečko iz žameta, nato v papirnato škatlico, v katero je zataknil rožnat cvet, ki bi ga lahko Monika zataknila v svoje lase. Hotel naju je popeljati še v višje nadstropje, a bila sem že med vrati izhoda z besedami: “Excuse us, we lost our husbands.” Stekli sva po ulici. Za vogalom sva zagledali Veljka in Iztoka, ki sta naju čakala.

DSC_7666A

Očitno naju nista pogrešala, zato sem se spet posvetila izložbam najlepših milanskih prodajaln. “Poglej ta čudovit prstan. Ta bo pa zame,” sem naznanila še pod vtisom predhodne bižuterije. Prstan je bil okrašen z roza kamenčki in prva misel mi je bila, da bi čudovito pristajal mojemu roza outfitu. “Pa gremo pogledat,” je predlagal Iztok. Hotela sem vstopiti v prodajalno, a vrata so bila zaklenjena, sicer pa me je čudilo, da so tako neugledna, komaj opazna. “Tu je zvonec,” je opazil Iztok in že sem pritisnila nanj. Nenadoma so se vrata odprla in pred nami so stali trije temnopolti postavni moški s črnimi oblekami in širokim nasmeškom na obrazu. Povabili so nas v prodajalno, pritekli pa sta še prodajalki, ena nekoliko starejša, druga mlajša. Starejši sem rekla, da bi želela pogledati le en prstan v izložbi. A ni šlo tako hitro. Mlajša nas je pospremila z dvigalom v višje nadstropje. Bilo mi je že povsem jasno, da smo se znašli na napačnem mestu.

V nadstropju je bilo stilno pohištvo. Povabili so nas, da sedemo. “Joj, to bo trajalo predolgo,” je bila moja prevladujoča misel, saj sem nameravala, da si pred vrnitvijo domov ogledamo še več trgovin. Mlajša prodajalka nas je vprašala, če poznamo zlatarja, v katerega zlatarno smo vstopili. S Snežano sva odkimali. Dobili smo reklamni katalog, prodajalka pa nam je začela prijazno razlagati, da je vsak kos unikaten, da je možno zlatnino tudi naročiti, da jo naredijo tudi po meri, kje po svetu imajo prodajalne ipd. Njenega “predavanja” se slabo spominjam, saj sem mislila samo na to, kako jo čimprej popihati skozi vrata. Takrat je starejša prodajalka prinesla prstan, mlajša pa me je občudujoče pogledala, ko je izvedela, da sem jaz tista, ki se zanimam zanj. Verjetno je takrat pomislila, kakšna srečnica sem, da si lahko kupim oziroma da mi podarijo tako dragocen prstan. Nataknila sem ga na prst in ga že isti hip skorajda vrgla z njega, saj sem se ga kar ustrašila, ko sem v razburjenosti ujela posamezne besede prodajalke, kot so karatno zlato, diamanti, briljanti … Takrat sem slišala svojega moža: “What’s the price?” Pogledala sem ga tako hudo, da je Snežana pomislila, da bom od jeze planila nanj. Cena je bila 10.000 evrov. “Is this the last price?” Kar vstala sem v strahu, da bi mož naredil kakšno neumnost, potem pa mi vso življenje očital, da sem ga v to prisilila (ta bojazen je bila sicer povsem odveč 🙂 ). “Thank you,” sem se zahvaljevala istočasno, ko je prodajalka razlagala, da bi bilo možno ceno spustiti na 8500 evrov. Še, ko smo se spuščali z dvigalom proti izhodu, sem bila v šoku. Pri izhodu so se spet postrojili vsi trije varnostniki in obe prodajalki, se nam vljudno zahvaljevali za obisk in nam ponudili, da se vrnemo, če se premislimo. Bila je dogodivščina, zaradi katere bom odslej dvakrat, ne, trikrat premislila, preden bom pritisnila na zvonec pri zaklenjenih vratih prodajalne. Le nekaj mi je žal: paparacev ni bilo nikjer. Če bi bili, bi vam lahko dogodek ilustrirala tudi s kakšno lepo slikico :).

Ena misel o “KAKO SMO KUPOVALI “BIŽUTERIJO”?

  • 28/03/2015 pri 18:54
    Permalink

    Draga Zlatka, kdor išče – ta najde, pravijo. Fotke niso potrebne, vas kar vidim 😉
    Še nisem pozabila prepira v Pisi, ko si slikala črnica na črnem trgu, kako prodaja ure :)))))

    Odgovori

Leave a Reply

%d bloggers like this: