ZAHVALA ALI MAŠA VERJAME V PRAVLJICE

Nekaj časa sem razmišljala o naslovu, ki bi ustrezal mojemu razmišljanju o poroki. Glede na to, da je ta stran namenjena ženskam v srednjih letih, sama pa sem devetnajstletna (skoraj dvajsetletna) smrklja, sem takoj pomislila na klasičen, jasen in že rahlo dolgočasen naslov: “Kako mladi razmišljamo o poroki”. Glede na vsebino prispevka, ki ga sestavljam, bi bil ta naslov popolnoma primeren, vendar se mi zdi (poleg že razlogov, ki sem jih naštela), da bi ob naslovu večina (tudi mladi) dobili drugačno predstavo o vsebini prispevka. Verjetno bi mislili: “Aha, še en članek, kako se želimo poročiti, vendar čim kasneje, tam okoli tridesetih, ko bomo vsi na vrhuncu naše kariere prejemali mastne plače.” No, da razjasnim, prispevek ni promocija poroke in če se vam zdi, da bi lahko bili užaljeni, ne nadaljujte z branjem. Za izpahe čeljusti zaradi začudenja ob direktnosti in iskrenosti tega članka ne odgovarjam. Oblikovanje naših predstav o zvezah in poroki se začnejo (predvsem za dekleta) že ob rojstvu. Velike komaj za Louis Vuitton torbico, popolnoma zaležane od poroda se vse vijolične stiskamo na materinih prsih, ko sorodniki in prijatelji z zanimanjem in občudovanjem zrejo v nas. Male smo, nedolžne, zanimive. Pred seboj imamo še celo življenje in nihče ne ve, kakšen glas bomo imele, ali bomo bolj klepetave ali bolj sramežljive… Vsi se sprašujejo, kaj vse nas čaka in v kakšne ženske bomo zrasle. Ali bomo lepe, zapeljive? Ali bomo dobre žene in dobre gospodinje, ki bodo imele pospravljeno hišo in pravočasno skuhano kosilo? Konec koncev je to tudi naš namen, da smo dobre (v jeziku narave to pomeni plodne) žene in rodimo potomce. Kasneje nas začnejo bombardirati z risankami, kjer popolne princeske čakajo na princa na belem konju, se v momentu zaljubijo in živijo srečno do konca svojih dni. Popolnoma se poistovetimo z risanimi junakinjami in sanjarimo, kako bomo nekoč pametne, lepe in velike živele kot princeske s princem na belem konju (beri: se vozile v belem Audiju, ali katerakoli znamka je dandanes popularna). Pust je tako verjetno naš najljubši dan v celem letu, saj smo končno lahko to, kar si želimo. Mogoče je dan, ko smo bile našemljene v princesko bil celo najbolj srečen dan v našem celem življenju, saj smo bile premajhne, da bi pomislile, da pustnemu kostumu manjka tudi princ na belem konju in se obremenjevale s tem, da se kasneje v življenju nikoli ni prikazal. Snow-White-Prince-Charming-once-upon-a-time-30696093-656-368 Kot da že vse osladne risanke niso bile dovolj, nas v poznih otroških in zgodnjih najstniških letih začnejo zanimati romantični filmi, ki pa imajo veliko skupnega z osladnimi risankami. Ideal princeske se spremeni v lepo žensko z uspešno kariero, princ na belem konju pa v prijaznega, lepega, noro seksi, duhovitega, romantičnega, šarmantnega, privlačnega (sem že omenila, da more prekleto dobro izgledati?) moškega, za katerega se proti koncu filma izkaže, da je navaden kreten in ob tem momentu vsaka ženska potoči celo jezero solz in porabi velik paket robčkov. Hvala bogu cele objokane in z »zadelanim« nosom ugotovimo, da je on kljub vsem napakam popoln moški za njo in jo ljubi z dna srca. In potem se moški čudijo, da nihče ni dovolj dober za nas in da želimo romantične večerje, lepa darila in veliko veliko pozornosti. Če kogarkoli motijo takšna pričakovanja, naj se obrne na ustvarjalce romantičnih komedij, ki so po večini tako ali tako moški. Ali pa še boljše, pokličite potomce Walta Disneya, zaprite njegovo firmo in začnite delati risanke o samskih ženskah, ki dejtajo kup luzerjev, na koncu se sprijaznijo s povprečnežem in svojo navidezno ljubezen zapečatijo s tradicionalno slovensko poroko s kislo juho ob dveh zjutraj. Ali kdaj pač že. Torej, končno sem po štiridesetih minutah prišla do bistva, poroke. Ko se pri tridesetih sprijazniš s povprečnim Slovencem, ki ima službo, je dokaj zanesljiv, vendar te moti način, kako si oblači nogavice, je logičen zaključek poroka in nato prvi otrok. Namenoma sem uporabila besedo zaključek in ne nadaljevanje, saj večina ljudi dandanes gleda na to tako, poročiš se in to je to. Zakon je najvišja (tudi pravno gledano) oblika partnerstva in zdi se nam, da ko enkrat dosežemo to stopnjo, dalje več ne gre. S čimer se seveda ne strinjam. Še vedno lahko ti razvijaš odnos, poskušaš nove stvari, potuješ, odkrivaš, skrbiš, da odnos ne postane dolgočasen in pogovor monoton. Poroke tako ne dojemam kot ene izmed srečnih dogodkov, vendar kot stresa polno postavljanje pred drugimi. Ljubezni ni potrebno dokazovati pred drugimi. Zakaj bi se želel poročiti pred celotno žlahto, ko pa je zagotovo med povabljenimi nekdo, ki ga najraje ne bi povabil, vendar nimaš izbire, saj teto Marjetko moraš povabit, glede na to, da boš povabil tudi Anito, ki je ful kul, onidve sta pa sestri… Pri poroki sta pomembna ti in tvoj izbranec (upam, da si izbrala nekoga, ki je okej) in zato mislim, da bi tako tudi morala proslaviti poroko – sama. Pa kaj če bodo potem sorodniki in sosedje grdo gledali in govorili, kako sta se na skrivaj poročila, ker nimata denarja? Svatje niso pomembni. V bistvu se ves čas delajo, kako se zabavajo in uživajo, v resnici pa komaj čakajo, da je ura 7 in se rahlo opiti odpeljejo do bližnjega hotela, kjer je večerja in se lahko najedo povprečne hrane in sladkega peciva dokler jim ni slabo, kremasto torto pa poplaknejo s poceni vinom. Edina stvar, ki jim je zanimiva in zabavna čez dan je šimfanje tvoje obleke, opažanja, kako si se zredila, kako se tvojemu bodočemu možu vidi, da je starejši od tebe, njegova družina je zategnjena in o moj bog, kako se je tista ločena sestrična grdo in skrajno nespodobno oblekla, kaj si misli, da je prišla na kurbarijo? Poleg tega prtički ne pašejo zraven rož in slišala sem od sosede, ki je slišala od njene prijateljice, ki je hkrati hči od sestre od ženinovega bratranca, da ima nevesta rabljeno obleko po znižani ceni itd., itd. Čeprav se vsi smehljajo in ti čestitajo ob poroki, v resnici njihove želje niso tako iskrene in te vlačijo po zobeh, če se ločiš, češ da so že na poroki vedeli, da to ne bo dolgo trajalo. Torej, ne razumem, zakaj bi zapravil velike količine denarja, da bi drugi vse popljuvali in širili negativno energijo (čeprav subtilno). Vendar kljub svojemu mišljenju z delčkom svojih možganov še vedno upam, da bom nekoč spoznala nekoga, s katerim se ne bom sprijaznila in se bom (čeprav si tega ne želim) poročila, ker bo njemu tradicija pomembna, meni pa on dovolj pomemben, da grem čez svoja načela in mišljenja. Hvala ti, Walt Disney, saj na koncu dneva preden zaspim še vedno verjamem v pravljice.  

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s